"Zmagal je kolektiv brez obraza. To je absolutna inovacija."
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
"Korak za korakom so spreminjali vzorce, za katere nismo verjeli, da se lahko spremenijo, denimo odsotnost enega šefa in pozivi k zborom državljanov. Čeprav je to bilo starejšim generacijam sprva težko razumeti, ker so vajeni voditeljev, so ljudje naposled z več kot 50 odstotki glasovali za negotovost, saj še vedno ne vemo, kdo je kandidat za premierja. Verjamejo pa v nov sistem razmišljanja." Tako o študentskem gibanju, ki je v dveh letih pripeljalo do tektonskih sprememb v Srbiji, za Globus TV Slovenija govori strokovnjakinja za družbena gibanja in direktorica Inštituta za filozofijo in družbeno teorijo Univerze v Beogradu Gazela Pudar Draško.
Oglas
Globus nocoj ob 21. 35 na TV SLO 1
Ulice številnih evropskih mest v zadnjih tednih preplavljajo mladi, ki vse glasneje opozarjajo na negotovo prihodnost, vse težje življenjske razmere in občutek, da jih politiki ne slišijo. Bo generacija Z z uporom izbojevala spremembe in ali je to edini način za dosego ciljev? Kako in zakaj je uspelo študentskemu gibanju v Srbiji? Gost v oddaji bo pa sociolog in profesor na mariborski univerzi dr. Rudi Klanjšek.
Da bi našlo odgovorne za smrt 16 ljudi v zrušenju nadstreška v Novem Sadu, je študentsko gibanje v Srbiji najprej zasedlo fakultete in sprožilo množične shode in proteste. Ker ti po letu dni niso dali rezultatov, pa se je samo podalo v politični boj, izsililo razpis predčasnih volitev in prepričljivo premagalo izkušenega avtokrata in njegov stroj - in to brez voditelja, medijev in denarja. Kako in zakaj je študentom v Srbiji uspelo?
Kdaj je pravzaprav nastalo študentsko gibanje? Vemo, da se je nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu zrušil 1. novembra leta 2024, kar je bil sprožilec vseh sprememb, ki smo jim priča do danes. Kdaj točno je nastalo študentsko gibanje?
Nastalo je konec novembra, po tem ko so študenti Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu odšli na ulice, da bi se poklonili žrtvam nadstreška. V tistem trenutku se je začela samoorganizacija študentov prek plenumov, ki je izjemno hitro pridobivala zagon. Izjemno hitro so se razmahnili, hitro so se organizirali na različnih fakultetah in v manj kot dveh tednih so imele vse javne univerze v Srbiji plenume na svojih fakultetah.
Kako delujejo plenumi? Kakšen je odnos med plenumi in univerzami?
Delujejo po univerzitetnih središčih. Ker imamo recimo v Beogradu dve univerzi – Univerzo umetnosti in Univerzo v Beogradu –, ti dve skupaj delujeta kot en velik skupek fakultet, razdeljeni pa so po mestih. Imamo še univerze v Novem Sadu, Kragujevcu, Nišu, Novem Pazarju in Kosovski Mitrovici. Na vsaki fakulteti deluje plenum, ki ga sestavljajo vsi študenti, ki želijo prisostvovati in sodelovati pri dejavnostih. Na ravni Srbije je okoli 90 plenumov, ki skupaj sprejemajo odločitve. Večinoma se to najprej ureja na ravni mesta, nato pa se dvigne na nacionalno raven. Odvisno od konkretnega vprašanja in procesa pa obstajajo določene zadeve, o katerih odloča vseh 90 plenumov skupaj.
Vemo, da se se oblike protesta v dveh letih spreminjale. Najprej so bile zasedbe fakultet, množični shodi in množični protesti, kolesarjenja, državljanjska nepokorščina. Kaj je bila tista prelomnica, ko so se študenti odločili vstopiti v politično življenje in postanejo del političnega odra?
Ne pozabite na molk. Mislim, da je tistih 15 oziroma pozneje 16 minut tišine ob zrušitvi nadstreška ena najpomembnejših simbolnih potez gibanja, ki nas je vse je v tem procesu najbolj premaknila. Odločitev, da prerastejo v politično gibanje se je zgodila po poskusu udara z zvočnim topom oziroma napadu z zvočnim topom 15. marca 2025. Takrat so študenti dojeli, da s tem režimom ni mogoče doseči sprememb zgolj s postavljanjem zahtev in da je za uresničitev njihovih zelo jasnih zahtev nujno, da režim pade. Padec vlade, ki se je zgodil januarja, očitno ni bil dovolj. Takrat (marca lani, op.a) je padla odločitev za vstop v politično tekmo in zahtevo po volitvah, da bi se na volitvah zamenjala oblast in bi prišel nekdo, ki bi lahko izpolnil osnovne pogoje za vzpostavitev pravice.
Na kakšen način pa so študenti potem prišli do 250 kandidatov za poslance?
To je zelo zanimiv proces, za katerega ne vem, ali se je že kje zgodil. Študenti so imeli pravico skozi svoje plenume na ravni vsake fakultete predlagati kandidate, za katere so menili, da imajo dovolj strokovnosti, dovolj integritete, da bi lahko opravljali zahtevno delo v parlamentu. Najprej so o tem odločali na ravni fakultete, predlagali so kandidate. Nato so to storili na ravni mest - univerz in izbrali svoje kandidate. Na koncu avgusta letos so izvedli t.i. nacionalni veto, kjer so se vsi skupaj zbrali in skupaj sestavili listo kandidatov, ki so bili takrat v igri. Skozi različna preverjanja, razprave, kdo so kandidati, kakšna je njihova preteklost, ali so dovolj strokovni, ali so dovolj "čisti" oziroma niso bili vpleteni v umazane posle in podobno. Tako se želeli sestavili listo ljudi, ki so zastavili svojo integriteto in svoje ime, in ki bi začeli znova graditi demokratično Srbijo.
Kako v praksi poteka vlaganje veta na posamezne odločitve plenumov? Javnost je denimo presenetila novica, da med kandidati študentske liste Študenti zmagujejo ni bilo rektorja Univerze v Beogradu Vladana Đokića.
Sama nisem bila prisotna na plenumih, imam pa nekaj informacij. Kandidati so predložili svoje življenjepise in soglasje h kandidaturi. Študenti so to pregledali, če je imel kdo pripombo oziroma želel vložiti veto, je napisal obrazložitev, zakaj se ta oseba po merilih integritete ali strokovnosti ne more uvrstiti na študentsko listo. Drugi študenti, ki so menili, da zavrnitev ni utemeljena, pa so pisali ugovor oziroma zagovor kandidata. Potem so odločali preprosto z glasovanjem, ali ta oseba gre naprej ali ne gre naprej na podlagi argumentov, ki so bili v enem in v drugem nasprotnem predlogu. Tako smo dobili posameznike, ki so bili zavrnjeni, ker je obveljalo prepričanje, da iz različnih razlogov ne morejo predstavljati študentske liste.
Zelo zanimiv je vidik integritete, ki ga poudarjajo študenti. Gre za povratek morale v politiko. Kako gledate na to?
Mislim, da je to nujno potrebno. Živimo v državi, v kateri je bila morala leta in leta popolnoma poteptana, v kateri celo pri nekaterih najosnovnejših stvareh, za katere bi lahko pričakovali, na primer nekoga povozijo z avtom in pričakujete, da bo ta oseba nosila neke posledice, se to ni dogajalo. Kaj šele pri nekih finančnih malverzacijah in ostalem. Celo tam, kjer je bilo odvzeto življenje, ni obstajala pravica. Obstajal je režim, ki je popolnoma ščitil takšen sistem, temeljil je na lojalnosti in na tem, ali ste mu poslušni, ali zagotovite "kapilarne glasove" na volitvah (glasovi zaposlenih v javnih podjetjih, prejemniki socialnih pomoči, zaporniki in podobno, op.a.). To je vse, kar je bilo pomembno. Ob izstopanju iz tega sistema mislim, da je resnično izjemno pomembno, da se integriteta, odprtost ter neposrednost vrnejo v politiko, da v bistvu veste, pri čem ste z ljudmi, ki prihajajo.
Povsem zanesljivo študentska lista in ljudje, ki stojijo zadaj, imajo dobre namere, da to državo popravijo, da jo pripeljejo v demokratično, pravilno delovanje. Videli bomo, kako se bo to izteklo, ker smo vendarle dolgo živeli v politični kulturi, ki je bila takšna, kot sem jo prej opisala. Iz nje je treba izstopiti in iti korak za korakom. Študenti so ta prvi korak že naredili, menim, da je njihova vloga izjemno pomembna, ker so oni najneodvisnejši del družbe. V bistvu so bili študenti vedno nosilci upora, ker so najmanj obremenjeni z družino, posli in ostalim. Oni lahko vnesejo etiko in pravico, ki manjka v tej družbi.
Kako pa je dejstvo, da so mladi in pripadajo drugi generaciji, vplivalo na pripadnike ostalih generacij? Samo glasovi mlade generacije namreč niso zadoščali.
Mislim, da so v Srbijo resnično prinesli nekaj novega. Eden mojih kolegov komunikologov je večkrat dejal, da je bila to prva kampanja 21. stoletja, ki smo jo videli v Srbiji. Ko opazujete, kako so vodili kampanjo, kako so jo odprli s kolom, z veseljem, ko so predali študentsko listo, so oni korak za korakom spreminjali stvari, za katere je bilo za nas izjemno težko verjeti, da se lahko spremenijo. Denimo, da nimate šefa, ki vam mora vse povedati. Ali pa poziv k oblikovanju zborov državljanov. Na začetku smo se vsi vprašali: kaj pa je zdaj to? (nasmešek)
Torej imamo opcijo, ki je zmagala, vi pa ne veste, kdo bo premier, ne veste, kdo bodo ministri, veste pa, da obstaja nekaj, kar ni dobro, in verjamete tem ljudem ter njihovemu sistemu razmišljanja, enostavno jim zaupate, da bodo prinesli nekaj boljšega. Zato menim, da so oni že naredili spremembe, zdaj je na teh, ki prihajajo, da se obdržijo in to nadaljejo.
Potrebujemo odgovorne ljudi, potrebujemo imena, potrebujemo voditelje. In ves čas se primerjamo z Madžarsko, kjer obstaja konkreten voditelj. Čeprav je bilo to težko sprejeti mnogim ljudem, zlasti starejšim, vidimo da počasi prihaja do spremembe. Vidimo, da 53 odstotkov ljudi pravzaprav glasovalo za negotovost. Imamo namreč opcijo, ki je zmagala, vi pa ne veste, kdo bo premier, ne veste, kdo bodo ministri. Veste pa, da obstaja nekaj, kar ni dobro, in verjamete tem ljudem ter njihovemu sistemu razmišljanja, enostavno jim zaupate, da bodo prinesli nekaj boljšega. Zato menim, da je študentsko gibanje že ustvarilo spremembe, zdaj pa morajo z njimi nadaljevati.
V čem se srbsko gibanje razlikuje od gibanj generacije Z v drugih evropskih državah, kjer prav tako potekajo protesti, a z veliko nasilja?
Glavna posebnost srbskega študentskega gibanja je, da je povsem nenasilno. Vidite, kaj se dogaja v Tirani, v Parizu, v Rimu in drugod. Vzroka za nenasilje sta dva: režim je posegal po nasilju in imel svoje falange, navijače, ki so bili v bistvu zelo nasilni, in potem nočete biti kot režim. Drugi dejavnik pa je to, da je gibanje zelo hitro postalo precej uspešno. Že prva zborovanja so bila zelo množična; prvi val se je končal s tistim 15. marcem lani, ko se je zbralo več ljudi kot 5. oktobra leta 2000 po padcu Slobodana Miloševića. Torej ko imate možnost, da mobilizirate ljudi na miren način, za mobilizacijo ne potrebujete nasilja. Nasilje vam škodi, ker potem nekateri ljudje ostanejo doma, nočejo ven z otroki. Vi pa potrebujete vse. Tako, da mislim, da je ta kolektivni um, ki ga imajo študenti v svojem skupnem razmišljanju, sprejemal zelo dobre odločitve. To se vidi tudi po tem, da jim je uspelo zmagati na volitvah na način, ki ga doslej še nismo videli.
Kako pa bo potekalo odločanje v prihodnje? Vemo, da nimajo voditelja, pred Srbijo pa je oblikovanje parlamenta in vlade. Odločanje bo moralo biti hitrejše.
Kmalu nas čaka konstituiranje skupščine, izbira predsednika parlamenta in vodij odborov. Znotraj gibanja zdaj oblikujejo natančne postopke za izbiro najboljših kadrov za ministrske položaje. Verjamem, da bomo do konca leta že imeli delujoče institucije.
Mi smo praktično imeli državo, ki ni komunicirala s strokovno skupnostjo, s civilno družbo, z državljani, ampak je preprosto zadovoljevala neke druge interese male elite.
Ali se s tem spreminja tudi sama paradigma politike?
Prinesli so model kolektivnega vodstva. Nimate torej ene osebe, ki odloča. Pričakujem, da se bo ta model poskušal prenesti tudi na druge ravni. Ni nikogar, ki lahko nosi odgovornost za vse. Ljudje, ki so strokovni, ljudje, ki preprosto morajo opravljati svoje delo v okviru institucij, bodo dobili priložnost, da bodo resnično odgovorni za svoje delo, ne pa da je ena oseba odgovorna za vse, kar se dogaja od vrha do dna. Pričakujem, da se bo to resnično zgodilo - da se bodo pristojnosti preprosto vrnile tistim, katerim pripadajo, in da se bo počasi spreminjala sama organizacijska kultura v institucijah v smislu večje udeležbe državljanov, večje udeležbe strokovnjakov. Mi smo praktično imeli državo, ki ni komunicirala s strokovno skupnostjo, s civilno družbo, z državljani, ampak je preprosto zadovoljevala neke druge interese male elite.
Kakšno pot je gibanje prehodilo v zadnjih dveh letih?
To je bila pot osebnostne in kolektivne zrelosti. To je pot izgradnje sebe na prvem mestu. Mislim, da je marsikdo izmed njih, ki so začeli in ki so ostali v gibanju do konca, danes povsem drug človek. Kot ljudje so pridobili izjemno veliko in dragoceno izkušnjo za to državo. Iskreno upam, da bodo, ko končajo svoje fakultete, saj so nekateri od njih še vedno na fakultetah in študirajo, resnično vstopili v politiko in institucije ter uspeli to svojo izkušnjo, ki so jo pridobili na zelo praktičen način in so se izkazali z dobrim razmišljanjem, prelili v delo institucij..
Kakšna je bila pri vsem dogajanju odgovornost elite? Nekateri so odkrito podpirali študentsko gibanje, denimo režiser Goran Marković, čeprav je bil izpostavljen medijskemu linču tabloidov, marsikdo je pa je bil tiho. Zakaj se elita že prej ni dejavneje vključila v prizadevanja družbe za spremembe?
Imate različne dele elite. Vsekakor je del elite javno deloval že dolgo prej. Ni mogoče reči, da so bili pasivni. Del elite je bil zelo jasno z režimom. Imate pa tudi tiste, ki preprosto niso menili, da imajo svoje mesto v vsem tem. Strukture, tradicionalni akterji, kot so opozicijske politične stranke, so bile razdrobljene. Menili so, da ne morejo nekaj prispevati in narediti kljub poskusom različnih ljudi, ki so svetovali in poskušali sodelovati, a so bili v tistem procesu "porabljeni".
Na drugi strani pa imate režim, v katerega se ne želite vključiti preprosto zato, ker temelji na popolnoma drugačnih predpostavkah in vrednotah od vaših. Študentsko gibanje je v bistvu odprlo ta prostor, politični prostor, javni prostor za ljude, ki se lahko zdaj vključijo in se počutijo povabljene, ker se zahteva stroka in neka sposobnost delovanja, gledajo se strokovnost, dobri nameni, in ne samo to, ali ste lojalni ali boste slepo poslušali. Mislim, da je v tem smislu gibanje resnično veliko storilo za to državo.
Zakaj je gibanje na koncu uspelo? Je bilo dovoj pogumno, široko?
Uspelo je ostati enotno. Mislim, da jim ni primanjkovalo ne hrabrosti ne širine, ampak so se držali skupaj. In ko se držiš skupaj, imaš potem tudi več možnosti za pogum, kot pa če si sam na prepihu. Med seboj so se opogumljali v celotnem procesu. Potrebujete skupnost, ki so jo oni zgradili. To je skupnost, ne glede na to, da se prepirajo (smeh). Kolega, ki je bil na njihovih sestankih, mi je pripovedoval: "To je katastrofa, ves čas se prepirajo, razpadli bodo." A oni tako delujejo. Sprejo se, vendar jim to ne preprečuje, da se usedejo skupaj in delajo naprej. To je dragocenost, ki je do zdaj nismo imeli. Nam so politične stranke razpadale zaradi prepirov, oni pa so se to preprosto naučili preseči.
Kje pa je glavna politična inovacija srbskega študentskega gibanja v primerjavi z drugimi gibanji v svetu?
Gibanje je v Srbiji začelo na podoben način kot mnoga druga gibanja. Imate gibanje Occupy, ki se je začelo v New Yorku in je zasedalo javne prostore, tako kot so oni zasedali fakultete, in od tam postavljalo zahteve ter poskušalo nekaj doseči. Imate vrsto študentskih gibanj, glejte Bangladeš, ki je prav tako prispeval k padcu vlade. Toda v nobenem primeru nimamo gibanja, ki bi izpeljalo celotno volilno infrastrukturo in zmagalo z več kot 50 odstotki brez ljudi, ki bi ga osebno poosebljali. Mislim, da je to inovacija, ki se bo preučevala resnično dolgo. Zmagali so kot kolektiv, ki nima obraza. Uspela jim je inovacija, da so mobilizirali državljane, pridobili njihovo zaupanje, ne da bi pri tem kandidirali koga, ki bi bil prepoznaven obraz ali voditelj. To je nekaj, kar je absolutna inovacija.
Imeli so tudi opazovalce na vseh voliščih - v Srbiji jih je več kot 8.000.
Infrastruktura je bila pokrita na vsakem volišču, kar se v Srbiji ni zgodilo vse od septembra 2000. Infrastruktura, ki so jo uspeli zgraditi, je pokazatelj, da so dobili zaupanje državljanov, ker strankam tega ni uspelo zgraditi. Niso imele zaupanja, a zaupanja niso imele tudi zato, ker so bila zelo jasna pričevanja o tem, kako so se stranke vedle med volitvami in kakšna navodila so dajale svojim podpornikom. Mi smo majhna država in stvari se zelo hitro širijo (nasmešek).
Ko so državljani videli, da ti mladi ljudje resnično nameravajo zmagati na volitvah, so vsi prispevali svoj delež. Bilo je zelo veliko ljudi, ki so številna strokovna dela opravljali prostovoljno, dežurali. Profesorji so bili v mobilnih ekipah, ki so skrbele za red na protestih. Ko se torej vprašamo: koliko je stala kampanja – stala je veliko, vendar se meri predvsem v vloženem prostovoljnem delu.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Svet,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗