Tabloid

Recenzije

Danny Boyle o tem, kdaj so britanski mediji izgubili nedolžnost

Ocena

15. november 2026 ob 9.03 • Ljubljana - MMC RTV SLO

Depresivna resnica je, da živimo v (informacijskem) svetu, ki ga je zgradil Rupert Murdoch: avstralski medijski mogul je ustvaril orjaški imperij, ki oblikuje kolektivni narativ, naša mnenja in predsodke ter najbrž tudi ustoličuje predsednike.

Danny Boyle je izrecno hotel, da vlogo Ruperta Murrdocha igra Avstralec; na koncu jo je zaupal Guyu Pearceu. V gledališki predstavi je Murdocha upodobil Bertie Carvel, ki se zdaj v filmu pojavi kot Hugh Cudlipp, urednik Mirrorja. Foto: AP
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Že serija Nasledstvo (Succession) je brezkompromisno nastavljala zrcalo egotizmu, perfidnosti in pohlepu dinastije Roy, ki je bila zelo jasna referenca na družino Murdoch; v obeh primerih je patriarh magnat, ki se ne more znebiti kompleksa manjvrednosti zaradi svojega provincialnega porekla (Logan Roy je bil iz revne škotske vasi, na račun avstralskega rodu Ruperta Murdocha pa si častitljive britanske eminence v Tabloidu privoščijo rasistično opazko: "Samo nekdo iz kolonije lahko razume najpritlehnejše vzgibe v ljudeh.")

Oglas

Film Tabloid si lahko jutri, 16. 11., premierno ogledate ob 17.40 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Po projekciji se bomo z novinarko Tatjano Pirc in dr. Igorjem Vobičem v dvorani pogovarjali o sodobni medijski pokrajini in vplivu imperija Ruperta Murdocha.

Vabljeni, da se nam pridružite!

James Graham je scenarij za Tabloid napisal po predlogi svoje lastne istoimenske drame iz leta 2017. Kot že mnogi pred njim se je Graham ozrl po medijski krajini okrog sebe in si zastavil vprašanje: Kako smo pristali tukaj? Odgovornosti ne polaga na prag Marka Zuckerberga ali Elona Muska, pač pa se vrača dlje v preteklost, k danes pozabljeni figuri urednika Larryja Lamba (Jack O'Connell).

Srečamo ga na njegovem prvem sestanku z Rupertom Murdochom (Guy Pearce): avstralski poslovnež je pravkar kupil praktično ničvredni časnik The Sun, ki životari v senci veliko bolj branega Mirrorja. Obema možakoma uspeh najbolj branega časopisa v državi tako imponira, da kmalu najdeta skupni jezik; Lamb bo kot novi urednik iz Suna naredil nekaj popolnoma novega na medijski sceni. Potem, ko skupaj skrpa "ladjo nezaželenih" - podplačanih, zdolgočasenih in ambicioznih novinarjev z vseh vetrov - postavi temelje tabloida, ki naj bi "govoril o stvareh, ki ljudi resnično zanimajo": kriminal, seks, korupcija, udomačeni krokodil na domačem vrtu, in podobno.

Tabloid je bil otvoritveni film letošnjega beneškega filmskega festivala. Foto: AP

Film nas v dogajanje vrže in medias res in tempa ne zrahlja do zadnjega kadra; k temu pripomorejo tudi hitri rezi in inovativna raba perspektive. V kinetični energiji filma se zrcali mrzlična obsedenost z močjo, denarjem in vplivom, ki je skupna protagonistoma. Tabloid po vizualni plati, razen v barvni lestvici, niti slučajno ni tipično suhoparen "film o novinarstvu"; aktivno se bori proti kalupu gledališke predstave, iz katerega se je rodil. (Boyle sam je pojasnil, da je skušal obliko prilagoditi vsebini, torej tabloidizaciji medijev: kako je lahko filmska forma kar najbolj zapeljiva, da bralca potegne vase in ga pita z dražljaji vznemirjenja?)

Vse se odvija tako hitro, da je zelo lahko spregledati, da smo izognili kakršni koli resni vsebinski analizi preobrazbe časnika The Sun iz generičnega dnevnika v senzacionalistično smet, kakršna je še danes. Režiser Danny Boyle nam bo pokazal kako, a skoraj osupljivo malo zanimanja pokaže za zakaj. (Morda si je k srcu vzel nauk Lamba samega: zakaj? je, kot razloži Murdochu na tistem prvem sestanku, še najmanj pomembno od petih ključnih novinarskih vprašanj. Ko enkrat odgovoriš na zakaj?, je zgodba zaključena in mrtva. Veliko bolj donosno se je valjati v umazanih podrobnostih kako-jev.)

V novinarski ekipi je tudi Jules Dawes (Claire Foy), izmišljen lik, ki naj bi bil kombinacija več različnih novinark na ulici Fleet v tem času. Jules je v filmu samo zato, da se Boyle lahko pretvarja, da je v Tabloid vključil »feministično noto« - ironično je njena edina funkcija v tem, da spi s svojim nadrejenim in v redakciji oznani, da tudi ženske zanimajo članki o spolnosti. Podobno površno je obravnavana kontroverzna vpeljava fotografij golih deklet kot redne rubrike: Boyla zanima samo vprašanje naklade in urednikovega poguma, ne pa tudi morebitnega ženskega opolnomočenja oz. vseh negativnih posledic tovrstne izpostavljenosti.

Tabloid protagoniste prikaze kot podcenjene, a ambiciozne vizionarje, za katere bi bilo samoumevno navijati - če ne bi poznali širšega konteksta njihovega delovanja. Foto: AP

Boyle se zaveda, kako dolgoročne posledice so imeli dogodki, ki jih dramatizira v Tabloidu - a ker se v dveh urah ni bil pripravljen resno vprašati, kaj žene Larryja Lamba in Ruperta Murdocha (še manj pa pa, kaj je Murdoch pozneje postal), v prazno izzveni tudi odjavna špica, ki je bila mišljena kot udarna, šokantna pika na i: kolaž cenzuriranih časopisnih naslovnic, ki naj bi pričal o tem, kako so si oligarhi prilastili medije in z njimi politično pokrajino. Boylovo sklepno "razkritje" obvisi v zraku, ker zgodba, ki jo je do te točke pripovedoval, ni organsko pripeljala do sveta, kakršnega bi lahko prepoznali danes. Senzacionalizem se ni rodil v vakuumu in ne po krivdi enega samega človeka – bil je ustvarjen strateško in premišljeno, s ciljem gnetenja in manipuliranja javnega mnenja.

Nekje v drugi polovici zgodbe se Boyle v celoti odpove razmisleku o genezi tabloidnega poročanja; zgodovina mu je namreč dala iztočnico za srhljivko o ugrabitvi, ki ga očitno bolj zanima. Decembra 1969 so neznanci namreč na njenem lastnem domu ugrabili 55-letno Muriel McKay (Lucy Russell), ženo Murdochovega namestnika Alicka McKaya (Jonathan Hyde); storilca sta pravzaprav hotela odpeljati Murdochovo ženo Anno, a nista bila ravno kriminalna veleuma. The Sun se na tej točki znajde v precepu: ali bodo poročali o "svojem človeku"? In če bodo, na kakšen način? Bo njihovo objavljanje pisem ugrabiteljev pomagalo ali oviralo preiskavo? Celo tragično epizodo Boyle poustvari presenetljivo brezčutno, z dobrim občutkom za napetost in dinamiko, a spet brez pravega razmisleka, zakaj se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo.

Podatek, da ima Sun ob Murdochovem nakupu naklado 650 tisoč izvodov in velja za »propadajoč« časopis, prav tako priča o tem, kako zelo se je medijska pokrajina spremenila. Foto: AP

Danny Boyle je bil od nekdaj med pionirji digitalne revolucije: grozljivko 28 let pozneje (2025) je denimo v celoti posnel z iPhonom. Eksperimentiranje je ključnega pomena za njegovo ustvarjanje, a tokrat je šel še korak dlje: pozorni gledalec bo opazil rabo umetne inteligence v Tabloidu. Z njo si je med drugim pomagal pri štorastem oživljanju zgodovinskih fotografij in pri morda eni najbolj nepotrebnih epizodnih "vlog" v zgodovini filma: Margaret Thatcher se pojavi samo za sekundo, toliko, da zbudi Lamba, ki je zadremal pod svojo pisalno mizo. Če se je Maggiejina dvosekundna vloga režiserju res zdela nujna, ni pravega opravičila, da zanjo ne bi poiskal igralke (Meryl Streep je za ta lik dobila oskarja!) - vse bi bilo bolje kot len pristanek na postopno pronicanje generativne UI v umetnost.

Tabloid je korektna biografska drama, ki pa se v nobenem trenutku ne spusti zares globoko pod površje. Boyle in Graham sta pravilno ugotovila, da bi bilo trenutno krizo v novinarstvu smiselno analizirati v zgodovinskem kontekstu, a k filmu nista pristopila s prijemi, ki bi lahko razgalili in nakrhali institucije, ki so nas zvlekle v blato. Nasprotno: na trenutke se zdi, da skoraj uživata v nostalgičnem poustvarjanju časa, ko so si lahko bogati belci v oblekah, ukrojenih na ulici Savile Row, nenadzorovano kopičili moč, obenem pa sami sebe pozicionirali kot neustrašne borce proti establišmentu. Mit o genialnosti "izjemnih posameznikov", ki jim je dovoljeno igrati po lastnih pravilih, očitno še ni izkoreninjen.

Ocena: 3+

INK | Official Teaser | Netflix

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅