"Svet je čedalje bolj povezan, hkrati pa čedalje bolj razcepljen."
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Tako je v oddaji Sledi večnosti povedal prof. dr. Roman Globokar s katedre za moralno teologijo in Inštituta za bioetiko na teološki fakulteti.
Oglas
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je v Domu sv. Jožefa v Celju organizirala mednarodno znanstveno konferenco Globalna pravičnost in religija: humanistika, družbene vede in interdisciplinarne perspektive, ki je povezala raziskovalce iz najmanj 15 držav. Trajala je od 15. do 17. oktobra.
Vprašanje pravičnosti se odpira na številnih področjih. Razsežnostim svetovne pravičnosti so se posvetili tudi udeleženci mednarodne znanstvene konference. V svojih prispevkih so razpravljali o človekovem dostojanstvu, pravicah in globalnih neenakostih, pa tudi o vplivu umetne inteligence in digitalizacije na človeka in delo. Pozornost so namenili migracijam, delavskim pravicam, skrbi za naravno okolje, medreligijskemu dialogu, svetovnim konfliktom in prizadevanjem za mir. Konferenca je bila izvedena v okviru raziskovalnega programa Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe, ki ga vodi prof. dr. Roman Globokar s katedre za moralno teologijo in Inštituta za bioetiko na teološki fakulteti. V svojem prispevku je govoril o pravičnem miru kot temelju svetovne pravičnosti in etični viziji papeža Leona XIV. Zakaj je tema globalne pravičnosti prav dandanes tako pomembna in aktualna? "Zato, ker je svet čedalje bolj povezan, čedalje bolj enoten, hkrati pa čedalje bolj razcepljen. Oba tokova pravzaprav tečeta hkrati. Papež Leon pravi, da obstajata dve temeljni izbiri: ali bomo želeli uveljavljati moč in bo tisti, ki bo močnejši, imel prevlado nad vsemi ter bo vse poenotil z močjo, ali pa bomo sprejeli različnost, tudi svojo ranljivost, in ob medsebojnem spoštovanju iskali skupno vizijo, v kateri bo imel vsak možnost živeti? Papež podpira drugo možnost, ki jo ponazarja s podobo binkošti. Na binkoštni praznik so govorili v različnih jezikih, pa so vsi slišali veselo sporočilo za svoje življenje. Čeprav so bili različni, so bili med seboj povezani. To naj bi bil model svetovne družbe. To pomeni pravičnost v tem smislu, da vsak dobi, kar potrebuje za življenje, in da si pravično razdelimo vire ter sredstva, ki jih imamo. Ne gre samo za zemeljske vire, ampak tudi za znanje in digitalni napredek, za razvoj umetne inteligence ter za to, da imajo do tega dostop vsi ljudje, ne samo najbogatejši. To bo prispevalo tudi k miru," je povedal Globokar.
Vprašanja pravičnosti, človekovega dostojanstva in odgovornosti do drugega se odpirajo vedno znova. Prostor za tak razmislek že od leta 2005 ponuja tudi tradicionalna mednarodna znanstvena konferenca v Celju, je povedal dr. Martin Perčič, asistent s katedre za moralno teologijo in Inštituta za aplikativno teologijo na teološki fakulteti. "To je srečanje, na katerem se vsako leto zberejo domači in tuji raziskovalci s področij filozofije, teologije, etike, psihologije, pedagogike in različnih družboslovnih ved. Posebnost celjskih konferenc je prav njihova interdisciplinarnost. Posamezne družbene in etične izzive poskušamo razumeti z različnih vidikov, saj smo prepričani, da kompleksnih vprašanj sodobnega sveta ni mogoče pojasniti le v okviru ene znanstvene discipline."
Razprave o pravičnosti se odpirajo tudi ob konkretnih odločitvah in njihovih posledicah. Dr. Bojan Žalec, raziskovalec na Inštitutu za filozofijo in družbeno etiko ter profesor s katedre za filozofijo na teološki fakulteti, je na konferenci govoril o Trumpovi politiki v luči filozofskih teorij pravičnosti. Kot pravi, je njegov referat utemeljen na stališču, ki ga razvija že več desetletij in ga imenuje solidarni personalizem. "V tem prispevku sem ga tudi razširil, poimenoval sem ga preobrazbeni solidarni personalizem. Nasprotje tega personalizma sta individualizem in kolektivizem. Danes je zelo nevaren predvsem individualizem, ki ogroža tudi krščanstvo in katolištvo na Slovenskem. S sprejemanjem nekaterih bolj ali manj desnih politik, katerih integralni del je, se individualizem zajeda tudi v miselnost katoličanov, ki te politike sprejemajo. Zato individualistična politika ni nevarna samo geostrateško, ne le kot rušenje pravnega reda in kot ogrožanje solidarnosti v običajnem pomenu besede, ker je to absolutno zanikanje solidarnosti, ampak tudi z vidika ohranjanja katoliškega nauka in njegovega uresničevanja v praksi vsakdanjega življenja. Skupni imenovalec referatov o svetovni pravičnosti je, da pravičnost, tudi svetovna, presega pravično razdelitev dobrin, kot pravimo distributivni pravičnosti. Nanašati se mora tudi na pravilne odnose med ljudmi, spoštovanje, razumevanje, prepoznavanje in priznavanje drugega."
Danes je zelo nevaren predvsem individualizem, ki ogroža tudi krščanstvo in katolištvo na Slovenskem.
Različne oblike razumevanja pravičnosti se srečujejo tudi v vsakdanjem sobivanju ljudi različnih kultur in verstev. Izkušnjo takega sobivanja je na konferenco prinesel katoliški duhovnik in lazarist Armada Riyanto, profesor filozofije na šoli za filozofijo in teologijo Widya Sasana, ki je pripotoval iz Indonezije. V svojem prispevku je govoril o indonezijski medverski izkušnji. Indonezija je namreč država, v kateri vlada velika verska in kulturna pestrost. Kaj se lahko Evropa, ki se spoprijema z vse večjimi verskimi in kulturnimi napetostmi, nauči iz indonezijskih izkušenj medverskega sobivanja? Če se želite naučiti najboljših stvari o mirnem življenju v sobivanju, se morate odpraviti v Indonezijo. Rekel bi, da smo mi Indonezijci po navadi prepričani o resnici, da nas je vse ustvaril Bog, isti Bog. In Bog nam je podelil isti narod, isti svet. Zato si moramo vse deliti tako, da se bomo počutili pravično obravnavane in bomo lahko živeli v miru. To ne pomeni, da nimamo, rekel bi, neravnih tal. Včasih se dogajajo napetosti in konflikti. Res je, to je del našega vsakdanjega življenja. Stvar pa je v tem, da morate biti, ko se zgodijo konflikti, prepričani, da jih lahko rešite. Torej potrebujete spravljiv jezik.« Riyanto je povedal še, da so družine v Indoneziji bolj ali manj prepletene. Na primer, predsednik Indonezije je musliman, toda njegovi bratje so protestanti, sestre pa katoličanke.
Pomen srečevanja različnih pogledov se še posebno jasno pokaže tam, kjer ljudje različnih ver in kultur živijo drug ob drugem. Medreligijski dialog namreč ni le vprašanje teoloških razprav, temveč tudi konkretnih odnosov in sodelovanja v vsakdanjem življenju. Pravičnost ima pomembno mesto tudi v medsebojnih odnosih, v katerih se srečujemo z vprašanji odgovornosti in vzajemnosti. Prof. dr. Branko Klun s katedre za filozofijo na teološki fakulteti je govoril o pravičnosti v odnosih, med asimetrično odgovornostjo in vzajemnostjo. Kako tradicionalno razumemo pojem pravičnosti in kako se to razumevanje spremeni, če nanj pogledamo s fenomenološkega vidika? "Običajno razumevanje pravičnosti je povezano z medosebnimi odnosi, vendar v širšem smislu, torej z vidika družbe. Vsi smo kot posamezniki člani širšega reda in pravičnost pomeni, da je ta red pravičen, da so odnosi med družbo in posameznikom, posameznikom in družbo ter tudi odnosi med posamezniki urejeni pravično, torej simetrično, vzajemno in za vse enako. Če pa gledamo s fenomenološkega vidika, se postavi novo vprašanje, saj fenomenologija vedno izvira iz prvoosebne perspektive, iz mojega stališča. Takrat sem jaz v odnosu do druge osebe ali do tretje, ki ni navzoča, in vprašanje pravičnosti se zastavlja drugače. Nič več ni zunanjega, tretjeosebnega pogleda, temveč le prvoosebno doživetje. Na podlagi lastne izkušnje vemo, da so vprašanja nekoliko drugačna, saj ne gre več samo za enakopravnost, enakost in pravično razdelitev, temveč za večjo medosebno dinamiko."
To, kako izražamo svoja stališča, sprejemamo drugačna mnenja in se odzivamo na nesoglasja, pomembno oblikuje naše medsebojne odnose. Doc. dr. David Kraner, prodekan za študijske zadeve prve in druge stopnje na teološki fakulteti, je v ospredje svojega prispevka postavil prehod od retorike konflikta h kulturi dialoga ter pedagoški pomen odgovorne komunikacije v sodobni družbi. Kako pravzaprav ohranjati kulturo dialoga in odgovorno komunikacijo? "Danes moramo biti pri komunikaciji hitri. Pogosto imamo občutek, da so bolje sprejeti tisti, ki so glasnejši in močnejši ter bolj poudarjajo čustva. To so razlogi, da iskanje resnice in nenasilna komunikacija na tak način nista dovolj izrazita. Prava pot je, da vem, kaj kdo pove, in razumem, kaj je zanj resnica. Rosenberg poudarja, kako pomembno je najprej slišati nekoga tako, kot se želi izraziti in biti slišan. To je prvi korak. Drugi je, da si ogledamo tudi svoje počutje. Kako se počutim v tem pogovoru? Tretji korak pa je vprašanje, kako se v tem počuti drugi, kaj si sam želim izraziti in kaj dejansko želim od drugega. Kako pedagoško vplivati na vzgojo? Tako kot vedno v celotni zgodovini – z načinom vzgoje. Mlade je treba učiti kritičnega pristopa. Ni vsak konflikt slab. Konflikt lahko pomaga k napredku in boljšemu sodelovanju. Treba pa je poudariti, da moram slišati drugega, da imam možnost, da se izrazim, in da drugi sliši mene. Drugega moram razumeti tako, kot želi biti razumljen. Imeti moramo prostor, da postavimo vprašanje, in prostor, da smo tudi sami razumljeni. Pri tem ima Cerkev vsekakor zelo pomembno vlogo, ker ima moralno sporočilo. To ne pomeni, da se moram vedno z vsem strinjati in da konfliktov ne bo. Najpomembnejši je odnos: kako povem in kako obravnavam drugega."
Treba je sprejeti drugega takega, kot je, mu pustiti možnost komunikacije in se tudi iz sporov česa naučiti.
Iskanje skupnega jezika in preseganje razlik pa imata pomembno mesto tudi v odnosih med verskimi skupnostmi. Čeprav posamezne religije izvirajo iz različnih tradicij, lahko prav njihova skupna etična izhodišča odpirajo prostor za sodelovanje pri prizadevanjih za pravičnejšo družbo. O tem je na konferenci razmišljal Matthew Bagot, profesor teologije na jezuitskem kolidžu Spring Hill v ameriški zvezni državi Alabami. V svojem prispevku je govoril o spodbujanju skupne blaginje ter katoliškem in islamskem razumevanju narave pravičnosti. Krščanstvo in islam sta različni verski tradiciji, vendar obe pripisujeta pravičnosti velik pomen. Kaj jima je pri razumevanju tega pojma skupno? Mislim, da gre za zavezanost pravicam in odgovornostim vsakega posameznega vernika. Kot sem že omenil na predavanju, so islamski učenjaki, kot sta Khaled Abu al-Fadl in Mohsen Kadivar, poudarili pomen pravičnosti v koranu. Pa tudi odgovornost vseh muslimanov, pravzaprav vseh ljudi, da to pravičnost izražajo v svojem življenju. In k temu smo kot narodi, kot ljudje, poklicani. Koran nas izziva, da sprejmemo druge, da spoznamo, kdo so, in se naučimo živeti skupaj z njimi. Da gradimo skupno dobro, v katerem so pravice in pravičnost zaščitene. To so seveda veliki izzivi, podrobnosti je treba še razčleniti. Mislim, da imamo v katolicizmu nekaj zelo dobrih virov, to sem tudi poskušal pojasniti. Izvirajo iz naše bogate tradicije Tomaža Akvinskega, Johna Courtneyja Murrayja in Drugega vatikanskega koncila. Obstajajo jasne razlike med moralo in naravnim pravom, na primer tistim, ki sega do Akvinskega, ter pozitivnim pravom oziroma pravom držav, civilnim pravom, kot je dejal Murray. Drugi vatikanski koncil jasno razlikuje med temi pojmi in poudarja, da bi morali v Cerkvi, ko govorimo o verski svobodi – in ko rečem Cerkev, mislim na božje ljudstvo – to svobodo razumeti ne le kot zasebno zadevo, prepuščeno naši veri, ampak kot javno prispevanje k skupni blaginji. Toda to seveda prinaša s seboj potrebo po odgovornosti, upoštevanju javnega reda, kot je bilo povedano na koncilu, moralnih načel ljudi, ki so drugačni od nas, in včasih po sprejetju dejstva, da civilno pravo ne bo zatiralo drugih ljudi, ki so drugačni od nas. Torej moramo biti ponižni glede tega, kaj lahko dosežemo. Mislim, da je treba biti moralno prepričljiv, ne pa siliti. To je ključni prispevek, za katerega bi si morali po mojem mnenju prizadevati katoličani. Prizadevati si moramo za krepitev vrlin drugih ljudi, pa tudi naših, vseh ljudi v naši družbi, ob zavedanju, da nismo popolni, da moramo živeti skupaj in da tukaj na zemlji nikoli ne bomo imeli popolnega božjega kraljestva, vendar moramo biti spoštljivi. Mislim, da je to res vizija obeh tradicij in glede na obseg katolicizma in islama menim, da je to izjemno pomembna tema za svet.
Če se prav spomnim, je na svetu več kot milijarda katoličanov, mislim pa, da je tudi skoraj milijarda protestantov. Islam je najhitreje rastoča religija na svetu. Sredi 21. stoletja bo na Zemlji, predvidevam, milijarda muslimanov in pol, torej naj bi približno 80 odstotkov svetovnega prebivalstva izpovedovalo vero oziroma versko prepričanje.
Medreligijsko sodelovanje ni pomembno le za medsebojno razumevanje, temveč tudi za skupna prizadevanja za mir, človekove pravice in pravičnejšo družbo. Katoliška cerkev je že v dokumentu Nostra aetate pozvala h krščansko-muslimanskemu razumevanju. Različne vidike globalne pravičnosti so udeleženci osvetljevali z vidika svojih raziskovalnih področij. Na konferenci je sodeloval tudi izredni profesor dr. Simon Malmenvall s katedre za osnovno bogoslovje in dialog na teološki fakulteti.
"V svojem referatu sem se posvetil vprašanju vpliva nemškega luteranskega pietizma na reformo izobraževanja v habsburški Avstriji v 18. stoletju. Vse to je bilo del kulturnega vrenja v takratni Evropi, predvsem na nemškem govornem območju. To vrenje je nekatere verske ideje povezalo s praktičnimi potrebami takratne države in družbe. V središču je bil namen vzpostaviti disciplinirano prebivalstvo, tako glede verske zanesljivosti kot glede zvestobe državi. Izobrazba naj bi bila, zlasti kar zadeva osnovno pismenost, področje, ki naj bi človeku dalo ustrezen duhovno-moralni okvir ter ustrezne praktične zmožnosti in sposobnosti za harmonično usklajeno delovanje družbe. Šlo je za iskanje družbenega ideala. Na vse to se je navezalo razsvetljenstvo, ki je bilo v naših krajih oziroma v avstrijskem prostoru izrazito katoliško obarvano, reformno in kritično, vendar ne brezversko in proticerkveno. To je precejšnja razlika v primeri s tipičnim oziroma bolj stereotipno znanim razsvetljenstvom iz francoskega in angleškega okolja. Kar zadeva celotno konferenco in globalno pravičnost, lahko ta pojem zajema marsikaj. Vsekakor pa vključuje celovitost: celovitost različnih izkušenj, nazorskih pogledov in verskih praks. Vse to ima skupni imenovalec: človekovo dostojanstvo in zavedanje, da je človeško bitje dragoceno, svobodno, ustvarjalno in odgovorno. Nismo sami na tem svetu, ampak živimo z drugimi, kljub razlikam, ki obstajajo in bodo obstajale. Vsak izmed nas želi nekako zacveteti v svojem zemeljskem življenju, hkrati pa se tako ali drugače ozira v duhovni svet oziroma presežno."
Eden pomembnih izzivov sodobne družbe je tudi hiter tehnološki razvoj, ki poleg novih možnosti odpira številna etična vprašanja. Razprave o umetni inteligenci so tako na konferenci odprle tudi vprašanja moralne odgovornosti in koncentracije tehnološke moči. Tehnološki razvoj odpira številna vprašanja o prihodnosti družbe, hkrati pa nas vrača k temeljnemu vprašanju, kakšno mesto v njej pripada človeku. Pred mikrofon smo med drugim povabili tudi prof. dr. Vojka Strahovnika, dr. Ivana Platovnjaka in dr. Urško Mali Kovačič. Poslušajte celotni podkast v spletnem arhivu programa Ars. Različnost pogledov, ki so se srečali na konferenci, namreč kaže, kako široko in večplastno je vprašanje globalne pravičnosti. Ob tem pa se zastavlja tudi vprašanje, kakšen prispevek k razumevanju in reševanju sodobnih družbenih izzivov lahko ponudi teologija. Prof. dr. Roman Globokar. "Teologija proučuje vpliv vere in verskega nauka na življenje. Želimo spodbujati pozitivne procese, ki bi pomagali predstaviti teološke vsebine tako, da bi verujoče in neverujoče, odprte za to sporočilo, usmerili v dejavno prizadevanje za skupno dobro." Na konferenci je sodelovalo več kot 30 ljudi, med njimi tudi avstrijski teolog Thomas Gremsl, ki je iz perspektive krščanske socialne etike osvetlil manj opazno stran digitalne preobrazbe: izkoriščanje delavcev, svetovne dobavne verige ter neenakomerno porazdelitev koristi in družbenih ter okoljskih bremen tehnološkega napredka. Kot so v različnih prispevkih poudarjali sodelujoči, torej pravična družba ne temelji samo na ustreznih ustanovah in pravični porazdelitvi dobrin, temveč tudi na priznavanju dostojanstva vsakega človeka ter dejavni odgovornosti za skupno dobro.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗