Prizori iz duševnega življenja: cikel filmov Ingmarja Bergmana na TV SLO
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Zato mu vsakih nekaj let prostor odstopimo tudi v terminu Kinoteka na Televiziji Slovenija.
Oglas
Kot pove Majda Širca v oddaji Televizorka, so Bergmanov zaščitni znak postali dolgi, statični kadri in skrajno bližnji plani obrazov, ki gledalcu ne dopuščajo varne razdalje od dogajanja na platnu. Ti obrazi so prostori velikih dram. Filmski teoretik Hamish Ford je v reviji Senses of Cinema takšno filmsko izkušnjo poimenoval radikalna intimnost. Gledalec ni zgolj opazovalec, ki film spremlja z varne razdalje, pač pa je prisiljen v surovo, neposredno, neprijetno, tudi neznosno bližje srečanje s filmom.
Konstantnost velikega plana pomeni tudi dolge kadre. V teh obrazih, na katere je kamera prilepljena, se dogajajo velike drame.
Bergman je svoj značilni prijem najbolj izoblikoval v modernističnem obdobju v 60. letih, sicer pa ga je močno zaznamovalo odraščanje v strogi, verni družini, ob očetu, ki je bil luteranski pastor. Izkušnje verske discipline, avtoritete in kaznovanja so se pozneje prelile v stalne filmske motive. Pri tem se je posvečal krizi vere, dvomu, vprašanju, kaj ostane človeku, ko izgubi zaupanje v boga, avtoriteto, bližnje, ljubezen, tudi samega sebe. Nanj so močno vplivali filozofski in literarni tokovi v 20. stoletju, predvsem eksistencializem. Bergmanovi liki podobno kot Sartrovi ali Strindbergovi iščejo smisel, bližino, neko tolažbo v brezbrižnem, absurdnem svetu.
Čeprav režiser, ki so mu rekli tudi "Fellini s Severa", slovi predvsem po resnih eksistencialnih dramah, premore izjemno raznolik opus, saj je bil tudi spreten in duhovit ustvarjalec komedij. Pet filmov v novembrskem in decembrskem ciklu na TV SLO 1 ponuja priložnost, da spoznamo vsaj pet različnih obrazov tega vplivnega režiserja, ki je usodno zaznamoval zgodovino filma.
Persona: model "zahtevnega" evropskega filma
Persona (1966) je luč sveta ugledala v desetletju, ko je evropsko kinematografijo nalezel modernizem – ta je prekinil linearno pripoved, na platno pripeljal abstraktnost, subjektivnost in samorefleksivnost, film je pričel raziskovati lastna orodja, podobo, zvok, umetniško iluzijo in razmerje z gledalcem. Zgodba ni bila več glavni nosilec pomena, v ospredje so prišle notranje krize, sanjska struktura, odprta vprašanja. "Persona bo nujno vznemirjala, dvigovala obrvi in frustrirala večino gledalcev," je v odmevni recenziji, objavljeni v reviji Sight and Sound, takrat zapisala Susan Sontag. Tako kot ključna filmsko-modernistična zagonetka Lani v Marienbadu je tudi Bergmanova identitetna godlja namenoma abstraktna, dvoumna in težko razumljiva. Namesto da bi jo skušali razvozlati kot konsistentno zgodbo, Sontag v omenjenem članku zato predlaga, naj ga niti ne skušamo interpretirati.
V ciklu bodo na sporedu naslednji filmi v terminu Kinoteka, ob 23.00, na TV SLO 1:
13. 11. Persona, 1966
20. 11. Prizori iz zakonskega življenja, 1974
27. 11. Sedmi pečat, 1957
4. 12. Nasmehi poletne noči, 1955
11. 12. Fanny in Alexander, 1982
Lahko bi rekli, da se Persona ubada s strukturo in abstraktnimi pojmi ter je v tej luči filozofski film: v središču so motivi ponavljanja in podvajanja, zamenjave in zlitja. Zastavlja vprašanja o mejah jaza in razmerjem ali ne-razmerjem z drugim: meje med protagonistkama se nenehno brišejo in znova vzpostavljajo, njun odnos je intenziven do stopnje tako psihološkega kot fizičnega nasilja. Znamenit je prizor, ko se njuna obraza zlijeta v enega in se njun enotni pogled preusmeri naravnost v gledalca: takrat prestopita mejo med filmskim svetom in gledalčevim. Persona je tudi ključni primer evropskega modernističnega filma, ki se dobesedno ukvarja s samim sabo: začne se s svetlobo projektorja, filmskim trakom in nizom arbitrarnih podob, nekje sredi pripovedi se trak strga in slika ugasne. Čeprav tovrstni prijemi danes morda niso več tako radikalni in prelomni, kot so bili v času nastanka, pa film tudi kot klasika še vedno ostaja fascinanten in izjemno intenziven.
Prizori iz zakonskega življenja: anatomija razpada zakona
Bergman je bil eden najdrznejših raziskovalcev intimnih odnosov v tistem delu zgodovine, ko se film še ni upal neposredno obrniti na spolnost in intimo. Pri obravnavi ljubezni pa je zanimalo tisto, kar se skriva pod površino mirnega, urejenega vsakdana, denimo zamolčane zamere, neizpolnjena pričakovanja, sebičnost, potreba po intimi, hkrati pa strah pred njo.
Ena najbolj kompleksnih in vplivnih ljubezenskih zgodb v zgodovini avtorske kinematografije so Bergmanovi Prizori iz zakonskega življenja, ki govorijo o Marianne (Liv Ullmann) in Johanu (Erland Josephson), na videz srečno poročenem paru. Skozi vrsto pogovorov, v katerih nastopata bodisi sama bodisi v družbi prijateljev, spremljamo njun odnos od navidezne zakonske idile prek nezvestobe in ločitve do nenavadne, trdožive navezanosti, ki je ne more prekiniti niti razpad zakona.
Bergman je delo najprej zasnoval kot šestdelno televizijsko nadaljevanko, na televiziji pa predvajamo skrajšano filmsko različico. Prav serijska forma mu je omogočila, da se je odnosu med zakoncema posvetil tako podrobno, kot si je želel, pravzaprav do stopnje, ki bi jo bilo mogoče označiti tudi za neznosno.
Prizori namreč res niso običajna televizijska nadaljevanka z vrtoglavimi zapleti in dramatičnimi preobrati. V ospredju so ravno nasprotno nepomembne podrobnosti življenja v intimi, skozi katerega kukajo globoke razpoke. Tu na delu vidimo Bergmanovo omenjeno »radikalno intimnost«: kamera išče drobne premike v razpoloženju, ki razkrivajo ranljivost, samoprevaro, pa tudi nenadno krutost. Človek je pri Bergmanu bitje, ki si vseskozi ostaja tuje, ki ni docela razumljivo niti sebi. Zakaj se ljudje, ki si povzročajo toliko bolečine, vedno znova vračajo drug k drugemu? To se zdi glavno vprašanje Prizorov. Gre za, v sodobne izraze prevedeno, raziskavo »toksične« zveze.
Bergman je televizijsko formo, namenjeno domači izkušnji, izkoristil za izjemno intimno, skoraj klavstrofobično raziskavo zakonskega življenja in s tem nastavil zrcalo »srečnim« parom v dnevnih sobah. Poudariti še velja, da je eden redkih režiserjev, ki so ogromno časa na platnu posvetili raziskovanju ženskega položaja. Tu se posveča skriti dinamiki moči med ženskami in moškimi ter podrejenosti žensk v švedski kulturi, ki načeloma temelji na spolni enakosti.
Prizori pričajo o tem, da je bila televizijska forma že dolgo pred pojavom kakovostne televizije na prelomu tisočletja prostor, v katerem so avtorji eksperimentirali s kompleksnimi pripovedmi in obravnavali resne družbene tematike.
Sedmi pečat: šahovska partija s Smrtjo
Sedmi pečat (1957) je film, ki ga skoraj ni treba posebej predstavljati, gre za enega temeljnih stebrov svetovne kinematografije. Njegova najbolj prepoznavna podoba je prizor, v katerem vitez na morski obali igra šah s Smrtjo. Podobo so pozneje citirali, predelovali in parodirali številni ustvarjalci, od Woodyja Allena do britanske humoristične skupine Monty Python. Film je Bergmanu prinesel še dodatno mednarodno slavo in postal ena ključnih referenc svetovne avtorske kinematografije. To je umetniška stvaritev, ki se loteva kar največjih metafizičnih vprašanj od krize vere do vprašanja smisla trpljenja. Sedmi pečat kljub temu ni morbiden, prežet je z bistroumno ironijo, grotesko in humorjem. Vitez se na svoji poti po svetu med drugim sreča s potujočo igralsko družino, katere življenje je kljub trpljenju prežeto z radostjo, ljubeznijo in ustvarjalnostjo. Ni naključje, da so prav gledališčniki svetla luč na koncu »mračnega« srednjeveškega tunela: Bergman ni bil le filmski, temveč tudi cenjen in zavzet gledališki režiser, ki je v svoji karieri režiral več kot 150 gledaliških iger in oper. Njegovi filmi so polni prvin, ki izvirajo iz teatra.
Morda je Sedmi pečat najboljši primer še ene Bergmanove manire, namreč prepletanja resnobnih filozofskih razglabljanj z ironijo. Čeprav se režiser nenehno obrača k globokoumnim temam, ostaja ves čas zavezan tudi prizemljenemu humanizmu, katerega del sta humor in igrivost, pa očitna ljubezen do literature, gledališča, umetnosti. Gostja Majda Širca v oddaji spominja, da vitez s šahovsko partijo seveda ne more premagati smrti, lahko pa si pridobi dragocen čas: "Pridobi čas za življenje in za to, da razmišlja o tem, kaj lahko v tem času, ki ga ima na razpolago, v svojem življenju naredi." Vitez se odloči za raziskovanje sveta.
Nasmehi poletne noči (1955): Bergman kot režiser komedij
Tudi Nasmehi poletne noči so odličen opomnik, da resni Šved ni bil samo čemeren raziskovalec človeške duše, temveč tudi precejšen mojster komedije, ironije in ljubezenskih zapletov. Njegov humor je seveda galaksijo daleč od tistega, ki ga poznamo iz sodobnih komedij, je bolj eleganten, prefinjen, tudi neusmiljen do človeških slabosti, zlasti nečimrnosti – a je zato tudi veliko, veliko bolj šarmanten in poetičen.
Nasmehi so leta 1956 na festivalu v Cannesu pravzaprav prejeli nagrado za poetični humor. Zelo upravičeno: na podeželskem posestvu se zbere pisana druščina zaljubljencev, nekdanjih ljubimcev in zakonskih partnerjev. Poletna noč, ljubosumje, neizpolnjene želje in nekaj dobro premišljenih spletk poskrbijo, da se razmerja hitro zapletejo, pri tem pa nihče ni povsem nedolžen in predvsem skoraj nihče ne ve, kaj si zares želi.
Tudi v tej komediji Bergman raziskuje teme, ki so značilne za njegovo resnejše ustvarjanje: odnose med spoloma, negotovost v ljubezni, človeške slabosti. Namesto da bi jih razgrnil skozi tesnobo in eksistencialni dvom, jih tokrat postavi na oder elegantne komedije z močnim pridihom francoske farse in nekoliko bolj grenkim podtonom. Film je pozneje navdihnil tudi komedijo Woodyja Allena A Midsummer Night's Sex Comedy (1982).
Fanny in Alexander (1982): grenko-sladko otroštvo
Saga Fanny in Alexander nas popelje v začetek 20. stoletja, v premožno švedsko družino Ekdahl. Film velja za eno najbolj osebnih Bergmanovih del, saj se režiser v njem vrača k lastnemu otroštvu, ko je odraščal ob očetu, ki je bil luteranski pastor. Tudi sam je izkusil strogo vzgojo in disciplino, zato ni presenetljivo, da so vprašanja avtoritete, vere, kaznovanja in upora v ospredju njegovega opusa. V tem poznem delu na eni strani slavi umetnost, družinsko in življenjsko radost, katere nosilke so predvsem ženske, njegova mati in druge sorodnice. V dolgi epizodi božične večerje slavi sámo slavljenje, praznične rituale, ki prinašajo čarobne, edinstvene trenutke družinske harmonije. Na drugi strani pa razkriva nasilje avtoritete, ki jo predstavlja očim, nova očetovska figura, ki vstopi v njihov dom in ob katerem vse svečke radosti ugasnejo.
Nastal je v dveh različicah: krajši za kinematografsko distribucijo in daljši, več kot peturni televizijski različici. Zaradi dostopnosti materialov bomo na Televiziji Slovenija predvajali krajšo. Bergman je to delo opisal kot povzetek svojega filmskega opusa. V njem se srečajo številne osrednje teme in prijemi, vendar v daleč najtoplejši, najdostopnejši in najbolj spravljivi obliki. Če je velik del njegovega opusa posvečen iskanju smisla v brezbrižnem svetu, Fanny in Alexander ponujata daleč najbolj optimističen odgovor: živeti je mogoče brez dokončnih odgovorov, če ohranimo domišljijo in radovednost, sposobnost čudenja ter strast.
Lepo vabljeni k ogledu pogovora o Ingmarju Bergmanu in spremljanju cikla.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗