Seks in smrt v najstniškem taboru
Recenzije
O tem, kako nas določeni filmi iz mladosti držijo v šahu
Ocena
13. november 2026 ob 9.20 • Zadnji poseg: 13. november 2026 ob 9.21 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Če vas je k filmu Seks in smrt v najstniškem taboru pritegnil obet telesnih užitkov in groze v naslovu, se pripravite na to, da je ta hommage slasherjem iz osemdesetih v resnici psihoseksualna drama o filmskem ustvarjanju.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Jane Schoenbrun snema filme o ljudeh in za ljudi, ki jih je v formativnih letih globoko zaznamovala popkultura. Njen_njegov filmski jezik je prežet z drobci avdiovizualne zgodovine, ki jih vedno znova povezuje s kvirovsko izkušnjo. V tretjem celovečercu, svojem najbolj osebnem filmu doslej, se posveti filmskemu žanru, ki je po naravi najbolj samoreferenčen in metatekstualen med vsemi: grozljivki. Žanrski film je v konstantnem dialogu s svojimi obrazci in dediščino; še posebej to drži za slasher, neizčrpen vir za nenehno nove franšize, križanja, nadaljevanja, odvode in metafilmske satire.
Oglas
V svetu Jane Schoenbrun sta filmska franšiza Camp Miasma in njen osrednji antagonist, kockastoglavi Mala smrt (Little Death) enako relevantna popkulturna referenca kot Nočna mora na ulici brestov s Freddyjem Kruegerjem in Noč čarovnic z Michaelom Myersom v našem. Doživela je tudi zelo podobno usodo: strm vzpon in zenit v osemdesetih, nato počasno usihanje z vse bolj kilavimi filmi. (Bodite pozorni na detajlirano uvodno špico, ki ta življenjski cikel slasherja, vključno s pustnimi kostumi in sramotnimi nadaljevanji naravnost-za-na-video, učinkovito povzame v par kadrih.)
Studio je zdaj, v zadnjem obupanem poskusu ohranjanja relevantnosti, rekrutiral Kris (Hannah Einbinder), vzhajajočo zvezdo umetniškega filma (in dolgoletno oboževalko franšize), da bi Camp Miasmo od mrtvih obudila z "woke", revizionistično reinterpertacijo, ki bi korigirala transfobno obravnavo lika Male smrti (Jack Haven) v izvirnem filmu. Ker nima pravega navdiha, kako se zadeve lotiti, se Kris poda na romanje k odljudni kraljici krika iz prvega Campa Miasme: Billy Preston (Gillian Anderson) se je v maniri Norme Desmond umaknila od sveta in kupila hišo na snemalni lokaciji kultnega filma, kjer zdaj dneve preživlja v osami (in v glamuroznih hišnih haljah).
Čeprav je kemija med njima očitna, je Billy skeptična: zdi se ji, da mlada režiserka k zgodbi, pri kateri gre navsezadnje za "meso in telesne tekočine", pristopa preveč akademsko in teoretično. Kris, ki se je v otroštvu prav ob gledanju Billy zavedela svoje kvirovske identitete, bi zdaj z njo rada debatirala o temah izvirnega filma, o funkciji grozljivk in nenazadnje o lastnih seksualnih fantazijah in zavorah.
Medtem, ko se ženski v svoji zimski idili zbližujeta, postaja ločnica med resničnostjo in filmskim svetom Campa Miasme vse bolj zabrisana: predstavljajte si Mulholland Drive z dodatkom serijskega morilca. Tako kot v Lynchevi mojstrovini tudi tukaj ne gre za koherentno sosledje dogodkov, pač pa za vzdušje (erotično naelektrene) nočne more, ki počasi nalega na gledalca. Film se med drugim sprašuje, kako prevladujoči moški pogled v filmih, ki ga podzavestno ponotranjimo, vpliva na naše dojemanje sebe. Kris je lezbijka, a jo - morda zato, ker je v (pre)zgodnji mladosti gledala Camp Miasmo - vzburja fantazija, da je deviška najstnica, ki jo preganja morilski psihopat.
Schoenbrun v posameznih prizorih vključi zelo očitno ročno poslikano kuliso, ozračje pa zgosti z melanholičnimi meglicami v odtenkih vijolične in modre. Morda se zdi protislovno, a prav te camp in karikirane vizualije razpirajo prostor za nežnost in empatijo v obravnavi nerazumljenega, izobčenega čudaka, ki je - kar se zdi skoraj postranskega pomena - tudi serijski morilec. Zdi se, da film namerno uporablja kar najbolj arteficialna sredstva in nerealistične premise, da se dokoplje do zelo resničnih, človeških čustev osamljenosti, bolečine, koprnenja in želje.
Avtor_ica zgradi vzporedno vesolje "najstniškega tabora", ki je najbrž namerna referenca na Camp Crystal Lake iz klasike Petek trinajsti (1980); tako kot Jason Voorhees tudi Mala smrt z mačeto kosi med mladimi vodniki taborniškega kampa.
Če se torej spomnimo, da se Jane Schoenbrun v svojih delih posveča trenutku odkritja oz. fiksiranja posameznikove identitete, se zdi pomenljivo, da se Kris v svojih spominih vedno znova vrača k enemu prizoru iz originalnega Campa Miasme: k trenutku, ko dekle, ki v tistem trenutku izgublja nedolžnost, za hrbtom svojega partnerja uzre Malo smrt s kopjem v roki. Bližnji kader dekletovega očesa, v katerem se zrcali morilsko orožje, simbolizira trenutek asimilacije, ki je vpisana v srž filmske umetnosti. Oko žrtve postane oko gledalca, ki v svoji zavesti kopiči filmske slike in tako v sebi briše mejo med resničnostjo in svetom podob. (Protagonisti filmov Jane Schoenbruen pogosto v zaslone strmijo kot uročeni.)
Mala smrt se v nadaljevanju tudi sam izkaže za ultimativnega filmskega gledalca: na dnu svojega jezera vstavlja stare VHS kasete v nekakšen organski predvajalnik (Davidu Cronenbergu se kolca!) in prek njih podoživlja svojo lastno usodo. Gledalec je tako hkrati ustvarjalec in prejemnik smisla; v isti sapi se projicira na veliko platno in na njem prepoznava svoj lastni odsev. Seks in smrt v najstniškem taboru vso to na videz kompleksno teorijo grozljivk pretresa in subvertira iz gole ljubezni do igre: zato, da gledalcu ponudi užitek, vsaj za hip stopiti v čevlje režiserja, kraljice krika in seveda morilca.
Če je bila prejšnja uspešnica Jane Schoenbrun, I Saw the TV Glow, alegorija o tem, kako zatiranje lastne identitete človeka postopoma razžre od znotraj, je Seks in smrt v najstniškem taboru veliko bolj neposredno in zato pogumno soočenje s spolnimi hotenji, željami in strahovi. V vsakem filmofilu se skriva voajer, in Jane Schoenbrun je ustvaril_a izjemno voajersko izkušnjo.
Ocena: 4,5
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗