"Umetnost ni politični program, kaže pa človeka v političnem programu, ki ga udejanja družba"

Sebastijan Horvat (1971). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

V oddaji Oder na Programu Ars smo se z gledališkim režiserjem Sebastijanom Horvatom pogovarjali o njegovi najnovejši predstavi Osem ur ni ves dan, premierno uprizorjeni septembra letos v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in HNK Zagreb. Pogovor o predstavi pa je vedno tudi pogovor o ustvarjalnem opusu, režijskih zanimanjih, aktualnih temah, ki jih ustvarjalec pretresa, ter nenazadnje moči (in političnosti) gledališča danes.

Oglas


Vabljeni k branju ali poslušanju pogovora s Sebastijanom Horvatom!

Sebastijan Horvat: Umetnost ni politični program, kaže pa človeka v političnem programu, ki ga udejanja družba – in te slike niso ravno prijetne

Osem ur ni ves dan je odrska priredba istoimenske nemške televizijske nadaljevanke iz 70. let, ki je nastala po scenariju Rainerja Wernerja Fassbinderja. Zakaj ste se odločili za to besedilo oziroma scenarij, kaj vas je nagovorilo? To sicer ni vaše prvo srečanje s Fassbinderjem, z njim ste se ukvarjali že pri predstavi Ali: Strah ti pojé dušo, odrski priredbi znamenitega Fassbinderjevega filma, ki ste jo leta 2019 režirali v SNG Drama Ljubljana.
Fassbinder je zelo poseben ustvarjalec na področjih filma in gledališča. Posebnost pri njem je, da združuje melodramski princip oziroma popularen žanr z radikalno političnostjo. Z ljudmi poskuša komunicirati prek čustev in jim predstavljati obstrance: posameznike, ki so izvrženi, izpljunjeni iz sistema in ki na prvi pogled živijo življenja, nevredna človeka. To je tisto polje, ki je vznemirljivo tako pri Aliju kot pri televizijski seriji Osem ur ni ves dan, ki se ukvarja z obstranci oziroma izvrženci naše družbe, ki se jim reče delavci.

Serija ni tako tipično Fassbinderjevska, saj pri njej ne gre za delikvente, zločince oziroma tovrstne ljudi na robu, ampak gre za odkrivanje poetičnosti, vznemirljivosti, navsezadnje tudi ranljivosti in lepote v običajnih delavskih življenjih. Ti izobčenci, izrinjenci iz današnje družbe, kot da niso vredni filmske, gledališke ali pa kakršne koli druge umetniške obdelave. Zdi se tudi, da je dandanes delavec – na primer delavec v kulturi – malo ponižujoča oznaka. To, da si delavec, je v bistvu ena sramotica. Dandanes vsi želimo služiti denar in si privoščiti to, k čemur nas vabi sodobna kapitalistična oglaševalska kultura; in če si tega ne moremo privoščiti, potem smo zagotovo delavci.

Osem ur ni ves dan ni najbolj tipično filmsko delo znotraj Fassbinderjevega opusa, ni pa niti tako zelo tipično, da je televizijska serija prirejena za oder. Kako prevesti televizijski serialni jezik v odrsko dejanje? Tudi pri tem projektu ste sodelovali s svojim stalnim sodelavcem, dramaturgom Milanom Ramšakom Markovićem.
Z Milanom Ramšakom Markovićem sva že kar pri nekaj projektih sledila filmskemu jeziku v gledališču: razni travellingi, kadriranje in montaža na različne načine, preskakovanje v času, prostoru in tako naprej. To je nekaj, kar je za najino sodelovanje izredno produktivno, saj je treba razmisliti oziroma razbijati enotnost časa, kraja in dogajanja, kakršne smo še vedno vajeni pri (tudi sodobni) dramsko-gledališki obliki. Skupaj z Milanom Ramšakom Markovićem torej vstopava v dialog ne samo s filmskim jezikom in njegovim prenosom v gledališče, temveč tudi s filmskimi ustvarjalci. Zdaj pripravljamo predstavo SVN po scenariju Cristiana Mungiua za film RMN in teh dialoških struktur, razkorakov, razpok, sodelovanj med filmskim in gledališkim jezikom v najinem sodelovanju je kar nekaj. Mislim, da je to izredno navdihujoče za gledališče, menim pa tudi, da bi bilo navdihujoče, če bi film prepustil malo več gledališča v sebi. Čeprav je to navadno psovka: če je film preveč gledališki, je dolgočasen, pa mislim, da ni tako.

Tudi današnje življenje, ki ga živimo, je nekaj, kar je sestavljeno, kar je družbeno skonstruirano in kar smo sami naredili – torej ni deterministično in ni nekaj, kar nujno vodi do tega trenutka, v katerem smo zdaj, temveč je produkt različnih političnih dialektičnih silnic, kot tako pa je seveda spremenljivo.

Dogajanje uprizoritve Osem ur ni ves dan je postavljeno v 70. leta v Kölnu in taka je tudi realistična vizualna podoba predstave. Kako ste se režijsko lotili uprizoritve, kakšna je bila vaša vizija?
Tukaj sta dva izziva. Prvi je, da ima televizijska serija drugačne zakonitosti kot film: trajanje je daljše in televizijska logika je drugačna od filmske. Glede tega smo se morali omejiti in postaviti bolj dramske principe. Osredotočili smo se na dva lika oziroma na razmerje, ki ga ima Marion z Jochimom in ki ga ima babica s svojim novim fantom. Glavni konceptualni rez v primerjavi s serijo je razdelitev predstave na dva dela. Prvi del ni realističen, temveč je postavljen za mizo kot bralna vaja pred občinstvom z zelo distančnim odnosom do 70. let: mi smo tukaj in zdaj, predstavljamo pa dogodke, ki so se zgodili leta 1971 v zahodni Nemčiji v Kölnu v neki tovarni, ki proizvaja rezervne dele. Kakšno je bilo življenje takrat in kakšno je življenje danes? V tem delu ves čas nagovarjamo gledalca, ki mora to historizacijo dojeti kot brechtovski postopek v smislu, da je življenje, kot je bilo organizirano leta 1971, produkt družbenih teženj in družbe – in kot tak konstrukt. To pomeni, da je tudi današnje življenje, ki ga živimo, nekaj, kar je sestavljeno, kar je družbeno skonstruirano in kar smo sami naredili – torej ni deterministično in ni nekaj, kar nujno vodi do tega trenutka, v katerem smo zdaj, temveč je produkt različnih političnih dialektičnih silnic, kot tako pa je seveda spremenljivo.

Pri tem delu ne gre za nobeno glorifikacijo 70. let: položaj žensk je bil popolnoma drugačen, veliko manj so bile opolnomočene, delavstvo pa je takrat sledilo drugi logiki, saj je imelo večjo vrednost, bilo je tudi bolj opolnomočeno tako moralno kot nominalno: plače so bile po kupni moči višje. Prvi del je torej reprezentacija teh razlik, v njem pa nastopajo samo moški. Osem ur dela v notranjosti tovarne poustvarjamo z medijsko krajino tistega časa: z informacijami, podatki, kostumi, delno tudi s kasetofoni, kasetniki in tako naprej. In tako kot liki tudi igralci delajo, proizvajajo cel prvi del predstave. Drugi del predstave pa sledi televizijskemu realizmu, v njem pa poskušamo isto zgodbo povedati iz druge perspektive življenja po službenem času.

Po splošnem prepričanju je danes vse, kar lahko naredimo, to, da blažimo neskončen občutek, da ničesar nimamo v svojih rokah – še najmanj pa svoje življenje.

V odnosu prvega in drugega dela je zanimivo opazovati, kako so prepletene intimna in tovarniška oziroma delavska, navsezadnje pa politična sfera – tudi v odnosu do ženskih likov, ki vstopajo šele v drugi del predstave. Lik Marion na neki način precej navdihne in vpliva na premike in kolektivno dogajanje v tovarni.
Drugi del uprizoritve je namenjen tudi temu, da izvemo, da so vse politične aktivistične ideje, za katere mislimo, da jih je v celoti proizvedel Jochen – ki je glavni lik v prvem delu –, posledica namigov Marion, ki se ves čas na novo izprašuje o delu v tovarni. V prizoru prvega ljubezenskega zmenka Jochen reče Marion: poslušaj, saj zveniš kot ena levičarka, ona pa mu na to odgovori: saj samo razmišljam, ali ni to normalno. Kajne, ali ni normalno, da razmišljaš o stvareh, ki so pred tabo? Ne gre za globoko reflektivno ozaveščeno feministično pozicijo obeh glavnih ženskih likov – Marion in babice –, temveč za temeljno nesprijaznjenje s svetom, kakršen je okrog njiju: temu se ne bomo podredili, usodo in svoja lastna življenja želimo imeti v svojih rokah – to je tisto minimalno, česar si želimo. Danes je položaj popolnoma drugačen: če kdo reče, da ima svoje življenje v svojih rokah ali pa, bog ne daj, usodo v svojih rokah, je verjetno že zrel za pregled v ustanovi v Polju. Po splošnem prepričanju je danes vse, kar lahko naredimo, to, da blažimo neskončen občutek, da ničesar nimamo v svojih rokah – še najmanj pa svoje življenje.

Foto: Kino Šiška/Črt Piksi

Vseeno ima položaj žensk v predstavi zanimiv odzven v sedanjosti. Uprizoritev na primer omenja vranje matere: ženske, ki so se zaposlile in otroke vpisale v vrtec, zaradi česar so bile zelo stigmatizirane. Danes se zdi, da se – vsaj v nekaterih sferah – spet pojavljajo težnje, da bi se ženske vrnile v gospodinjsko okolje.
To je dilema, ki seveda ostaja, mislim pa, da je zdaj na mizi dejansko to, da se vsaka družina oziroma partnerja z otrokom skupaj odločita, kako bosta oblikovala svoje življenje in svoje partnerstvo s tem, da bosta imela enega, dva, tri, štiri … otroke in kako bo ta družina delovala. Ne gre več za mentaliteto, da mora žena ostati doma, temveč da se družinska opravila razdelijo po nekem drugem ključu. Koncept družine je danes lahko tak ali pa drugačen, ni stvar zakonov in politike, da bi uravnavala tovrstne dogovore. V 70. letih vrtci za otroke do treh let tako rekoč niso obstajali, splošno sprejeto dejstvo je bilo, da mora moški finančno poskrbeti za družino, ženska pa mora ostati doma in skrbeti za otroke. Vrtci so bili tudi pozneje, po tretjem letu, izredno slabo obiskani, saj so bile ženske, ki so poslale otroke v vrtce, res stigmatizirane: vranje matere, ki nočejo skrbeti za otroke in jim je pomembnejša kariera. Človek je bitje, ki mora uravnavati svoje tako intimno kot družbeno polje v neko zadovoljujoče razmerje, vsi odgovori 70. let pa niti približno niso zadovoljujoči in optimalni.

Pa vendar iz uprizoritve Osem ur ni ves dan vejeta neki optimizem oziroma upanje.
Slavoj Žižek pravi, da je razlika med optimizmom in pesimizmom ta, da je optimist zadovoljen z obstoječim stanjem, torej moramo biti v bistvu pesimisti in vložiti svoj lasten napor, če želimo, da se stvari spremenijo. Mislim pa, da – in to tudi ves čas ponavljamo – živimo v zelo intrigantnih, težkih, kompleksnih časih. Od nemške jeseni leta 1977, ko se je položaj v Evropi in svetu zelo spremenil s krščansko unijo, Helmutom Kohlom ter Margaret Thatcher in Ronaldom Reaganom, nenazadnje pa z uprizarjanjem pohoda neoliberalizma – tudi v kulturi, ne samo ekonomiji – in celostnim napadom na naša življenja. Zdaj pa živimo v trenutku, ko je ta paradigma doživela nekakšen vrh in se kažejo zelo močne poteze drugačnih možnosti političnega organiziranja in tudi družbenega življenja. To vidimo ob dogodkih v Braziliji, Srbiji, delno tudi z volitvami v Združenih državah Amerike, pa seveda z globalnim nezadovoljstvom mladih v Franciji, Nemčiji, tudi Albaniji … Živimo torej v času, ko poleg vsesplošnega determinističnega pesimizma mogoče lahko slutimo neke obete za prihodnost, ki nam dajejo občutek vitalnosti ali pa možnosti, da vendarle lahko nekaj naredimo. Ključna dilema je namreč, da ničesar ne moremo narediti, da se nič ne da, saj se lahko le odzovemo na šahovske poteze in na consko obrambo, ki nam jo postavljata vlada in konservativno desničarska ekonomistična ali pa, če hočete, fašistična logika. Mislim, da ni več tako in da po dolgih desetih, dvajsetih letih mučnega pesimističnega kritiziranja in črnogledega pogleda na sedanjost in tudi na prihodnost to ni več odgovor.

Menim, da se moramo v umetnosti stvari lotevati na drugačen način: ne smemo onesrečevati ljudi kot redarji, policaji, razna zavarovalniška podjetja in tako naprej, ampak jih moramo osrečevati in napeljevati, kako lahko o stvareh mislijo, nanje gledajo in tudi delajo bolje. To je seveda prvi kamenček v mozaiku, kako živeti naše življenje v prihodnosti: ne gre za noben politični program, temveč za konkreten prikaz življenja.

Prizor iz predstave Osem ur ni ves dan v Horvatovi režiji. Foto: Nada Žgank

Tudi eno od sporočil predstave Osem ur ni ves dan je, kako se lahko moč širi, ko več posameznikov stopi skupaj.
Mislim, da se pogosto ne zavedamo, kakšno moč ima množica, ki se združi – to nam govori tudi študentsko gibanje v Srbiji. Mi kot množica, ki se združi, imamo moč proti kapitalu. Mislimo, da glede na polpretekle afere, cambriško analitiko in tako naprej pravzaprav nimamo več svobodnih volitev – ne pri medijski podpori in vsej količini denarja, ki ga je kapital vrgel v denimo srbske volitve, ali pa tako rekoč milijonsko milijardnih zneskih v Ameriki, ki so jih v republikansko stranko vložili Elon Musk and company, a se jim kljub temu ne izide. Mislim, da imamo ljudje velik potencial z združevanjem predvsem na horizontalni ravni z načrtno izključenimi skupinami, pri katerih lahko polnokrvno prepoznamo, da smo v istem čolnu. In to je strah, ki ga ima v tem trenutku tudi naša oblast, ki je – recimo bobu bob – ekstremno desničarska. Ne desnosredinska, temveč ekstremno desničarska – tako jo razumejo tudi v Evropskem parlamentu in po svetu.

Gledališče ni politični program, kaže pa človeka v političnem programu, ki ga udejanja družba – in te slike niso ravno prijetne. Zato si mora oblast vedno znova izmišljevati, zakaj prej omenjenim izrinjencem, ali pa recimo preprosto kar delavskemu razredu, ne gre najbolje.

Z vpetostjo posameznika v družbo in z usodo malega človeka, slehernika se veliko ukvarjate v vašem opusu. V predstavah zadnjih nekaj sezon (Deževen dan v Gurlitschu (PGK Kranj in MG Ptuj), Prometej: ena lepa apokalipsa (SNG Drama Maribor), V potu mojega obraza (SNG Nova Gorica)) razpirate vprašanja delovanja posameznika – in kaj se posamezniku navsezadnje zgodi, ko ne deluje in obstane na obrobju.
Gledališče ni politični program, kaže pa človeka v političnem programu, ki ga udejanja družba – in te slike niso ravno prijetne. Zato si mora oblast vedno znova izmišljevati, zakaj prej omenjenim izrinjencem, ali pa recimo preprosto kar delavskemu razredu, ne gre najbolje. Za to so seveda krivi antikristi raznih barv in vrst: krivi so emigranti, (legalni) tuji delavci, kulturni marksizem na univerzah, javno šolstvo, javno zdravstvo ... in če bi le osvobodili to privatno iniciativo, če bi le očistili Slovenijo vseh neslovenskih primesi, potem bi se lahko slovenski prvobitni človek končno sprostil in udejanjil v svojem entrepreneurstvu, bil uspešen in polnokrven, in Slovenija bi tako zadihala s polnimi pljuči. Po interpretaciji naše vlade zdaj ni tako zato, ker smo se sicer osamosvojili, nismo se pa osvobodili, zaradi globoke države in vseh murgelskih elementov pa ne moremo zadihati.

Na neki način si skoraj perverzno želim, da bi prihajajoči intervencijski zakon kljub vsemu zaživel v praksi in da vidimo, kaj bi se dejansko zgodilo s tem. V tem primeru delim mnenje z vsemi ekonomisti in drugimi političnimi analitiki, da bi ta finančna luknja prinesla takšno grozo za malega človeka, da bi bilo ne za nas, temveč za to vlado najbolje, da tega zakona ne bi sprejela. Kar je tragikomično v našem položaju, je to, da lahko malega, izrinjenega človeka, o katerem govorijo naštete predstave, zelo enostavno ugrabi prav desničarska logika obeta boljše ali pa drugačne prihodnosti in zelo natančnega etiketiranja krivcev za naša bedna, zlomljena, poražena življenja. To je točka, ki me v zadnjem času izredno zanima: interpelacija delavskega razreda, ki je bila od vekomaj na strani levih gibanj, pa se zdaj množično nagiba v desno. Zakaj ženske volijo proti sebi? Zakaj delavski razred nikoli ne bo volil levice? Volili bodo tiste, ki delujejo proti njihovim interesom, za levico pa volimo tisti, ki od njihovih intervencij nimamo skorajda nič – mogoče ravno nasprotno.

Kako pa v tem opisanem dogajanju in v morebitnem obetu nekih sprememb vidite slovensko gledališko ali pa širše kulturno krajino?
Mislim, da imamo zelo zanimivo in zelo kakovostno gledališče, tudi umetnost. Kar se dogaja na gledališkem polju, ne le na sicer absolutno podhranjeni neodvisni sceni, ampak tudi na institucionalnem področju, sega dlje kot pa včasih vrh evropskega gledališča. Ko gledamo mainstreamovsko produkcijo v Evropi, brez težav lahko rečemo, da smo z našim ustvarjanjem, z odnosom do gledališča, z odnosom do političnosti in do estetskih premen v samem vrhu. Zagotovo pa se moramo zavedati, da denimo kulturni imperializem še vedno deluje. Če želiš uspeti v svetu ali pa v Evropi, se moraš na neki način prilagoditi mainstreamu, ki tam vlada.

Mislim, da je veliko dobrega na področju digitalnih medijev, sodobne likovne umetnosti, predvsem pa na področju glasbe. V tej mavrici različnih izraznih polj vidim absolutno moč sodobne slovenske umetniške scene, ki je absolutno zanimiva, vznemirljiva in primerljiva s kulturnimi metropolami. Zvenelo bo absolutno preveč ambiciozno in samozadostno, če rečem, da je kulturno dogajanje v Ljubljani primerljivo z dogajanjem v Londonu ali Parizu. Če pa govorimo o malomeščanskih ali kakovostnih buržoaznih opernih, simfoničnih stvaritvah in velikih dramskih klasičnih uprizoritvah, ki ne zahtevajo samo več sto tisoč, ampak mogoče celo več milijonov evrov, pa seveda nismo primerljivi. Moram priznati, da me tovrstna kulturno-umetniška ponudba niti ne privlači niti ne vznemirja, zato niti ne žalujem za tem, da teh stvari v Ljubljani ne morem gledati.

Prizor iz nemške televizijske nadaljevanke Osem ur ni ves dan iz 70. let, ki je nastala po scenariju Rainerja Wernerja Fassbinderja. Foto: IMDb

Skleneva lahko, da gledališče, čeprav v nekem primežu na eni strani morebitnih finančnih rezov oziroma nazadnjaških sprememb, na drugi strani pa morda tudi vpliva umetne inteligence in grožnje po prevladi digitalnega nad oprijemljivim, vendarle ohranja svojo moč.
O gledališkem ustvarjanju mislim, da ima umetna inteligenca zelo šibko moč. Želel bi si, da bi bila prihodnost umetne inteligence na področju medicine in dela kot takega, v resnici pa je njena prihodnost predvsem na področju vojaške industrije in političnega nadzora državljanov, delno pa tudi v ekonomskih algoritmih, ki nas preprečujejo, da naš prosti čas žrtvujemo delu oziroma kapitalu. Prostega časa v sodobnem času dejansko nimamo več, umetna inteligenca pa je tista, ki nas ves čas prepričuje, da naš zasebni čas posvečamo delu za velike korporacije.

Osem ur torej ni ves dan, ampak to danes zveni zelo drugače kot v 70. letih.
Te razmejitve ni več, še posebej zaradi tega, ker ne gre več za to, da ljudje ne morejo več delati osem ur na dan – o tem najbolj jasno piše David Graeber v knjigi Bulšihti. Ljudje bi lahko delali veliko manj in čisto popolnoma nič se ne bi spremenilo, če bi ta hip ukinili štirideset odstotkov služb. Nič se ne bi spremenilo, tako kot smo videli pri covidu in pri radikalnih varnostnih merah. Velika nevarnost je to, da bi ljudje, če bi denimo uvedli štiriurni delavnik in s tem dobili štiri ure prostega časa, začeli razmišljati s svojo glavo. Začeli bi delati neumnosti tako kot leta 1968. Zato je treba ohraniti osemurni delavnik, ohraniti ljudi v službi in pod nadzorom, njihov prosti čas pa spremeniti in uravnati v točno to smer, v katero hočemo, da se ne bodo dogajale kreativne neumnosti. Prepričan sem, da je umetnost še vedno politična grožnja temu sistemu, ker sili ljudi k avtonomiji razmišljanja. Pa ne samo to, sili jih v avtonomijo čutenja. Politika čutnosti, to, da gledaš svet okrog sebe, ga doživljaš, čutiš in hkrati interpretiraš kot kulturni artefakt, pa je ogrožajoče. S tem na novo izprašuješ moralo in razmerja. Imamo dan, imamo noč, ampak: zakaj pa delamo osem ur? Zakaj imamo soboto in nedeljo prosto – je to dano od boga ali kako je s tem?

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅