Vse lahko vidiš
Recenzije
Vse lahko vidiš je najbolj komercialno uspešen dokumentarec zadnji let
Ocena
16. november 2026 ob 10.27 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Po ogledu Vse lahko vidiš hitro postane jasno, zakaj je dokumentarec o deset let starem, medijsko temeljito pokritem škandalu podjetja Theranos v hipu postal eden najbolj razvpitih filmov leta.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Skoraj triurni film je dezorientirajoča in na trenutke neprijetna izkušnja; Nathan Fielder je morda edini človek na svetu, ki lahko Elizabeth Holmes parira v nelagodnih tišinah in vzdrževanju očesnega stika. Elizabeth Holes je morda edina oseba na svetu, ob kateri Nathan Fielder postane najmanj ekscentrična oseba v kadru in tisti, s katerim se lažje identificiramo.
Oglas
Film skupaj režirata Nathan Fielder in Lance Oppenheim; Fielder, tako kot v svojih prejšnjih, mejno eksperimentalnih projektih (Nathan For You, Vaja) pred kamero stopi kot eden od likov. (Predvsem v uvodni etapi filma ga Oppenheim prikaže kot vojeristično, mejno srhljivo prezenco, ki najbolj intimnim družinskim trenutkom izza vogala prisostvuje s svojim prenosnim ekranom in zabodenim pogledom; to botruje trenutkom sijajne situacijske komedije.)
Dober mesec dni, preden se mora Elizabeth Holmes izročiti oblastem v Teksasu za služenje 11-letne kazni v zveznem zaporu, se Fielder vseli v njeno sobo za goste; Holmes pravi, da bi z "radikalno transparentnostjo" dokumentaristoma rada dala dostop do vseh plati svojega življenja. "Vse lahko vidiš" je dobesedno sporočilo, ki ga Holmes pošlje Fielderju medtem, ko (zanj?) z možem in otrokoma uprizarja sliko družinske sreče.
Elizabeth je obsojena zločinka, a tudi žena in mama dveh majhnih otrok; zanju se trudi vzdrževati rutino običajnega življenja, dokler je to še mogoče. V treh urah, ki bodo sledile tej premisi, se bo resnica izkazala za fragmentiran, neoprijemljiv koncept; morda je resnica v Vse lahko vidiš celo popolnoma odsotna - z eno zelo očitno izjemo. Neizpodbitna resnica je, da je Lizzyjin mož, premožni dedič Billy Evans, negativec skoraj stripovskih dimenzij.
Naloga, ki si jo je s tem filmom zadal Fielder, ni pojasnjevanje, kako je Holmes s podjetjem Theranos lahko preslepila tako vlagatelje kot potrošnike. (To zgodbo večinoma poznamo: Holmes in njen takratni partner Sunny Balwani sta zbrala 700 milijonov dolarjev z lažjo, da sta izumila napravico, ki lahko eno samo kapljo krvi uporabi za stotine zdravstvenih preiskav.) Fielderja bolj zanima, ali se pod karikirano javno podobo globokega glasu in črnih pulijev Elizabeth Holmes, ki jo je ustvarila sama, sploh skriva avtentično bitje, zanima ga, ali je sama kdaj iskreno verjela svojim obljubam. Dlje ko je z njo, ga vse bolj zanima tudi, ali je tudi sam postal žrtev njenih manipulacij. Še posebej na to zadnje vprašanje nikoli ne dobimo jasnega odgovora.
Fielder poskuša Lizziejin oklep streti s skoraj nadčloveškim potrpljenjem; preučuje jo kot nasprotnico v igri pokerja. Na točki, ko bi večina spraševalcev že zdavnaj izgubila živce zaradi sogovorničinega cikličnega ponavljanja puhlic, on brska naprej. Rad bi se dokopal do ene same iskrene izjave, a brez uspeha. Namesto tega se pred našimi očmi izriše svet vzporedne resničnosti, v katerem je Holmes iskreno verjela v legitimnost svoje naprave, ki bo lahko operativna, ko bo tehnologija napredovala dovolj, da bo razvila primerno programsko opremo zanjo. To, da te tehnologije v tem trenutku ni in da naprava ne deluje, se ji zdi tako rekoč brezpredmetno. V njeni resničnosti ni nobene razlike med izjavama, da bi naprava lahko delovala in da dejansko deluje. To je obenem neskončno frustrirajoče in na nek izkrivljen način tudi razumljivo.
Če hoče ohraniti iluzijo svoje "alternativne resnice", mora biti torej Elizabeth Holmes popolnoma slepa še za mnoge druge splošno sprejete resnice - v nasprotnem primeru se njen konstrukt sesede kot hiša iz kart. Fielder ji skuša absurdnost situacije pojasniti s kultnim skečem Who's On First Abbotta in Costella; njena razlaga preproste besedne igre, na kateri temelji cela šala, je nesmiselna besedna solata. Na tej točki mora gledalec skleniti, da je bodisi popolnoma butasta (kar najverjetneje ni) ali pa, da resničnost doživlja na drugačen način kot ostali. In še najbolj srhljiva teorija: šalo je razumela, a se pretvarja, da je ni.
Film Vse lahko vidiš je zasidran v mnoštvu različnih resničnosti. Elizabeth je zase zgradila resničnost, v kateri ji ni treba priznati nobene zmote ali krivde: postala je zvezda neprekinjenega performansa popolne nedolžnosti. Nato je tu še svet igrane serije The Dropout, v kateri je Elizabeth upodobila igralka Amanda Seyfried; resnična Elizabeth je prepričana, da zaradi te "televizijske resničnosti" z njo v zaporu ravnajo slabše, kot bi sicer. Tretja različica Elizabeth je tista, ki jo v njeni odsotnosti ustvarja mož Billy; začel je tvitati v ženinem imenu in njeno virtualno različico prodajati za promocijo najrazličnejših neumnosti. Četrta različica Elizabeth je tista, ki jo za potrebe dokumentarca gradita Fielder in Oppenheim; precej očitno je, da je Fielder v procesu snemanja postal naklonjen portretiranki, ki zanj predstavlja unikaten izziv. Znašli smo se v labirintnem prepletu resnic in percepcije.
Kako daleč bi dokumentarista morala iti, da bi razblinila Lizziejin mehurček alternativne resničnosti in jo prisilila v priznanje, da se je vendarle zavedala svojih laži? Odgovora na to vprašanje ne bomo dobili – ustvarjalca ne moreta biti tako radikalna, ker Elizabeth v njunih (in naših) očeh nepričakovano postane oseba, vredna sočutja. "Zasluge" za to grejo v celoti njenemu perfidnemu možu; v trenutkih, ko Elizabeth Nathanu pripoveduje o "usodni ljubezni", ki jo je povezala z Billyjem, resnično zveni kot žrtev stockholmskega sindroma. Billy jo ljubi tako zelo, da mu je ni treba spraševati za mnenje, preden sprejema odločitve zanjo (na primer to, da bo ustvarjalce filma za ženinim hrbtom izsiljeval za honorar.) Po drugi strani je seveda popolnoma mogoče, da je to še dodatna plast alternativne resničnosti: Billy "igra" karikaturo manipulativnega narcisoidneža, da je lahko Elizabeth (spet) samo njegova nedolžna žrtev.
Sledi manjši kvarnik v zvezi s filmom.
Stvari postanejo zares zanimive šele po dveletnem preskoku v času, po tem, ko se Elizabeth umakne izpred kamere in nastopi svojo zaporno kazen. V projekt namesto nje vstopi Amanda Seyfried, ki Fielderju pomaga rekonstruirati pogovore, ki jih je imel z Elizabeth brez snemalne ekipe. Poleg tega se postavi tudi v čevlje amaterske detektivke, ki ugotavlja, ali Billy svoje pritlehne odločitve sprejema z Elizabeth ali brez nje. Samo se ponuja vprašanje, ali je bila v časih Theranosa podobna tudi dinamika med Elizabeth in Sunnyjem. Ali to pomeni, da je Elizabeth storilka in žrtev hkrati? Ali pa se je zavestno odločila, da bo raje velja za naivko kot za goljufivko?
Čudež filma Vse lahko vidiš je v tem, da niti malo ne razjasni slike o Elizabeth Holmes, a nas kljub temu prisili v temeljit razmislek vsega, kar smo mislili, da o njej vemo. Morda je še najbolj varen zaključek to, da smo sodelovali v potopitveni izkušnji performansa vseh vpletenih. Kakšne so meje dokumentarizma in ali projektu, ki je bil tako očitno pregneten in oblikovan, še lahko rečemo dokumentarec? Je Fielder nevede zakorakal v past in pomagal Elizabeth Holmes redefinirati kot (potencialno) žrtev gospodovalnih moških in naših mizoginih predpostavk? Je ustvaril prostor za nianse, kjer je resnica dejansko črno-bela?
Elizabeth Holmes je s svojimi široko odprtimi, neutripajočimi očmi in zamrznjenim nasmeškom tarča, ki se ves čas izmika izostrenemu fokusu. Nobeno naključje ni, da jo kamera večino časa snema zelo, zelo od blizu. Elizabeth Holmes je kot impresionistična slika; bližje ji pridemo, manj jasno je, kaj v resnici gledamo. Fielder, mojster brisanja mej med uprizorjenim in avtentičnim, je v prozaični temi našel nenadkriljivo filmsko izkušnjo.
Ocena: 5
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗