Povezovanje znanja in izkušenj vodi do najboljših rešitev
Kot enega izmed ključev tehnološkega razvoja slovenski politiki radi predstavljajo povezovanje znanstvenoraziskovalnih ustanov in gospodarstva. Primer tega najdemo v Beljaku, kjer razvijajo nove materiale za 3D-tiskanje, raziskujejo možnosti uporabe humanoidnih robotov v industriji in iščejo rešitve za gradbene izzive.
Tik pred lokalnimi volitvami politiki po Sloveniji med svojimi idejami predstavljajo tudi povezovanje izobraževanja in podjetij. Da bi preverili, kako tovrstna povezovanja delujejo v praksi, smo se odpravili čez severno mejo na Koroško visoko šolo za uporabne znanosti, natančneje v njihov raziskovalni center ADMiRE v tehnološkem parku v Beljaku.
V koroških laboratorijih podjetja neposredno sodelujejo pri razvoju in raziskavah.
Poleg razvoja so laboratoriji namenjeni tudi izobraževanju poslovnih partnerjev, ne zgolj študentov.
Svoj obseg širijo z regionalnim povezovanjem z Italijo in Slovenijo.
ADMiRE je kratica za aditivno proizvodnjo, inteligentno robotiko in vgrajene senzorje, njihova raziskovalna dejavnost pa obsega štiri področja: materiale, oblikovanje, proizvodne postopke ter uporabnost njihovih izdelkov v medicini, industriji in na drugih tehničnih področjih.
Od pivovarskih ostankov do zaščite mladih dreves
Višja raziskovalka in vodja področja raziskav materialov v centru ADMiRE dr. Sandra Schulnig nam je v prvem laboratoriju predstavila dejavnosti s področja raziskovanja tridimenzionalnega (3D-) tiska predmetov in razvoja novih materialov. Laboratorij ni namenjen samo razvoju in preizkušanju novih snovi, ampak tudi nadaljnjemu izobraževanju mladih, pa tudi poslovnih partnerjev o samem poteku 3D-tiska.

Sandra Schulnig je predstavila raziskovanje tridimenzionalnega tiska predmetov in razvoja novih materialov. FOTO: Tomica Šuljić
Po besedah Sandre Schulnig so pri tem poseben izziv mehki materiali, ki se lahko med tiskanjem raztegujejo, lepijo ali drugače deformirajo. V centru raziskujejo tudi uporabo naravnih odpadnih materialov kot polnil: eden izmed teh projektov je BeSoGreat, v katerem so z italijanskimi gospodarskimi partnerji razvijali uporabo oziroma reciklažo organskih ostankov pivovarskih tropin v biokompozitne materiale.
Sodelujejo tudi s tremi podjetji, s katerimi razvijajo plastične zaščite za mlada drevesa, da jih obvarujejo pred smukanjem oziroma poškodbami divjadi. »Te zaščite so zdaj izdelane iz plastike fosilnega izvora. Toda če tako zaščito namestite na deset tisoč dreves, jo morate z vseh tudi odstraniti,« je težavo predstavila Schulnigova. V njihovem centru tako zdaj razvijajo nov biološko razgradljiv material, ki pa se ne sme začeti razgrajevati prehitro, ampak šele po približno šestih letih. Avstrijska agencija za spodbujanje raziskav FFG je samo za ta projekt BioGuard namenila 563.142 evrov finančnih spodbud.

S pomočjo 3D tiskalnikov ustvarjajo tudi replike okostij prazgodovinskih bitij, ki jih lahko obogatijo z NFC čipi. FOTO: Tomica Šuljić
Precej se ukvarjajo tudi s tiskanjem medicinskih pripomočkov in pomagal – od pametnih oziroma prilagojenih vložkov za obutev prek razvoja udobnih in individualno prilagojenih protez in ortoz pa do raziskav pripomočkov za nedonošenčke, povezanih s posegi na dihalnih poteh. Za muzeje so zanimive replike njihovih razstavnih eksponatov, s katerimi slepim in slabovidnim omogočajo spoznavanje oblik prek tipanja. Tako so naredili repliko prazgodovinskega plazilca, najdenega na Koroškem.
V nekatere predmete so že v laboratoriju vgradili tudi čipe NFC, s katerimi lahko obiskovalci v bližini takega predmeta prek mobilnega telefona ali druge naprave dobijo dodatne informacije o predmetu: »Za slepe ljudi lahko pripravite zvočne vsebine, za otroke pa kviz ali kaj interaktivnega,« je doktorica Schulnig pojasnila uporabnost omenjenih čipov. Pri razvoju novih izdelkov imajo pomembno vlogo tudi njihovi prihodnji uporabniki. Ti namreč niso zgolj prejemniki končnih rešitev, temveč pri njihovem razvoju in preizkušanju pogosto sodelujejo kot partnerji.
Humanoidni roboti za pomoč v tovarnah
V laboratoriju s 3D-tiskalniki so tudi roboti oziroma robotske roke, njihovo delovanje nam je predstavil Stefan Hofer, raziskovalec na področju inteligentne robotike v centru ADMiRE. Umestitev ni naključna, saj robote uporabljajo tudi za tridimenzionalni tisk: »Večja robotska roka nosi tiskalno šobo, manjša drži predmet. Predmet se lahko med tiskanjem obrača, zato nam postopka tiskanja ni treba nikoli prekiniti,« je pojasnil delovanje enega izmed primerov uporabne laboratorijske mehanike, ki omogoča drugačno uporabo materialov in končnih izdelkov, kot jih ustvari klasičen 3D-tisk.

V projektu Ready4Humanoids je Stefan Hofer predstavil različne robotske dlani in prijemala. FOTO: Tomica Šuljić
Možnosti uporabe humanoidnih robotskih sistemov v industriji – predvsem v proizvodnji in notranji logistiki – pa proučujejo v projektu Ready4Humanoids, ki se osredotoča na robotsko ravnanje z materiali, manipulacijo s predmeti, nadzor in druge naloge med togo avtomatizacijo in ročnim delom. »Ta projekt izvajamo skupaj z industrijo, v njem pa proučujemo, kako bi lahko humanoidne robote uporabljali v industrijskem okolju,« je opisal Hofer.
Čeprav so tovrstni procesi v sedanjosti že precej dobro avtomatizirani, iščejo rešitve za primere, v katerih se predmeti oziroma njihov položaj razlikujejo – humanoidni roboti pa bi lahko pomagali zaposlenim ali zmanjšali obseg njihovih delovnih nalog.
V posameznih primerih pa želijo sposobnosti robota povezati z osrednjo umetno inteligenco; humanoidni robot bi za vsako nalogo lahko uporabil tisti model umetne inteligence, ki je usposobljen za določeno opravilo. Preizkušajo tudi različne robotske dlani in prijemala, Hofer je predstavil razvoj mehkega robotskega prijemala za sadje, občutljivega za dotik.
Najprej so ga ustvarili s 3D-tiskanjem, prijemalo pa s pomočjo stisnjenega zraka nežno prime sadež. Ker so vgradili senzor za merjenje sile, lahko silo prijema prilagodijo glede na vrsto sadja in tako preprečijo poškodbe med nabiranjem ali kasnejšim ravnanjem.

Preučujejo tudi uporabnost različnih nastavkov za robotske roke. FOTO: Tomica Šuljić
Beton preizkušajo do porušitve
Ob raziskovalnem centru ADMiRE, v katerem so sodelovali tudi s slovenskimi podjetji in izobraževalnimi ustanovami, je še gradbeni laboratorij Koroške visoke strokovne šole: tam teorijo gradbene fizike in tehnologije gradbenih materialov – predvsem pa njihove trdnosti – proučujejo v praksi.
Medtem ko nam je profesor Norbert Randl predstavljal gradbeni laboratorij, sta dva raziskovalca pripravljala prostor za nove preizkuse, ki jih opravljajo z drugimi univerzami ter za industrijo. Ob temeljitih preizkusih gradbenih elementov, ki jih izpostavljajo skrajnim obremenitvam, ter proučevanju cementnih mešanic z manjšimi okoljskimi emisijami se ukvarjajo tudi z ojačevanjem betonskih nosilnih konstrukcij, ki jih okrepijo z dodatnim betonom.

Mreža iz ogljikovih vlaken v rokah profesorja Norberta Randla bi v prihodnosti lahko nadomestila rjaveče jeklene armature v stavbah. FOTO: Tomica Šuljić
Randl je v roke prijel mrežo iz ogljikovih vlaken in jo predstavil kot inovacijo, ki bi v prihodnosti nadomestila oziroma dopolnila jeklene armature, ki jih danes vgrajujemo v betonske stavbe. »So zelo lahke, njihova uporaba je preprosta in ne korodirajo. Prav korozija je namreč ena največjih težav pri jekleni armaturi,« je pojasnil Randl in dodal, da želijo v približno treh letih pripraviti smernice, ki jih bodo zatem lahko uporabljali gradbeni inženirji.
Že pa imajo pripravljene smernice za ultra visokozmogljivi beton (UHPC), ki je sicer že v uporabi in so z njim že zgradili nekaj konstrukcij. Vanj dodajajo jeklena vlakna, s katerimi okrepijo konstrukcijo in zmanjšajo krhkost materiala. UHPC dodajajo tudi na običajno betonsko podlago, z njo so obnovili že nekaj mostov, je povedal Randl. Toda doseganje vedno večje trdnosti ni najpomembnejši cilj raziskav. »Moramo poiskati načine, kako UHPC narediti tudi bolj trajnosten, z nadomeščanjem cementa moramo zmanjšati emisije CO2,« je Randl razkril nadaljnje razvojne ambicije.

Testiranja v gradbenem laboratoriju so dolgotrajna, spremembe pa mehansko spremljajo za poznejšo človeško analizo. FOTO: Tomica Šuljić
Pri tem sodelujejo z italijansko industrijo in univerzo v Vidmu. Med projekti, v katerih sodelujejo s Slovenijo, pa so omenili leseno gradnjo oziroma spoje, ki so izdelani izključno iz lesa.
V laboratoriju imajo tudi klimatsko komoro za večmesečne simulacije ciklov zamrzovanja in odtajanja, v katerih lahko z meritvami zaznajo spremembe pri materialih. Izvajajo tudi tlačne preizkuse visokotrdnih materialov ter razvijajo lastne betonske mešanice in inovativne materiale, pri tem pa izkušnje iz raziskovanja lastnosti materialov izmenjujejo s slovenskimi, italijanskimi in drugimi mednarodnimi partnerji. Randl je namreč pojasnil: »Prav povezovanje različnih znanj in izkušenj je najbolj plodno in vodi do najboljših rešitev.«
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗