"Rose je zgodovinski film, vendar v njem govorim predvsem o sedanjosti"

"Sam menim, da obstaja veliko preveč filmov in raznih upodobitev, ki prikazujejo nasilje nasploh, predvsem pa nad ženskami. Nasilje nad njihovimi telesi, posilstva, umore. Sam tega ne morem več gledati. In zato nisem hotel vidno prikazati, kako ženski odsekajo glavo. Tovrstne podobe odklanjam," pravi Markus Schleinzer. Foto: EPA
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Tako o začetkih svojega filma Rose pravi režiser Markus Schleinzer. Film je uvrščen na 37. Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, in sicer v okviru avstrijskega fokusa. Glavna igralka v filmu Sandra Hüller je za svojo izjemno upodobitev ženske 17. stoletja, vojakinje, ki se je bojevala v tridesetletni vojni, in se pretvarja, da je moški, ter pride v nemško protestantsko vas, kjer želi zaživeti na novo v miru, na festivalu Berlinale prejela nagrado za najboljšo igralko. Film je prejel tudi več drugih nagrad, med drugimi za najboljši scenarij in za filmsko glasbo na festivalu avstrijskega filma Diagonala v Gradcu, kjer smo se pogovarjali z režiserjem in soscenaristom filma.

Oglas

Cilj pa je bil vedno isti – dobiti svobodo, ki je ženske drugače niso imele, moškim pa je predstavljala nekaj samoumevnega. In to je po mojem definicija svobode.

Markus Schleinzer, rojen na Dunaju, je svojo ustvarjalno pot začel kot direktor kastinga in igralec. Leta 2011 je režiral svoj filmski prvenec Michael. Mračen film o moškem, ki ugrabi dečka in ga spolno izkorišča v kleti svoje hiše, je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu v Cannesu.

Njegov naslednji film Angelo, ki je tekmoval tudi leta 2019 na Liffu in je tam prejel posebno omembo, je predstavil zgodbo afriškega dečka, ki so ga v 18. stoletju vzgajali na dunajskem dvoru, pri čemer je izhajal iz resnične zgodbe o Angelu Solimanu.

Rose je Schleinzerjev tretji film. Dogajanje je postavljeno v 17. stoletje v čas po tridesetletni vojni – v odročno protestantsko vasico pride vojak in trdi, da je dedič neke propadle posesti. Vojak je Rose, ki se izdaja za moškega. Vaščani so do prišleka sumničavi, resne težave pa se začnejo, ko se Rose poroči s hčerko lokalnega posestnika. Film temelji na zgodovinskih pričevanjih o mnogih ženskah, ki so se v Evropi izdajale za moške.

Več pa v spodnjem pogovoru, objavljenem tudi v oddaji Razgledi in razmisleki.

Avstrijski režiser Markus Schleinzer, avtor filma Rose: "Rose je zgodovinski film, vendar v njem govorim predvsem o sedanjosti."

Kaj vas je privedlo do teme filma?

Začetek raziskave za ta film je predstavljal moj rojstni dan. Prijateljica zgodovinarka mi je takrat povedala zgodbo o zadnji ženski, ki so jo v Nemčiji usmrtili – točno na moj rojstni dan, pred 250 leti –, ker se je izdajala za moškega. To me je ganilo. S soavtorjem scenarija Alexandrom Bromom sva zatem začela raziskovati to temo. V obdobju treh stoletij sva odkrila zgodbe približno tristotih žensk, ki so jih obsodili na smrt. Primeri teh žensk so znani, bodisi ker so jih razkrinkali in jih obsodili, ali pa ker so našli kakšne njihove dnevnike ali naredili obdukcijo po smrti. To so bile recimo ženske, ki so šle v vojsko in se izdajale za moškega, po njihovi smrti pa so ugotovili, da so bile ženskega spola. Resnično število žensk, ki so se iz različnih razlogov pretvarjale, da so moški, je seveda veliko večje od zabeleženih. Začel sem razumeti, da je stoletja dolgo krilo pomenilo tudi neke vrste nemobilnost. Težko je, denimo, jezditi v krilu.

Pomislite vendar, da so ženske v Avstriji šele v 70.letih 20. stoletja dobile pravno urejeno pravico do tega, da imajo v lasti ključ od svojega stanovanja. Ženske seveda še vedno nimajo vseh pravic, sploh pa to postane jasno, če se ozremo po svetu. Celo pri nas ženske še vedno zaslužijo manj kot moški za isto delo, kar je absurdno. Razlogov, zakaj so si ženske »nadele hlače«, pa je bilo več. Bodisi so se izognile prisilnim porokam, bodisi so se s tem poskusile izogniti posilstvu, če so šle kam na pot, bodisi so šle lahko tako skupaj z ljubljenim moškim v vojsko. Cilj pa je bil vedno isti – dobiti svobodo, ki je ženske drugače niso imele, moškim pa je predstavljala nekaj samoumevnega. In to je po mojem definicija svobode. Svoboda je, če je to, kar počnem, samoumevno. Če to, kar počnem, potencialno ne bo imelo negativne posledice, ki se je moram bati. Svoboda glede tega, koga ljubim, v koga ali kaj verjamem. Od tega pa smo kot družba še vedno zelo daleč. Živimo celo v času, ki se vrača k večjemu nadzoru, regulaciji posameznikov, v družbi, ki nas želi usmerjati. In v družbi je spet čutiti veliko strahu in tudi kot odgovor na to sem naredil ta film.

Sandra Hüller odlično odigra žensko, ki se v družbi 17. stoletja izdaja za moškega. Upodobi portret osebe, ki se odloči tvegati, da bi preživela. Foto: LIFFe

Zakaj ste se odločili zgodbo filma umestiti prav v 17. stoletje v čas po tridesetletni vojni?

Med raziskovanjem za film sem ugotovil nekaj zelo zanimivega, namreč, da je šla čez Evropo nekoč neka meja. V katoliško usmerjenih regijah je bilo manj žensk, ki so se izdajale za moške kot v protestantskih regijah. Neka zgodovinarka mi je razložila, da je razlog v tem, da so se katoliška dekleta poročala veliko mlajša kot protestantska, celo že pri 13ih, 14ih ali 15ih letih. Protestantska dekleta pa so bila povečini stara med 17 in 19 let. Imela so torej več časa za razmislek glede tega ali si sploh želijo poroke in tovrstnega ustaljenega življenja. Zato sem zgodbo želel umestiti v protestantski prostor, v Nemčijo. Ko sem raziskoval to temo, sem se tudi zelo poglobil v prostor Nizozemske, ki je vpeljala kolonializem ter šla prva v Afriko izkoriščat tamkajšnje ljudi in zemljo. V 17. stoletju je torej Nizozemska že imela zelo bogato meščanstvo, ki se je dajalo portretirati. Iz teh podob sem izhajal v vizualnem smislu, ker kažejo, kako so ljudje takrat živeli, kako so bili videti. Ta doba me zelo fascinira. Lahko še dodam – Rose je zgodovinski film, vendar v njem govorim predvsem o sedanjosti. Gre za trik. Če ljudje verjamejo, da gre za nekaj zgodovinskega, ti grejo na limanice. In potem ugotovijo, da govorim o stvareh, ki se tičejo tudi nas, sodobnih ljudi. Sam nimam celostne slike sedanjosti. O tem trenutku bodo pisali zgodovinarji nekoč v prihodnosti kot o zgodovini z jasnejšo predstavo glede tega, kaj se je zgodilo. Hotel sem torej posneti film, ki izrazito govori o danes, prek zrcala, v katerem gledamo preteklost.

Kljub temu, da se v filmu Rose zrcalijo teme sedanjosti, ste v njem izjemno natančno rekonstruirali družbo iz preteklosti, ruralno življenje sredi 17. stoletja v Nemčiji. Zanimivo je, da se v filmu zvrsti veliko agresivnih dejanj, ki pa jih ne vidimo. Isto velja za Rosino usmrtitev. Te ne prikažete, vendar pa smo priča teatralnemu prizoru, v katerem Rose ta dogodek zvadi. Zakaj ta poudarjena teatralnost in po drugi strani odločitev, da nasilnih dejanj ne boste pokazali?

To, česar ne poznamo, nas navdaja s strahom. V ekstremni situaciji bi sam rad vedel, kaj se bo zgodilo. Predvsem so bile usmrtitve vedno narejene z mislijo na to, da bodo dogodek ljudje gledali. Na tem je nekaj zelo teatralnega. Vse se dogaja na odru in gre za uprizarjanje nečesa. Tu so sodnik, rabelj, obtoženka kot glavni lik, izrečeni so odstavki iz raznih sodnih knjig, podobno kot igralci interpretirajo dramska besedila. Sam sem v filmu s poudarjanjem teatralnosti tovrstnih dogodkov to želel še poudariti.

Markus Schleinzer in Sandra Hüller na festivalu Berlinale, kjer je ena najbolj cenjenih nemških igralk prejela nagrado za najboljšo igralko. Foto: EPA

Že ko sem začel delati ta film, mi je bilo jasno, kako se bo končal. Gre za moritat. Tudi zgodovinsko gledano jo je redko katera ženska, ki se je izdajala za moškega, dobro odnesla. Utopija bi bila, če bi Rose v filmu ploskali in jo imeli za junakinjo, ker je ravnala, kot je ravnala. In takoj sem se vprašal, kako naj uprizorim konec zgodbe, kako naj prikažem njeno usmrtitev. Potem sem imel zamisel, da Rose v filmu hoče zvaditi ta svoj konec – da v ječi naredijo neke vrste generalko, kar seveda deluje zelo teatralno. Predvsem pa sem tako ravnal zato, ker se dobro zavedam svoje odgovornosti glede ustvarjanja podob. Sam menim, da obstaja veliko preveč filmov in raznih upodobitev, ki prikazujejo nasilje na sploh, predvsem pa nad ženskami. Nasilje nad njihovimi telesi, posilstva, umore. Sam tega ne morem več gledati. In zato nisem hotel vidno prikazati, kako ženski odsekajo glavo. Tovrstne podobe odklanjam. V vsem filmu sem pri prizorih, kjer se zgodi nasilje, iskal rešitve, kako bi se izognil neposrednemu prikazu. Obenem pa se mi je zdelo pomembno govoriti o posledicah. Če tega ne bi storil, bi zamolčal obstoj žrtev oziroma izničil njihov pomen kot tudi pomen storjenih dejanj.

Podobno sem razmišljal o goloti – gre za film o ženski, ki se izdaja za moškega. Crossdressing je samostojen filmski žanr. V vseh filmih tega žanra, ki sem si jih ogledal, se že kmalu po začetku kakšna ženska sleče oziroma pokaže kakšen intimni del svojega telesa. Čemu? Tu gre za voajerizem, za seksualiziran pogled na žensko, od tega pa se moramo nujno posloviti. Ves ta voajerizem, ki smo mu danes priča, spodbuja nasilje nad ženskami. Pred kratkim sem bral poročilo, ki me je šokiralo. Mlada generacija moških ima očitno spet zelo nazadnjaški pogled na ženske, kar ima seveda veliko opraviti tudi z lahkim dostopom do pornografije na spletu. V pornografiji, ki nastaja industrijsko po tekočem traku, pa je vloga ženske zelo jasna. Mladi moški se tako socializirajo in si ustvarijo neke podobe o ženskah in tem, kakšne naj bi bile in kaj naj bi počele. To je izredno nevarno.

Film, v katerem bi torej večina pričakovala nazorne prikaze nasilja, ste ustvarili brez tovrstnih, kot jim pravite »cenenih učinkov. Zgodbo ste osredotočili na prikaz osebe, ki je v navzkrižju z zakonom samo zato, ker želi imeti tisto, kar nekaterim samoumevno pripada, ki želi pravico do svobodnega življenja. Sandra Hüller ima v filmu, v katerem igra Rose, ganljiv monolog, v katerem govori prav o svobodi. Film boleče dobro prikaže družbo z ničelno toleranco do drugačnosti, in ki hoče to drugačno, kjer ga zazna, izbrisati. Zakaj ste z direktorjem fotografije Geraldom Kerkletzem sklenili film posneti v črno sivo belih tonih? In zakaj ste se odločili za stiliziranost govora, ki je še ena značilnost tega filma?

Za črno belo paleto smo se odločili zelo zavestno. Ne, ker bi bil film zgodovinski in bi se mu to avtomatično prilegalo. To bi bila neumnost. Gre za to, da se s tem, ko sliki odvzamemo barvo, vse stvari na sliki nekako približajo druga drugi. Vse postane nekako enakovredno. In to sem z zgodbo želel poudariti – da sploh ni tako velikih razlik, recimo med danes in nekoč. In kri je enake barve kot čaj ali rum. En vojak je pri črno beli sliki podoben drugemu, tudi če imata v resnici različne barve uniform, te razlike ne bodo vidne. Igralec, ki igra vojaka, mora z igro pokazati, na kateri strani je. Pri črno belem filmu veliko večjo težo dobi igra, tudi zgodba sama.

Živimo celo v času, ki se vrača k večjemu nadzoru, regulaciji posameznikov, v družbi, ki nas želi usmerjati. In v družbi je spet čutiti veliko strahu in tudi kot odgovor na to sem naredil ta film.

Kar se tiče govora, pa sem prebral veliko besedil iz tistega časa, veliko sodnih obravnav, literature in pisem. Želel sem se približati govoru tistega časa, to pa danes zveni malce stilizirano ali umetno. Verjamem tudi, da v tistem času ljudje niso toliko blebetali. Zamislil sem si govor, ki je bolj natančen, nagnjen k temu, da izrazi bistvo. Poleg tega sem že, ko sem začel pisati scenarij, vedel, da želim imeti glas pripovedovalke – kot nekakšen dvojni trik. V zgodovini književnosti obstaja veliko pripovedovalcev, ampak dolgo so bili to vedno moški. Vsekakor so ženske izbrisali iz kanona. Isto je pri glasbenicah ali slikarkah. Danes počasi spoznavamo ženske ustvarjalke iz preteklosti.

Klara Schumann je bila recimo skladateljica, njena dela pa je podpisal njen mož Robert Schumann. Kakorkoli že, želel sem, da bi bil vtis ob ogledu filma Rose tak, kot da bi šlo za adaptacijo romana, ki ga je napisala ženska, romana, ki je dolgo obstajal, vendar je pozabljen ležal nekje na polici, in ga zdaj poskušam s to adaptacijo spraviti v kanon pomembnih del. Ženskemu pripovedovalskemu glasu sem želel dati prostor v tem svetu, v katerem še vedno dominira moška perspektiva.

Režiser je scenarij filma od začetka pisal z mislijo na Sandro Hüller v glavni vlogi. Za lik Rose je hotel izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja kot igralka, pravi. Foto: LIFFe

V filmu glavno vlogo igra že omenjena Sandra Hüller, ena od najvidnejših predstavnic svoje generacije igralk. Ob njej je vlogo njene neveste, s katero se v zgodbi počasi zbližata, prav tako odlično odigrala Caro Braun.

V katoliško usmerjenih regijah je bilo manj žensk, ki so se izdajale za moške kot v protestantskih regijah. Neka zgodovinarka mi je razložila, da je razlog v tem, da so se katoliška dekleta poročala veliko mlajša kot protestantska, celo že pri 13ih, 14ih ali 15ih letih. Protestantska dekleta pa so bila povečini stara med 17 in 19 let. Imela so torej več časa za razmislek glede tega ali si sploh želijo poroke in tovrstnega ustaljenega življenja.

Scenarij sem napisal z mislijo na Sandro Hüller, ki jo že dolgo poznam kot umetnico. V procesu pisanja sem si ogledal vse njene filme, da bi poskusil doumeti, kako deluje. Za lik Rose sem hotel izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja kot igralka. Veliko srečo sem imel, da je pristala na sodelovanje z mano. V trenutku zna doseči neko čustveno stanje, ki ga lik narekuje, in to brez kakršnega koli filtra. Ne vem, kako ji to uspe. Tudi zanjo je bilo zelo naporno izpostavljati se tako surovim emocijam. Prav tako sem imel srečo s Caro Braun, ki je v filmu odlično odigrala drug glavni lik. Opazovati igro igralke, ki je šele na začetku svoje kariere, v sozvočju z igro izkušene igralke, kakršna je Sandra, je bilo nekaj izjemno lepega. Sandra pa je v nemško govorečem prostoru tudi pomembna politična osebnost. Vseskozi je ostala zvesta sama sebi, nikoli se ni pustila izkoristiti. Na filmu se je tudi že slekla do golega, ampak vse je pri njej vedno storjeno z razlogom, ker res pomaga figuri, ki jo igra. V kulturnopolitičnem smislu je pomembna, ker filme, v katerih nastopa, gledajo ljudje, ki so politično usmerjeni zelo različno, in jim uspe s svojim delom nekaj sporočiti. Obe igralki pa sta se na svoji vlogi v filmu Rose tudi pripravljali vsaka na svoj način. Caro je iz velikega mesta in je preživela nekaj mesecev na kmetiji, da bi razumela, kako drugačno je tovrstno življenje od mestnega. Ko smo snemali, smo 90 odstotkov časa preživeli na prostem, veliko časa skupaj z živalmi. To je vplivalo na nas, ni se nam bilo treba pretvarjati, igrati. Zato je celota videti zelo stvarno. Tudi kostumi so pripomogli k vživljanju v vloge. Sandra je vztrajala pri tem, da rog, ki ga njen lik uporablja za lažni vtis uriniranja v stoje, s čimer preslepi vaščane, da je moški, zares nosi ves čas snemanja, tudi ko se tega ni videlo. Hotela je imeti nekaj med nogami, kar bi jo nekako oviralo pri hoji, in bi bila zato bolj prepričljiva. Tudi prsi si je povijala. Caro pa je nosila korzet in tri podkrila – to je velika teža in po drugi strani utesnjenost. Pa lase so si ženske takrat v celoti skrile pod čepico. Tovrstne stvari pripomorejo, da se igralcem ni treba pretvarjati. Sam sem velik pristaš tovrstnega realizma v pristopu. Rad po svojih najboljših močeh spravim igralce v situacijo, v kateri se lahko sprostijo in samo še igrajo, namesto da bi se pretvarjali.

V naslednjem filmu bo v središče postavil nemškega kontratenorista Klausa Nomija, ki je bil v začetku 80. let ena prvih žrtev aidsa. Foto: EPA

V filmu Rose spremljamo nenavadno zbliževanje dveh žensk, njuno zavezništvo, prijateljstvo. Tako da film po eni strani sicer govori o zatiranju drugačnosti, pretvarjanju glavne junakinje in vsem v povezavi s tem, enako močan pa je prav v prikazu rojstva prijateljstva med Rose in Suzanne, s katero se prva mora poročiti, če želi ohraniti vtis, da je pravi moški.

O tem trenutku bodo pisali zgodovinarji nekoč v prihodnosti kot o zgodovini z jasnejšo predstavo glede tega, kaj se je zgodilo. Hotel sem torej posneti film, ki izrazito govori o danes, prek zrcala, v katerem gledamo preteklost.

Caro Braun je sama dobro opisala svoj lik Suzanne. V trenutku, ko postane Rose šibka zaradi čebeljega pika, stopi v vlogo močnejše osebe. Njen prvi impulz je, da bi Rose zatrla, kmalu pa spozna, da tako ne bo prišlo do nobene spremembe, samo vlogi se bosta zamenjali. Seveda je bilo več žensk, ki so nekoč stopile v vlogo moškega, lezbijk ali trans oseb. Ampak sam zgodbe v svojem filmu nikakor nisem hotel peljati v to smer. Ne pripovedi ne glavnima likoma nisem hotel nadeti te etikete. Šlo mi je za prikaz tega, da obe ženski želita živeti svobodno, živeti svobodo, kot je za druge samoumevno.

Naslednji film, ki ga pripravljate, bo spet zelo barvit.

Tudi naslov mojega novega filmskega projekta bo imel ime v naslovu, tokrat bo to Klaus. V središču bo nemški kontratenorist Klaus Nomi, ki je bil v začetku 80ih let ena prvih žrtev AIDSA. V nasprotju z Rose bo ta film zelo pisan, postavljen bo v New York v pozna 70.leta, vključil bom animacijo, risani film, v osnovi bo to muzikal. Čutil sem namreč, da po ustvarjanju filma Rose potrebujem nekaj terapevtskega z veliko petja in plesa. Tega se že veselim.


ROSE | Official Trailer | Only in Theaters December 11

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅