Blaž Lukan: "Dramaturg v sodobnem gledališču je aktiven udeleženec uprizoritvenega procesa"

Blaž Lukan (1955) je profesor dramaturgije in predstojnik za dramaturgijo in scenske umetnosti, dejaven pa je tudi kot pisatelj, pesnik in publicist. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Dr. Blaž Lukan, dolgoletni profesor dramaturgije in predstojnik za dramaturgijo in scenske umetnosti, je bil ob praznovanju 80-letnice ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) gost radijske oddaje Oder na 3. programu Radia Slovenija – Programu Ars. V svojem delu prepleta teorijo in prakso, zanima ga živo gledališče in trdi, da morata zato hoditi z roko v roki. Tudi sam ju prepleta pri svojem teoretskem in praktičnem dramaturškem delu v gledališču. Ob tem je še pisatelj, pesnik in publicist.

Oglas

V pogovoru je osvetlil zgodovino študija dramaturgije od začetkov ob ustanovitvi akademije do zdajšnjega študijskega programa. Poklic dramaturga se je namreč spreminjal hkrati z razvojem gledališke prakse. Zato tudi izmuzljiva definicija poklica dramaturga in njegovega dela najde prostor v vsakokratnem angažmaju dramaturga, v sodelovanju in skupnem snovanju z drugimi udeleženci v ustvarjalnem procesu, kar postaja prevladujoča praksa v sodobnem gledališču.


Vabljeni k branju ali poslušanju pogovora z Blažem Lukanom!

Dramaturgi moramo zmeraj znova pojasnjevati, kakšen je naš poklic, kakšen je smisel tovrstnega dela. Enoznačnih definicij ni. Zakaj so prav za ta poklic tako izmuzljive?
Velja mnenje, da enotne definicije dramaturgije ni, kot najbrž ni niti enotne definicije režije. Zato se pojasnjevanja tega pojma ali poklica raje lotimo opisno. Na našem oddelku radi rečemo, da študij dramaturgije – in s tem sam poklic – zajema tri področja.

Prvo je raziskovalno oziroma teoretično področje, ki se ukvarja z raziskovanjem gledališča, dramatike in širšega kulturnega prostora. Drugo področje je dramsko pisanje, ki je postalo del našega študijskega programa šele z bolonjsko reformo; pred tem teh predmetov nismo imeli. Tretje področje pa je praktična dramaturgija, kar pomeni konkretno sodelovanje dramaturga v uprizoritvenem procesu. Dramaturg je del zasedbe ustvarjalcev, ki pripravljajo predstavo.

Med temi tremi stebri pa se giblje izmuzljiva definicija. Če se malce pošalim: na naši spletni strani imamo promocijski filmček za študij dramaturgije, v katerem kolega Tomaž Toporišič neformalno reče: "Saj nihče ne ve, kaj je to dramaturgija." Če bi ga prijeli za besedo, bi bilo to nenavadno, saj Tomaž sam predava dramaturgijo. Dejstvo je, da ima vsak od nas svojo, intimno predstavo o tem poklicu.

Sam že dolgo uporabljam razlago, da je dramaturgija zadaj in vmes. Je ozadje oziroma substanca uprizoritve, hkrati pa njeno vezno tkivo.

Dolgo sem bil zadovoljen z razlago, da je dramaturg režiserjev najbližji sodelavec. To na nek način drži, vendar je dramaturg znotraj ustvarjalne ekipe veliko več kot to. Njegovo delo je izrazito sodelovalno in kooperativno, saj sodeluje z vsemi ustvarjalci. Hkrati pa je dramaturg tudi avtor. Tu se pogosto krešejo mnenja, saj je pri dramaturgu težko s prstom pokazati na končni izdelek in reči: "To je njegovo delo," kot to zlahka storimo pri režiji, igri, kostumografiji ali scenografiji.

Sam že dolgo uporabljam razlago, da je dramaturgija zadaj in vmes. Je ozadje oziroma substanca uprizoritve, hkrati pa njeno vezno tkivo. Dramaturg usmerja ritem, logiko predstave in verjetnost situacij. Čeprav za to skrbijo tudi drugi, je dramaturgova pozornost usmerjena prav v te elemente. V zadnjem času pa smo priča tudi velikemu porastu avtorskih projektov, kjer ta vloga še bolj stopa v ospredje.

O spreminjanju dramaturgovega dela skozi različna obdobja ste sistematično pisali v svoji knjigi Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa. Bi lahko na kratko povzeli glavno tezo oziroma svoje ugotovitve?
Na kratko je to težko storiti, pa vendar. V tej raziskavi sem pregledal zgodovino slovenske dramaturgije, s tem pa tudi zgodovino samega pojma in njegove vire, ki segajo v sredino 18. stoletja. Osredotočil sem se tako na teorijo kot na praktično dramaturgijo vpeto v uprizoritve.

Pokazalo se je nekaj zanimivih dejstev. Študentom rad povem, da je dramaturgija pri nas starejša od režije. Preden se je moderna režija v Sloveniji sploh vzpostavila – kar se je zgodilo po prvi svetovni vojni, v dvajsetih in tridesetih letih – je bila dramaturgija že uveljavljena, in to v precej sodobni obliki. Če vzamemo za primer Otona Župančiča, ki je bil naš prvi pomembnejši dramaturg, kasneje pa tudi ravnatelj ljubljanske Drame: iz leta 1919 imamo ohranjen službeni red gledališča, v katerem je dramaturgija, čeprav v arhaičnem jeziku, opredeljena na zelo sodoben način.

Skozi zgodovino so imeli dramaturgi zelo legitimno mesto tako v gledaliških hišah kot pri samih uprizoritvah. Sprva je bila dramaturgija razumljena predvsem kot sestavljanje repertoarja.

Skozi zgodovino so imeli dramaturgi zelo legitimno mesto tako v gledaliških hišah kot pri samih uprizoritvah. Sprva je bila dramaturgija razumljena predvsem kot sestavljanje repertoarja. Če omenim Ignacija Borštnika, ki ga poznamo kot igralca, režiserja in pedagoga: on je bil dramaturg v smislu oblikovanja programa. V tistem obdobju to še ni bila izrazito ustvarjalna funkcija, saj so tekste takrat predvsem nabirali, ne pa izbirali, pa tudi produkcija je bila bistveno večja.

Čeprav se je gledališče ob koncu 19. stoletja z rojstvom režije osamosvojilo od dramatike, je ostalo z njo močno povezano. Dramaturgovo delo je obsegalo branje, izbiranje del za repertoar v skladu s konceptom ter sodelovanje z dramskimi pisci. Slednje je izjemno pomembna funkcija. Avtorji, kot sta Andrej Hieng in Tone Partljič, so vedno poudarjali pomen dramaturga Lojzeta Filipiča iz Mestnega gledališča ljubljanskega za nastanek svojih del. Partljič je celo izjavil, da brez Filipiča njegovih dram sploh ne bi bilo.

Poleg tega so dramaturgi sodelovali s prevajalci ali pa so bili sami prevajalci, specializirani za določene jezike, dramatike ali tuja gledališča. Seveda so hodili tudi na vaje in spremljali študij predstave, vendar je bilo to delo takrat bolj kabinetno. Šele konec petdesetih in v začetku šestdesetih let je dramaturg uradno stopil na oder in bil prvič zapisan v gledališkem listu kot samostojni ustvarjalec. S tem ni postal režiser, postal pa je dejanski soustvarjalec uprizoritve in njenega koncepta.

Kdaj pa so bila na akademiji prva predavanja s področja teorije drame, gledališča in zgodovine, preden je to postal samostojen študij s svojo katedro?
Dramaturgija je bila integralni del akademije že od njenega začetka. Že v sami uredbi iz leta 1945 so navedene tri smeri: režija, igra in dramaturgija (filma in televizije takrat še ni bilo). Leta 1946 je Josip Vidmar začel predavati dramaturgijo, kasneje pa so mu sledili profesorji France Koblar, Vladimir Kralj in drugi. Študij dramaturgije so leta 1947 vpisali prvi štirje študenti, leta 1951 pa smo že imeli prvega diplomanta, Herberta Grüna. Dramaturgija je torej del akademije in slovenskega gledališča že od samega začetka.

Kaj pa predmetnik?
Natančnega zgodovinskega predmetnika si nisem ogledal, je bila pa dramaturgija močno povezana z dramatiko, ki jo je predaval Vidmar, ter z zgodovino drame in slovenske drame pod vodstvom Koblarja. Pozneje so se ta področja specializirala.

Za samo dramaturgijo je zanimiva linija profesorjev od Josipa Vidmarja, Vladimirja Kralja, Primoža Kozaka, Andreja Inkreta pa do mene. Vsak od njih je zaznamoval določeno obdobje. Zgodovino drame so predavali Koblar, Mirko Zupančič, Denis Poniž in danes Tomaž Toporišič. Zgodovino gledališča pa so vodili Filip Kumbatovič Kalan, Marko Marin, Barbara Sušec Michieli in trenutno Aldo Milohnić. Kot vidite, gre za zelo obvladljivo in strnjeno število kolegov predhodnikov, ki so oblikovali ta študij.

Vendar je bilo prvo obdobje še izrazito tekstocentrično, saj je bilo dramsko besedilo postulat, vsi drugi elementi pa so se mu podrejali. Dramaturg je takrat sedel v knjižnici in bil zagovornik besedila. Kakšna je bila takrat njegova dejanska vloga v gledališču?
To je kompleksno vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora. Kot sem omenil, je dramaturg sprva skrbel za repertoar, prevode in sodelovanje z avtorji. Čeprav so spremljali vaje in komentirali študij, je bilo delo bolj teoretske narave. Sčasoma pa se je izoblikoval profil uprizoritvenega dramaturga. Ta premik se je zgodil okoli leta 1957. Takrat je dramaturg postal dejanski sodelavec v vseh fazah procesa. Od takrat naprej lahko dramaturg legitimno reče, da je predstava tudi njegovo delo, pri katerem sodeluje kot enakopravni soustvarjalec. Ta fenomen se danes še močneje izraža skozi avtorske projekte.

Kako pa je s spoznavanjem interdisciplinarnosti? Kako pomembno je, da se dramaturg ozira k drugim znanostim in opazuje življenje zunaj gledališča ter kako ga to konstituira kot sodobnega ustvarjalca?
To je ključno vprašanje. Že študentom prvega letnika predstavim pojem razširjene dramaturgije. Dramaturgija v ozkem smislu je v gledališču namreč premalo močna in slabo uporabna. Dramaturg, ki le pasivno opazuje vaje, ekipi ne koristi veliko. Ustvariti si mora široko zalogo znanja, ki presega zgolj poznavanje konkretnega besedila ali koncepta.

Mislil sem, da sem si pojem razširjene dramaturgije izmislil sam, vendar sem ob prebiranju arhivov ugotovil, da je že Filip Kumbatovič Kalan leta 1947 zapisal, da dramaturgija zajema celotno področje kulture. Danes bi rekli, da zajema še več – pomembne so tudi družbene vede, zgodovina in naravoslovje.

Poleg te splošne razgledanosti pa seveda obstajajo specifične dramaturške naloge, kot so poznavanje dramatike in zgodovine gledališča. Iz teh visokih pričakovanj pa lahko izvira tudi problem, saj se od dramaturga včasih pričakuje, da ve absolutno vse in da ima odgovor na vsako vprašanje. To so nerealna pričakovanja. Del našega poklica je namreč tudi senzibilnost – intuicija, ki je v umetniškem procesu nepogrešljiva. Dramaturg mora gojiti tako široko vednost kot umetniško občutljivost.

Danes so dramaturgi prepoznani kot enakopravni ustvarjalci in soavtorji predstave, kar dela to obdobje za slovensko dramaturgijo izjemno plodno.

Kakšna je generacija, ki študira danes? Kakšno gledališče jo zanima v tematskem in estetskem smislu?
Današnja generacija študentov je izjemno angažirana. Zanimajo jih sodobni, aktualni problemi, ki jih črpajo iz okolja, v katerem živijo. Odzivajo se na vsakodnevne stiske, najsi gre za ožje stanovanjske probleme in gentrifikacijo ali pa za širše geopolitične pretrese in vojne v naši bližini.

V projekte vstopajo zelo avtorsko. Pojav avtorskih projektov, ki v zadnjih letih močno izstopa, je med študenti sprožil nov val zanimanja za gledališče. V tem formatu prepoznavajo svobodo, saj lahko besedilo napišejo povsem na novo, predelajo negledališke tekste ali pa aktivno sodelujejo pri konceptu predstave. Danes so dramaturgi prepoznani kot enakopravni ustvarjalci in soavtorji predstave, kar dela to obdobje za slovensko dramaturgijo izjemno plodno.

Blaž Lukan je tudi lanski prejemnik Grün-Filipičevega priznanja, najvišje slovenske strokovne nagrade za izjemne dosežke na področju dramaturgije in teatrologije. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Kje pa kot profesor na akademiji vidite prostor za izboljšave in odpiranje novih poti v prihodnosti?
S temi vprašanji se na akademiji ukvarjamo nenehno. Bolonjska reforma nas je prisilila, da študij preoblikujemo v prvo in drugo stopnjo. To smo izkoristili kot pozitiven izziv in program posodobili. Ena najpomembnejših novosti je bila uvedba dramskega pisanja, ki ga pred tem nismo poučevali. Pokazalo se je, da je bila to odlična poteza, saj so naši diplomanti danes uspešni dramski avtorji, ki prejemajo nagrade.

Študij na magistrski stopnji smo si sprva zamislili v dveh smereh: teoretični ter praktični s poudarkom na pisanju in produkciji. Ker pa se večina študentov zanima predvsem za prakso in želi sodelovati neposredno pri predstavi, smo program sčasoma poenotili, teoretične vsebine pa ohranili v ustreznem obsegu.

Želim si, da akademija ohrani svojo širino v vseh treh smereh, ki jih je zastavil že Kalan: kot šola, kot gledališče in kot raziskovalni inštitut. Pomembno je, da znamo prepoznati resnične talente in da študenti sami znotraj študija ohranijo kritično misel, upornost in radikalnost – ne le do gledališča, ampak do sveta na splošno.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅