Judita Franković Brdar: Slovenija je čarobna dežela
Bučko je mladinski film, mednarodna koprodukcija, ki z odlično sinhronizacijo prihaja v kinodvorane v več državah. Če se ne motim, so igralci govorili v svojih maternih jezikih, torej hrvaško, slovensko in slovaško, drugi pa imajo sinhronizirane glasove. Kako je bilo ustvarjati na tak način?
Slovenski igralci so sicer snemali v hrvaščini, slovaški pa v svojem jeziku, nato je vsaka država pripravila svojo sinhronizacijo. Prav imate, sinhronizacija je odlična, vsaj kolikor sem videla. Moj lik je sinhronizirala Jana Zupančič, ki je bila odlična tudi pri filmu Dnevnik Pauline P., v katerem je prav tako posodila glas mojemu liku. Letos sva se srečali na snemanju filma Jutro s hudičem in mi je pripovedovala, kako zabavno je bilo in kakšen izziv je bil to zanjo. Sama namreč nimam izkušenj s sinhronizacijo igranih filmov, sem pa na Hrvaškem posodila glas številnim animiranim filmom – Pogum, Vrvež v moji glavi, Duša in še bi lahko naštevala.
Zaradi dela se včasih počutim kot nomadka, po drugi strani pa lahko rečem, da imam dva domova, na Hrvaškem in v Sloveniji. Tako da sem bogata. Ljubljana je prečudovita, zlasti zdaj jeseni. Blejske kremne rezine so njami. Soča je čarobna, prav tako Bovec. Res imate raj na zemlji in srečna sem, da ga lahko vsaj malo štejem za svoj dom.
Bučko je zmes igranega filma in animacije, ki prinese zanimive posebne učinke, film pa pridobi bolj prikupno podobo. Koliko tega je bilo vidno že na snemanju oziroma ali vas je presenetilo, ko ste videli končni izdelek?
Ustvarjalnost v pristopu je bila opazna tudi med snemanjem. Sama sem jo začutila že med pripravami, pri pomerjanju kostumov in preizkušanju ličenja, na snemanju pa je to zgodbo pripovedovala že sama scenografija. Vseeno me je film nato povsem navdušil. Animacija mu daje še dodatno razsežnost in mislim, da sta Marina in Vanda (režiserki Marina Andree Skop in Vanda Raymanová, op. p.) ustvarili nekaj zares čarobnega. Obenem sta pomembno temo vzeli zelo resno, jo predstavili na univerzalen način in pokazali, kako močno orožje sta domišljija in ustvarjalnost.

»Moj vstop v slovenski film je bil čisto srečno naključje in za to sem neizmerno hvaležna. Prinesel mi je nove izzive, odlične sodelavce in prostor za igralsko rast,« pravi Judita Franković Brdar. FOTO: Sanja Babeli.
V filmu igrate antagonistko, socialno delavko, ki hoče naslovnega Bučka odvzeti iz družine, ker meni, da potrebuje posebno oskrbo. Film vsebuje fantastične elemente in veliko humorja, tako da je gledalcem vseh starosti povsem jasno, da gre za pretiravanje z namenom šale, ampak v resničnem življenju socialne službe praviloma opravljajo zelo pozitivno vlogo. Ali vas je skrbelo, kako bo to delovalo v filmu?
Moj lik je namenoma karikiran. Je klasična filmska zlobnica, ki s pretirano resnostjo in togostjo ustvarja humor. Menim, da nihče razumen tega ne bo razumel kot žalitev pomembnega dela, ki ga opravljajo socialne službe. Opazite lahko, da so pravzaprav vsi odrasli liki v tem filmu nekoliko karikirani, medtem ko so otroški liki glas razuma. Mislim, da je bila to odlična režijska odločitev: prikazati svet, obrnjen na glavo, v katerem otroci s svojo naivnostjo in nedolžnostjo postanejo nosilci boljše, vedrejše in razumnejše prihodnosti, odrasli pa bi morali pogosteje poiskati otroka v sebi.
Čeprav živite v Zagrebu, ste imeli glavne in pomembne vloge v več slovenskih filmih, med drugim v filmu Izbrisana, za katerega ste prejeli tudi vesno in zlato areno v Pulju. S čim vas pritegnejo zgodbe slovenskih filmov?
Moj vstop v slovenski film je bil čisto srečno naključje in za to sem neizmerno hvaležna. Prinesel mi je nove izzive, odlične sodelavce in prostor za igralsko rast. Prvi mi je to priložnost ponudil Boris Petkovič v Utripu ljubezni, nato pa me je režiser Miha Mazzini povabil na avdicijo za Izbrisano. Opravili smo jo v slovenščini, v kateri sem bila takrat, če lahko tako rečem, na precej trhlih nogah (smeh). Potem me je Miha prosil, naj vse prizore odigram še v hrvaščini. Mislim, da sem vlogo dobila prav na podlagi »hrvaške« izvedbe. Nato je bilo pomembno, da jezik dobro usvojim, in to sem vzela zelo resno. Več mesecev sem delala z učiteljico slovenščine in ravno pri tem projektu sem pravzaprav utrdila svoje znanje. Po njem sem se v slovenščini izražala bolj sproščeno in pogumno.
S Slovenijo vas poleg tega povezuje ljubezen, saj ste poročeni z direktorjem fotografije Markom Brdarjem, v Ljubljani sta se tudi poročila. Ali zasebno veliko časa preživite na tej strani meje in kateri so vaši najljubši kraji v Sloveniji?
Žal premalo časa. Kljub temu sem videla nekaj Slovenije in lahko rečem le, da je čarobna dežela. To pravijo tudi vsi moji prijatelji, ki jo obiščejo. Pravzaprav me sprašujejo: »Kaj sploh še počneš tukaj, zakaj ne živiš v Sloveniji?« (smeh) Zaradi dela se včasih počutim kot nomadka, po drugi strani pa lahko rečem, da imam dva domova, na Hrvaškem in v Sloveniji. Tako da sem bogata. Ljubljana je prečudovita, zlasti zdaj jeseni. Blejske kremne rezine so njami. Soča je čarobna, prav tako Bovec. Res imate raj na zemlji in srečna sem, da ga lahko vsaj malo štejem za svoj dom.
Ali imata z možem pogosto priložnost delati pri istem filmu oziroma kako vama uspe usklajevati službi, ki vaju pogosto poneseta prek meja?
Žal ne, ne delava pogosto skupaj, si pa zaupava vse frustracije in ustvarjalne odločitve. Res sva si v veliko oporo. Ta poklic je zahteven, saj nima ustaljenega ritma in morava biti oba zelo prilagodljiva. Še sreča, da delava na istem področju, saj razumeva ritem dela in vse izzive, ki jih prinaša. Naučila sva se živeti v tem ritmu in našla način, kako v njem delovati. Vsako leto si na primer obvezno vzameva čas zase, ko potujeva, počivava ali preprosto ne počneva ničesar. Pomembno je, da si ta čas vzameš za vsako ceno, saj ti ga nihče ne bo kar tako podaril.
Judita Franković Brdar
V filmu Bučko je vlogo zlobne socialne delavke prevzela Judita Franković Brdar, ki smo jo nazadnje videli v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali in zapeli z njo, najbolj pa je stopila v ospredje z glavno vlogo v drami Izbrisana, za katero je tudi prejela nagrado vesna. Hrvaška igralka je že pred tem nastopila v mladinskem glasbenem filmu Utrip ljubezni, prepričala pa je še v enem mednarodno nagrajenem slovenskem filmu, Odrešitev za začetnike. Slovenskim gledalcem je sicer znana že od začetkov svoje kariere, ko je še kot študentka odigrala glavno vlogo v filmu Sonja in bik, ki je bil na sporedu tudi pri nas in ji je prinesel njeno prvo nagrado puljska zlata arena.
Bučko in že pred njim Dnevnik Pauline P. sta slovensko-hrvaški koprodukciji, ki sta navdušili v obeh državah. Ali morda v tem vidite vrnitev k starim časom, k več skupne produkcije in večjemu zanimanju za filme in serije iz celotne regije, namesto fokusa na Hollywood?
Brez koprodukcij je danes skoraj nemogoče posneti film. Seveda prinašajo svoje izzive, a hkrati odpirajo prostor za ustvarjalno sodelovanje, širjenje idej in skupni umetniški izraz. Mislim, da smo tako vsekakor lahko konkurenčni na tujem trgu, kar dokazujejo tudi uspehi filmov iz regije.
Bučko je imel slovensko premiero na nedavnem Festivalu slovenskega filma. Na tem je nagrado za najboljši film pobral celovečerec Ida, ki je pela tako grdo …, v katerem ste odigrali eno glavnih vlog. Kako je bilo snemati ta neobičajni in čarobni film?
Bilo je natanko tako, čarobno. Ester (režiserka Ester Ivakič, op. p.) je posebna in izjemno domiselna avtorica, s katero je bilo pravi užitek sodelovati. Ustvarila je zares čaroben film in neizmerno sem ji hvaležna, da si me je zamislila kot del te zgodbe ter mi namenila čudovito vlogo. Zelo se veselim njenih prihodnjih del. Mislim, da lahko od nje pričakujemo odlične stvari.

Bučko. FOTO: Senca studio.
Bučko
Bučko je hrvaško-slovensko-slovaška koprodukcija, ki nekoliko fantastično (vsekakor pa zelo pustolovsko) zgodbo poda z izjemno vizualno podobo, kompleksno kombinacijo scenografije, kostumografije in animacije. Glavna junakinja je mlada Alisa, ki je nezadovoljna, ker se je morala zaradi bratca Milana preseliti iz mesta na podeželje. Milan, znan tudi kot Bučko, je namreč avtist in ga mestni hrup nervira, a starša sta zaradi selitve, dela in preteče socialne službe tako pod stresom, da pregorita, in Alisa ostane sama z Milanom. No, sama s tremi prijaznimi sosedskimi mulci, ki so na preiskovalni nalogi in se odločijo, da jima bodo pomagali najti starša. Ta sta medtem pristala pri zlobnem psihiatru, ki ju hipnotizira in ima z njima divje načrte.
Film je koprodukcijsko nastajal nekoliko podobno kot lanski večkrat nagrajeni animirani film Zgodbe iz čarobnega gozda, saj so igralci iz različnih držav lahko ustvarjali v svojem jeziku, nato pa so film sinhronizirali v vse druge. To pomeni, da ga slovenski gledalci lahko izkusijo v slovenščini, sinhronizacija pa je odlično izvedena, saj je bil film tako zastavljen že med snemanjem. Vlogi staršev igrata slovenska igralca Matej Puc in Ajda Smrekar, film pa je bil tudi delno posnet v Sloveniji.
Bučka odlikuje navihana in odštekana zgodba, ki bo pritegnila mlade gledalce, osupljiva scenografija in animacija pa bosta očarali prav vse. Upamo, da je ta princip koprodukcije prvi korak k uspešnejšemu sodelovanju med ustvarjalci, saj so nam zgodbe in podobe iz naše regije nedvomno bližje od hollywoodske produkcije, ki praviloma polni kinodvorane in predstavlja osnovne kulturne reference mladine.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗