Božična sreča: Če je kakšna pentlja malo postrani, bomo preživeli

REBEKA

V predstavi igrate vplivnico babi Všečko. Tudi sami ste dejavni na družbenih omrežjih. Kdaj pa ste nazadnje doživeli nekaj tako lepega, da ste telefon kar pospravili in trenutek obdržali samo zase?

Takšni trenutki se mi najpogosteje zgodijo doma, z družino. Ko se s Sandijem in dekletoma smejimo čisto običajnim stvarem in smo preprosto skupaj. Vsi ti intimni trenutki, ki jih doživimo v krogu družine, ostanejo zapisani v srcu za vedno. Ni treba, da vse delimo s svetom.

Vaša junakinja išče srečo, ki je ni mogoče kupiti ali naročiti prek spleta. Kaj pa vas danes najbolj osrečuje? Se je vaša predstava o sreči z leti močno spremenila?

Danes me najbolj osrečujejo zdravje, bližina in občutek, da so ljudje, ki jih imam rada, dobro. Kaj dojemam za srečo, se je z leti precej spremenilo. Včasih sem jo morda bolj povezovala z velikimi cilji in posebnimi dogodki. Zdaj jo veliko pogosteje prepoznam v čisto običajnem večeru doma, v smehu z dekletoma ali v trenutku, ko se nam nikamor ne mudi. Sreča je lahko tudi to, da vsi najdemo vse, kar potrebujemo, preden moramo od doma.

Ana: Srečo moramo poiskati sami. Vsak od nas je unikat in vsakega od nas osrečujejo različne stvari. Tudi različne stvari v različnih življenjskih obdobjih. In če bomo znali sami poiskati srečo, bo vse prav. Je pa res, da včasih, ko nismo stoodstotni, potrebujemo nekoga ali nekaj, da nas spomni, kaj je tisto, kar nas osrečuje.

December je za nastopajoče eden najbolj napornih mesecev. Kako pri vas doma potekajo prazniki? Mora biti vse popolno ali znate tudi odmisliti obveznosti in preprosto uživati?

Pri nas ni živahen samo december, saj je tudi sezona v teatru vedno zelo pestra. Na takšno zmešnjavo smo zato že kar navajeni. Doma sem rada glavna organizatorka praznikov. Prvega decembra začnemo okraševati hišo in takrat nas zares zajame božično vzdušje. Včasih imam v glavi že cel načrt, še preden drugi sploh opazijo, da se december približuje. A se učim tudi ustaviti in uživati. Če kakšna stvar ni narejena ali je kakšna pentlja malo postrani, bomo preživeli. Božiček bo verjetno vseeno prišel.

ANA

Poznamo vas kot pevko, radijsko in televizijsko voditeljico, zdaj pa se podajate še na gledališki oder. Kaj vam je pri tem največji izziv?

Na srečo imam izkušnjo s snemanjem filma, saj sem v filmu Šepet metulja igrala socialno delavko Zarjo. Vendar je to popolnoma drugačno delo kot biti gospa Božičkova. Ker sem človek, ki rad sprejme različne izzive, me je moja pot pred leti pripeljala tudi do sinhroniziranja risank in sem lahko vživljanje v različne vloge spoznala na drugačen način. Skupek vseh izkušenj mi pride zelo prav pri pripravi na gospo Božičkovo v predstavi Božična sreča. Tako da ne bi mogla reči, da je trema večja ali manjša, zagotovo pa je in bo, saj do projekta čutim veliko odgovornost in vloge nikakor ne jemljem zlahka.

Kakšen pa je vaš odnos do božiča? Ste ena tistih, ki bi najraje že novembra postavile smrečico, ali vas praznično vzdušje prevzame šele tik pred prazniki?

Vedno delujem po svojih občutkih in počutjih. Kakšno leto, ko stvari ne stojijo na svojem mestu, tudi do božiča in praznikov ne čutim posebnega odnosa. Takrat je smrekica okrašena bolj tako tako, lučke gorijo ali ne, pa piškotov tudi ne pečem. Potem pride leto, ko že novembra komaj čakam, da bom lahko prižgala pečico in preizkusila kakšen recept za piškote svoje mami, ki je, mimogrede, kraljica v peki piškotov. Tudi smreka je že kmalu postavljena, kupim še kakšne nove lučke in okraske. Odvisno od razpoloženja, torej. Letos mi verjetno ni treba razlagati v kakšnem razpoloženju sem, kajne?

V predstavi gospa Božičkova išče način, kako bi ljudem podarila srečo. Vi ste tudi zaradi svojega dela pogosto v vlogi tiste, ki osrečuje druge. Kdo ali kaj pa poskrbi za vašo srečo, kadar imate slab dan?

Srečo moramo poiskati sami. Vsak od nas je unikat in vsakega od nas osrečujejo različne stvari. Tudi različne stvari v različnih življenjskih obdobjih. In če bomo znali sami poiskati srečo, bo vse prav. Je pa res, da včasih, ko nismo stoodstotni, potrebujemo nekoga ali nekaj, da nas spomni, kaj je tisto, kar nas osrečuje. Meni v tem primeru pomagajo družina in prijatelji. Pogovor je tisti, ki reši vse, in z njim prideš do spoznanj, tudi tistih, ki si jih že našel, pa nanje malo pozabil.

Kateri trenutek letošnjega leta bi najraje zavili v darilni papir in ga za vedno shranili?

Rebeka: Zagotovo kakšen trenutek s potovanja. Smo družina, ki zelo rada potuje. Takrat se mi zdi, kot da smo v svojem balončku, kjer smo res skupaj, dihamo drug z drugim in drug za drugega. To so trenutki, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu.

Ana: Zadnji skupni trenutek s starim očetom.

Katja: Vse tiste trenutke, ko je naša primarna družina – otroci, ki to več niso, Laura, Maruša in Matevž, ter mož Mare – skupaj. Ker otroci ne živijo več doma, so to res izredno dragoceni trenutki, ki bi jih zavila v papir in si jih večkrat privoščila.

KATJA

Predstavo ste tudi napisali. Od kod zamisel, da bi se iskanja sreče lotile prav tri navihane babice?

Najprej je prišel Rebekin klic: »Draga moja, daj se nečesa spomni, da bi se decembra več družili.« Aha. Kaj bi torej lahko napisala? Glede na to, da se Rebeka zadnje čase odlično znajde na odru kot igralka, sem premišljevala, kako bi se ji lahko sama pridružila na odru. Najbolj »domača« mi je vloga Pike Nogavičke, v tej sem bila že velikokrat. Ampak! Nimam več leč. In zato sem Piko Nogavičko pred leti »upokojila«. Njena mama ne morem biti, ker vsi vemo, da Pika nima mame, kje pa je njena babica – no, tega pa ne vemo? In tako sem si dodelila vlogo Pike Rokavičke. (smeh) Ker je to praznična predstava, je povsem logično, da bo zraven babi Božička – Ana, ki ima za praznike vrhunski priimek (smeh), Rebeko pa sem »spremenila« v njeno babico. Babico vplivnico. In nastale so tri vražje babice.

»Doma sem rada glavna organizatorka praznikov. Prvega decembra začnemo okraševati hišo in takrat nas zares zajame božično vzdušje. Včasih imam v glavi že cel načrt, še preden drugi sploh opazijo, da se december približuje. A se učim tudi ustaviti in uživati,« pravi Rebeka. FOTO: Dejan Nikolič. 

Že leta vas poznamo predvsem kot nekoga, ki za dogodke skrbi iz ozadja. Boste pri novi vlogi lahko pozabili na vse, na kar sicer misli nekdo, ki ve, kaj vse se lahko med dogodkom v živo zgodi?

A, seveda, ko bom na odru, res ne bom razmišljala, ali bo naš tehnik Mark pravočasno vklopil glasbo in naš scenski pomočnik Tomaž vse uredil ... Za to že zdaj odlično skrbi režiserka Ajda
Valcl. Sem ji pa verjetno malo kravžljala živce pri nastajanju predstave, ker ona gleda vse skupaj z gledališkimi očmi, jaz pa bolj kot šov dogodek.

Z Rebeko in Ano boste na odru tri vražje babice. Kakšne pa ste, ko se ugasnejo odrske luči? Katera od vas je največja šaljivka, katera poskrbi za red in katera najhitreje spravi preostali dve v smeh?

Bom začela pri redu. Res moram pohvaliti našo Ano, ki običajno, ko pridemo na vajo, en dva tri pripravi vse rekvizite ..., in ko je konec vaje, en dva tri vse pospravi. Bi rekla, da ima tudi doma rada red, in Rebeka prav tako. Sezname, ki jih gospa Božička ves čas pregleduje, ima Rebeka recimo na hladilniku – seznam obrokov za ves teden. Je zelo redoljuben in organiziran človek. No, pri organizaciji se lahko tudi jaz postavim na visoko stopničko, ampak pri redu se ne morem primerjati z njima. Ju pa zato – bojda – najbolj spravljam v smeh. Smejimo se res toliko, da kar jočemo od smeha. In to je krasno.

Božična sreča

od 6. decembra 2026

Siti teater, Ljubljana

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅