Od prašnih stez do popkulturnega simbola: sto let legendarne ceste Route 66
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
11. novembra 1926 so uradno odprli cesto številka 66, ki je kot ena ključnih prometnic povezovala vzhodni in zahodni del Združenih držav Amerike. Skoraj 4000 kilometrov dolga cesta je tako prvič neposredno povezala Chicago oz. zvezno državo Illinois in jugozahodno obalo, natančneje Santa Monico oz. Los Angeles v Kaliforniji.
Oglas
Gradnja in vzpostavitev Route 66 nista potekali tako, kot si danes predstavljamo gradnjo sodobnih avtocest. Nobenega velikega gradbenega načrta ni bilo, nobenih obsežnih projektov. Snovalci so namreč "zgolj" povezali že obstoječe (večinoma makadamske, ponekod pa tudi tlakovane) ceste v eno, ki so jo pozneje nadgrajevali in ji nadeli asfaltno prevleko.
V začetku 20. let prejšnjega stoletja so bile namreč ameriške ceste takšne, kot si jih predstavljamo iz kakšnih vesternov: makadamske, sive, prašne, ponekod blatne. Povezovale so naselja z večjimi mesti in so bile povečini namenjene prevozu pridelkov do večjih tržnic. V letih pred velikim gospodarskim zlomom pa se je vse bolj pojavljala težnja po širitvi trgov, po čim bolj neposrednemu prometu z enega konca velike države do drugega. Zato so začeli snovati sistem povezovalnih, "vseameriških" cest, ki bo prostrana, marsikje še danes nenaseljena območja povezal tesneje, kot je to omogočala železniška infrastruktura.
Oče Route 66: zviti poslovnež Cyrus Avery
Ključna osebnost pri vzpostavitvi ceste 66 je bil Cyrus Avery, poslovnež iz Tulse v Oklahomi. Kot zvezni svetovalec za avtoceste se je zavedal potrebe po čezcelinski povezavi, a je imel pri snovanju tudi svoje interese – zavzemal se je namreč za to, da cestna povezava med vzhodno in zahodno obalo ne bi potekala naravnost, ampak bi naredila "ovinek" skozi njegovo domačo Tulso, kjer je odprl obcestni motel in si od povezave obetal dobiček. Načrt mu je delno padel v vodo, ko so uradniki v Kentuckyju uspeli z idejo o cesti 60, ki je nato desetletja povezovala mesto Virginia Beach v zvezni državi Virginia in Arizono.
A Avery, ki se ga je zato pozneje prijel vzdevek "oče Route 66", ni obupal. Kot član zveznega odbora za meddržavne avtoceste je predstavil zamisel o povezavi med Chicagom in Los Angelesom, ki bi v nasprotju s cesto 60 obšla Skalno gorovje, kar bi pomenilo tudi, da bi bilo potovanje po bolj suhih predelih mogoče tudi v zimskem času. Priročno pa bi ta cesta potekala tudi skozi Oklahomo, kjer so imeli tedaj edini betonski most čez reko Arkansas.
Ko je bila trasa sprejeta, se je začela nova bitka. Leta 1925 so namreč začeli usklajevati poimenovanja. V Kentuckyju so ostro nasprotovali zamisli Averyja in njegovih podpornikov, da bi cesta nosila okroglo številko 60, zato je bila nekaj časa v igri (precej manj opazna) 62, dokler niso ugotovili, da je še nedodeljena tudi številka 66. Ker se je številka dobro slišala in si jo je bilo lahko zapomniti, so jo uradno potrdili, cesta pa je bila – tako kot tudi Route 60 in še drugih skoraj 100 cest – uradno ustanovljena 11. novembra 1926.
Kot omenjeno, se je začela v Chicagu (ameriška zvezna država Illinois), nato pa povezovala zvezne države Missouri, Kansas, Oklahoma, Teksas, Nova Mehika, Arizona in se po 3940 kilometrih (oz. 2.448 miljah) končala v Santa Monici (Kalifornija).
Razlogov, da je cesta 66 danes daleč najbolj prepoznavna, čeprav od leta 1985 ni več del ameriškega sistema zveznih avtocest, je več. Precej zaslug za njeno popularizacijo ima Avery, ki po ustanovitvi ceste ni počival na lovorikah, ampak se je lotil njene modernizacije. Le približno tretjina celotne trase je bila, kot omenjeno, ob ustanovitvi tlakovana ali asfaltirana (pa še to večinoma le v Illinoisu), preostalih več tisoč kilometrov so sestavljale slabo vzdrževane lokalne poti, makadam, zbita zemlja, ponekod pa zgolj lesene deske, položene na puščavski pesek.
Investicija v oglaševanje, ki se je obrestovala
Potovanje je bilo tako precej nevarna "pustolovščina" - poleti je bila cesta nenehno ovita v nepregleden oblak prahu, ob nalivih pa se je spremenila v blatno past, v kateri so vozila obtičala. Zato so se Avery in njegovi partnerji lotili asfaltiranja, poleg tega pa so veliko truda vložili v promocijo poti. Med drugim so leta 1928 zasnovali ultramaraton Bunion Derby, ki je potekal po celotni trasi ceste, štiri leta pozneje, ko so v Los Angelesu potekale olimpijske igre, pa so precej denarja vložili v prepričevanje navijačev, naj se do kalifornijskega mesta odpravijo ravno po tej poti.
Največ pa je k popularizaciji ceste 66 prispeval veliki gospodarski zlom in kriza, ki mu je v 30. letih prejšnjega stoletja sledila. Route 66 je bila namreč simbolna in dejanska pot za mnoge, ki so se podali v Kalifornijo v iskanju boljšega življenja (ali pa vsaj dela). V Kansasu, Oklahomi in Teksasu so se v teh letih soočali še s hujšo katastrofo – na območju so namreč skoraj vse desetletje divjali peščeni viharji, zaradi česar je bila pridelava hrane praktično nemogoča, zato so se prebivalci množično odločali za selitev na zahod. Prav nič romantično potovanje je v svojem romanu Grozdi jeze (Grapes of Wrath, 1939) popisal tudi sloviti ameriški romanopisec John Steinbeck in v njem prvi uporabil izraz, ki se Route 66 drži še danes: "Mati vseh cest".
Gospodarska kriza je bila, paradoksalno, "zaslužna" za dokončno modernizacijo celotne trase, saj je bila gradnja eden od projektov t. i. new deala ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta. Prek zveznih agencij je več tisoč delavcev dobilo zaposlitev in sodelovalo pri gradnji mostov, miniranju, nasipavanju in asfaltiranju ceste, ki je tako dobila svojo končno podobo. Leta 1938, ko je bil asfaltiran še zadnji odsek, je tako Route 66 postala prva popolnoma asfaltirana vseameriška cesta.
Po drugi svetovni vojni, sploh pa v 60. letih, ko je avtomobilska industrija doživljala svoj razcvet, je cesta postala pravi raj za popotnike, ob njej pa so rasla in se razvijala mesta, v katerih so se ti ustavljali, skupaj z njimi pa tudi (vpadljivi in unikatni) moteli in druga prenočišča ter ponudniki hrane in pijače. Prav ob tej cesti so se pojavile tudi prve t. i. drive-in restavracije.
Zaton Route 66, ko so zgradili boljše in hitrejše avtoceste
Cesta je sicer v poznih 70. in začetku 80. let počasi začela izgubljati pomen, leta 1985 je bila uradno "upokojena", nadomestile so jo druge, sodobnejše in (bolj) sistematično zgrajene cestne mreže. Kljub dejstvu, da ni bila več ena ključnih prometnic v državi, pa Route 66 ni utonila v pozabo. Še danes namreč velja za ikonično, čeprav nekaterih delov ni več – po uradnih podatkih je tako prevoznih še okoli 80 odstotkov prvotne trase.
Svoje mesto je namreč po zaslugi uspešnice (Get Your Kicks on) Route 66, ki jo je leta 1946 napisal Bobby Troup, zapel pa Nat King Cole, našla tudi v popularni kulturi. Pesem so pozneje večkrat predelali, tudi zasedbi The Rolling Stones in Depeche Mode, še danes pa velja za nekakšen smerokaz oz. zemljevid točk, na katerih se je med potovanjem po cesti nujno treba ustaviti. Mlajšim generacijam je cesto približala animirana uspešnica Avtomobili (Cars), ki se dogaja v mestu Radiator Springs in prikazuje usodo resničnih krajev ob Route 66, ki so potonili v pozabo, ko so mimo njih zgradili moderno, hitro avtocesto.
T. i. mesteca duhov dejansko obstajajo in so danes pravi magnet za ljubitelje retro Amerike, saj se zdi, da se je zanje svet ustavil v 50. ali 60. letih prejšnjega stoletja. Kar nekaj krajev ob cesti pa je v zadnjih letih, ko se je približevala stoletnica ceste, doživelo svoj novi turistični razcvet, med njimi sta npr. Seligman, ki velja za sedež gibanja za ohranitev ceste, in Oatman v Arizoni.
Arizonska bisera: Seligman in Oatman
V Seligmanu vas tako pričakajo tiste "prave" ameriške restavracije s hrano (t. i. diners), trgovine, založene z vsem, od hrane do kakšnega vijaka, in pristno obnovljene stare črpalke, ki odražajo duh ne tako daljne preteklosti.
Še bolj pa izstopa Oatman, nekoč rudarsko mestece, ki ga je v 20. letih 20. stoletja sicer skoraj povsem uničil požar. Edina "preživela" stavba v mestecu je hotel, zgrajen leta 1902, ki danes deluje kot muzej, v njem pa je tudi restavracija, slovi pa tudi po zaslugi legende, da sta v njem svojo poročno noč leta 1939 preživela takrat velika hollywoodska zvezdnika Clark Gable in Carole Lombard. Eden najbolj obleganih zvezdniških parov tistega časa (Gable je bil ravno sredi snemanja slovitega filma V vrtincu) si je namreč želel v zakon skočiti brez nadlegovanja javnosti. Zato sta se 29. marca odpeljala v Kingman v Arizoni, kjer sta kupila poročno dovoljenje in se še isti dan pozno popoldne na skrivaj poročila v tamkajšnji metodistični cerkvi, nato pa se vrnila v Los Angeles. A v javnosti je (verjetno po zaslugi kakšnega iznajdljivega hotelirja) zaokrožila novica, da sta poročno noč preživela ravno v omenjenem hotelu, kar so poznavalci in raziskovalci pozneje ovrgli.
Poleg hotela so glavna atrakcija Oatmana danes divji osli, ki se prosto sprehajajo po ulicah in hribovnati okolici mesta, na kar popotnike na vsakem koraku opominjajo opozorilne table (in kupčki, ki jih osli puščajo za seboj). Osli so potomci delovnih živali, ki so jih uporabljali rudarji v 19. stoletju, ko so tam kopali zlato rudo. Ko je te zmanjkalo, so rudnike zaprli, rudarji so počasi odšli, osle pa pustili, naj se znajdejo po svoje. In so se. Niso le preživeli, ampak se tudi konkretno namnožili, tako da so danes osrednja znamenitost kraja, ki je bil v desetletjih po požaru na novo zgrajen v slogu mestec iz časa zlate mrzlice.
Na vsakem koraku vas tako pričaka simbolika divjega zahoda (od kavbojskih klobukov do tipičnih saloonov in trgovin z lesenimi podesti). Za nameček pa domačini, ki se v odmaknjenem mestu preživljajo izključno s turizmom, poskrbijo še za pravo kavbojsko zabavo - sredi glavne (no, edine) ceste večkrat na dan uprizorijo prave, zabavne kavbojske pretepe in strelske obračune.
Potovanje po cesti 66 danes pritegne predvsem tiste, ki si želijo na poti uživati in jim je ta pomembnejša od samega cilja. Na določenih odsekih je promet redek, vozišče pa ponekod že v precej slabem stanju, z razpokanim asfaltom in neutrjenimi bankinami. A ponekod je pot še zgledno urejena, cesta pa ravno prav ovinkaste, da je primerna za vožnjo z motornimi kolesi, zato je Route 66 posebno priljubljena prav med motoristi. Prostrano pokrajino občasno prekinejo povsem ameriške bizarne zanimivosti, kot je na primer drog, na katerega popotniki obešajo svoje (neuporabne) čevlje, postavljen sredi ničesar.
Celotna trasa po navedbah lokalnih avtoklubov vzame od dva do tri tedne (odvisno od tempa in morebitnih "ovinkov" na poti), a kot omenjeno se čisto po celotni trasi nekdaj 3940 kilometrov dolge ceste niti ni mogoče zapeljati, sploh v zadnji "etapi", po Kaliforniji, je takšnih odsekov kar nekaj. Turisti kljub temu običajno pot sklenejo na pomolu v Santa Monici, ob slovitem znaku, ki opominja, da se tam Route 66 konča.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗