Litošt: "Treba je krotiti te zverine in z njimi imeti dialog, tako nastane magija"
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Multiinstrumentalistični dvojec, ki ga druži tudi ljubezen do modularne sinteze zvoka, bo drevi v okviru festivala Sonica v Kinu Šiška premierno predstavil ploščo Xioxio. Skozi čas se je sestava leta 2006 ustanovljenega Litošta nekoliko spreminjala, od začetnega raziskovalnega improvizacijskega kitarskega dvojca, prek kasnejšega kvarteta z bobni, po desetletnem premoru deluje kot elektronski dvojec - brez akustičnih tolkal, a z bogatim naborom analognih in modularnih sintetizatorjev.
Oglas
Oba zdajšnja člana sta bila in sta še zmeraj dejavna tudi v množici drugih glasbenih sestavov, tako domačih kot tujih. Od samega začetka je del Litošta Vitja Balžalorsky, sicer najbolj znan kot kitarist in v zadnjih letih tudi kot član Laibach, s časom se je Litoštu pridružil še Boštjan Simon, siceri saksofonist in član pred leti ustanovljenega domačega sestava Etceteral.
Litoštova nova oziroma zares povsem sveža plošča Xioxio izide prav danes v digitalni obliki pri domači založbi Kamizdat, na drevišnjem nastopu v okviru festivala Sonica pa bo na voljo tudi v vinilni obliki, ki sta jo glasbenika izdala v samozaložbi. "Gre za mešanico estetike zgodnjega IDM-a (intelligent dance music, op. n.), generativne glasbe modularnih sintetizatorjev in improvizacije," so zapisali pri festivalu Sonica.
Litoštov drevišnji nastop v Kinu Šiška se bo odvil v okviru osrednjega koncertnega programa festivala, na katerem bo mogoče slišati katalonsko glasbenico Marino Herlop, čislano kot enega najbolj samosvojih glasov sodobne glasbe. Na dogodku bo nastopila še v Kanadi živeča francoska zvočna umetnica in skladateljica Estelle Schorpp.
Izraz litošt je sicer češka beseda, s katero označujemo stanje globoke duševne muke in ponižanja ob nenadnem spoznanju lastne bede. V vsakdanji rabi se ga rado prevaja kot obžalovanje, kesanje ali usmiljenje. A kot je Balžalorsky tudi povedal v našem pogovoru, gre v širšem literarnem in psihološkem smislu za neprevedljivo čustvo …
Več pa v intervjuju s članoma Litošt!
Letos mineva 20 let od ustanovitve Litošta, sicer z vmesnim 10-letnim premorom. Sta razmišljala, da bi po 10 letih premora in članom manj ustvarjala pod kakšnim novim imenom? In od kod sploh ime Litošt?
Vitja Balžalorsky: Beseda litošt oz. litost je ksenizem – neprevedljivka, ki jo je Milan Kundera uporabil za ime celotnega poglavja v svoji Knjigi o smehu in pozabi. To besedo sem si zapomnil že kot otrok, ko sem gledal dokumentarni film o Kunderi in mi je ostala v spominu. Ko sem takrat poimenoval ta naš glasbeni projekt Litošt, nisem zares vedel pomena te besede, vendar mi je bila všeč predvsem fonetično in grafično, pa tudi zato, ker je odzvanjala nekaj slovanskega.
Litošt ima to ime predvsem zaradi svoje specifičnosti. Če bi na primer na novi plošči zavila v neko povsem drugo estetiko, bi verjetno spremenila tudi ime. Torej ostajava zvesta našemu slogu, s tem pa tudi imenu.
Kako sta se tako rekoč našla pred leti in kaj je privedlo do odločitve za sodelovanje?
VB: Mislim, da je bilo to takoj po Boštjanovem študiju oz. njegovi vrnitvi v Slovenijo, ko sva prvič sodelovala. Takrat kot nekakšen ad hoc noizerski duo, kmalu zatem pa že kot Litošt. Sicer pa se poznava že od leta 2001, ko sva oba študirala jazz na takratni ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli.
Sicer pa si Litošt dopušča biti tudi hecen in vedno smo pazili, da je bilo zadosti prostora za raziskovanje vseh možnih emocionalnih globin. Če slučajno stvar postane preveč temačna, jo zelo hitro razbarvamo s kakšno simpatično melodijo.
Kaj ostaja stalnica Litošta skozi vsa ta leta?
Boštjan Simon: Čudenje telesnosti oscilatorjev in udomačitev elektronskih zverin.
VB: Nekaj zelo posebnega je, ko prvič v življenju zavrtiš filter na pravem Moogu. Nekaj se v tebi zgodi, kar te potem spremlja ves čas. Treba je krotiti te zverine in z njimi imeti dialog, tako pride do magije.
Sicer pa si Litošt dopušča biti tudi hecen in vedno smo pazili, da je bilo zadosti prostora za raziskovanje vseh možnih emocionalnih globin. Če slučajno stvar postane preveč temačna, jo zelo hitro razbarvamo s kakšno simpatično melodijo.
Čudenje je umetnost, ki naju zanima. Kot bi - v prostem prevodu - rekel Terence McKenna: "Ne verjamem, da zavest nastaja v možganih, nič bolj, kot so televizijski programi narejeni znotraj moje televizije. Škatla je preprosto premajhna." Razmišljanje izven okvirjev je zmeraj bila stalnica pri nas.
Kako bi sama opisala svoj aktualni zvok? In kako se je razvijal od ustanovitve zasedbe in prek Boštjanove pridružitve do danes?
BS: Na začetku je bil Litošt eksplorativni improvizacijski duet dveh kitaristov, ki sta se navduševala nad sintetizatorji in efekti, Vitja in Boštjan Franetič. Jaz sem se pridružil tekom druge inkarnacije, skupaj z bobnarjem Bojanom Krhlankom. Od improvizacije smo prešli na kompozicije odprtega formata, posneli dve plošči in po nekaj koncertih začeli spet improvizirati po vzoru Supersilnent. Po desetletnem premoru, v katerem je vsak nabral arzenal elektronskih inštrumentov, so se možnosti razširile, vnemo za nadaljevanje pa sva obdržala samo še dva, brez živih bobnov, zgolj elektronsko generiran zvok z izjemo enega sempla in ene instance akustičnega inštrumenta. Zvok pa je vseskozi čudaški, čeprav so nekateri prijemi na zadnji plošči atipično veseljaški.
Bi izpostavila katera glasbena imena - pa naj bodo tuja ali domača- , ki so vama skupni navdih?
BS: Klasiki iz 90. let minulega stoletja tipa Aphex Twin, Boards of Canada, Autechre, Plaid ali Supersilent, ki so črpali iz eksperimentalne glasbe in ustvarili prepoznaven zvok, ki še vedno zveni sveže. Na domači sceni mi je v svetu modularnih sintetizatorjev navdih Shekuza, v svetu elektroakustike pa Andrej Kobal, ki razvija nova orodja za ekspresijo v elektronski glasbi. Andrejev sekvencer SeqMPEror je bil navdih za dve skladbi na novi plošči Xioxio.
VB: Poleg že naštetega, me še vedno fascinira plošča zasedbe White Noise An Electric Storm iz leta 1969. Mislim, da ima Litošt veliko skupnega s to ploščo.
Sicer pa sva oba dejavna na zelo širokem glasbenem spektru, zato je včasih težko ozavestiti, od kod vse prihaja navdih. Močno vlogo imajo razne formacije ali kolektivi, ki se tudi pri nas lepo razvijajo. Na primer Clockwork Voltage je dober primer slovenske skupnosti, ki jo druži entuziazem do modularnih sintetizatorjev, ki veliko naredi za razvoj tovrstne kulture. Treba je omenit festival Sonica, kjer bova tudi krstno izvedla celotno ploščo. Ob tej digitalni poplavi in dostopnosti glasbe, ima glasba, ki se izvaja v živo, še vedno svojo težo in vpliva na nas bolj, kot se zavedamo.
Mašine so na nek način kot Aladinova svetilka.
Kako je danes po vseh teh letih videti vajin skupni ustvarjalni proces in ali se je spreminjal skozi čas?
BS: Nekaj improvizacije je še vedno ostalo, štiri skladbe na novem albumu so improvizacije, ki smo jih kasneje še dopolnili. Ostalo so kompozicije, ki bazirajo na ekskurzijah v različne prijeme, kako iz preprostih oscilatorjev izvabiti nekaj, kar te nagovori, neko dušo. Nekako obratno od eksorcizma, mogoče insorcizem? Neke vrste priklic, utelešenje neznane zvočne entitete, ki ima svoje lastnosti, včasih humorne, včasih agresivne, včasih eterične. Mašine so na nek način kot Aladinova svetilka.
VB: Tehnologija je tudi pri glasbeni produkciji v zadnjih desetih letih doživela masoven premik. Raziskovanje in izvajanje elektronske glasbe je danes popolnoma nekaj drugega kot na primer pred 20 leti. Takrat se je zdelo, da bo šel tehnološki razvoj predvsem v digitalno smer. Zgodilo se je nekaj povsem nepričakovanega. Multikorporacije danes sledijo trendom malih butičnih izdelovalcev elektronskih inštrumentov, ki razvijajo nove ideje in pristope, pogosto na podlagi direktnega dialoga s samimi glasbeniki, na različnih forumih na medmrežju ali v živo. Danes imamo na razpolago zelo močna orodja, ki so veliko bolj fleksibilna in intuitivna, kot na primer v poznih 90. letih. Iz nekega mučnega programiranja in izgubljanja po neskončnih digitalnih menijih, smo prešli v precej bolj udobno krmiljenje mašin, kar pomeni, da svojo energijo lahko namenimo resnično glasbi in kreativi.
Danes imamo na razpolago zelo močna orodja, ki so veliko bolj fleksibilna in intuitivna, kot na primer v poznih 90. letih. Iz nekega mučnega programiranja in izgubljanja po neskončnih digitalnih menijih, smo prešli v precej bolj udobno krmiljenje mašin, kar pomeni, da svojo energijo lahko namenimo resnično glasbi in kreativi.
Nekaj, kar zagotovo zanima sladokusce: katere kose opreme sta uporabila pri ustvarjanju novega albuma? Bi lahko izpostavila katero kot najljubšo?
BS: Na zadnjem albumu sem uporabil Oberheim Matrix 6, Moog Grandmother, Arturia Minibrute 2S, Moog DFAM, GS Music E7 in module Plaits, Polyend Poly2, Erbe Verb, Mimeophon, O-coast, Eventide H90, SeqMPEror in Moogerfooger efekte.
VB: Meni je trenutno daleč najljubši Make Noise 0-coast. Genialna stvaritev Tonyja Rolanda in je prisoten na plošči. Ne Tony, ampak synth. Sicer pa Dreadbox Nymphes, Vintage ARP Oddysey, Moog Slim Phatty, Arturia Minibrute, Behringer ARP 2600 in Syncussion, Erika Synths Perkons, Ebbe und Flut stereo Filterbank, kopica Moogerfoogerjev in še marsikaj bi se našlo. Na celi plošči sta dva akustična zvoka in dva soft syntha.
Stoji za ploščo Xioxio kak poseben koncept, ideja ali vodilo?
BS: Naslov je neke vrste dadaizem, izgovori se nekako med čo-čo in to-to. To je v eni razvojni fazi izgovarjala moja hčerka, ko je kazala na predmete. Proto označevalec, ki še vsebuje čudenje nad stvarjo, še preden je to stvar posrkala matrika besed in pomenov. Nekaj, preden postane del sveta, še ena stvar na polici, še en dogodek. Zgolj čudo.
Koliko in kako se bo nastop v živo na Sonici predvidoma razlikoval od posnetega materiala? Koliko bo improvizacije?
BS: Na Sonici bova dva ambientalna sprehoda - Habitat 1 in Habitat 2 - združila v uvodno improvizacijo, kasneje pa se bodo zvrstili komadi z močnejšim ritmičnim pečatom, kjer se bodo na trenutke forme spet odprle in bo prostor za razvijanje in manipuliranje z zvokom, dodajanje tekstur in sekvenc, odvzemanje elementov in igranje s celotno zvočno sliko.
Oba sta člana več drugih glasbenih sestavov in imata veliko izkušenj z nastopanjem v tujini. Kako bi domačo sceno primerjala s tujino? Mogoče tudi kje je še najbolj sorodna scena naši in kje mogoče tudi nepričakovano zelo drugačna od tukajšnje?
VB: Zlagal bi se, če bi dejal, da je scena v tujini popolnoma drugačna ali na višjem nivoju. Slovenija je vedno imela zelo razvito glasbeno, umetniško in nasploh kulturno dogajanje. Kar pa Ljubljano tako rekoč j**e, je to, da se spreminja v spalno naselje in hotel za turiste. Pred 20 leti smo igrali po številnih lokalih in klubih v središču Ljubljane. Lahko si sredi deževnega torka ob 23. uri zakorakal v kafič in si ga zapustil ob 3. uri zjutraj. Danes lahko samo sanjamo o tem. To se zdi kot nepomembna stvar, vendar to ni res. Manjka predvsem ta mala scena, ki je v tujini veliko bolj prisotna.
Vse moje izkušnje z založbami so izkušnje z ljudmi polnimi entuziazma, ki si požrtvovalno prizadevajo za razvoj žive glasbe in pri tem veliko tvegajo.
Namenimo za konec nekaj besed še vajinim izkušnjam sodelovanja z glasbenimi založbami. Se je založniška scena pri nas skozi čas spreminjala in na kak način? In kakšno je zdajšnje stanje na tem področju?
BS: Vse moje izkušnje z založbami so izkušnje z ljudmi polnimi entuziazma, ki si požrtvovalno prizadevajo za razvoj žive glasbe in pri tem veliko tvegajo. Dobro je, če pri tem tveganju nismo sami, tako ustvarjalci, kot založniki, in tudi Litošt smo imeli srečo, da je ustvarjanje te plošče podprlo ministrstvo za kulturo. Bogata in raznolika založniška scena nam mora ostati v ponos, da se izognemo potrošniški monokulturi, ki nas pobebavlja.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗