Divji konj številka devet
Recenzije
Prilika o ameriškem intervencionizmu, zavita v McDonaghovo stalno temo tovarištva
Ocena
12. november 2026 ob 7.20 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Dva godrnjava tipa, ki cel božji dan ne počneta drugega, kot da se pričkata, zbadata in pritožujeta, čeprav je to prijateljstvo očitno edina dobra stvar v njunih življenjih: zveni znano? Približno tak je zaplet skoraj vsakega filma Martina McDonagha.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ni je teme, ki bi dramatika in režiserja Martina McDonagha fascinirala toliko kot moško prijateljstvo. Doslej je veljalo, da je bila njegova grenkosladka drama Duše otoka (The Banshees of Inisherin, 2022) neuradno nadaljevanje sijajnega prvenca Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), a v resnici smo to nadaljevanje zdaj dobili z Divjim konjem številka devet. V obeh filmih spremljamo plačana morilca, ki sta se znašla na koncu (skupne) poti; prisiljena sta tehtati svoja dejanja in si postaviti par težkih vprašanj o tem, kakšna usoda ju čaka (in kakšno bi si zaslužila). (Struktura obeh zgodb in dinamika med liki sta resnično tako identični, da to Divjemu konju številka devet rahlo škodi.)
Oglas
Chris (John Malkovich) in Lee (Sam Rockwell) sta operativca CIE, ki sta leta 1973 stacionirana v Čilu: včasih bolj, drugič manj diskretno pomagata ustvarjati pogoje za državni udar, ki bo na oblast vsak čas postavil generala Pinocheta, državo pa potisnil v krvavo, nasilno diktaturo.
72-letni Chris ima za seboj impresivno kariero povzročanja kaosa in rovarjenja po političnih režimih, pa naj gre za gvatemalski državni udar, invazijo Kube ali za umor kongoškega premiera. Njegova naloga je, da v imenu ameriške agende destabilizira legitimno izvoljene politične režime globalnega juga (čisto mogoče, da je koordiniral tudi umor JFK-ja, ampak tega ni pripravljen priznati tako nedvoumno: "Umoriš enega belskega predsednika in celemu svetu se zmeša.") Njegov vajenec in partner Lee ima pod pasom zaenkrat še par deset žrtev manj, a je na zelo podobni karierni poti. Njuno leto v Čilu sicer, netipično, mineva v znamenju kontemplacije krivde, obžalovanja in pokore.
Chris je v terminalnem stadiju bolezni in vprašanja smrtnosti so zanj kar naenkrat postala zelo relevantna. V celem svojem življenju ni počel drugega, kot da je sejal razdejanje, že deset let je sprt s svojim bratom in na vesti ima več deset življenj: katoliška vera ga uči, da se mu po smrti ne obeta nič dobrega. Ampak po drugi plati pa ima rad Leeja, rešuje molje iz svojih omar, naključni čilski študentki (Mariana Di Girolamo in Ailín Salas), ki sta jima prekrižali pot, pa je večkrat izrecno posvaril, naj se ne vračata v Santiago. Bi se te drobne geste dobrote dalo vnovčiti kot pokoro? Morda, če bi bili v nebesih molji, ki bi "zastavili dobro besedo zanj", razmišlja. Z Leejem teoretizirata o hipotetičnem nacistu, ki je prišel v nebesa, ker "je stopil na mino, da bi rešil svojo mamo." Bolj zaslužna zveličanja od enega bednega nacista pa vendarle sta, se tolažita.
Čeprav McDonagh svojima protagonistoma odstopa manevrski prostor za neskončno duhovičenje in modrovanje, to še ne pomeni, da ju naslika kot pozitivna ali neškodljiva tipa; ocena mnogih kritikov, da sta "dopadljiva kljub svojim napakam", se ne zdi na mestu. Opravka imamo z resnično temačnima likoma, in McDonagh nam tega ne pusti pozabiti.
Še posebej do izraza pride John Malkovich: Chris je karizmatičen, zamorjen, odbijajoče zakrknjen, melanholičen in filozofsko razpoložen - predvsem pa neverjetno duhovit. Z enako poetičnostjo razpreda o katoliški dogmi kot o tem, da "imajo gejevske države najboljše sire". (Napovedi, da igralcu po dveh nominacijah oskar tokrat ne uide, se zdijo kar upravičene.) Malkovich sije (tudi) po zaslugi Sama Rockwella, ki mu odskočno desko drži kot bolj poštirkan in pravilom zavezan kontrapunkt. Skupaj igralca zelo precizno zadaneta McDonaghov prepoznavni ton: ranljivost in krhkost, ki se skrivata za masko bahavega nastopaštva, godrnjavosti in prepirljivosti.
Ker Chrisu od koncu življenja ni več mar za poklicne posledice, so njuni nadrejeni upravičeno živčni: stari napoveduje, da bo napisal avtobiografijo, česar si agencija absolutno ne more dovoliti. Lee je tako v nehvaležnem položaju, da mora po eni strani miriti razburjenega šefa MJ-ja (Steve Buscemi), pa drugi pa v njegovem imenu vohuniti za svojim najboljšim prijateljem. MJ bi najraje videl, da Chris svojega partnerja pospravi in s tem v kali zatre nevarnost razkrivanja nehigieničnih državnih skrivnosti. Lee je očitno tik pred tem, da bo soočen z ultimatom: je bolj lojalen svojemu partnerju ali delodajalcu?
Naša protagonista si v vsem tem kaosu privoščita kratek izlet na Velikonočni otok (neskončno ju iritira vsak popravek, da bi mu bilo bolj prav reči Rapa Nui); ena od Chrisovih poslednjih želja je, da si ogleda slavne "velike glave" (požvižgata se seveda tudi na termin "moai". Američana pač, med vrsticami sugerira McDonagh.). Ko enkrat prispeta na odročno lokacijo, Chrisa veliko bolj kot starodavni monoliti presunejo divji konji, ki se prosto gibljejo po otoku. (To je še en zaščitni znak McDonaghovih filmov: njegovi protagonisti se znajdejo v raju na zemlji, pa tuhtajo samo o tem, kako odveč jim je vse skuoaj. Chris se v enem dnevu naveliča moaijev ("Ko si videl eno veliko glavo, si videl vse"), Colinu Ferrellu v Morilcih na kolektivca se je gabil pravljično slikoviti Bruges, spet Ferrell v Dušah otoka pa ni zmogel videti lepote svojega rodnega kraja.)
Kljub temu, da bosta Chris in Lee svojemu prijateljstvu postavila ganljivo piko na i, se zdi pomenljivo, da jima scenarij pri vprašanjih krivde in odgovornosti ne ponuja nobenih odpustkov. Če je bil Ferrell v Brugesu zgolj človek, ki je naredil tragično napako, ki si je ne more odpustiti, sta Chris in Lee popolnoma drug tip skesancev. Očitno je, da se zelo dobro zavedata, kakšne bodo posledice njunega dela za tisoče in tisoče nedolžnih civilistov v Čilu. Najbrž na svetu ni dovolj moljev, ki bi človeku lahko v luči česa takega utrli pot v nebesa, in McDonagh nam glede tega ne dopušča nobenih utvar. Ko nasilje postane sistemsko in rutinsko, večje od posameznika, ne zaleže nobena organizirana religija več. Tako kot ni odpustkov za ameriško doktrino intervencionizma.
Ena od neuresničenih Chrisovih življenjskih ambicij je, da bi napisal "vestern z zornega kota konja". Z Leejem se sicer strinjata, da tako "zamorjenega filma" verjetno nihče ne bi hotel videti. Zdi se, da je to režiserjev pomežik gledalcu: kaj smo pravkar gledali, če ne ravno melanholičen vestern, ki ne bo mogel pričarati srečnega konca? Poudarki filma Divji konj številka devet so vse prej kot subtilni in tudi sentimentalnosti v njem ne manjka (Chris si ne enkrat, ampak dvakrat zavrti komad Hanka Williamsa I’m So Lonesome I Could Cry); nenehno duhovičenje bi lahko delovalo prisiljeno, če bi film v glavnih vlogah imel za las manj briljantna igralca. Pod črto pa je še vedno nekaj iskreno ganljivega na McDonaghovih štrenah o osamljenih moških, ki sorodne duše najdejo, kjer se jih najmanj nadejajo.
Ocena: 4+
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗