Lov na »izgubljenega« pajka: zakaj je za zgodovino znanosti pomemben grbasti križevec
Pajek grbasti križevec (Araneus angulatus) je bil prvič opisan že pred 269 leti. A tipski primerki, na podlagi katerih je bila vrsta opisana in poimenovana, so se izgubili. Ekipa znanstvenikov pod vodstvom Jonathana Coddingtona iz Naravoslovnega muzeja Smithsonian je v sodelovanju tudi s slovenskimi raziskovalci – Matjažem Kuntnerjem z Nacionalnega inštituta za biologijo in Matjažem Gregoričem z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU – našla ustrezne primerke in obnovila fizično referenco za eno zgodovinsko najpomembnejših imen v biologiji.
Grbasti križevec ali z latinskim imenom Araneus angulatus je prva živalska vrsta, opisana z uporabo binomske nomenklature. To je dvočlenskega sistema poimenovanja, ki ga znanstveniki še danes uporabljajo za poimenovanje in razvrščanje živih organizmov.
Pajka, velikega približno toliko kot gumb, je leta 1757 prvi opisal švedski arahnolog Carl Alexander Clerck. Za potrebe opisa je ohranil tri primerke vrste, ki so služili kot tipski primerki – fizični primerki, ki določajo, na katero vrsto se nanaša določeno znanstveno ime. Nekje med letoma 1858 in 1965 so ti znanstveno neprecenljivi primerki izginili.
Kakšni so grbasti križevci?
Gre za največjo evropsko vrsto križevcev in za največjo evropsko vrsto, ki gradi kolesaste mreže (lepe okrogle mreže). Po drugih lastnostih pa ne odstopa kaj prida, je dejal Matjaž Gregorič.
»Na videz je vrsta podobna navadnemu križevcu (Araneus diadematus, ki ga je prav tako opisal Clerck), ima na sprednjem delu zadka parni grbi, med katerima je običajno svetla lisa nepravilne oblike. To vrsto najdemo po vsej Sloveniji, a pri nas ne v velikih gostotah, kakor je značilno za navadnega križevca.« Odrasle samice vrste A. angulatus nikoli ne zapustijo svojih mrež, zato jih morajo samci poiskati sami. Pri tem se podajo na tvegano pot, med katero so izpostavljeni plenilcem, kar se zanje pogosto konča usodno.
»Ne zgodi se tako redko, da se tipski material izgubi: dogajajo se požari, vojne in podobne večje nesreče ali pa se preprosto zgodi človeška napaka,« je za Delo komentiral dr. Matjaž Gregorič. A brez tipskega primerka ni fizične povezave z znanstvenim imenom vrste. »Če torej tipskega primerka ni več, včasih ne moremo z gotovostjo vedeti, za katero vrsto res gre. Tako moramo včasih kakšno znanstveno ime tudi zavreči kot dvomljivo,« je pojasnil in dodal, da pogosto izguba tipskega materiala ni tragična, če so vrsto dobro katalogizirali še kasneje.
»Pri tem pajku se nam je zdelo posebej pomembno določiti nov tipski primerek zato, ker je grbasti križevec zelo verjetno skupina več kot ene vrste, česar do pred kratkim nismo vedeli. Takim vrstam rečemo kriptične vrste, torej vrste, ki so si po zunanjosti tako zelo podobne, da jih do uporabe molekulskih pristopov nismo prepoznali. Kot nov tipski material smo izbrali pajka z lokacije na Švedskem, kar se da blizu prvotni lokaciji Clerckovega dela. Tako lahko arahnologi zdaj ugotovimo, koliko vrst resnično obstaja po celotni Evropi in širše ter katere so znanosti še neznane. V splošnem sicer načeloma vrste vedno opisujemo po fizičnih tipskih osebkih. Vendar tako zoološki kot botanični kodeks dopuščata tudi izjeme.«
Tako so arahnologi v raziskavi, objavljeni v reviji Taxonomy, določili nov tipski primerek oziroma neotip za vrsto Araneus angulatus. Raziskava se je začela kot osebni raziskovalni projekt Coddingtona, ki je v 40-letni karieri v muzeju opisal številne nove vrste pajkov. Kmalu je prerasla v mednarodno raziskovalno sodelovanje, ki ga je spominjalo na zgodovinski triler v slogu Da Vincijeve šifre. »Ko imamo idejo, skujemo načrt dela in zadevo izvedemo,« je poudaril Gregorič.
Dvojno poimenovanje in upor raziskovalcev pajkov
Za očeta taksonomije velja Carl Linnaeus ali Linné, švedski botanik, zdravnik in zoolog, geolog, etnobotanik. S pionirskim delom pri poimenovanju rastlin z latinskimi imeni je botaniki in zoologiji dal znanstveno podlago, ki omogoča globalno razumevanje.
Osrednja osebnost zgodbe o pajkih pa je Carl Alexander Clerck, državni uradnik v Stockholmu. V 30. letih 18. stoletja se je navdušil nad taksonomijo, znanstveno disciplino, ki se ukvarja z razvrščanjem organizmov. Zanimanje je v njem vzbudilo Linnéjevo predavanje. Pred Linnéjevim delom so bila imena vrst dolge kombinacije opisnih besed, ki so se pogosto razlikovale od kraja do kraja. Linné pa je poimenovanje poenotil tako, da bi organizem opredelili z dvema imenoma: prvo bi označevalo rod, drugo pa posamezno vrsto znotraj tega rodu. Na primer: Homo sapiens.

Samec pajka vrste Araneus angulatus, fotografiran ponoči. FOTO: Jean-Philippe Taberlet
Leta 1753 je Linné binomsko nomenklaturo uporabil za razvrščanje rastlinskih vrst, ne pa še živalskih. Clerck je leta 1757 objavil svoje najpomembnejše delo o švedskih pajkih z naslovom Svenska Spindlar. Knjiga, ki je vsebovala tudi njegove ilustracije, je opisala 66 vrst, med katerimi je bila prva A. angulatus. Linné je pozneje nekatera Clerckova imena pajkov uporabil v deseti izdaji svoje knjige Systema Naturae, ki je izšla leta 1758.
Arahnologi in taksonomi so Clerckova imena pajkov uporabljali še naslednjih 135 let. Leta 1892 pa je kongres taksonomov sklenil, da se zoološka nomenklatura uradno začne z Linnéjevim prelomnim delom Systema Naturae, v katerem je bila binomska nomenklatura prvič uporabljena za poimenovanje več tisoč živalskih vrst. Ta odločitev je razveljavila veljavnost vseh del, objavljenih pred letom 1758, vključno s Clerckovimi opisi pajkov. Arahnologi so se temu uprli in si prizadevali za ponovno uveljavitev izgubljenih imen. Leta 1948 je Mednarodna komisija za zoološko nomenklaturo sprejela sklep, s katerim je Clerckovo publikacijo iz leta 1757 izvzela iz odločitve iz leta 1892. To je bila edina takšna izjema v zgodovini zoološke nomenklature. S tem so Clerckova imena, med njimi tudi A. angulatus, dobila prednost pred vsemi znanstvenimi imeni, ki so jih za te pajke uporabljali Linné ali drugi taksonomi.
»Clerckovo delo o pajkih Švedske je danes izjemno pomembno. Clerck zanimivo sicer zatem ni več opisoval novih vrst pajkov. Seveda pa vsi arahnologi, ki imamo nekaj afinitete do sistematike, dobro poznamo njegovo ime in njegov doprinos sistematiki in taksonomiji,« je poudaril dr. Gregorič in še dodal, da bi verjetno tudi to ime moralo biti v učbenikih bolj poudarjeno, saj je prispevalo prve znanstvene opise živali, kljub temu pa je širši javnosti večinoma neznano.
»Veliko znanstvenikov zunaj področja arahnologije ne ve, da ima Clerck prednost pred Linnéjem,« je povedal Coddington. Ko so bila Clerckova znanstvena imena ponovno uveljavljena, so tudi pajki, ki jih je zbral, znova pridobili status tipskih primerkov. Ti se trajno hranijo v muzejih ali herbarijih. Leta 1858 je raziskovalec v botaničnem vrtu po naključju odkril Clerckovo zbirko pajkov in se lotil zahtevnega sestavljanja primerkov, med njimi tudi tipskih primerkov vrste A. angulatus. Toda do leta 1965 so ti primerki ponovno izginili. Nato je minilo šest desetletij, ne da bi raziskovalci določili neotip. Zaradi tega je bilo težko natančno opredeliti vrsto A. angulatus, ki se pojavlja v različnih barvnih vzorcih in je razširjena od Evrope do Koreje.
Mednarodno sodelovanje
Coddington se je povezal s prof. dr. Matjažem Kuntnerjem. »Skupaj sva sestavila mednarodno skupino raziskovalcev. Večina nas je bila že večkrat skupaj na terenu. Matjaž Gregorič je zbral več novih primerkov vrste A. angulatus v Črni gori, Srbiji in Sloveniji. Laboratorijski del, torej morfološki in molekulski, pa smo večinoma opravili na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani,« je pojasnil dr. Kuntner. Osem pajkov na otoku v Baltskem morju ob južni obali Švedske pa je zbral Raul Vicente iz Švedskega naravoslovnega muzeja. Gre za območje, kjer naj bi Clerck nabral prvotne primerke vrste A. angulatus.
Raziskovalna skupina je nove primerke primerjala s Clerckovimi ilustracijami in opisi. Enemu od pajkov so odvzeli nogo in določili zaporedje določenega gena v njegovi DNK, ki deluje kot nekakšna edinstvena serijska številka vrste. To zaporedje so primerjali z genomom vrste A. angulatus, ki je bil objavljen leta 2025 v okviru raziskovalne pobude Darwin Tree of Life. Genetsko zaporedje se je ujemalo s celotnim genomom, kar je potrdilo, da preučeni pajki ustrezajo genetski opredelitvi vrste A. angulatus.
Genetski podatki obenem nakazujejo, da nekatere populacije v jugovzhodni Evropi in Aziji, ki so trenutno opredeljene kot A. angulatus, verjetno predstavljajo več različnih vrst, ki se skrivajo pod istim znanstvenim imenom.

Nove ilustracije pajkov Araneus angulatus (Clerck) FOTO: Taina Litwak
»Ta vrsta je dobro poznana in tako je na voljo nekaj primerkov iz več koncev Evrope. V tej raziskavi smo sicer ugotovili, kar smo že močno sumili, da zelo verjetno ne gre za eno samo, ampak za več kriptičnih vrst, morda za dve ali tri v Evropi. Po drugih kontinentih so morda še kakšno vrsto pomotoma določili za grbastega križevca. Grbasti križevec, ki se pojavlja v Sloveniji, verjetno ni pripadnik iste vrste, kot tisti ’pravi’ iz Švedske,« je pojasnil dr. Gregorič.
Raziskovalci so za neotip vrste A. angulatus določili enega od samcev, zbranih na Švedskem. S tem so Clerckovo znanstveno ime prvič po najmanj 60 letih, verjetno pa celo po več stoletjih, ponovno povezali s fizičnim primerkom. Neotip bodo shranili v Švedskem naravoslovnem muzeju, kjer se bo pridružil ohranjenim primerkom pajkov iz Clerckove zbirke. Šest drugih pajkov, zbranih na Švedskem, bodo vključili v nacionalno zbirko Naravoslovnega muzeja Smithsonian. Vzorce tkiva teh primerkov bodo shranili tudi v biorepozitorijih v ZDA in Sloveniji. Tako bodo lahko raziskovalci tudi v prihodnosti preprosto analizirali DNK te pomembne vrste pajka.
»Naš biorepozitorij na NIB načrtno shranjuje zamrznjena tkiva prostoživečih vrst živali,« je pojasnil Kuntner, ki si zadnja leta prizadeva za trajno hranjenje primerkov in njihovega genetskega materiala za prihodnje rodove. Tipskih primerkov na NIB ne hranijo, saj imajo po mednarodnih konvencijah to nalogo muzeji, je še razložil Matjaž Kuntner. »Pri nas ima to vlogo Prirodoslovni muzej v Sloveniji, ki večinoma zbira lokalne tipske primerke. Če mi najdemo kakšno novo vrsto, se ponavadi povežemo s kakšnim tujim muzejem, sam predvsem sodelujem z Naravoslovnim muzejem Smithsonian,« je še povedal Kuntner, ki je tudi sam odkril nove vrste pajkov.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗