Najprej zlato, nato biotska raznovrstnost: kako je Armenija izvedla COP17

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sedemnajsta konferenca pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti se je v Erevanu končala 31. oktobra – dan pozneje, kot je bilo načrtovano, po dvanajsturnem nočnem plenarnem zasedanju.

Minister za okolje in predsednik konference Hambardzum Matevosjan je udaril s kladivcem z besedami: »And that's it. Perfect« – »In to je to. Odlično« – ter izjavil, da so rezultati »presegli pričakovanja«. Delegati so po navedbah Carbon Brief pohvalili logistiko – brezplačne avtobuse, zapore cest in zaprte šole; politolog Yves Zinngrebe iz Helmholtzovega centra pa je predsedovanje označil za »zelo vestno«. Glede organizacije ni bilo pripomb.

Država je organizirala konferenco o varstvu narave, na katero ni spustila lastnih naravovarstvenikov.

Volodimir Sonjuk. FOTO: osebni arhiv

Vendar države gostiteljice ne ocenjujejo le po tem, kako so potekala pogajanja. Obstaja še drugo vprašanje: kaj v teh dneh počne z lastno biotsko raznovrstnostjo – in s tistimi, ki jo poskušajo varovati.

Devet dni pred začetkom je vlada kljub zahtevam Bernske konvencije zagnala rudnik zlata. Med konferenco je policija osemkrat prišla v konflikt z okoljevarstveniki, a se na to ni odzval noben državni organ.

Pristojno ministrstvo pa je v javno razpravo poslalo predlog zakona, ki bi lokalnim skupnostim odvzel pravico do blokiranja rudarskih projektov; razprava se je zaključila na dan konca COP17.

Anna Šahnazarjan iz Armenske okoljske fronte, ki ji zaradi majice s sloganom proti rudniku dvakrat niso dovolili vstopa na prizorišče, je to za taz povzela takole: Armenija je prevzela vlogo organizatorice dogodka, ni pa bila udeleženka konference.

Rudnik, odprt devet dni pred konferenco

Desetega oktobra je Nikol Pašinjan na slovesnosti, ki je predhodno niso napovedali, zagnal rudnik zlata Amulsar blizu Džermuka in ga označil za »zgodbo o uspehu«. Okoljski pravnik Artur Grigorjan piše, da je odsotnost predhodne napovedi premierju omogočila trditev: ker ni protestov, so pomisleki očitno odpravljeni.

Stalni odbor Bernske konvencije Sveta Evrope je že leta 2025 pozval k začasni ustavitvi dovoljenj za izkopavanje, leta 2026 pa je pred COP17 zahteval novo presojo vplivov in ustanovitev narodnega parka Džermuk. Vlada je odgovorila, da presoja in dovoljenja »ostajajo v veljavi«; nove presoje ni, prav tako ni parka – na to je dan pred začetkom opozorila Fundacija Heinricha Bölla. Več kot štirideset organizacij in aktivistov navaja dvanajst ciljev same konvencije, s katerimi je projekt v nasprotju. Pod rudnikom, ob reki Arpa, leži Kečutski zbiralnik, od koder se voda po predoru preusmerja v Sevan – vse, kar bo zašlo v reko, bo tako končalo v največjem jezeru države.

Navzkrižje interesov tu ni metafora: država je od leta 2024 lastnica 12,5 odstotka družbe Lydian Armenia, leta 2025 pa je za njena posojila izdala državno garancijo v višini 150 milijonov dolarjev. Predsednik konference o biotski raznovrstnosti je zastopal delničarja in poroka rudnika.

Majica kot varnostna grožnja

Na dan odprtja aktivistom s plakati in majicami SaveAmulsar (»Rešimo Amulsar«) niso dovolili prehoda iz zelene v modro cono; plakate so prepovedali, približno deset policistov pa jim je ukazalo, naj se umaknejo od glavnega vhoda. Silva Adamjan je povedala, da so skupino spremljali uslužbenci Službe za nacionalno varnost: »niti v modro cono nas ne spustijo«, »to je sramota«. Šahnazarjan so 21. oktobra zaradi majice za petnajst minut zadržali pri vhodu – tik pred njenim lastnim nastopom na konferenci.

Ko so proteste prepovedali pri vhodu, so se preselili v notranjost. Aktivist Shavarsh Margaryan je 24. oktobra tri ure stal v modri coni s težkim kamnom, privezanim na nogo; na kamnu je bil napisan znesek, ki ga rudarska družba od njega zahteva v tožbi. Štiri dni pozneje sta na predavanju v zeleni coni dva policista od Levona Galstjana zahtevala, naj izroči mikrofon, ko je spregovoril o preselitvi rastlin z rdečega seznama z območja rudnika – odstopila sta šele po ogorčenem odzivu občinstva.

Front Line Defenders je oblastem poslala nujni poziv: organizacija »meni, da so zagovorniki človekovih pravic tarča pregona zaradi zakonitega in miroljubnega delovanja na področju človekovih pravic«; posebni poročevalec Aarhuške konvencije Michel Forst je obljubil, da bo vprašanje izpostavil pred vlado, če se potrdi prekoračitev pooblastil varnostnega osebja. Ministrstvo za notranje zadeve, Služba za nacionalno varnost in Ministrstvo za okolje se niso odzvali na nobenega od incidentov. Lydian je medtem po besedah pravnice Nazeli Vardanyan vložil tožbo proti njej zaradi številke, objavljene na spletni strani same družbe. Matevosjan je 25. oktobra potrdil: modra cona je »zaprta za državljane«.

Zakon, poslan v javno razpravo, še preden so gostje odšli

Pet dni pred odprtjem je Ministrstvo za teritorialno upravo objavilo predloge sprememb Zakona o podzemnih bogastvih in zakona o presoji vplivov. Danes lahko ugovor sveta lokalne skupnosti blokira državno presojo rudarskega projekta – to je edini vzvod, ki ga ima skupnost proti rudniku na svojem ozemlju.

Po predlogu bo »razloge za ugovor« preučil pooblaščeni organ, ki bo sam odločil, ali so zadostni. Sto pet organizacij, od Transparency International do Erevanskega tiskovnega kluba, je zahtevalo umik svežnja predlogov in preverjanje »pristranskosti pripravljavcev v korist rudarskega gospodarstva«. Javna razprava se je zaključila 30. oktobra; izid še ni objavljen.

Po 31. oktobru se vlada na konferenco ni več ozirala. Armenija je dobila dve leti predsedovanja, zdaj pa z njima odhaja v senco podnebne konference v Antalyi. Ni rešila niti enega spora med pogodbenicami – vsi so preloženi na Quito 2028. Dve odločitvi, ki ju je sprejela sama – zagon Amulsarja in predlog zakona o podzemnih bogastvih – pa sta usmerjeni proti samemu namenu konference.

Država je organizirala konferenco o varstvu narave, na katero ni spustila lastnih naravovarstvenikov. Šahnazarjan je to natančno poimenovala: organizatorica, ne udeleženka.

***

Volodimir Sonjuk je ukrajinski politični analitik, politični komentator in novinar, specializiran za mednarodne odnose, mednarodno varnost in geopolitiko. Od leta 2012 objavlja analitične članke in mnenjske prispevke v vodilnih ukrajinskih medijih. Njegovi članki in analize so bili objavljeni v medijih Ukrainska Pravda, OBOZ.UA, LB.ua, Glavcom, Delo.ua, Telegraf, Ukrainian News, From-UA in drugih ukrajinskih publikacijah.​ Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅