Putin, Trump in Ši v svetu brez pravil: Kdo bo odločal?
Svet
Pogledi iz Rusije pred srečanjem predsednikov Rusije, Združenih držav in Kitajske 19. novembra v Šendženu na Kitajskem
16. november 2026 ob 12.36 • Šenzen - MMC RTV SLO
Vojne v Ukrajini, Iranu in na Bližnjem vzhodu ter omejitve plovbe po strateških pomorskih poteh pretresajo svetovno varnost in energetske trge. Ameriška prevlada se spoprijema z vse več težavami, Evropa pa izgublja vpliv v geopolitičnih načrtih velesil.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Februarja 1945 so voditelji Sovjetske zveze, Združenih držav in Velike Britanije na Jalti odločali o povojni ureditvi sveta. Več kot osem desetletij pozneje so se pred srečanjem ruskega predsednika Vladimirja Putina, ameriškega predsednika Donalda Trumpa in kitajskega predsednika Ši Džinpinga na Kitajskem znova pojavile primerjave z dogovorom velesil o razdelitvi vplivnih območij.
Oglas
Toda v nasprotju z letom 1945 velesile nimajo skupnega sovražnika, zmagovalcev in poražencev pa ni mogoče jasno določiti, razen Kitajske, ki v danih razmerah krepi svoj položaj. Namesto novih pravil mednarodne ureditve medtem razpadajo dosedanji mehanizmi varnosti. Svet ostaja brez naslednika sporazuma o omejevanju strateškega jedrskega orožja, oboroževalna tekma pa z umetno inteligenco, avtonomnimi sistemi in hipersoničnim orožjem dobiva nove razsežnosti. Izkupiček srečanja na Jalti je pomenil začetek novega mednarodnega ravnotežja, današnji svet pa se srečuje z več vojnami in medsebojno nasprotujočimi si interesi, nam pojasnjuje ruski politolog in vodja Centra za strokovno podporo političnim procesom Aleksej Jarošenko:
"To ni nova Jalta. Kaj je bila Jalta? Jalta je bila srečanje zmagovalcev, resničnih zmagovalcev, ki so premagali največjo grožnjo človeštvu, tretji rajh. In potem so določali, kako bo urejen svet, svet so si razdelili, ker so bili zmagovalci. Trump, Putin in Ši pa skupaj niso premagali nikogar. Še več, danes predstavljajo različne pole mednarodnih odnosov in različne tabore. Koga so premagali? Kdo je glavna grožnja? V tem primeru bi lahko rekli, da gre za podpis akta o kapitulaciji. Toda kdo kapitulira? Rusijo verjetno silijo, toda mi ne nameravamo izgubiti."
Trije različni geopolitični načrti
V ospredju pogovorov so trije različni geopolitični načrti. Rusija si prizadeva za priznanje svojih varnostnih interesov in novo evropsko varnostno ureditev, ZDA za ohranitev svetovne prevlade, Kitajska pa za krepitev svojega vpliva v Aziji in mednarodnem gospodarstvu, dodaja Jarošenko.
"Mislim, da se pomen tristranskega srečanja Putina, Trumpa in Ši Džinpinga precenjuje. Vendar tega srečanja ne smemo niti precenjevati niti podcenjevati. Med tremi državami – Kitajsko, Rusijo in ZDA – se je nakopičilo veliko nasprotij. Celo med nami in Kitajsko. Seveda so naši dvostranski odnosi z ZDA zapleteni zaradi konflikta v Ukrajini. Da o stalni trgovinski in carinski vojni med ZDA in Kitajsko sploh ne govorimo. Jalta je vendarle za desetletja določila svetovno ureditev, vse do konca oziroma padca berlinskega zidu, ko je postalo jasno, da bo dvopolni svet razpadel."
Pogajalska izhodišča so se dodatno spremenila po ameriških vmesnih volitvah, pa nam pravi ruski politični komentator Dmitrij Nikotin: "To srečanje ne bo prelomno, glede na to, da je Trump zdaj v precej šibkem položaju. Navsezadnje je izgubil kongres, ostajata mu še dve leti, za nov mandat pa ne more več kandidirati. Zato seveda ne bo nobene delitve sveta. Toda že samo dejstvo tega srečanja je pozitivno. Pomembno je namreč, da voditelji ohranjajo stike, da dvigujejo telefonske slušalke, ne pa tako, kot je bilo med Bidnovim predsedovanjem, ko so bili odnosi med Rusijo in Združenimi državami popolnoma pretrgani, Demokratska stranka pa je bila v konfliktu s Kitajsko. Trump poskuša normalizirati odnose z Rusijo in Kitajsko. Če se bo torej srečanje zgodilo, bo to vsekakor pozitivno, vendar ga sam ne bi imenoval nova Jalta ali srečanje o delitvi sveta."
"Poskušali bodo upočasniti globalno drsenje proti vojni"
Za Peking je pomembno predvsem, koliko bo ameriški predsednik še lahko dosegel brez podpore kongresa. Zlasti vprašanje Tajvana ostaja eno največjih mogočih žarišč neposrednega ameriško-kitajskega spopada. "Trump bo v prihodnjih dveh letih verjetno potreboval več sodelovanja Kitajske in Rusije, če želi v zunanji politiki pustiti svoj pečat. Kitajska bo tako v boljšem položaju doseči, da Trumpova administracija bolj upošteva njene pomisleke glede Tajvana in Japonske," ocenjuje Vu Šinbo, direktor Centra za ameriške študije na univerzi Fudan v Šanghaju.
Kitajska svoj položaj krepi tudi v odnosu do Moskve. Od začetka vojne v Ukrajini je postala še pomembnejši trg za ruske energente, dobaviteljica industrijskih izdelkov in ključna gospodarska partnerica Rusije, pojasnjuje Jarošenko: "Voditelji treh največjih svetovnih velesil se imajo o čem pogovarjati. Imajo se o čem dogovarjati. Da bi svet nekoliko upočasnil svoje drsenje proti veliki vojni. Pogovoriti se je treba o strateških vrstah orožja. Pogovoriti se je treba o kolektivni varnosti in novih varnostnih jamstvih za vse države. Poskušali bodo upočasniti globalno drsenje proti vojni."
"Kitajski svet je zmagal"
Še en preizkus svetovnih razmerij moči je vojna na Bližnjem vzhodu. Ameriški in izraelski napad na Iran je dodatno zaostril vprašanje nadzora nad strateškimi pomorskimi potmi. Ruski politični analitik in samostojni novinar Maksim Ševčenko razplet spopada razume kot pomembno spremembo svetovnega ravnotežja.
"Potem ko Iran ni izgubil proti Združenim državam, to pomeni, da je Iran zmagal, so se razmere v svetu močno spremenile. To pomeni, da Bližnji vzhod ni več povsem pod nadzorom Amerike in Zahoda. Zahodno poloblo po zavzetju Venezuele nadzorujejo Američani. Naftne zaloge zahodne poloble. Kaj pa naftne zaloge Bližnjega vzhoda in sploh vzhodne poloble?" se vprašuje Ševčenko ter dodaja: "In ni skrivnost, da Iran dobavlja energente Kitajski. Ta je glavna kupka iranske nafte in plina. Iran blokira Hormuško ožino, torej dobavo energentov iz Kuvajta, Katarja, Emiratov in Iraka v zahodne države oziroma države, kot sta Južna Koreja in Japonska. Sam odloča, koga bo spustil skozi in koga ne. Te razmere lahko označimo samo za Trumpov poraz. Trump je zahodni svet pripeljal v tako krizo. Kitajski svet je zmagal."
Evropsko oboroževanje in ruski pogled nanj
Medtem ko se gospodarsko in politično težišče sveta vse bolj pomika tudi proti Aziji, Evropa išče svoje lastno mesto v spreminjajoči se varnostni ureditvi. Zaradi vojne v Ukrajini evropske države povečujejo obrambne izdatke in razvijajo vojaško industrijo. V Evropi mediji skoraj vsakodnevno opozarjajo pred rusko grožnjo, hibridnimi operacijami in mogočim ruskim napadom ter Rusijo vidijo kot največjo grožnjo evropski varnostni arhitekturi, v Rusiji pa je podobno.
Vendar ruski mediji vsakodnevno svarijo pred evropsko militarizacijo, ki jo razumejo kot pripravo na dolgoročno konfrontacijo in skorajda neizbežno vojno, tako politolog Jarošenko: "Velike vojne nikakor ne izključujem. Še več, na žalost vidim objektivne znake priprav ZDA in predvsem Evropejcev. Programe militarizacije, redne vojaške vaje ob meji z Rusijo. Finska je, kot kaže, po poskusu normalizacije odnosov in tristranskem telefonskem pogovoru, še preden je minil teden dni, sporočila, da bo na Finskem nameščeno francosko jedrsko orožje. S Finsko imamo sedemsto kilometrov skupne meje. Vse to seveda ustvarja povode za začetek obsežne vojne. Kot je nekoč zapisal eden naših znanih ruskih pisateljev Anton Pavlovič Čehov: 'Če puška visi na steni, bo zagotovo ustrelila.' Če se bo Evropa do leta 2030 militarizirala, ne izključujemo, da bo temu sledila prava vojna."
Evropske vlade oboroževanje utemeljujejo predvsem s potrebo po odvračanju Rusije in zmanjševanju odvisnosti od ameriških varnostnih jamstev. Posebej nevarna ostaja možnost neposrednega spopada med jedrskimi silami, opozarja politolog in novinar Ševčenko: "Nihče si ne želi nikakršne vojne z Evropsko unijo, od Putina do najnižjega vojaškega častnika ali vojaka. Vsi želijo, da bi se konflikt z Ukrajino končal z dosego zastavljenih ciljev, vendar ne bi prerastel v rusko-evropsko vojno. Kajti vojna, konflikt med Rusijo in Evropo bi bil popolnoma uničujoč. To bi bila svetovna vojna. Preprosto neizogibno bi privedla do jedrskih napadov. Če nekateri politiki ali novinarji govorijo o tem, je to popoln populizem, ki nima nikakršne zveze z resničnim stališčem oblasti."
Svet brez nadzora nad jedrskim orožjem
Prav v času največjih varnostnih napetosti po hladni vojni se je februarja iztekel sporazum Novi Start, eden zadnjih temeljev nadzora nad strateškim jedrskim orožjem Rusije in Združenih držav. Svetovna javnost upa, da bi lahko o tem govorili predsedniki ZDA, Rusije in Kitajske.
Ruski strokovnjak za jedrsko oboroževanje Dmitrij Stefanovič je ob tem dejal: "Še bolj žalostno je, da imamo velikanski premor v kakršnih koli pogajanjih o novih sporazumih na področju nadzora nad strateškim ofenzivnim orožjem. To pa je pomembno za ves svet, saj gre za najbolj uničujoče orožje, kar ga imamo na našem planetu."
Težava presega odnose med Moskvo in Washingtonom. Kitajska povečuje svoje jedrske zmogljivosti, Rusija opozarja tudi na britanski in francoski arzenal, Združene države pa želijo širše omejitve, ki bi zajele tudi Kitajsko, tako Stefanovič: "Nemogoče si je predstavljati položaj, v katerem bi se Američani strinjali, da Kitajska še naprej povečuje svoj arzenal. Ali pa da bi se Kitajska, Anglija ali Francija strinjale, da bodo imele že vnaprej manjše arzenale kot Rusija in Združene države. Torej mora obstajati neki sistem dogovorov."
Ob jedrskem orožju se pospešeno razvijajo tudi drugi vojaški sistemi. Vojna v Ukrajini je pokazala pomen množične proizvodnje brezpilotnikov, natančno vodenih raket, elektronskega bojevanja in industrijskih zmogljivosti. Rusija je zaradi dolgotrajne vojne okrepila sodelovanje s Severno Korejo, opozarja Ševčenko: "Lahko rečem, da se je vojna močno spremenila. Še en zelo pomemben dejavnik, ki ga Evropa ni upoštevala, je vojaško zavezništvo s Severno Korejo. Severna Koreja, kjer proizvajajo zelo sodobno orožje v količinah in obsegu, ki jih ne more nadzorovati nihče na svetu. Nobena svetovna organizacija ne more nadzorovati tega, kar se dogaja v Severni Koreji. Nihče ne ve, kaj Kitajska dobavlja Severni Koreji. Zahod je sam odpravil te mehanizme vzajemnega nadzora nad širjenjem različnih vrst raketnega in drugega orožja. Pojav severnokorejskih raket na fronti, ki nosijo štiritonske bojne glave, je presenečenje za Zahod. Te rakete pa so bile že napovedane."
"Izum umetne inteligence je primerljiv z izumom jedrskega orožja"
Obenem se v vojaškem načrtovanju vse bolj uveljavlja tehnologija, katere razvoj je dosti hitrejši od sprejemanja mednarodnih pravil: umetna inteligenca. Prav na tem področju sta Washington in Peking kljub medsebojnemu tekmovanju že vzpostavila neposreden dialog, je razkril ameriški finančni minister Scott Bessent pred vrhom predsednikov na Kitajskem: "Po navodilu predsednika Trumpa smo se lotili tega pomembnega dela in s Kitajsko začeli nov dialog o superinteligenci, da bi pri upravljanju te tehnologije odločilno vlogo še naprej imela človeška presoja. Z razvojem superinteligence bomo morali tveganja obvladovati tudi na novih področjih, toda pri tem se ne smemo slepiti glede razlik med Združenimi državami in Kitajsko."
Vse večji pomen namreč dobivajo sistemi, ki lahko samostojno prepoznavajo cilje, usmerjajo brezpilotno orožje in sprejemajo odločitve z neposrednimi posledicami na bojišču, poudarja Aleksej Jarošenko: "Izum umetne inteligence in njeno uvajanje na področje oboroževanja bi lahko primerjali z izumom jedrskega orožja. Umetna inteligenca lahko postane zelo natančen, hladnokrven morilec. To je mogoče z njeno vključitvijo v brezpilotne oborožitvene sisteme. Pri tem ne gre le za brezpilotne letalnike, ki smo jih vajeni, temveč tudi za plovila na vodni gladini, podvodne in kopenske sisteme. Torej za zelo veliko različnih sistemov. In umetna inteligenca bo prevzemala upravljanje teh brezpilotnih sistemov."
Bo odločitev o uporabi sile še ostala v človeških rokah?
Največje tveganje pa ni samo zmogljivost posameznega orožja, temveč tudi možnost, da bi države postopno izgubljale nadzor nad njegovim delovanjem, še sklene ruski politolog.
"Če se ljudje ne bodo naučili nadzorovati uporabe umetne inteligence, tako kot so se nekoč naučili nadzorovati jedrsko orožje, se lahko vse skupaj konča z zelo veliko katastrofo. Nihče ne ve. Smo šele na začetku te poti. In če nadaljujemo primerjavo z jedrskim orožjem, potem se že danes, po štirih letih in pol konflikta, zdi, da so brezpilotni letalniki stvar prejšnjega stoletja. Zdaj dejansko šele začenjajo preizkušati umetno inteligenco kot orožje."
Vojne, gospodarska odvisnost, jedrsko odvračanje in razvoj umetne inteligence vse bolj prepletajo interese velesil, vendar jih hkrati postavljajo na nasprotne strani. Paradoks sodobnega sveta je, da so države med seboj povezane bolj kot kadar koli prej, njihova pripravljenost na sodelovanje pa je vse manjša. Prav zato največji izziv prihodnjih let morda ne bo doseči prevlado nad tekmeci, temveč preprečiti, da bi se tekmovanje za svetovni vpliv sprevrglo v spopad, ki ga ne bi mogla več nadzorovati nobena izmed velesil.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Svet,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗