Odnosologija: Takšno je (naše) življenje
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Voditelj Nejc Šmit gosti sestro in brata iz priljubljene serije Televizije Slovenija Takšno je življenje, Vesno Ponorac in Ivana Vastla, ter prof. dr. Katarino Lio Kompan Erzar, družinsko in zakonsko psihoterapevtko.
Oglas
V vlogah Izabele in Simona nastopata gosta drugo sezono, skupaj pa sta delala tudi že prej, zato sta se hitro ujela – v seriji pa seveda po zamislih scenaristov, se pošali Vesna Ponorac, saj ima Izabela zdaj fanta in zato malo manj časa za mlajšega brata. Za njegov lik Ivan Vastl ni kaj dosti črpal iz lastnega življenja, ker sta si precej različna, pravi. Morda je kakšno podobnost vzel iz okolja svojega odraščanja, sploh pa je lik, ki je drugačen, kot si sam, zabavneje igrati. V kolikšni meri pa je Vesna podobna svojemu liku?
Oddajo si lahko ogledate ob 17.20 na 1. programu TV Slovenija.
"Mogoče sem v Izabelinih letih iskala to neko popolnost, potem pa z leti, z odraščanjem, ugotoviš, da popolnosti ni in da bolj ko jo iščeš in po tem hrepeniš, več težav sam sebi povzročaš," pravi Ponorac. Drugače gleda danes tudi na čas osnovne šole. Še pred nekaj leti, pravi, je v intervjujih povedala, da se je počutila grozno, če se je kdo iz nje norčeval ali pa izvajal šolsko ustrahovanje, zasmehovanje. "Vsak otrok v osnovni šoli kdaj to doživi. Ko si otrok, je osnovna šola zate ves svet, ne veš še, da boš nekoč v življenju lahko izbiral, kdo bo tvoj prijatelj in kdo ne bo. To je del odraščanja, ampak tudi pomemben del, lahko te ojača," pravi Vesna Ponorac. In zelo majhen del, kakih pet odstotkov, ne spada med sicer lepe spomine na osnovno in srednjo šolo.
"Rekel bi, da so me starši zelo dobro pripravili na to, kar sem kot zelo mlad želel delati, to je igrati v celovečernem filmu glavno vlogo. Da to ni samo hec in zabavno, ampak da je to delo," se spominja Ivan Vastl. V odraščanju v Škofji Loki, ki je sicer znana "po tej fovšiji", kot pravi Vastl, pa je bilo veliko lepega, tudi "ful dobra generacija" na osnovni šoli. Starejši brat je bil varovalka pred morebitnim šolskim ustrahovanjem, zato je bil tudi sam kdaj problematičen in je ušpičil kaj, česar ne bi smel. Zafrkantske odzive na svoje igralske nastope pa je vzel bolj kot neke vrste komplimente. "Starši so me naučili, da je važno, kako to vzameš," pravi.
Kako vpliva okolje na mladostnika in na njegovo vedenje do drugih?
"Glavna stvar je strah, kako se ga naučiš obvladovati, najti oporo," pravi terapevtka Kompan Erzar. "Seveda zdaj gledata na to drugače, a prav zato, ker sta šla skozi strah. Sčasoma to omogoči, da premagaš vedno več strahu. Ljudje imamo toliko svobode, toliko identitete, toliko odraslosti in toliko suverenosti, kolikor strahu nam je bilo dano premagati," pojasni. Vendar ima strah, ki ga povzroča okolje, mejo, in če so oblike ustrahovanja malo bolj travmatične, nevarne, je treba okolje spet narediti varno. "Stvari pa, ki v malo bolj ali malo manj varnem okolju prebujajo strah in nam kažejo, kje potrebuješ oporo, sogovornika, zatočišče oziroma »opremo« proti strahu, da lahko greš naprej s svojo iniciativo, temu pa bi lahko rekli normalno odraščanje. Ampak: pogoj za to so trdna tla pod nogami. In to so starši, odrasli," razlaga Kompan Erzar. In še doda: "Ni res, da preživijo tisti, ki so najmočnejši. Preživijo tisti, ki znajo sodelovati."
Prav to ponazori Vastlova zgodba o izgubljeni šolski tekmi, tekmovalnosti in nestrpnosti, ki ju je pri njem samem »ukrotila« njegova mama. Starši, ki to zmorejo, otroku omogočijo, da zmaga, tudi ko je izgubil. Iz napak se namreč naj ne učimo tega, da jih ne smemo delati, marveč naj se vprašamo, kako to, da nismo prej razumeli, da ravnamo narobe. To je močen čustveni vzgib in razumevanje je globlje, pravi Kompan Erzar. "V sebi nosimo avtomatizme odzivov, taka izkušnja napake pa se tako rekoč organsko "prepiše" čez avtomatizem," še doda. Izkušnja nam razširi možnost reagiranja in v otroštvu tudi možgansko strukturo. To so izkušnje, ki ostanejo z nami vse življenje.
Kaj pa starševska strogost?
Ob postavljanju meja morajo starši tudi sami stopiti iz cone udobja in krmariti med strogostjo in razumevanjem odraščajočega potomca. Oče Vesne Ponorac je bil po njenih besedah strog do njenega osemnajstega leta. Dotlej ji ni dovolil prespati pri prijateljicah, na primer, ali s katero biti od doma več dni. Meni, da ga je bilo verjetno strah morebitne slabe družbe. Obenem pa jo je potiskal v izzive, za katere je bila sama takrat prepričana, da je zanje še premlada. Na primer, da bi del počitnic opravljala neko delo, ker da to ni nič slabega. Poiščeš kaj, kar ti ustreza in poskusiš. Delo v lokalu ji je, šestnajstletnici, prineslo tudi kako slabo izkušnjo, vendar ji je bil oče vedno ob strani in se je lahko z njim o tem pogovorila. Znal jo je pomiriti in ji dati občutek varnosti. "Ko je videl, da mi to gre, da sem v tistem obdobju postala dovolj zrela, je popustil strogost. Videla sem, da je dobil zaupanje, ko je spremljal moje odraščanje," pravi Vesna Ponorac. "Ni mi dal ribe, ampak me je naučil ujeti jo. In za to sem mu neizmerno hvaležna." Kot mlado dekle pa si je želela več, biti uspešna, veliko je brala, se učila, najbolj sta jo zanimali ekonomija in psihologija, to pa je študirala in še danes raziskuje ti področji.
"Očetje zelo opazijo, kako neskončno nevaren je svet, takrat ko začnejo punčke odraščati," pravi Kompan Erzar. "Bolj ko hčerko občudujejo, teže jo spustijo in bolj se obenem zavedajo, da jo v bistvu morajo spustiti, a da jo morajo tudi bistveno bolje opremiti. Ne vem, kateri odrasel moški, oče, ve, kako se to dela?" se sprašuje.
Vesna Ponorac se naveže na to vprašanje z zgodbo o svoji prvi igralski vlogi pri sedemnajstih letih, ko je oče moral podpisati soglasje, da bo to delala. Mučila ga je negotovost, kaj bo z njeno šolo, in zato ni s strinjal z njeno namero. Po mesecu prepričevanja očeta in ravnateljice, da bo oboje zmogla – kar danes vidi tudi kot veliko preizkušnjo sebe, saj je snemanje trajalo pol leta petkrat na teden po dvanajst ur, zvečer pa prepisovanje zapiskov, testi in spraševanje – je oče le privolil, in tik pred poletjem se je serija zaključila, letnik pa je izdelala s prav dobrim uspehom. "Takrat sem dokazala sebi, da lahko, njemu in še ravnateljici." Očetovo razmišljanje pa povzame takole: "Okej …, to je bilo zelo težko, pa ji je uspelo – zaupam."
"Pogajanja so v takih normalnih okoliščinah nekaj najbolj dragocenega," komentira Kompan Erzar. "Če mora mladostnik veliko prepričevati, mora tudi izpiliti argumente. In ko jih izpiliš za drugega, jih tudi ... zase," dokonča misel Ivan Vastl.
O izkušnjah z javno podobo ...
Snemanje in serijo so seveda opazili sošolci in nekateri ljudje so takrat spremenili svoje vedenje do nje, se spominja Ponorac. Sploh na začetku je večkrat prebrala negativne komentarje. To jo je seveda prizadelo. Zelo veliko je delala na sebi, da je lahko šla prek tega, se ojačala, in to predvsem z branjem psiholoških knjig. In že takrat je imela terapevtko, za to pa je še zdaj najbolj hvaležna – ker je bil to prostor, kjer je lahko povedala vse, in se naučila objektivno pogledati na situacijo. "Potem ugotoviš, da ni tako hudo, kot sam subjektivno dojemaš." In negativni komentarji neznancev te s časom ojačajo, pravi.
Terapevtka Kompan Erzar pa v zvezi s tem opozori na nevarni razkorak med razumom, ki nekaj dojame, in čustvenim dojemanjem, ki ne zmore tako hitro slediti razumu. Ko uvidimo, da se to ne povezuje, takrat je za nas najbolj dragocena oseba, ki zna naše notranje doživljanje ubesediti in ga "po kapljicah" spojiti z razumskim dojemanjem na način, da ga lahko lastninimo – bodisi da je to terapevt, mama ali neka razumevajoča oseba. Kajti ta razkorak nas dela ranljive za razna stranpota ... "Gre res za integracijo, oboje potrebuješ, in problem mladostništva je, da gre to zelo vsaksebi, po vzporednih poteh," pojasni Kompan Erzar.
"Ne bi sploh rekel, da mi je bilo kaj odvzeto zaradi snemanj, bil sem zelo brezskrben otrok, k temu pripomorejo starši in bratje. Kar pa zadeva manjkanje v šoli, sem zaradi premier zares manjkal samo v devetem razredu. Sicer pa so snemanja po navadi poleti, priprave pa ob vikendih." Je pa bilo zadnjih nekaj let osnovne šole zaradi snemanj gotovo malo drugačnih, pravi Vastl. "A razred je bil res dober, super razredničarki, bili so ponosni, me podpirali in to je bil prijeten občutek."
"Kadar odrasli nosijo odgovornost, je življenje za otroke teater. Lahko se sprostiš, raziskuješ, delaš karkoli, in veš, da bodo odrasli poskrbeli – v primeru snemanja – za logistiko," komentira Kompan Erzar. Vastl pa podporo, ki mu je dala občutek varnosti in ponosa, opiše z zgodbo o komentarju na spletu, seveda o njem, ki pa ga je njegov starejši brat "povozil" z dolgim srčnim zapisom.
Ljubezen v nadaljevanki in ljubezen zasebno
Zgodba v letošnji seriji Takšno je življenje določi Izabeli fanta. Fanta pa ima Vesna Ponorac tudi zasebno. "Moj fant je itak to vedel, ni mu bilo to težko, podpiral me je in to mi je zelo veliko pomenilo. A je želel, da mu povem, kdaj bo na snemanju ta prvi poljub med Izabelo in njenim fantom. Ja, ja, sem rekla, bom povedala," pripoveduje Vesna. Ko se je to na snemanju zgodilo, pa je na njegovo vprašanje odgovorila nikalno. Pravi, da se je vseeno bala njegove reakcije in je odgovor na to vprašanje zavlačevala skoraj do konca snemanja, ko je že v šali ugotavljal, da se je to gotovo zgodilo že vsaj šestnajstkrat. "Nisem mu hotela povedati, ker sem se bala, da bo to nekaj uničilo. In tudi zdaj, ko se je serija začela predvajati, sem imela pomisleke. Ampak sva skupaj pogledala in zelo lepo je sprejel, tako da je vse okej," se ob tem nasmeje Vesna.
"To itak nismo mi, ali ne? Igram Simona in njegovo zgodbo, ne Ivana," pa komentira Ivan Vastl. Pri teh stvareh, meni, je najpomembnejša komunikacija s partnerjem. Čeprav njegovi partnerki, tudi igralki, to ni bilo najbliže, pa se je zavedala, da bo v takem položaju morda kmalu sama. In o vseh teh stvareh se je odkrito pogovarjal z njo. Spoštovanje do partnerja in profesionalizem na snemanju sta po njegovem mnenju najvažnejša.
"Če hoče režiser, da je prizor dober, mora biti igralec varen," pravi Kompan Erzar. "Tako lahko igralec sproti ohranja v zasebnem odnosu transparentnost, ranljivost in globino, pa tudi iskrenost. In spoštovanje raste tako do sebe kot do drugega." Vesni Ponorac je sicer povsem jasna ta ločitev vlog, pravi, a obenem jo je tedaj bilo strah, kako bo to dojemal partner, ki ni v igralskem poklicu, in kam ga lahko misli popeljejo. "To je bil kar izziv," prizna.
2Ta strah pa pomeni tudi vprašanje, koliko lahko zares zavarujem sebe ali pa koliko nadzora imam pri tem, da lahko v svojo profesionalnost vnašam tak način dela, kot je prav zame," razširi razmislek Kompan Erzar. In doda primer, s kakšnimi besedami partnerja uvesti v razumevanje svojega načina dela. Vesna Ponorac temu pritrdi prav s svojim načinom, ko sta s partnerjem skupaj že vnaprej prebirala scene za nova snemanja in s čim vse mu je razložila okoliščine svojega dela. "Vaš cilj je bil, da se lahko naslonite na njegovo zaupanje," sklene Kompan Erzar in temu Vesna Ponorac pritrdi.
Kaj bi iz izkušnje serija svetoval Ivan Vastl, za konec zanima voditelja Nejca Šmita. "Bodimo iskreni, transparentni pa imejmo se čim rajši," odgovori z nasmeškom.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗