Bob Dylan razprodal ljubljanske Stožice: "Poskusili smo priti v nebesa, še preden se zaprejo vrata."
Zabava in slog
Reportaža s koncerta
10. november 2026 ob 9.24 • Ljubljana - MMC RTV SLO
Brez telefonov, brez fotografov, brez neposrednega nagovarjanja občinstva in brez prilagajanja pričakovanjem. Bob Dylan je razprodane Stožice z odlično uigrano zasedbo in bogato paleto aranžmajev za uro in pol popeljal v neki drug čas.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
V Areni Stožice je nastopil eden in edini – Bob Dylan. Nepredvidljivi poet, Nobelov nagrajenec in večni duhovni samotar je v Ljubljano prišel že petič, tokrat v okviru evropske turneje.
Oglas
Kaj torej pričakovati od 85-letnega Boba Dylana? Njegova zadnja dva koncerta v Ljubljani sta namreč med občinstvom sprožila precej mešane odzive. Koncert v Hali Tivoli leta 2010 je mnoge razočaral, saj je glasbenik izbral električne aranžmaje skladb, ki so postale skorajda neprepoznavne. Pet let pozneje je v ne povsem napolnjeni Areni Stožice izvajal predvsem novejše skladbe. Tokrat pa je bila zgodba drugačna – vstopnice so pošle kmalu po začetku prodaje in Dylan je razprodal Stožice.
Dylan ne bi bil Dylan, če obiskovalci že pred koncertom ne bi prejeli posebnih navodil. Ta so vključevala strogo prepoved uporabe mobilnih telefonov in fotografiranja, tudi za uradne fotografe.
Če za Dylana velja, da je bil vedno korak pred svojim časom – spomnimo se denimo njegovega prehoda z akustične na električno kitaro ali slovite turneje leta 1976 –, bi lahko rekli, da nas je tokrat poskušal popeljati v nasprotno smer: nazaj, v neke druge čase.
Če za Dylana velja, da je bil vedno korak pred svojim časom – spomnimo se denimo njegovega prehoda z akustične na električno kitaro ali slovite turneje leta 1976 –, bi lahko rekli, da nas je tokrat poskušal popeljati v nasprotno smer: nazaj, v neke druge čase. Koncert je tako obetal svojevrsten skok v nostalgijo, in če uporabimo nekoliko obrabljen izraz, pristnost.
Kljub jasnim navodilom organizatorja, da se bo koncert začel točno ob 20. uri – in seveda se po Dylanovsko tudi je – del občinstva tega navodila ni upošteval, a se ne Bob Dylan ne skupina nista pretirano vznemirjala. Ob točni uri so začeli z udarnim Watching the river flow, po prvih nekaj taktih je, pokrit z belo kapuco, na oder stopil Bob Dylan, temu primerno so se seveda začeli tudi žvižgi navdušenja. Začetno previdno skepso je hitro zamenjalo spoznanje, da je Dylan v več kot odlični formi. Njegov glas zveni tako kot vedno – ravno prav razglašen.
Izjemni aranžmaji z dobro uigrano spremljevalno skupino
Ob boku ga je spremljal odličen bend v sestavi Joela Patersona in Juliana Laga na kitarah, Antona Figa na bobnih ter Tonyja Garnierja na basu. Zvestim oboževalcem je sicer dobro znano, da Dylan svojih pesmi na koncertih nikoli ne izvaja tako, da bi lahko občinstvo z njim prepevalo. Tudi tokrat je ostal zvest svojemu načelu. Prijetno presenečenje pa so bili aranžmaji skladb, ki so segali od bluesovskih in rockovskih do melanholičnih ter jazzovskih ritmov. V uro in pol trajajočem koncertu so se dotaknili različnih obdobij Dylanovega ustvarjanja.
Sam je tokrat prevzel trojno vlogo – vokalista, pianista in orgličarja. Posebno pohvalo si nedvomno zasluži izjemni kitarist Lage, ki se je bendu na evropski turneji pridružil poleti. V nekem trenutku koncerta so njegove solaže napolnile Stožice in segle skoraj do solz. Tudi Dylan ni razočaral – presenetil je tako vokalno kot instrumentalno. Z le nekaj (samo)zavestnimi zgrešenimi tipkami na klavirju je suvereno krmaril med skladbami, v dveh pa nam pokazal tudi svoje mojstrstvo na orglicah
Že s tretjo skladbo, It Ain't Me, Babe, je Dylan z melodičnim aranžmajem ustvaril posebno čustveno paleto. Z njo se je, lahko bi rekli tudi metaforično – ali pa vsaj tako jo je doživela recenzentka –, poklonil svojim glasbenim prijateljem. Skladba je namreč postala (še bolj) prepoznavna tudi v izvedbi Dylanovega dobrega prijatelja Johnnyja Casha, ki jo je posnel v duetu s svojo soprogo June Carter. Dylan se je svojim glasbenim kolegom v ljubljanskih Stožicah poklonil tudi pozneje, in sicer z dvema priredbama - I Can Tell Bo Diddleyja in I Can't Seem to Say Goodbye Jerryja Leeja Lewisa.
Dramaturgija slovesa?
Če se vrnemo – ali pa v resnici šele začnemo – k naslovu te koncertne reportaže, je poseben trenutek večera ustvarila skladba Tryin' to Get to Heaven. Izvedena je bila na povsem samosvoj način, njeno prepoznavno podobo pa so lahko razbrali predvsem tisti, ki dobro poznajo tudi Dylanova besedila, kar je pri njegovih koncertih tako ali tako že skoraj pravilo. "Poskusili smo priti v nebesa, še preden zaprejo vrata," bi lahko bila osrednja misel, ki se je utrnila ob/po tem večeru. Če v kontekst postavimo vse že omenjeno – od prepovedi uporabe telefonov do Dylanovega izjemnega tekstopisja in njegovega popolnega neprilagajanja pričakovanjem –, lahko rečemo, da je tokrat vse skupaj izpeljal vrhunsko. Čeprav z občinstvom, kot je pri njem običajno, ni vzpostavljal neposrednega stika, je bilo v njegovem nastopu čutiti toplino. V izboru skladb in dramaturgiji večera pa je bilo mogoče zaznati tudi nekaj, kar je spominjalo na poslavljanje.
Čeprav lahko Dylan – in verjetno do neke mere tudi je – deluje kot precej zahteven in nepopustljiv glasbenik, je na tem koncertu dokazal, da imajo njegova pravila in zahteve svoj smisel. Občinstvo brez telefonov je bilo, paradoksalno, prav zaradi določene mere nostalgije, ki jo omenjam, veliko bolj prisotno v danem trenutku. Zanimivo in na neki način osvežujoče je bilo že pred koncertom opazovati ljudi, ki so se med seboj pogovarjali, namesto da bi zrli v zaslone svojih telefonov. Med koncertom pa so namesto nenehnega snemanja skozi zaslone preprosto spremljali dogajanje na odru in se prepustili glasbi. Bili so tam – zares prisotni in z vsako skladbo globje v Dylanovem glasbenem objemu.
Ob koncu koncerta, ki ga je zaključil s klasiko I shall be released, je bil Dylan upravičeno deležen stoječih ovacij razprodanih Stožic. Sam se je, kot je v navadi, le skromno poklonil z razširjenimi rokami in brez bisa odšel z odra.
Glasbenik Sixto Rodriguez je v eni svojih skladb zapisal: "Thanks for your time, and you can thank me for mine. And after that's said, forget it." Če prevedem: "hvala za tvoj čas, za mojega se mi lahko zahvališ sam. Ko je vse to izrečeno, lahko pozabiva na vse skupaj." Mislim, da primernejšega zaključka skoraj ne bi mogla najti. Z eno pomembno razliko - tega koncerta ne bomo pozabili.
Hvala za vaš čas, gospod Dylan.
Koncertni program
1.Watching the River Flow
2.Love Sick
3.It Ain't Me, Babe
4.Tryin' to Get to Heaven
5.High Water (For Charley Patton)
6.I Can Tell (Bo Diddley cover)
7.Black Rider
8.Tangled Up in Blue
9.When I Paint My Masterpiece
10.Not Dark Yet
11.I Can't Seem to Say Goodbye (Jerry Lee Lewis cover)
12.Early Roman Kings
13.Soon After Midnight
14.Million Miles
15.Under the Red Sky
16.Sugar Baby
17.I Shall Be Released
Oglas
内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗