"Da bi se izognil kolonialni zgodovini Izraela, preprosto ne govoriš o Palestini"
Rad v knjigi Don't say Palestine (Ne reci Palestina), izdani septembra letos pri založbi Vintage Books, piše o vrzeli med realnostjo in njenimi medijskimi predstavitvami, ki jo je postalo zaradi prenosa genocida – kot dejanja Izraela označujejo pristojni strokovnjaki – v živo na naših telefonih nemogoče zanikati. Sogovornica je na to vrzel pogosto opozarjala že na družbenih omrežjih, kjer je objavljala "popravke" naslovov novic o Gazi, v katerih so mediji z uporabo evfemizmov ali neimenovanjem storilca javnosti oteževali razumevanje dogajanja.
Izbira besed v naslovih vpliva na razumevanje globalnih dogodkov v javnosti, v uvodu knjige opozarja Rad, pazljiva in premišljena dikcija pa se nadaljuje tudi v preostanku poročanja o Palestini. Če bi mediji prenašali resnico, in sicer da "zaveznik s podporo ZDA izvaja množična grozodejstva zoper oblegano civilno prebivalstvo", bi to morda povzročilo ogorčenje in zahteve po odgovornosti, pravi avtorica, zato mediji zamegljujejo, ne imenujejo Izraela izrecno kot krivca za razmere, in uporabljajo evfemizme, kot je "kriza nedohranjenosti" za "vojni zločin stradanja". Na ta način lahko "mašinerija soglasja še naprej deluje", piše.
Med problematičnimi vzorci v medijskem poročanju o Palestini Rad izpostavlja nepripisovanje odgovornosti Izraelu (recimo v primeru zračnih napadov, blokade in drugih zločinov), selektivno humanizacijo (medtem ko so zajeti izraelski vojaki označeni za talce, so palestinski otroci, zaprti brez obtožnice, označeni za zapornike), nekritično prenašanje izjav izraelskih predstavnikov kljub rednim lažem ("Izrael pravi"), medtem ko se izraža dvom o verodostojnosti palestinskih virov ("ministrstvo, ki ga vodi Hamas").
Podnaslov knjige je "Kako so mediji proizvedli soglasje za genocid", kar je referenca na prelomno knjigo Edwarda S. Hermana in Noama Chomskega Manufacturing consent (Proizvajanje soglasja) iz leta 1988, v kateri sta avtorja predstavila koncept propagandnega modela. Ta je, kot kaže, tudi skoraj 40 let pozneje uporaben za razumevanje delovanja medijev. Na Rad pa je močno vplival tudi Orientalizem Edwarda Saida, izdan leta 1978. Saidov koncept orientalizma je po mnenju sogovornice nujno upoštevati, če želimo razumeti odnos medijev na Zahodu do vprašanja Palestine, tako kot je treba upoštevati rasizem, imperializem in dediščino kolonializma. Da bi se tem neprijetnim ozadjem izognili, mediji pogosto sprejmejo preprosto, a nujno odločitev, uporabiti jezik, ki zakriva, namesto da odstira. Z drugimi besedami: ne reci Palestina.
Letos sta izšli najmanj dve knjigi na temo medijske odgovornosti za genocid v Gazi oziroma medijske vloge v njem, vaša in "How to sell a genocide" (Kako prodati genocid, op. a.) Adama Johnsona, napisani so bili številni članki in nedavno je posebna poročevalka ZN-a Francesca Albanese objavila poročilo z naslovom "Resnica pod ruševinami: mediji v času genocida", torej očitno veliko ljudi misli, da je o tem vprašanju treba govoriti. Kaj so bili vaši razlogi za knjigo, kaj vas je pripravilo k temu, da ste jo napisali, in ali je bil določen trenutek, ko ste rekli, "to preprosto moram napisati", ali pa je šlo za postopen proces?
Rekla bi, da je šlo bolj za postopen proces kot specifičen trenutek, ko bi pomislila, da moram napisati to knjigo. Šlo je za postopen proces, saj nisem mislila, da bomo tri leta pozneje tu, kjer smo. Kot zgodovinarka, ki preučuje to regijo, sem spremljala izraelsko politiko okupacije, apartheida, blokade, a tudi "košenja trave", ko vsakih nekaj let napadejo Gazo in uničijo nekaj premoženja in infrastrukture ter pobijejo številne Palestince (t. i. košenje trave je izraz, s katerim predstavniki izraelske vojske imenujejo periodične obsežne vojaške operacije zoper Palestince na zasedenih ozemljih, pri čemer se povzroči tudi obsežna škoda na civilni infrastrukturi op. a.). To politiko ima večina ljudi v mislih in je eden od razlogov, da je palestinska družba manj razvita, saj se mora neprestano obnavljati. Nisem si predstavljala, da bomo tudi tri leta pozneje na tej točki, da bomo praktično na dnevni ravni spremljali grozodejstva. Rekla bi, da sta dva pomembnejša razloga, zakaj sem hotela napisati knjigo. Ljudje večino mojega dela poznajo z družbenih omrežij, kjer pa se na stvari zaradi novičarskega cikla, neprestanega cikla informacij, hitro pozabi. Ko pa vse to zbereš na enem mestu in vidiš, kako so mediji dejansko delovali, kako so prikazovali dogodke, vidiš tudi, kako je genocid potekal, kako so politiki, mednarodne institucije, ameriška vlada prispevali k omogočanju genocida, ali ga vsaj niso preprečile, kot v primeru Združenih narodov. Ko vse to zbereš na enem mestu, postane obtožnica veliko bolj obremenjujoča. Drug razlog pa je v tem, da platform družbenih medijev ne nadzorujemo mi, ampak so pod nadzorom peščice milijarderjev. In če se te digitalne arhive dokazov in analiz izbriše, ker niso v naši lasti, vse to izgine. To smo videli v primeru palestinskih novinarjev (Meta je denimo izbrisala Instagram profil palestinskega novinarja Anasa Al Šarifa, ki ga je izraelska vojska ubila v Gazi avgusta 2025. Al Šarifov profil je imel več kot dva milijona sledilcev, op. a.), katerih profili so bili po tem, ko jih je Izrael umoril, zaprti in vse njihovo delo, ves ta arhiv, je izginilo. Zato sem hotela s knjigo zagotoviti, da se ohrani ta arhiv in da se ta del zgodbe vključi v zgodovino genocida v Gazi.
Na začetku knjige govorite o vrzeli med realnostjo in njenimi medijskimi predstavitvami, ki se je ne da zanikati, saj lahko realnost v Gazi v živo spremljamo na naših telefonih. To seveda odpre vprašanje družbenih medijev, a če za zdaj pustimo ob strani družbene medije kot instrument, zaradi katerega je ta vrzel vidna, ali lahko pojasnite, kakšne so glavne manifestacije vrzeli med tem, kaj se dogaja, in kako mediji o tem poročajo?
Na začetku, še posebej pred prodajo TikToka in povečanim omejevanjem in zatiranjem vsebin na družbenih omrežjih (shadow banning, ang.), smo gledali številne posnetke. Pomembno je omeniti, da manj teh posnetkov vidimo tudi zato, ker je Izrael v Gazi pobil tako veliko palestinskih novinarjev, tujim novinarjem pa ne dovoljuje vstopa. Nočejo, da bi ljudje videli, kaj se dogaja. Ni drugega razloga za to, da množično pobijaš novinarje oziroma jim ne dovoliš vstopa, razen tega, da ne želiš, da svet vidi, kaj počneš. A na začetku ni bilo tako in na voljo so bili neobdelani posnetki, ki niso potrebovali urednikovanja ali pripovedovanja zgodb, preprosto videl si te podobe, to, kar smo videli v medijih, ki so jih opisovali, pa teh podob ni odražalo. Mediji so recimo govorili "Izrael pravi, da napada Hamas" ali "Izrael pravi, da napada Hamasov poveljniški center v bolnišnici", govorilo se je "natančnih napadih" na "borce", a ljudje niso videli nič od tega. Videli so moške, ženske in otroke, videli so raztrgana trupla otrok in zelo jasne posnetke množičnih pokolov civilistov, istočasno pa so jim govorili, da gre za napade na Hamas, kar očitno ni bilo res. Ni šlo za borce, ljudi, ki bi bili kakor koli oboroženi, šlo je za nedolžne civiliste. S kakšnim jezikom pa se je to upravičevalo? Po argumentu, da to ni upravičeno, se je krivdo preložilo na Hamas, ki da ljudi uporablja kot "živi ščit". Ravno včeraj sem videla članek Associated Pressa o novih napadih na Gazo kljub "prekinitvi ognja", ki omenja, da je bil ubit štiriletnik, uporabili pa so izraz "živi ščit". Še vedno uporabljajo ta jezik. S tem se je upravičevalo množične pokole, ki so jih ljudje v živo spremljali na svojih napravah, in ta vrzel je razlog za takšen upad zaupanja v medije in druge institucije in za to, da se je javno mnenje tako odločno obrnilo stran stran od Izraela v prid palestinski osvoboditvi.
To je ena od epizod, ki kažejo, kako globoko dehumanizirani so Palestinci. Celo v tako jasnem primeru krivice, ko je bila napadena petletna deklica, ubita je bila cela njena družina okoli nje, tudi reševalci, ki so bili poslani, da bi jo rešili, so bili ubiti, ta zgodba ni bila deležna čustvenega jezika, ki bi ga morala biti.
V velikem delu poročanja o Izraelu/Palestini obstajajo očitna dvojna merila, ko gre za terminologijo, uokvirjanje, kontekst, celo osnovno empatijo. V vaši knjigi predstavite številne konkretne primere tega pristopa medijev. Glede na to, da je ta seznam zelo dolg, lahko morda izpostavite en specifičen primer, ki je na vas naredil močan vtis oziroma bi lahko najbolj povzel ta pojav?
Vedno pomislim na zgodbo Hind Radžab. Ta zgodba bi morala po mojem mnenju povzročiti veliko ogorčenja in vzbuditi veliko čustev vsakega opazovalca, a tudi medijev in naših političnih voditeljev. To pa ni bil odziv, ki smo ga videli. To je zgodba o petletni palestinski deklici, ki je obtičala v vozilu, na katero so streljali izraelski tanki. Njena družina je bila že ubita, ona pa je klicala palestinski Rdeči polmesec, da bi jo kdo prišel rešit. Najbolj pretresljiv del te zgodbe je dejstvo, da imamo njen dejanski posnetek. Obstajajo posnetki njenega glasu, ko moleduje za pomoč, in poskusov reševalcev, ki poskušajo priti do nje. Ne samo, da je ubita njena družina, tudi ona je ubita, in to na najbolj grozljiv možen način, prestrašena, krvaveča. Pomemben del zgodbe je, da so izraelski predstavniki vedeli, da je tam, saj so se reševalci skušali usklajevati, da bi jo lahko rešili. Ni bila ubita samo ona, pač pa tudi reševalci, ki so jo šli rešit. Ta zgodba je zelo grozljiva, na več ravneh. Palestinski novinarji so o tem govorili, a ker so bili vir Palestinci, zgodba ni bila deležna velike pozornosti zahodnih medijev. Šele ko so odkrili trupla, so se pojavili naslovi v zahodnih medijih, v knjigi pa sem uporabila BBC-jevega, pri čemer so imeli podobne številni zahodni mediji: "Hind Radžab našli mrtvo po klicih na pomoč". Takšen jezik so uporabili za opis tega, kaj se je zgodilo Hind. Njeni morilci niso imenovani, celo to, da je bila ubita, ni izpostavljeno. Zgodba je tako grozljiva, da je bil o njej posnet film, ki je bil deležen tolikšne pozornosti na filmskih festivalih, da so bili mediji prisiljeni v poročanje o njem. Celo takrat pa sta bila njeno ime in ime njenih morilcev izpuščena iz naslovov. Zelo jasno je bilo, da niso želeli povedati zgodbe Hind, saj zanjo ni bil mogoč nikakršen izgovor, nikakor je ni bilo mogoče upravičiti. Bila pa je tako močna zgodba, da so želeli zmehčati njen učinek. To je ena od epizod, ki kažejo, kako globoko dehumanizirani so Palestinci. Celo v tako jasnem primeru krivice, ko je bila napadena petletna deklica, ubita je bila cela njena družina okoli nje, tudi reševalci, ki so bili poslani, da bi jo rešili, so bili ubiti, ta zgodba ni bila deležna čustvenega jezika, ki bi ga morala biti.
Obstajajo izrazi in fraze, ki jih mediji uporabljajo izključno za eno stran. Takšni primeri so "terorizem" in "ugrabitev", tudi "talci" in "pravica do samoobrambe", kar je viden mehanizem pripisovanja ali odrekanja legitimnosti. Ali obstaja tudi manj viden, manj opazen mehanizem, ki počne isto? Govorite o "jeziku, ki se uporablja kot orožje" in o "jezikovni strategiji". Na kakšnih ravneh se odvija ta uporaba jezika kot orožje?
Mislim, da se odvija na vseh ravneh. Omenili ste primer izrazov "talci" in "zaporniki", pri čemer talec pomeni nedolžnost, zapornik pa krivdo. In vseeno je, ali gre za palestinskega otroka ali zdravnika, ki je bil ugrabljen iz bolnišnice, še vedno se jih označuje za pridržane ali zapornike. Na drugi strani pa so izraelski vojaki, pripadniki okupacijskih sil, ki vzdržujejo nezakonito blokado in so zajeti v vojaških oporiščih, označeni za talce. Gre za to, da se Izrael predstavlja kot žrtev. Izraelci so vedno žrtve, Palestinci pa vedno agresorji. Fascinantno pri tem, kako jezik deluje, da se ustvari takšen narativ, pa je, da je ravno nasprotno res. Palestinci so avtohtono prebivalstvo, ki ga kolonizirajo, okupirajo in pobijajo že desetletja, Izrael pa je okupator, naseljenska kolonija, ki pobija Palestince z namenom ustvarjanja države, njenega ohranjanja in širjenja. To zgodbo pa se predstavlja tako, da so Izraelci žrtve, Palestinci pa agresorji. Da bi ustvarili to inverzijo narativa, pravzaprav alternativno resničnost, ki povsem spremeni, kdo je "dober" in kdo "slab", se morate posluževati jezikovne gimnastike na vseh ravneh. Primer, ki ga niste omenili, je recimo, kako se navaja izraelske in palestinske vire. Takšna primera sta "ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Hamas" ali "s podporo Irana", saj sta besedi Hamas in Iran na Zahodu tako očrnjena, da z njihovo omembo ustvariš vtis, da so teroristi in sovražniki, da so slabi. Ko rečejo "Izrael pravi", pa ne dodajo izraza "genocidna vojska, ki uživa podporo ZDA", čeprav bi bil to povsem točen opis izraelske vojske, ki pa ni nikoli tako opisana. Gre za dosleden vzorec v načinu uporabe jezika, saj lahko le tako povsem obrneš zgodbo.
Ko govoriš o Palestini, govoriš o dejanskem kraju in če govoriš o njem, ta kraj pa glede na narativ teoretično ne obstaja, se postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo s Palestino. Prisili te, da se spoprimeš z zgodovinskim izvorom samega kolonializma. Zato Palestine ne poimenuješ, saj bi s tem legitimiziral, da gre za narod, da je obstajal, da je obstajalo avtohtono ljudstvo in da je to ozemlje prevzela naseljenska kolonija. Če govoriš o historični Palestini, moraš govoriti o kolonialni zgodovini Izraela. Da bi se temu izognil, preprosto sploh ne govoriš o Palestini.
Ne gre samo za to, kakšen jezik se uporablja, pač pa tudi kakšnega se ne. Nismo spoprijeti samo z zelo selektivno terminologijo, ampak obstajajo izrazi, ki jih novinarji tako v ZDA kot Evropi preprosto ne smejo uporabljati. Že pred genocidom je nemški javni medij Deutsche Welle svojim novinarjem naročil, naj nikoli ne govorijo o izraelskem "apartheidu" in naj ne uporabljajo izrazov "kolonializem" in "kolonialisti". Vi v knjigi omenjate interni dopis New York Timesa, ki je novinarjem odredil, naj se izogibajo izrazom "genocid", "begunsko taborišče", "zasedena ozemlja", ki so vsi osnovni, neizogibni, široko sprejeti in potrebni izrazi glede tega vprašanja. Morda pa je najbolj pomenljivo naročilo novinarjem, naj ne uporabljajo imena Palestina. Predvidevam, da ste ravno ta primer uporabili za naslov knjige. Zakaj menite, da je celo beseda Palestina za novinarje prepovedana, kaj je pomen te prepovedi?
Tako je, naslov knjige izvira iz tega dopisa in širše politike neimenovanja Palestine. Lahko se sicer govori o Palestincih, pa tudi takrat se včasih govori o prebivalcih Gaze ali Zahodnega brega – celo Arabcih, da ne bi imenovali Palestincev – saj so Palestinci ljudstvo, to je identiteta. Lahko si Palestinec kjer koli na svetu, Palestina je pa kraj, je otipljiva geografija. Ko govoriš o Palestini, govoriš o dejanskem kraju in če govoriš o njem, ta kraj pa glede na narativ teoretično ne obstaja, se postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo s Palestino. Prisili te, da se spoprimeš z zgodovinskim izvorom samega kolonializma. Zato Palestine ne poimenuješ, saj bi s tem legitimiziral, da gre za narod, da je obstajal, da je obstajalo avtohtono ljudstvo in da je to ozemlje prevzela naseljenska kolonija. Če govoriš o historični Palestini, moraš govoriti o kolonialni zgodovini Izraela. Da bi se temu izognil, preprosto sploh ne govoriš o Palestini. Kar povzroča zmedo v javnosti, razen če to vprašanje zelo podrobno spremljaš, pa je, da se vprašanje palestinskega ozemlja deli na predalčke. Gazo, Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg se obravnava kot ločene entitete, ločena vprašanja, čeprav so vsi del Palestine in pri tem niti ne govorimo o historični Palestini in pravici do vrnitve. Milijoni Palestincev, ki so potomci Palestincev, pregnanih s svojih domov v Palestini v nakbi leta 1948, imajo v skladu z mednarodnim pravom pravico do vrnitve domov. Ko pa ne govoriš o Palestini, vsa ta vprašanja izbrišeš. Izbrišeš pravico do vrnitve, češ kam pa se vračajo, izbrišeš Palestino kot narod. To je v samem središču tega, kar skušajo izbrisati, in ponavljanja izraelskih in sionističnih sporočil. Narativ sionistične ideologije je namreč, da ni Palestine in ni Palestincev. Projekt pa je bil – podobno kot ves kolonializem – izbrisati vse dokaze, vključno s samim ljudstvom. In z zavračanjem poimenovanja Palestine zahodni mediji pri tem izbrisu pomagajo.
Ali uporabo jezika kot orožje oziroma uporabo jezikovne strategije vidite izključno v službi, recimo temu proizraelskega narativa v medijih, ali pa ste morda opazili podobne taktike ali metode tudi v poročanju, ki je do Izraela kritično? Z drugimi besedami, ali obstaja nevarnost nasprotovanja enemu propagandnemu modelu, če uporabim Hermanov in Chomskyjev koncept, z drugim?
Vedno obstaja ta nevarnost, odvisno od nagiba in tega, kako uporabljamo jezik. Ne predlagam, da se to pristranskost obrne na glavo in ustvari novo pristranskost, ampak zgolj, da se pove resnico, ki je osrednji etos novinarstva. Smisel novinarstva, še posebej kot se ga razume v svobodnih družbah, kot steber liberalne demokracije, je delovati kot del sistema nadzora in ravnovesij, to pa počne tako, da pove resnico, še posebej, ko je ta neprijetna. Če nam oblasti lažejo, komu one odgovarjajo? Kako vemo, da nam oblasti lažejo? Ko nam je Busheva administracija govorila, da ima Irak orožje za množično uničevanje, čigava naloga je to raziskati in povedati resnico? To je naloga svobodnih medijev, novinarstva, ki je za družbo izjemno pomembno. Samo to želimo. Integriteta medijev leži v spoštovanju samega etosa novinarstva. Ne gre za inverzijo, za ustvarjanje pristranskosti v drugo smer, ampak preprosto za to, da se pove resnico in omogoči javnosti, da je informirana in politične odločitve sprejema na podlagi dejanskih informacij. Kar pa se dogaja, je to, da javnost nima niti osnovnih informacij. Ljudje najosnovnejša dejstva razumejo popolnoma narobe, ne zaradi tega, ker bi bili nevedni ali neumni, kakor se ameriško javnost predstavlja drugje v svetu, ampak, ker so slabo obveščeni, to pa počne sistem, ki jih namerno ne obvešča.
O zahodnem medijskem poročanju o Gazi ste zapisali "to, za kar se zdi, da je disfunkcija (oz. okvara, op. a.), je pravzaprav sistem, ki deluje, kot je zasnovan". Ali ima ta zasnova avtorja, ki se ga da določiti, in kaj je njen končni namen? Gre zgolj za, kot pravite v knjigi, sledenje političnemu establišmentu?
Mislim, da se ne da določiti specifičnega avtorja, saj znotraj tega večjega sistema deluje veliko akterjev. Takšni večji sistemi niso monolitni. Številni ljudje se niti ne zavedajo svoje udeležbe v tem sistemu. Rasizem in orientalizem sta tako globoko ukoreninjena v naših družbah, da pogosto ljudje, ki ju izvajajo, tega sploh ne razumejo. Tudi jaz, ki sem zelo zavedna, včasih uporabljam jezik, na katerega sem tako navajena, da ga ne preizprašujem. In ravno čez ta proces sem začela preizpraševati, kako uporabljam jezik. En tak primer je uporaba izraza "naseljenci" na Zahodnem bregu, izraelski naseljenci. Ta izraz ima sicer korenine v kolonializmu, a splošna javnost tega ne ve. Povezava besede naseljenci z izraelskim kolonializmom ali kolonializmom nasploh ni splošno znana. Pri tem v zahodnem svetu biti naseljenec ni nekaj negativnega. Ne nazadnje je to način, na katerega je bil na tej polobli zahodni svet ustvarjen, z naseljevanjem ozemlja. Izraz tako nima negativne konotacije, medtem ko naseljenci dejansko izvajajo okupacijo, nezakonito po mednarodnem pravu, vsakodnevno terorizirajo Palestince, izvajajo pogrome. Vse to se izbriše z besedo "naseljenci", a jo tudi sama uporabljam. Ko se nekaj tolikokrat ponovi, se moraš ponovno izobraziti, da opaziš vse diskrepance in jezikovne razlike. To, kako uporabljamo jezik, kako dobimo ta sistem, je odvisno od različnih motivacij. Nekateri ljudje so ideološko motivirani. Če si novinar New York Timesa in si služil v izraelski vojski, boš verjetno ideološko motiviran, da pišeš na določen način, a tako ni v vseh primerih. Obstajajo ekonomske spodbude, obstaja pristranskost glede virov in pri tem se sklicujem na delo Manufacturing consent (Proizvajanje soglasja, op. a.) Hermana in Chomskega iz leta 1988, ki ste ga omenili in iz katerega izhaja podnaslov moje knjige. Sistem je zasnovan, da deluje kot propagandna veja države zaradi različnih dejavnikov, ki te razmere ustvarjajo. Sama bi sicer rekla, da ni nujno, da je tako. Verjamem, da je ideja svobodnih medijev nekaj, k čemur bi morali težiti, ni pa nekaj, kar bi dejansko imeli.
Ko govorite o ameriških medijih, ki delujejo v službi establišmenta, kot trenutno v primeru Gaze oziroma Palestine na splošno, omenjate poročanje pred vojno v Iraku leta 2003 kot precedens. A tudi tisti primer je imel svoje precedense in tukaj bi se spet referiral na Proizvajanje soglasja Hermana in Chomskega, ki ga omenjate v knjigi. Leta 1988 sta pisala: "Voditi brutalno vojno proti Južnemu Vietnamu in preostanku Indokitajskega polotoka ter pustiti dediščino bede in uničenja, ki se jo morda ne bo nikoli preseglo, bi bilo nemogoče, če mediji tega ne bi podprli in prikazovali morilske agresije kot obrambo svobode". Herman in Chomsky sta pisala o t. i. propagandnem modelu, ki je, glede na omenjeni citat, povsem uporaben tudi danes, 40 let pozneje.
To pove nekaj o tem, kako propaganda deluje. V primeru Gaze je veliko govora o družbenih omrežjih, internetu, objavah na TikToku, X-u, Instagramu in ta poudarek na družbenih omrežjih daje vtis, da gre za prelomen trenutek v načinu delovanja propagande in načinu delovanja ljudi, ki se propagandi zoperstavljajo. Dejstvo pa je, da je propaganda veliko starejša od katere koli tehnologije. To je zgodba o boju za narativ, ki je vedno obstajala, saj ljudje v javnosti zagovarjajo svojo pozicijo. V primeru grozodejstev je naravna nagnjenost ljudi, da so proti temu. Zato je potrebna dehumanizacija cele skupine ljudi, da grozodejstva upravičiš. Citati, kot je tisti, so še vedno uporabni, ker ni to nič novega. V primeru Gaze so ljudje spremljali dogajanje v živo, ne gre za nekaj, kar bi reflektirali za nazaj. In dogajanje se spremlja množično, to so prinesli družbeni mediji in internet. Gre za prvi primer prenosa genocida v živo, a mehanizmi propagande za upravičevanje grozodejstev zoper ljudi so vedno obstajali. Tudi v primeru vojne v Vietnamu, o čemer govori primer, ki ste ga uporabili, se je za njeno upravičevanje uporabljalo propagando, le da se ni odvijala na internetu, in ljudje so takratnemu dogajanju nasprotovali, zato so nastali protivojni protesti. Ta boj za narativ obstaja, kadar koli se proti ljudem izvaja grozodejstva.
Zanimivo, koliko idej in izrazov, ki sta jih uvedla Chomsky in Herman, je še vedno povsem uporabnih, čeprav sta analizirala medijske odzive na ameriške vojne v Srednji Ameriki in Aziji predvsem v 60., 70. in 80. letih. Pisala sta o razlikovanju med "vrednimi" in "nevrednimi žrtvami", "sistematični in izjemno politični dihotomizaciji v novinarskem poročanju na osnovi koristnosti za pomembne domače interese oblasti", o "standardu uporabnosti" in prizadevanjem za diskreditacijo organizacij za zaščito človekovih pravic, kot je Amnesty International. Vse to je uporabno tudi v primeru medijskega poročanja o Gazi, mar ne?
Absolutno, vse. V originalnem besedilu iz leta 1988 je eden od dejavnikov v ustvarjanju tega propagandnega stroja tudi določitev "skupnega sovražnika", sovražnika, ki je bil filter za vse poročanje, da se ustvari to dihotomijo. V različici iz leta 1988 je bil ta filter komunizem, saj je šlo še vedno za kontekst hladne vojne, čeprav smo bili na njenem koncu. Kaj pa je bil novi "sovražnik", ko so besedilo posodobili v zgodnjih letih 21. stoletja, ko po padcu Sovjetske zveze komunizem seveda ni več predstavljal enake grožnje? To je postal terorizem v okviru vojne proti terorizmu. V zadnjih desetletjih je jezik tako osredotočen na to. To še posebej velja v primeru Palestine. Na ves palestinski odpor, ne glede na to, kakšen je, se gleda skozi idejo terorizma. Naseljenci, o katerih sem prej govorila, pa niso nikoli označeni za teroriste, čeprav so nedržavni akterji, ki so ideološko in versko motivirani in izvajajo nasilje nad civilisti z namenom doseganja političnega cilja, kar je definicija terorizma. Razlika v jeziku med tema različicama besedila je torej v tem, kdo je postal "sovražnik", kar potrjuje njuno tezo, saj kaže, da nikoli ni šlo za komunizem. Šlo je za iskanje sovražnika, da se ustvari strah in doseže razumevanje javnosti. Če prestrašiš ljudi, potem ta narativ deluje veliko bolj učinkovito. Prej so se bali komunizma, zdaj se bojijo terorizma.
Čeprav govorimo, da živimo v postkolonialnem svetu, kar naj bi se zgodilo po drugi svetovni vojni in ustanovitvi Združenih narodov, je ustanovitev države Izrael vse to uničila. Potem ko smo ustanovili Združene narode, po ustanovitvi mednarodnega prava, konceptih samoodločbe, meja, suverenosti, po vsem tem je nastala naseljenska kolonija. Zahodni svet pa je v zaščito te naseljenske kolonije veliko vložil, saj gre za zaščito same strukture moči.
Obenem strašljivo in frustrirajoče je, kako uporabna je analiza Hermana in Chomskega po toliko desetletjih, kar me napeljuje k vprašanju, ali so korporativni mediji na Zahodu sploh zmožni spremembe, ali pa so inherentno povezani z interesi političnih in gospodarskih odločevalcev.
To je dobro vprašanje, na katero pa težko odgovorim. Obstajata ciničen in optimističen odgovor. Cinično bi rekla, da ne morejo biti ločeni, saj so del istega sistema. Vprašanje je tudi, ali smo sploh zmožni demokracije. Živimo namreč v kvazi demokraciji. Vsaj v ZDA, verjetno tudi številnih zahodnoevropskih državah, očitno nimamo vlade, ki jo sestavlja ljudstvo in ki bi izvajala politike, ki odražajo ljudstvo, zaradi česar je toliko nezadovoljstva, protestov, gibanj na desni in levi, saj status quo ne pomaga običajnim ljudem. Omenjate uporabnost knjige Hermana in Chomskega po toliko desetletjih, v svoji knjigi pa omenjam še eno knjigo, ki vpliva na moje delo, in je še starejša, Orientalizem Edwarda Saida. Čeprav govorimo, da živimo v postkolonialnem svetu, kar naj bi se zgodilo po drugi svetovni vojni in ustanovitvi Združenih narodov, je ustanovitev države Izrael vse to uničila. Potem ko smo ustanovili Združene narode, po ustanovitvi mednarodnega prava, konceptih samoodločbe, meja, suverenosti, po vsem tem je nastala naseljenska kolonija. Zahodni svet pa je v zaščito te naseljenske kolonije veliko vložil, saj gre za zaščito same strukture moči. Vsi ti sistemi – mednarodno pravo, demokracija, svoboda medijev – so vedno lepo zveneli, noben pa ne obstaja tako, kot bi moral. Zato ne gre samo za medije. Vprašanje je, ali lahko vse te institucije delujejo, kot bi morale, kar od nas zahteva, da prepoznamo, da se ti sistemi kolonialnih in imperialnih interesov niso nikoli spremenili. Jezik o njih se je spremenil, nekoliko, čeprav zdaj nazadujemo v odprt kolonialni jezik. Ta jezik ni več skrit pod rožnatim jezikom in to je storila Gaza. Izraelski uslužbenci zelo odkrito govorijo o "civilizaciji proti divjakom", kar je kolonialni jezik. Zelo ironično o muslimanih v Evropi govorijo natanko tako, kot so o Judih v Evropi govorili nacisti. Tak jezik se zdaj vrača v uporabo, saj ga ne skrivajo več za idejo mednarodnega prava. Preprosto pravijo, ta zemlja pripada Judom, ker tako pravi Biblija, ker tako pravimo mi, ker tako pravi moč. Postavili ste pomembno vprašanje, a mislim, da je vprašanje širše, in sicer ali smo zmožni spremeniti te sisteme in jaz mislim, da smo.
Lahko je gledati nazaj in reči, da je bil kolonializem slab, a kolonializem ni nikamor odšel, še vedno ga živimo, Izrael pa je najbolj otipljiv primer sodobnega kolonializma.
Omenila sva nekaj primerov, ki jih ponujata Herman in Chomsky, a obstajajo veliko starejše vzporednice, ki jih lahko povlečemo s trenutnim poročanjem o Palestini. Uredniški odbor New York Timesa je denimo oktobra 2023 zapisal "Hamas ljudi v Gazi uporablja kot živi ščit proti izraelski kampanji bombardiranja". Ta argument se je v zadnjih treh letih pogosto uporabljalo, a je veliko starejši. Že konec 19. stoletja so nemške oblasti govorile, da so se strahopetni staroselski borci skrivali za civilisti, da bi upravičile pokole, ki so jih nemške kolonialne sile izvedle nad ženskami in otroci ljudstva Nama v današnji Namibiji. Kaže, da obstaja zelo dolg zgodovinski vzorec v odnosu Zahoda do avtohtonih ljudstev po svetu. Je Saidov koncept orientalizma, o katerem ste govorili, uporaben za razumevanje tega vzorca, tudi v primeru medijskega poročanja o Palestini?
Seveda, s tem je neločljivo povezan. Da bi razumeli, kako ti sistemi delujejo, je treba razumeti orientalizem. Podali ste zelo dober primer zgodovinskega izvora. Odnos medijev, jezik, ki se ga uporablja, interakcija zahodnih sil z regijo so ukoreninjeni v imperializmu. To se ni spremenilo. Invazija ZDA v Iraku leta 2003 je bil imperialistični projekt. Z vojno proti Iranu zdaj je enako. Iran je suverena država, ki ni nikogar napadla, a jo vseeno napadata dve jedrsko oboroženi državi, ki kot izgovor pravita, da predstavlja Iran jedrsko grožnjo. Ironično, to trdita državi z jedrskim orožjem, medtem ko Iran nima jedrskega orožja, bil je deležen inšpekcij jedrskih poslopij, strinjal se je z najobsežnejšim nadzorom katerega koli jedrskega programa v zgodovini Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja v skladu z iranskim jedrskim sporazumom iz leta 2015. Ta država je tarča napada, češ da predstavlja "jedrsko grožnjo", tako pa jo označuje država, ki izvaja genocid, ki je okupator in naseljenska kolonija, ki vsakodnevno izvaja apartheid, pogrome in vse ostale brutalnosti, ki si jih lahko zamislite, ter okupira več držav v regiji. Ta absurd je razumljiv samo, ko dojamete, da lažejo, da gre za sistem laži za upravičevanje izkoriščanja ljudi, zemlje in surovin. In kaj je to? To je kolonializem. Temelji na demonizaciji cele skupine ljudi, njihovem označevanju za divjake in prepričanju javnosti, da je to, kar počnemo, upravičeno, medtem ko gre zgolj za izkoriščanje ljudi, zemlje in surovin, točno to, kar gledamo danes. Ta zgodovinski izvor ni naključje, to je nadaljevanje enakih politik. Lahko je gledati nazaj in reči, da je bil kolonializem slab, a kolonializem ni nikamor odšel, še vedno ga živimo, Izrael pa je najbolj otipljiv primer sodobnega kolonializma.
Orientalizem tudi ponuja zgodovinski okvir, ki razloži, kako javnost lahko sprejme oziroma kako naj sprejme ta sistem laži, o katerem govorite.
Orientalizem obravnava proizvodnjo znanja, kjer koli ta poteka, naj gre za umetnost in književnost ali samo akademijo. Gre za orientalizem kot vedo. Ljudje so na univerzah delali doktorate iz orientalizma, medtem pa te institucije z dehumanizacijo in jezikom orientalizma omogočajo in upravičujejo izkoriščanje ljudi v regiji. Omenila bi primer knjige Maxa Weinreicha Hitlerjevi profesorji, ki obravnava, kako se je univerze, akademske ustanove, uporabljalo za upravičevanje holokavsta z dehumanizacijo Judov. Vzporednice s tem vidimo tudi v Saidovem Orientalizmu. Sama se na medije osredotočam zato, ker so prav tako točka proizvodnje znanja, še posebej za širšo javnost, ki tam dobiva informacije.
Obstaja še en uporaben vidik orientalizma, ko gre za pristop zahodnih medijev do Gaze danes. Said je med drugim pisal, da je "Orientalec potreben preiskovanja, potreben celo vednosti o sebi", medtem ko je orientalist "vir vednosti". Z drugimi besedami, "mi" lahko in moramo razložiti "njim" njih same, kar me močno spominja na to, kako številni zahodni novinarji razmišljajo o svojih palestinskih kolegih v Gazi. V glavah številnih novinarjev na Zahodu so palestinski novinarji nezmožni profesionalnega poročanja o svoji lastni realnosti, preprosto ne štejejo.
Točno tako je. Ena večjih izdaj, ki so jih zagrešile zahodne medijske institucije in zahodni novinarji, je, da se njihove kolege množično pobija, lovi in napada, to pa se na Zahodu večinoma ignorira, oziroma vsaj to, kdo je za to odgovoren, se ignorira. Poroča se o največjem pobijanju novinarjev doslej, ne omenja pa se, kdo je glavni krivec. Zakaj je bolj nevarno biti novinar kot kadar koli prej? Zaradi Izraela. Ne pobijajo pa zgolj novinarjev v Gazi, ampak tudi palestinske novinarje drugod, vključno z Zahodnim bregom, aretirajo in pretepajo novinarje v Vzhodnem Jeruzalemu, kogar koli, ki želi od tam poročati. To počnejo tudi v Libanonu, medijska poslopja napadajo v Iranu. Izrael zelo jasno poskuša spodkopati vse poročanje ali narative, ki ga prikazujejo v negativni luči. Nobenega spoštovanja do ideje svobodnih medijev nimajo, če so ti mediji kritični do Izraela. Slišali smo novinarje na Zahodu, ki so rekli, da v Gazi ni novinarjev. Seveda so novinarji v Gazi, le tujih novinarjev ni. A zakaj sploh potrebujete tuje novinarje? Če bi tuja država izvajala množična grozodejstva v ZDA nad Američani, mar se ameriškim novinarjem ne bi zaupalo pri njihovem poročanju o dogajanju? Seveda bi se jim. To pa je v osrčju dehumanizacije. Palestinske novinarje se ne obravnava kot ljudi, saj se Palestincev ne obravnava kot ljudi. To je v osrčju kolonializma in orientalizma. Zato jim je tako težko priznati, da gre za genocid, saj je genocid množični pokol ljudi. Če teh ljudi ne vidiš kot ljudi, potem tudi genocida ne vidiš. Izraelce se vidi kot ljudi, Palestincev pa preprosto ne na enak način. To vse razloži.
Vaša knjiga je izšla v začetku septembra, torej je povsem sveža, razen v eni dimenziji, in sicer številu smrtnih žrtev v Gazi. V knjigi ste omenili 71.660 kot takratno uradno število žrtev, samo dva meseca po izidu pa je to število že večje kot 74.500. Zanima me, kako gledate na to.
Samo pisanje je trajalo več mesecev. Kot zgodovinarka pišem, kar mislim, da bo del zgodovinskega zapisa v prihodnosti, namesto da pišem o preteklosti. Pisala sem torej o genocidu, ki se še odvija, zato se je bilo težko odločiti, kdaj naj neham pisati, kdaj je zgodba dokončana in pripravljena za objavo. Število smrtnih žrtev, kar omenjate, je bil seveda vidik, ki se bo neprestano spreminjal. Gre sicer za uradno število ministrstva za zdravje v Gazi, ki temelji na identifikaciji teh konkretnih ljudi. Dejansko število mrtvih bo verjetno veliko, veliko večje. Vemo, da je pod ruševinami zakopanih tisoče Palestincev, mislim, da več kot 10.000, poleg tega pa je bilo delovanje javnih služb v Gazi v genocidu uničeno, zato te številke ne odražajo nujno dejanskega števila mrtvih, predstavljajo pa uradno število po podatkih samih Palestincev. Vse ostalo pa mislim, da bo prestalo preizkus časa. Gre za vpogled v to, kako se je genocid odvijal in kako se je lahko zgodil, ne samo kako so institucije in politični voditelji pri tem pomagali in to omogočali, ampak kako znotraj tega delujejo mediji. Na Gazo sem gledala kot na študijo primera. Gre za genocid v Gazi, a tudi za razumevanje, kako te institucije delujejo v tem obdobju, da bi ljudje čez 10, 20, 30 let v tem besedilu videli medijsko analizo, ne zgolj zgodbe o genocidu v Gazi, čeprav ta seveda predstavlja osrčje narativa.
Če že institucije, kot je Mednarodno kazensko sodišče, ne more kaznovati teh ljudi, bi jih morala vsaj javnost. Mi bi jim morali zavračati pravico biti v našem okolju.
Adam Johnson je v svoji knjigi zapisal, da je "prizadevanje za odgovornost zaradi pomoči pri izvajanju genocida, medtem ko se proces še vedno odvija, neprijetna in pogosto na videz nezadostna intervencija". Sklepam, da vam je to blizu?
Vsekakor. Ljudje pogosto vprašajo, kako bi bila videti odgovornost. Mislim, da bi morali mediji odgovarjati, a odgovornost se začne pri ljudeh, ki so neposredno odgovorni. Ni niti odgovornosti vojnih zločincev, izraelskih uslužbencev ali pa ameriških. Ne samo, da so ameriški uslužbenci iz Bidnove administracije na svobodi, čeprav so genocidni vojni zločinci, ampak so še vedno del političnih krogov, še vedno želijo biti del tega političnega sistema. Če že institucije, kot je Mednarodno kazensko sodišče, ne more kaznovati teh ljudi, bi jih morala vsaj javnost. Mi bi jim morali zavračati pravico biti v našem okolju. Za eno odgovornost skrbijo pravne institucije, za drugo pa ljudje in prav Adam je eden od ljudi, ki so vodili kampanjo, da se vsaj najvišjim uslužbencem Bidnove administracije onemogoči biti del javnega prostora. Ti ljudje ne bi smeli več nikoli imeti javnih položajev. Če že ne grejo v zapor, nas vsaj ne bi smeli zastopati, če je to res demokracija. A mislim, da bi morale zanje obstajati tudi pravne posledice, gre za očitne vojne zločince, ki se tega zavedajo. Ne samo, da so vojni zločinci v skladu z mednarodnim pravom, Bidnova vlada in Bidnovi uslužbenci so kršili tudi ameriško zakonodajo, tako kot trenutna Trumpova administracija, z zagotavljanjem pomoči in orožja Izraelu, medtem ko izvaja genocid. Mislim, da se odgovornost začne s temi uslužbenci.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗