Koalicija diha kot eno, razpadla ne bo, tudi če referendum pade
S filozofom dr. Petrom Klepcem, znanstvenim svetnikom na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, smo analizirali politično stanje v državi pred referendumom o interventnem zakonu, ki bo pomemben preizkus razmerja moči med vlado in sindikati ter širši spopad med kapitalom in delom. Pred Ljubljančani pa je še vprašanje, ali se začenja konec politične ere, ki je zaznamovala podobo glavnega mesta, ali pa bo Zoran Janković spet prepričal volivce.
Kako vidite politično hierarhijo v Janševi vladi, ki jo omogoča stranka Resnica? So po slabega pol leta sploh še opazne strankarske razlike v koaliciji ali že dihajo kot eno?
Tokrat imamo prvič v samostojni Sloveniji zelo homogeno desno vlado, potem ko smo imeli levosredinsko vlado. Upal bi si reči, da ne gre za desnosredinsko vlado, čeprav kot del koalicije nastopajo Demokrati, ki so se pred volitvami zavzemali za neko vrsto desne sredinske politike. Imamo desno, jaz bi celo rekel čisto SDS-ovsko vlado. SDS-ovsko vlado v tem pomenu, da so nekateri od teh, ki jo sestavljajo, se pravi Demokrati, bili ali pa so blizu SDS-u, drugi pa bi zlahka lahko postali člani stranke SDS. Da, dihajo kot eno, ni pa to neka vrsta pragmatične politike ali pa da bi se držali nazaj. Oni pravzaprav to dejansko so. So ideološko zelo skladna druščina, lahko rečemo tudi tovarišija. Zaradi tega ocenjujem, da v bližnji prihodnosti, ne glede na izid zakonodajnega referenduma, ni pričakovati kakšnega hitrega razpada vlade. Lahko da bo tukaj mogoče nastala kakšna panika, če bi manjši člani koalicije ugotovili, da so pravzaprav padli na »isto finto«, na katero padejo koalicijski partnerji SDS-a že ves čas - da jih na nek način posrka vase ali pa politično nevtralizira. Pravzaprav pa tudi nimajo kakšnega posebnega interesa, da bi zapustili to koalicijo, zlasti zato, ker imajo nekateri od njih, recimo predsednik stranke Resnica, pozicijo, za katero ne verjamem, da jo bo lahko še kdaj imel.
S katerimi pojmi je mogoče orisati politične figure kot sta Zoran Stevanović in Katja Kokot iz Resnice na eni strani, pa na primer Anže Logar in odstopljena poslanka demokratov Tea Košir na drugi strani? Politično gledano, koga zastopajo Demokrati in Resnica?
Rekel, da gre za čisto pragmatične politike. Če bi bil nekoliko bolj oster, bi rekel, da gre za koristoljubne politike. Predvsem zastopajo svoje osebne interese, čeprav so pred volitvami napovedovali in govorili drugače. Zame je bilo kar majhno presenečenje, ko je Logar takoj po volitvah razlagal, da politiki pač spreminjajo mnenja. To se mi je zdelo zelo škodljivo, ne samo za celoten politični prostor, ampak tudi za takšno iniciativo, kot so jo Demokrati predstavljali pred volitvami. To je na nek način, oprostite, izdaja tega projekta, da je mogoč nek konservativen desni projekt, ki pa ni SDS.
To v Sloveniji ni mogoče?
Zaenkrat je videti, da ne. In to se mi zdi zelo škodljivo. Kar se tiče Resnice, pa je videti, da so zelo hitro unovčili svoje strateško mesto, ki ga imajo, in začeli promovirati svoje lastne koristi. Znan je primer zakona o veterini, ki ga je vložila Katja Kokot. Zelo očitne so tudi zadnje afere s Stevanovićem. Če bi se nekoliko pošalil, bi rekel, da smo znova dobili enega teflonskega politika. Dolga leta smo imeli opravka s Karlom Erjavcem, ki se ga nič ni prijelo. In zdaj imamo podobno.
A najnovejša raziskava Politbarometra, je pokazala, da je rating Stevanovića padel na rekordno nizko raven, pod 2. Tako nizko ni že dolga leta ni bil ocenjen še noben politik. Torej, ta teflon pri volivcih, v javnosti, vseeno ne prime, kot kaže.
Ne prime, čeprav bi lahko, če bi rekli, da Stevanović direktno laže, naleteli na težave. Če lahko malo zakompliciram kot filozof: če vzamemo geslo »Mi delamo za ljudi«, je zastavljeno tako splošno, da je z njim mogoče opravičiti prav vse, tudi to, da v bistvu delaš samo zase. Zato, ker je geslo »Delamo za ljudi« že vnaprej zastavljeno tako, da ga je mogoče nategniti tudi na koruptivna dejanja. Seveda imamo zaenkrat v Sloveniji pravni red in pravno državo, kjer so stvari zelo jasno definirane. Tam se ni mogoče tako izmotavati: »Še dvajsetkrat bom delal isto, kar sem naredil«.
Očitno volivci Stevanoviću več ne nasedajo. Ne samo njegova osebna ocena, tudi stranka je padla globoko, globoko pod parlamentarni prag.
Ja, to drži in mene to na nek način še veseli. Skratka, nismo še popolnoma spustili vseh kriterijev. Bi pa rekel, da pravzaprav problem ni toliko sama Resnica ali pa Stevanović. Problem so tisti koalicijski partnerji, ki ga tako zelo potrebujejo, da so ga ustoličili na mesto predsednika državnega zbora. Meni se ne zdi škandal, da je to Stevanović. Meni se zdi škandal, da je predsednik parlamenta nekdo, ki sploh nima parlamentarnih izkušenj. A veste, po tej logiki je dati nekoga za predsednika parlamenta nekoliko nenavadno, razen če hočeš namenoma ali pa podzavestno škoditi instituciji parlamenta. Tu se mi zdijo te stvari problematične.
Premakniva se k interventnemu zakonu. Smo na začetku uradne referendumske kampanje, ki traja že lep čas. Bo referendum o interventnem zakonu referendum o vladi Janeza Janše?
Seveda bo to na nek način tudi referendum o vladi, čeprav tega zakona ni vložila vlada. Vložili so ga, preden je bila vlada konstituirana. Ampak sama dejanja in podpora vlade kažejo na to, da je za vlado zelo pomemben. Ni pa odločilen v smislu, da bi zaradi tega lahko prišlo do razpada koalicije. Toda če bo zakon sprejet, bo prišlo do varčevanja. Bojim se, da bomo znova priča nekakšnemu varčevalnemu cunamiju, neke vrste ZUJF-u 2.
Če pa referendum pade, ali ni to nemara velika javnofinančna usluga predsedniku vlade?
Po vseh teh javnih izjavah, ko je Janša govoril o višku zaposlenih v javnem sektorju, ko se govori o napovedi referenduma in tako naprej, jaz ne pričakujem, da bi tukaj prišlo do kakšnega popuščanja. Geslo ob prisegi vlade je je glasilo - ni popuščanja. Torej je zdaj priložnost, da se na nek način uresniči program druge republike.
Kdo ima večjo mobilizacijsko moč - delodajalska združenja, ki so se tokrat zelo aktivno vključila v kampanjo, ali sindikati?
Zagotovo imajo delodajalci večjo ekonomsko in propagandno moč. To se je zelo jasno pokazalo že v mandatu prejšnje vlade, ko so bili delodajalci nenehno prisotni v vseh medijih in so nenehno držali vlado na distanci.
A pri pokojninski reformi je prišlo do dogovora med socialnimi partnerji. Ob referendumu pa imamo odprt konflikt?
Slovenske družbe, ki je vendarle v določeni meri še socialna država, si ne moremo predstavljati brez organiziranih sindikatov. So pa bile v zadnjem času, zlasti s strani SDS, tudi v parlamentu javno izrečene izjave, da se tisti, ki pridno dela, nima česa bati. Torej, organiziranih sindikatov ne potrebujemo. Se pravi, pri tem referendumu gre sindikatom za biti ali ne biti.
Zaenkrat imamo situacijo, precej podobno kot pri odločanju na zakonodajnem referendumu 11. oktobra. V prednosti je, kot kaže, stran za, vseeno pa je še vedno približno dobra četrtina, slaba tretjina volivcev neodločenih. Je referendumska bitka 6. decembra bitka za neodločene?
Definitivno je bitka za neodločene. Mislim, da je naloga zagovornikov tega zakona marketinška - čim več ljudi naj ostane doma.
Torej je ime igre tokrat, za razliko od 11. oktobra, demobilizacija volivcev? Na tistem referendumu smo videli veliko mobilizacijo, ki je prinesla rezultate, ki niso bili v skladu s pričakovanji vladajočih.
Ja, seveda. Gre za vprašanje, kdo bo uspel mobilizirati več ljudi in jih prepričati, da gre predvsem zanje. V samostojni Sloveniji še nikoli nismo bili v tako zaostreni situaciji, kar se tiče razrednega boja, in kar se tiče razmerja med delom in kapitalom.
Zanimivo je, da se vladna koalicija tokrat ni odločila za posvetovalne referendume, ki bi delovali kot nekakšna bergla za to, da bi pripeljali dodatne volivce in mobilizirali svoje volivce. Kaj jih je po vaši oceni odvrnilo, da niso razpisali napovedanih referendumov o burkah, racionalizaciji javne uprave in davku na energente?
Ugibal bi, da so se odločili, da bodo vse svoje karte stavili na bolj sofisticiran način, da ne bodo šli v zaostrovanje, ker so ocenili, da jim to škodi, in da bodo zdaj poskušali z drugačno taktiko. Hkrati pa mislim, da je njihov močan adut še vedno karta demobilizacije nasprotnika. Če ni teh polarizirajočih posvetovalnih referendumov, je to že neke vrste odločitev v tej smeri.
Videli smo zelo pomembne volitve v Srbiji, volitve v ZDA, tako imenovani modri cunami, pa vse proteste v Franciji. Ali menite, da ti dogodki na kakršen koli način vplivajo na obnašanje volivcev v Sloveniji?
Po teh dogodkih sem zasledil nekaj komentarjev, ki pravzaprav govorijo o tem, da se je na neki način vrnila vera v demokracijo. In jaz bi se s tem strinjal. V bistvu so te volitve pokazale, da se ljudje ne dajo tako hitro speljati na limanice. Že Kant je, ko je opazoval francosko revolucijo, govoril o entuziazmu, navdušenju in tako naprej. To sproža navdušenje. Ali bo to ljudi prepričalo, da vsak glas šteje, tudi njihov, in da je dejansko pomembno, da se udeležimo odločanja o tako radikalno pomembnih stvareh za celotno družbo, ki bodo imele posledice še nekaj desetletij naprej, pa se bo še pokazalo.
Premakniva se na lokalno raven. V Sloveniji so v ospredju volitve za ljubljanskega župana, verjetno še nikoli tako zanimive kot doslej. Aktualnega župana Jankovića izzivajo tri vidne politične figure leve sredine. V čem je skrivnost uspeha Zorana Jankovića, ki se po petih mandatih in 20-letnem vladanju poteguje za svoj šesti mandat in vodi v raziskavah javnega mnenja?
Mislim, da praktično razen ljudi na skrajni desnici vlada splošni konsenz, da je Zoran Janković kot župan Ljubljane pustil neizbrisen pečat. Mislim, da mu nihče, razen omenjenih, ne oporeka zaslug, ki jih je prinesel Ljubljani: od prenove mestnega središča, prenove Cukrarne in Roga, sistema BicikeLJ in Kavalirja do velikih obnov cest in kanalizacije. Nastalo je tudi nekaj novih parkov, na primer eden pri Žalah, za katerega je rekel, da bi si želel, da bi bil poimenovan po njem, in tako naprej. Skratka, Zoran Janković je fenomen tudi zato, ker je bil petkrat oziroma celo šestkrat izvoljen za župana. Definitivno se je vpisal v zgodovino in pustil trajni pečat. V čem je njegova uspešnost? Že prej je bil znan kot sposoben poslovnež z veliko povezavami in poznanstvi. Naj navedem še dva argumenta, zakaj. Mislim, da je pri Jankoviću res očitno, da uživa v tem, da je župan. Nekateri so zato začeli govoriti, da se obnaša kot šerif in tako naprej. Mogoče ga je kdaj tudi kaj zaneslo. Ampak dejansko je to tudi njegova prednost: Ljubljano ima na neki način rad. Predvsem pa je za Ljubljano pomembno, da je vedno imel večino v mestnem svetu. Imel je prepričljivo večino, s katero je znal delovati.
Kaže, da te večine s svojo listo oziroma dosedanjimi partnerji gotovo ne bo imel.
Zagotovo ne, in to je čisto druga igra.Ko ste omenjali, da so zdaj trije kandidati na levem sredinskem prostoru - to za Jankovića zagotovo ni prednost, ker se bodo glasovi vsaj malo drobili. On je sicer optimist in pravi, da bo izvoljen v prvem krogu, jaz pa nisem tako optimističen. Če bo prišlo do drugega kroga, pa vemo, da je vsak drugi krog drugačen.
Bistveno bolj odprt.
Igra je drugačna. Jankoviću lahko škodi tudi nekaj, kar se je nabralo v vseh teh letih.
Kot glavni izzivalec župana Jankovića se je vzpostavil Luka Mesec. Koliko vidite v Mescu Zohrana Mamdanija, newyorškega župana?
Generacijsko in programsko sta si zelo blizu. Oba sta demokratična socialista, oba se zavzemata za večjo dostopnost stanovanj, vrtcev, javnega prometa in podobno. Kar zadeva znanje, energijo in mladost, je Mesec zagotovo nekakšen slovenski Mamdani. Vendarle je treba opozoriti, da okoliščine niso enake. Ne samo zato, ker New York pač ni Ljubljana in so problemi drugačni, ampak tudi zato, ker politični prostor ni popolnoma enak. Tudi vprašanje je, koliko Mescu koristi to, da je bil minister. Po eni strani mu to lahko koristi, po drugi strani pa lahko zaradi zapoznele reakcije sproži tudi kakšne zamerljive odzive na to, da je bil minister. Ni nujno, da mu bo to v prid, lahko mu škodi. Ravno tako mu lahko škodi prepričanje njegovih privržencev, da ga potrebujemo na slovenskem političnem področju.
Greva k opoziciji. Koliko krivde za vzpon Janše 4.0 nosi prejšnja koalicija, seveda na čelu z največjo takratno vladno stranko?
Definitivno ne bi govoril o krivdi, ampak bolj o neki odgovornosti. Vsak, ki deluje v političnem prostoru, se lahko vpraša, kaj je prispeval k zmagi tekmeca. Mislim, da je to del normalne samokritike in da bi morale biti vse opozicijske stranke sposobne to storiti.
Pa niso bile.
Zaenkrat še ne. Veliko je bilo govora o tem, da je pri volitvah prišlo do prevare, ker je do nje dejansko na nek način prišlo, samo Svobode ni nihče prevaral. Glede na to, kar se zdaj dogaja z morebitnimi koalicijskimi partnerji, torej z Demokrati, Resnico in NSi, je moja ocena, da je celo bolje, da ni prišlo do koalicije med Svobodo, Levico in SD na eni strani ter njimi na drugi. Ni vredno, ker se je pokazalo, da bi s takimi partnerji lahko nastala zelo čudna politika.
Ali lahko Robert Golob štiri leta preživi v opoziciji in ob tem ohrani enotno stranko?
Zagotovo bi bilo treba spremeniti način delovanja. Ni dovolj samo postaviti vlade v senci. Vlada v senci mora točno vedeti, katere zakone in katere člene je treba spremeniti, če bi jutri prišla na oblast. Pri SDS imam pogosto vtis, da zelo dobro vedo, kaj hočejo spremeniti, če pridejo na oblast oziroma so v opoziciji. Takšen način delovanja mora sedanja opozicija na nek način posvojiti. Dolgotrajnejše politično preživetje stranke Svobode je odvisno od tega, ali bodo v stranki spoznali, da morajo delovati kot stranka. Če hočejo delovati kot stranka, potem ne morejo biti stranka enega človeka. To je vedno omejujoče. Stranka mora imeti več profiliranih ljudi.
Pri nedavnih referendumih, ki so bili v prvi vrsti zasluga civilne družbe in njenega angažmaja, se je izkazalo, da se opozicijske stranke preveč skrivajo za civilno družbo?
Nobena stranka na politični levi sredini ni uspela stopiti v sredino same civilne družbe. Se pravi, da bi delovala ne samo politično, ne samo parlamentarno, ampak tudi sredi civilne družbe. Kaj to pomeni? To pomeni, da bi morale stranke opozicije prepoznati, da je njihov dolgoročni politični obstoj odvisen od tega, kako bo širša družba, tudi tisti, ki ne bodo glasovali zanje, prepoznala njihovo intelektualno moč. Ko govorim o dolgoročnem političnem preživetju opozicije, govorim o tem, da se je treba lotevati razprav, ki ne prinašajo nujno takoj političnih točk, ki niso samo od danes do jutri, ampak so dolgoročne. Treba je ponuditi razmislek o tem, kam sploh gremo. Živimo v skrajno zapletenih časih.
Je pri Janši 4.0 opaziti kaj novega, česar v njegovih prejšnjih inkarnacijah oziroma izvedbah ni bilo mogoče opaziti? Zastavlja se namreč vprašanje, ali že živimo v drugi republiki. V preteklosti je Janša napovedoval veliki pohod v drugo republiko, ki se potem zares ni zgodil. Zdaj pa tega ne razglaša več, ampak ravna, kot da smo že tam?
Rekel bi takole - ja in ne. Ne zato, ker druga republika predpostavlja določene strukturne spremembe, zakonodajne in ustavne. Za zdaj še nismo tam, smo pa na dobri poti, da pridemo tja. Zdi se mi, da lahko jasno vidimo, kako je projekt druge republike z raznimi muzeji slovenske osamosvojitve in tako naprej – na nek način zaciklan v času. Rekel bi, da gre za kult neke osebnosti, ene in edine. S tega vidika pri Janši v zadnjem času nismo dobili skoraj nič novega. Pri Janši imamo vedno en in isti recept. Na začetku šok terapija, izredno stanje in preganjanje namišljenih ali dejanskih sovražnikov. Skratka, poskus resetiranja slovenske družbe z ničelne točke, da bi bila skladna z vizijo druge republike. Ta vizija se je sicer v zadnjih desetih, dvanajstih letih nekoliko premaknila.
Kako pa dešifrirate Janševo »zdravo pamet«, ki je nekako moto njegove četrte inkarnacije?
Dejstvo je, da Janša kopira Revolution of Common Sense, ki jo je na nek način promoviral Trump v svojem drugem mandatu. Gre za revolucijo zdravega razuma. Zdrava pamet ni samo nekaj ideološkega, kar pri Janši dobesedno je, ker poskuša plasirati kot normalno nekaj, kar je samoumevno, kar vsi vemo in kar je očitno. Želim reči, da je zdrava pamet veliko bolj kontroverzen pojem, kot se zdi na prvi pogled. Po eni strani ima temno plat, po drugi strani pa svetlo. Bojim se, da zdrava pamet za Trumpa in Janšo pomeni zasebno pamet. Pomeni pač ekonomsko pamet, pamet kapitalista in pamet gospodarstvenika.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗