Srbski upor spreminja pravila evropske širitve

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Izid nedavnih volitev v Srbiji in padec Vučićeve oblasti sta presenetila vse, verjetno tudi študente same. Lahko bi rekli, da je sprememba režima v Srbiji svet zalotila na eni nogi – če že ne napačni, pa vsaj na tisti, na katero se je toliko časa nekritično opiral, da mu je otrpnila.

Nekateri so zmagovalcem čestitali takoj, drugi nekoliko pozneje, a so vsaj čestitali. V nasprotju s slovenskim predsednikom vlade, ki se je odločil, da bo novim oblastem za dobrodošlico v glavo zalučal absurdno grožnjo glede nekakšnih dosjejev varnostnih služb države, ki je za večino sveta že dolgo ni več, a očitno še vedno živi v premierovi glavi. Zmaga mladih ljudi nad populističnim »hočem biti« avtoritarcem je bila za Janeza Janšo, kot bi rekli Američani, očitno preblizu doma.

Ko se je mednarodna javnost nekoliko opomogla od osuplosti, so se čestitkam pridružili tudi dvomi – oziroma »vprašanja in izzivi«, kot se temu reče v zlikanem diplomatskem žargonu. Najprej glede tega, kaj politična sprememba pomeni za prihodnost Srbije v Evropski uniji, in tudi glede morebitnih posledic za druga zunanjepolitična vprašanja, predvsem za odnose z Rusijo in do Kosova.

Drugič, številne analitike je zaskrbelo, da je zmagovalna koalicija ideološko zelo široka in ne vključuje le mladih, lepih in prijaznih progresivnih študentov, ki jih imamo (po novem in nenadoma) vsi radi, ampak tudi bolj konservativno, nacionalno strujo. Ta liberalno evropsko javnost očitno moti, čeprav z njo, ko je bil na oblasti Vučić, ni imela toliko težav.

In na koncu se mnogi sprašujejo, kako bo široko in decentralizirano gibanje, ki o vseh pomembnih vprašanjih odloča na plenumih, po prevzemu oblasti to oblast tudi izvajalo. Njihov način demokratičnega odločanja je namreč dolgotrajen in vsaj na videz težko združljiv s hitrostjo in učinkovitostjo, ki ju pričakujemo od izvršilne oblasti. Nobeno od teh treh vprašanj ni brez podlage. Spremembe v Srbiji so svet soočile s položajem, ki ga ne pozna.

Prihodnji tedni in meseci bodo gotovo zapleteni in dolgoročni uspeh volilne zmage še zdaleč ni zagotovljen. Pa vendar pri vseh treh že zdaj lahko prepoznamo obetavne začetke novih, morda drugačnih, a prav zato morda tudi uspešnejših pogledov in pristopov do nekaterih najpomembnejših izzivov, s katerimi se ne ukvarja le Srbija, ampak tudi Evropa in ves svet.

Evropa je v odnosu do Srbije, v najširšem smislu, dolga leta dajala prednost (iluziji) Vučićeve stabilnosti pred konkretno – ne zgolj retorično – podporo vrednotam, za katere so se zavzemali študenti. FOTO: Voranc Vogel

Glede odnosov z Evropsko unijo so se nekateri že dolgo pritoževali, da študenti med protesti niso izobešali evropske zastave. Packi nemarni. To nekaterih predstavnikov EU ni ustavilo, da ne bi poskušali njihove zmage napeljati na svoj mlin, z izjavami, da se je Srbija na volitvah odločila za EU. Nekateri izmed zmagovalcev so jim na družbenih omrežjih odgovorili s prisrčno balkansko neposrednostjo, ki je tu ne bom citiral – za primer, če bi moj tekst v roke dobil tudi kakšen otrok.

Začudenje Evrope nad odsotnostjo brezmejnega navdušenja nad Evropo med študenti v Srbiji je odlična ponazoritev evropske dvoličnosti, ki je to odsotnost večinoma tudi povzročila. Ko so njihovi predstavniki pred letom in pol prikolesarili v Bruselj in Strasbourg, so jih predstavniki istih institucij, ki se zdaj poskušajo zavihteti na študentski voz, sprejeli z zadržki in zadrego. Odločitev, da jih v Svetu Evrope vendarle sprejmemo, je prišla šele po dneh dolgega in mučnega pregovarjanja in skrbi, da se ne bi zamerili srbskemu predsedniku.

Na koncu je bil sestanek s temi mladimi ljudmi v Evropskem mladinskem centru v Strasbourgu, na katerem sem skupaj z namestnikom generalnega sekretarja sodeloval tudi sam, ena najbolj čustvenih in navdihujočih izkušenj v moji več kot tridesetletni poklicni karieri. A dejstvo še vedno je: Evropa je v odnosu do Srbije, v najširšem smislu, dolga leta dajala prednost (iluziji) Vučićeve stabilnosti pred konkretno – ne zgolj retorično – podporo vrednotam, za katere so se zavzemali študenti.

A v tej zgodbi je tudi nekaj, kar je dolgoročno dobro ne le za Srbijo, ampak tudi za Evropsko unijo. Kljub odsotnosti evropskih zastav so študenti na protestih zahtevali spremembe, ki so vsebinsko enake tistim, ki jih EU zahteva od svojih prihodnjih članic. Ampak to počnejo zaradi sebe, zaradi svoje države in svoje prihodnosti, ne zato, da bi ugajali Bruslju.

To obrača širitveno strategijo EU na glavo in hkrati postavlja potencialno trdnejše temelje za prihodnje članstvo Srbije v Evropski uniji, ki se bo, upam, vendarle uresničilo čim prej. Ne glede na to so vprašanja o prihodnjem odnosu do Rusije in Kosova zelo upravičena. Lahko sicer sprejmemo tezo, da se bodo na začetku prednostno posvetili urejanju razmer doma, vzpostavljanju delujoče demokracije in pravne države, zunanjepolitična vprašanja pa – tudi zaradi ideoloških razlik v svojih vrstah – pustili za pozneje.

A prej ali slej se bodo morali soočiti tudi s tem. Rusija namreč ni znana po doslednem ločevanju notranje in zunanje politike. Vsak poskus nadaljevanja Vučićevega sedenja na dveh stolčkih bi zelo hitro postal ovira za njihova prizadevanja za korenite demokratične spremembe.

Tudi zadržki do ideološke raznovrstnosti zmagovalne koalicije si zaslužijo globlji razmislek. To, da so med njimi zelo različni pogledi na številna družbena vprašanja, samo po sebi ni slabost, ampak prej prednost, saj si delujoče demokracije pač ne moremo predstavljati kot družbe, v kateri vsi razmišljajo – ali celo morajo razmišljati – enako. S pogojem, seveda, da med njimi obstaja soglasje o temeljnih načelih demokratične družbe in pravne države, ki ščiti človekove pravice in politične svoboščine.

Matjaž Gruden, mednarodni pravnik, publicist, nekdanji direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo. FOTO: Candice Imbert

To ni le moje mnenje, ampak tudi stališče profesorja Radomirja Saičića, enega od vodij gibanja, ki prihaja iz njegove konservativne in nacionalne struje ter je eden od možnih kandidatov na prihajajočih predsedniških volitvah. Če je to stališče iskreno in jim ga bo uspelo tudi uveljaviti, bo to velika zmaga za demokracijo, ne le v Srbiji, ampak tudi drugod. Naj se prerekajo po mili volji, dokler se bodo prepirali znotraj demokratičnih okvirov in načel, ne o njih, kot smo se navadili drugod.

Vprašanje je, kako široko in decentralizirano gibanje angažiranih državljanov preoblikovati v politično organizacijo, sposobno upravljati državo. Seveda, ne bo preprosto, a poglejmo si to še z druge strani. Politologi, politiki, analitiki in drugi strokovnjaki se že dolgo ukvarjamo z vprašanjem, kako ustaviti nazadovanje demokracije in jo narediti odpornejšo proti populističnim grožnjam in avtoritarnim težnjam.

Idej je veliko, uspehov sicer manj, vse pa gredo v isto smer: krepitev demokratične participacije ter iskanje novih in inovativnih pristopov za vključevanje čim širšega kroga državljanov v demokratične procese. Skratka, nekaj zelo podobnega temu, čemur smo priča v Srbiji.

Kljub odsotnosti evropskih zastav so študenti na protestih zahtevali spremembe, ki so vsebinsko enake tistim, ki jih EU zahteva od svojih prihodnjih članic.

Ne bo lahko in marsikaj se še lahko zalomi. A v Srbiji se dogajajo pomembne stvari. Če jim bo uspelo – in to je odvisno tudi od naše skupne podpore –, se v prihodnosti ne bomo pogovarjali le o tem, kaj evropska prihodnost lahko prinese Srbiji, ampak tudi in predvsem o tem, kaj srbska izkušnja lahko prinese Evropi.

***

Matjaž Gruden, mednarodni pravnik, publicist, nekdanji direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅