Dobrodošli v Hope
Recenzije
Pošasti tacajo po Južni Koreji
Ocena
14. november 2026 ob 9.56 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Spektakel Dobrodošli v Hope se lahko pohvali z enim najbolj obetavnih uvodnih prizorov pregona po dolgem času. Zato je škoda, da se v trenutku, ko se v kadru pojavijo površno zgenerirane digitalne pošasti, poslovi še zadnje upanje za odličen žanrski film.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Še preden je Dobrodošli v Hope, novi film južnokorejskega mojstra groze Naja Hong-jina (poznate ga po odlični nadnaravni grozljivki Ječanje izpred desetih let), letos prispel na svetovno premiero v Cannes, so mu pot tlakovali presežniki: najdražji južnokorejski film, kar so jih kdaj posneli (stal naj bi več kot 74 milijonov dolarjev), bombastičen, predimenzioniran, epski. Skoraj triurnemu filmu o vesoljski invaziji najbrž res nihče ne bo pripisoval zadržanosti in minimalizma, vprašanje je samo, če je več vedno tudi bolje.
Oglas
Prvih 40 minut je Dobrodošli v Hope linearna, a izvrstno tempirana in koreografirana komična srhljivka, ki ne poskuša izumljati tople vode. V zaspanem južnokorejskem mestecu Hope, v neposredni bližini demilitariziranega območja ob meji s Severno Korejo, skupina lovcev sredi ceste naleti na truplo krave z razparanim trebuhom. Policistu Seoku (Hwang Jung-min), ki ga je primer doletel, na pamet ne pade nobena racionalna razlaga: o življenju na vasi preprosto nima pojma. Pripravljen je sprejeti razlago domačinov, da se je iz Severne Koreje pač priplazil tiger (pustimo ob strani, da ubita krava ni naglodana) in si nad vsem skupaj oprati roke. Na Hong-jin namerno uporablja široke kadre, ki poudarijo izgubljenost zmedenih ljudi v pokrajini (in situaciji): gledalec lahko vidi obzorje - in tudi, da od tam ne prihaja nikakršna pomoč.
Žal se primera mrtve krave ne bo dalo na hitro zaključiti: kmalu se pojavi še ena, tokrat veliko bolj očitno načeta od nečesa, kar je večje od tigra. In potem z dreves že bingljajo človeške okončine. Izbruhnil je kaos: cele ulice in mestne četrti je nekaj pomendralo kot hišice iz kart. V tej začetni kakofoniji lahko "pošast" slutimo le po hrupu ter po razdejanju in smrti, ki ju pušča za seboj. Na upošteva prvo pravilo grozljivega žanra: če pošasti ne pokažeš, bo v domišljiji gledalca privzela še veliko večje in bolj strašljive dimenzije. Izjemna montaža v tej etapi nas bombardira s prizori dehumaniziranega uničenja in nasilja; film sam se na gledalcu uporabi enako brutalne prijeme kot skrita pošast na nedolžnih civilistih. Sorodnih primerov filmov, v katerih predimenzionirani kajdžu lomasti po civilizaciji, v korejski (in japonski) kinematografiji ne manjka; Gostitelj (2006) Bonga Joon-Hoja je poleg neštetih iteracij Godzile najočitnejša asociacija.
Zato je razočaranje, ko je urok enkrat prekinjen, toliko večje: s prihodom pošasti v kader se vsa napetost na platnu v hipu porazgubi. Čeprav se zdi prej omenjenih 74 milijonov dolarjev astronomska vsota, je bila za tako velikopotezno računalniško animacijo očitno še prenizka. Najevi posebni učinki preprosto niso dorasli njegovim ambicijam. Kreature, ki jih je pričaral, so še najbolj podobne cenenim kopijam Na'avijcev iz Avatarja, križanim s Transformerji; niti slučajno ne sežejo do kolen preciznemu delu kaskaderjev in scenografske ekipe, ki je zgradila celo korejsko vas, zapisano uničenju. (Direktor fotografije je bil Hong Kyung-pyo, ki je sodeloval pri mojstrovinah Snowpiercer, Požiganje in Parazit).
V neskončnih, oo nepotrebnem upočasnjenih prizorih spopadov s lahko vesoljce ogledamo bolj temeljito, kot bi si morda želeli – pa kljub temu najbrž ne bosti sami od sebe razbrali, da sta glavni vlogi Nezemljanov (s pomočjo tehnologije zajema giba) odigrala zakonca Michael Fassbender in Alicia Vikander.
Smiselno bi bilo pričakovati, da bomo po uvodnih izmenjavah ognja na neki točki izvedeli, od kod Nezemljani prihajajo, zakaj so pristali na Zemlji in kakšni so njihovi načrti za naš planet – a Dobrodošli v Hope ne ponudi praktično nobene ekspozicije ali konteksta. Namesto tega kopiči neskončne monologe in konflikte med stranskimi liki, ki jih ne poznamo in za katere nam ni mar; na neki točki eden od očividcev pet minut podrobno opisuje prebavne motnjeo, zaradi katerih je čepel za grmom in si od blizu ogledal pošasti.
Še več, film nima niti konca: po frustrirajočih 156 minutah akcije Na Hong-jin dogajanje preprosto prekine in medias res. Prijem, ki naj bi podžgal zanimanje za morebitno nadaljevanje (scenarij zanj je menda že napisan), v resnici samo razgali nezadostnost zgodbe. Solidno koreografirani akcijski prizori in slabi posebni učinki preprosto niso dovolj, da bi se prostovoljno v kino vrnili še za drugi del.
Pa premieri v Cannesu lahko sklepamo, da Na ni poskušal posneti poklona B-filmom svoje mladosti, ampak malo bolj privzdignjeno grozljivko, ki nudi še kaj drugega kot samo adrenalinski užitek. Je Dobrodošli v Hope alegorija o negotovosti življenja ob severnokorejski meji? Prilika o uničevanju naravnega okolja ali pa svarilo o pasteh agresivnega zavojevanja (ob meji vidimo plakate s parolo "Zavarujte narod pred infiltracijo")? Ali je, podobno kot Ari Aster v Eddingtonu, ciljal na komedijo značajev o preveč samozavestnih malomeščanih, ki niso pol toliko inteligentni, kot mislijo, da so? Film oprijemljivih iztočnic za razmislek ne ponuja, na ravni golega spektakla pa žal ni kos niti videoigram, kaj šele hollywoodski konkurenci.
Ocena: 3-
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗