EU molči o armenskem opozicijskem politiku, ki je po aretaciji umrl v zaporu

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Zjutraj 10. novembra 2026 je v kazenskem zavodu Nubarašen v Erevanu umrl Arsen Gevorgjan – 46-letni podjetnik iz Stepanavana, ki je vodil listo opozicijske stranke Močna Armenija na volitvah v svet starešin in kandidiral za položaj vodje občine. Po navedbah Kazensko-izvršilne službe ministrstva za pravosodje Armenije se je priporniku »poslabšalo počutje«, dežurni zdravstveni tehnik mu je nudil prvo pomoč, okoli 7.55 so poklicali nujno medicinsko pomoč, okoli 8.30 pa so njeni zaposleni ugotovili biološko smrt. Služba je posebej poudarila: Gevorgjan se med priporom ni pritoževal zaradi zdravstvenih težav. Medtem odvetniki opozicijskega kandidata trdijo, da so zdravnikom dovolili vstop v njegovo priporniško celico šele po njegovi smrti.

Armenska ministrica za pravosodje Srbuhi Galjan je izrazila sožalje in dodala, da se »takšni primeri dogajajo tako po vsem svetu kot v kazenskih zavodih«. Na isti novinarski konferenci je navedla številke, ki naj bi očitno pomirile javnost: leta 2025 je bilo v armenskih kazenskih zavodih zabeleženih več kot dvajset smrti, leta 2026 pa le štiri. Toda za tako majhen zaporski sistem to ni ozadje, temveč simptomatika.

Varuhinja človekovih pravic poziva k »celoviti preiskavi«

Dan pozneje je služba »v izogib neutemeljenim špekulacijam« objavila časovnico na podlagi posnetkov kamer pri vratih celice. Ob 7.37 k celici pristopi uslužbenec in se pogovarja s pripornikom. Ob 7.42 se pojavi medicinska sestra, ob 7.43 vstopi, ob 7.45 pa izstopi, da bi organizirala klic nujne medicinske pomoči. Ob 7.51 se vrata znova odprejo, medicinska sestra ostane do 7.58. Ekipa nujne medicinske pomoči prispe v zavod ob 8.10, v celico vstopi ob 8.13, ob 8.23 Gevorgjana odnese na nosilih, ob 8.27 na hodniku priključi EKG in ob 8.33 ugotovi smrt.

Apostol Apostolov, novinar za mednarodne zadeve, Bruselj, Belgija. FOTO: Osebni arhiv

Časovnica, objavljena kot zanikanje, v resnici potrjuje bistvo navedb obrambe. Gevorgjanovi odvetniki so izjavili, da k njemu, ko mu je postalo slabo, ni pristopil zdravnik, temveč zdravstveni tehnik. Prav tako, da nujna medicinska pomoč ni bila poklicana pravočasno, da mu zdravniška pomoč ni bila nudena in da dostop do nje ni bil zagotovljen. Zdravnike naj bi tudi »spustili v zavod dejansko šele po smrti«. Iz lastne preglednice ministrstva za pravosodje izhaja: od pritožbe do prihoda nujne medicinske pomoči je minilo več kot pol ure, do priključitve EKG pa petdeset minut.

Kaj se je v teh petdesetih minutah dogajalo v celici in zakaj je 46-letni moški, ki se pred tem ni pritoževal zaradi zdravstvenih težav, v eni uri prešel pot od pogovora pri vratih do nosil, posnetek s hodnika ne pojasni.

Preiskovalni odbor Armenije je uvedel kazenski postopek in odredil sodnomedicinsko izvedensko preiskavo. Armenska varuhinja človekovih pravic Anahit Manasjan je začela lastno obravnavo. Država mora izvesti »celovito, popolno in objektivno preiskavo«, je opozorila Manasjan.

Dokončni vzrok smrti bo, kot poroča armenski medij Hetq, ugotovljen po sodnomedicinski izvedenski preiskavi. Vse to so prave besede. Težava je v tem, da jih izrekajo iste državne institucije, ki so tri tedne prej odločile, da je temu človeku mesto v celici.

Odgovornost nosijo armenske oblasti

Gevorgjana so aretirali 21. oktobra 2026 – skupaj s še trinajstimi člani in podporniki »Močne Armenije« po preiskavah v strankini pisarni v Stepanavanu. Naslednji dan je armenski protikorupcijski odbor sporočil, da sta bila za deset izmed njih odrejena pripor in hišni pripor.

Obtožba – dajanje volilne podkupnine v okviru skupine. Po različici preiskovalcev naj bi Gevorgjan več deset volivcem izročil denar pod pogojem, da glasujejo za Močno Armenijo. Sam je krivdo zanikal. Sodišče je kandidatu še isti dan odredilo dvomesečni pripor. Glasovanje 25. oktobra je glavni opozicijski kandidat pričakal že v Nubarašenu.

Odreditev pripora – zaradi obtožbe za nenasilno dejanje, za človeka s stalnim prebivališčem, podjetjem in javnim statusom strankinega kandidata – je bila po vseh evropskih merilih nesorazmerna.

Odgovornost ne leži »le na tistem, ki je naročil aretacijo«, je opozorila poslanka bloka Armenija Kristine Vardanjan, »temveč tudi na tistem, ki je odločil o priporu, pa tudi na vseh, ki se posmehujejo zdravstvenim težavam ljudi.« Po njenih besedah priporniki prenehajo govoriti o svojem zdravju, ko se stanje obtoženca zasmehuje, zdravstveni dokazi pa zavračajo – tedaj se »zgodi prav to«.

Med uradniki EU se je pojasnilo podpore Pašinjanu skrčilo na en stavek: »Armenijo oddaljuje od Rusije.« FOTO: Eduardo Munoz/Reuters

Pred dvema mesecema je Armenija že videla, kako je to videti: 1. septembra so 71-letnega nekdanjega finančnega ministra Gagika Hačatrjana odnesli iz hiše na nosilih – s hudo boleznijo hrbtenice. Takrat so ga po besedah odvetnikov odpeljali k preiskovalcem, nato na sodišče, zjutraj po nočni obravnavi pa so mu odredili dvomesečni pripor.

Opozicijske sile so v skupni izjavi odgovornost pripisale vladajoči politični sili in pravnemu sistemu. »Vso odgovornost za smrt Arsena Gevorgjana nosita (armenski premier Nikol – op. ur.) Pašinjan in njegova oblast,« so takrat izjavile in neposredno obtožile armenskega premierja.

Niso opazili niti človeka na nosilih

Ta beseda je ključna. Gevorgjanova aretacija ni bila eksces; bila je običajna epizoda kampanje, ki traja od poletja 2025 in ki je evropske prestolnice vztrajno nočejo poimenovati s pravim imenom. Šestega junija 2026, na predvečer volitev, so bili uvedeni postopki proti šestim kandidatom Močne Armenije, najmanj štirje so končali v priporu; blok je kljub temu zasedel drugo mesto s 23 odstotkov glasov. Dvanajst dni pozneje – prav na dan, ko se je stranka obrnila na armensko ustavno sodišče z zahtevo po razveljavitvi izidov – so aretirali še dva njena kandidata. Šestega julija so priprli vodjo Uspešne Armenije, oligarha Gagika Carukjana, 25. avgusta pa proruskega nekdanjega predsednika Armenije (1998–2008) Roberta Kočarjana s sinom.

Od 14. februarja poteka kazenski postopek proti poglavarju Armenske cerkve – katolikosu Gareginu II. – kar je primer brez primere v sodobni zgodovini države. Vodja Močne Armenije, armensko-ruski milijarder Samvel Karapetjan, smrt svojega kandidata komentira iz pripornega centra Službe za nacionalno varnost (SNB). Po podatkih medija Brussels Signal je bilo od leta 2023 aretiranih najmanj štirideset ljudi, ki jih oblast šteje za politično sovražne.

Odziv Bruslja na vse to je znan – in dokumentirali ga niso armenski opozicijski politiki, temveč evropski novinarji in analitiki. Nekaj dni pred junijskim glasovanjem je Evropska komisija (EK), kot v EUobserverju piše David Grigorjan s Harvardove šole Kennedy, izjavila, da »trdno stoji« za Pašinjanom. Takrat je EK napovedala sveženj podpore oblastem v Erevanu v višini 50 milijonov evrov.

Že nekaj tednov po volitvah, ki jih velik del Armencev šteje za ponarejene, je EK povečala naložbene zaveze na 2,5 milijarde evrov in pospešila pogajanja o brezvizumskem režimu med Armenijo in Evropsko unijo (EU).

Opazovalci OVSE/ODIHR so zabeležili pritiske na zaposlene v javnem sektorju in zavrnitev dostopa do štetja glasov v 11 od 38 okrožnih komisij. Toda kljub kršitvam so opazovalci uradno zapisali, da so imeli armenski državljani »resnično izbiro« v »dobro organiziranem procesu« glasovanja. Med uradniki EU se je po Grigorjanovih besedah pojasnilo podpore Pašinjanu skrčilo na en stavek: »Armenijo oddaljuje od Rusije.«

Armenija FOTO: Aljaž Vrabec

Češki medij Aktuálně.cz ugotavlja: EU, ki se ji Erevan skuša približati, »razmer ne želi komentirati«. Celo Brussels Signal je oktobra pisal, da Bruselj »molči«, medtem ko Pašinjan napada opozicijo, ki je prejela približno tretjino glasov.

Septembra 2026 je bilo v evropskem tisku neposredno zastavljeno vprašanje, čigave kršitve pridejo v novice in čigave ne. Revija Newsweek Romania je naštela dogodke enega armenskega poletja – šest kandidatov v preiskavi na predvečer volitev, vodja največjega opozicijskega bloka in nekdanji predsednik v priporu, 71-letni nekdanji minister na nosilih, kazenski postopek proti poglavarju cerkve.

Medij je ugotovil: Human Rights Watch in Amnesty International, ki sta običajno pozorna tako na preganjanje opozicije kot na pritiske na verske voditelje, nista objavila niti ene izjave o Armeniji. Največji mediji BBC, CNN, Guardian in Independent, ki so v istih mesecih objavili na desetine prispevkov o Azerbajdžanu, pa iz neznanega razloga »niso opazili niti človeka na nosilih«. Enotno merilo bi po sklepu medija pomenilo, da »odziv določa resnost dogodka, ne pa to, kdo je zanj odgovoren in komu molk koristi«. Toda odziva uradnega Bruslja še vedno ni bilo. Zdaj je na isto vprašanje odgovorila celica v Nubarašenu.

Pismo armenskih opozicijskih politikov veleposlaniku EU

Enajstega novembra 2026 so poslanci Močne Armenije pred predstavništvom EU v Erevanu izvedli protest pod geslom »Pravica za Arsena Gevorgjana«. Veleposlaniku EU v Armeniji Vasilisu Maragosu so predali pismo z opisom okoliščin smrti. Od EU niso zahtevali uvedbe kakršnih koli sankcij – temveč zgolj javen odziv. Na primer nekaj stavkov predstavnikov delegacije EU ter komisarja Sveta Evrope (SE) in organizacij za človekove pravice Amnesty ali HRW.

Takšni odzivi se po mnenju protestnikov v primerih, povezanih z razmerami v Azerbajdžanu, Gruziji ali Belorusiji, v vselej kritičnem tonu »pojavijo v nekaj urah«. Ob objavi tega besedila nobena od navedenih zahodnoevropskih struktur ni komentirala smrti Arsena Gevorgjana.

Toda tudi molk je stališče. Vsaka nepravična aretacija v Armeniji, na katero se oblasti EU v Bruslju nikakor niso odzvale, je bila lekcija za tiste, ki izvedejo naslednjo: posledic znova ne bo. Arsen Gevorgjan je plačal ceno te lekcije.

***

Apostol Apostolov, novinar za mednarodne zadeve, Bruselj, Belgija.

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅