Kako vozijo Kitajci? Na avtocesti nas je marsikaj presenetilo.

Avtomobilnost

Popotovanje po kitajskih cesah

10. november 2026 ob 7.12 • Kitajska - MMC RTV SLO

  • 732 kilometrov brez utrujenosti.
  • Sodobne ceste, neenakomerna vožnja.
  • Kamere ne zagotavljajo prometne kulture.

Od Šanghaja do Wuhuja smo v vozilih znamke Lepas prevozili 732 kilometrov. Ceste so sodobne, avtomobili tehnološko napredni, toda vozniške navade so nas presenetile.

Na Kitajskem smo prevozili 732 kilometrov, večinoma po sodobnih avtocestah. Kljub odlični infrastrukturi nas je presenetil način vožnje nekaterih voznikov. Foto: MMC RTV SLO/Petar Santini
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Peter Malkin, vodja raziskav in razvoja za Evropo pri Cheryju, nam je v enem izmed prejšnjih pogovorov namignil, da Kitajci niso najbolj spretni vozniki. Njegove besede smo si zapomnili, med vožnjo po Kitajski pa smo dobili priložnost, da preverimo, koliko je v njih resnice.

Oglas

V Avtomobilnosti smo se odpravili na pot od Šanghaja do Wuhuja. Pred tem je bilo treba urediti še eno precej nenavadno formalnost. Čeprav imam vozniško dovoljenje že približno 30 let in sem prevozil okoli milijon kilometrov ter zamenjal približno 3000 avtomobilov, so kitajske oblasti zahtevale, da pred vožnjo po državi opravim njihov vozniški preizkus.

VIDEO

Vabljeni k ogledu videoreportaže iz oddaje Avtomobilnost na povezavi tukaj.

Postopek je bil precej administrativen. Najprej sem moral v upravno pisarno, kjer so me fotografirali, nato sem na drugem okencu oddal vlogo. Po čakanju so me napotili na manjši stol pred velik televizijski zaslon. Na njem so mi najprej prikazali teoretične vsebine in prometne znake, nato pa še posnetke prometnih nesreč, ki so jih povzročili vozniki pod vplivom alkohola. Pol ure sem si ogledoval precej pretresljive prizore. Na koncu sem dobil dovoljenje za vožnjo.

Električni lepas L6 nas je prepričal predvsem z udobjem in tišino v potniški kabini. Po 732 kilometrih smo bili kljub dolgi poti še vedno spočiti. Foto: MMC RTV SLO/Petar Santini

732 kilometrov brez utrujenosti

Na pot smo se odpravili z modelom lepas L6, najprej v priključnohibridni, nato še v povsem električni različici. L6 je razred manjši od modela L8, ki je bil prvi iz ponudbe znamke lepas predstavljen slovenskim kupcem. Kljub manjšim zunanjim meram L6 ponuja veliko udobja. Prostora je dovolj tudi na zadnjih sedežih, kjer ni primanjkovalo prostora za glavo in noge. Potniška kabina je bila zelo tiha, kar je še posebej pomembno na dolgih potovanjih. Po 732 kilometrih vožnje smo se vsi potniki strinjali, da pot sploh ni bila naporna. Tudi sam nisem čutil bolečin v hrbtenici, kar je pri tako dolgi vožnji dober pokazatelj udobja.

Bolj me je prepričala električna različica. Priključni hibrid je povsem spodoben avtomobil, vendar se mi zdi, da umirjenemu in premijskemu značaju modela L6 bolj ustreza tišina električnega pogona. Poraba je bila dobrih 16 kilovatnih ur na 100 kilometrov. Glede na umirjen način vožnje je to razumna vrednost, čeprav še ne dosega najboljših rezultatov, ki jih poznamo pri najbolj učinkovitih evropskih električnih avtomobilih.

Tudi skozi gorata območja vodijo široke in večinoma ravne ceste. Gore pogosto premagujejo s predori, doline pa z dolgimi mostovi. Foto: MMC RTV SLO/Petar Santini

Ceste so sodobne, vožnja pa precej neenakomerna

Na prvi pogled je kitajska cestna infrastruktura impresivna. Tudi ko smo se vozili po goratem svetu, so bile ceste večinoma ravne. Namesto zavitih gorskih cest so nas spremljali predori in mostovi. Avtocesta je potekala skozi gore, ne okoli njih ali čez zahtevne gorske prelaze. O tem je že prej govoril tudi sogovornik, ki je na Kitajskem delal več kot desetletje. Pojasnil je, da so številne ceste zgrajene na novo, pogosto kot dolge ravne povezave. Tudi na podeželju je cestno omrežje v veliki meri zasnovano kot mreža ravnih cest.

"Ko gradijo cestno omrežje, so ceste ravne. Ne zavijajo okoli ovinkov. Ne vodijo čez gore, ampak skozi gore. V doline se ne spuščamo, ampak jih prečkamo po mostovih. Zato ljudem ni treba voziti dinamično," je pojasnil Malkin.

In prav pri načinu vožnje smo opazili največ razlik. Na avtocesti, kjer je bila omejitev hitrosti 80 kilometrov na uro, bi pričakovali enakomerno vožnjo. Smiselno bi bilo vključiti aktivni tempomat, nastaviti dovoljeno hitrost in se prepustiti sistemu. Toda vožnja naših sopotnikov je bila precej drugačna. Voznik prvega avtomobila je nenehno pospeševal in zaviral. Hitrost se je spreminjala, vožnja ni bila tekoča, ravnanje voznikov pa pogosto nepredvidljivo. Prav takšno neenakomerno vožnjo bi lahko opisali kot nepremišljeno. Vsak je vozil po svoje, brez očitne želje po enakomernem ritmu. Podobno smo opazili tudi pri profesionalnih voznikih, ki so nas prevažali s pomočjo storitve Didi, kitajske različice Uberja.

Kamere na kitajskih cestah spremljajo tudi uporabo varnostnega pasu, telefona in nepravilno vožnjo po prometnih pasovih. Kljub temu smo opazili številne prometne prekrške. Foto: MMC RTV SLO/Petar Santini

Kamere povsod, toda vozniki še vedno kršijo pravila

Kitajska je znana po obsežnem nadzoru prometa. Kamere spremljajo prometne prekrške, med drugim nepravilno menjavanje prometnih pasov in uporabo telefona med vožnjo. Zanimalo nas je, kakšne kazni čakajo voznike. Za vožnjo brez uporabe smernih kazalcev oziroma uporabo telefona ob ušesu naj bi globa znašala 200 juanov, kar je približno 20 evrov.
Po mojem mnenju so takšne kazni precej nizke. Ne vem, koliko kazni dejansko izrečejo oziroma pošljejo voznikom, toda kljub obsežnemu nadzoru nismo dobili vtisa, da bi bili kitajski vozniki bistveno bolj disciplinirani od evropskih. Vozijo hitro tudi tam, kjer so nameščene kamere, prehitevajo tako po levi kot po desni strani. Tudi drugi udeleženci v prometu, pešci, kolesarji in uporabniki skuterjev, pogosto prečkajo ceste tam, kjer se jim zdi najprimerneje.

Seveda gre pri tem za osebna opažanja na konkretni poti, ne za statistično primerjavo vozniških navad med državami. Toda razkorak med tehnološko naprednim cestnim okoljem in prometno kulturo je bil dovolj izrazit, da ga nismo mogli spregledati.

Tehnološko napredna infrastruktura še ne pomeni nujno tudi bolj predvidljive vožnje. Na poti smo večkrat opazili nepotrebno pospeševanje, zaviranje in prehitevanje. Foto: MMC RTV SLO/Petar Santini

Kitajci ne uporabljajo asistenčnih sistemov?

Presenetilo nas je tudi, da vozniki, ki smo jih srečevali, niso pogosto uporabljali asistenčnih sistemov. Prav ti bi jim lahko pomagali pri bolj enakomerni vožnji, vzdrževanju hitrosti in varnostni razdalji. Voznik, ki bi na avtocesti uporabljal aktivni tempomat in druge sisteme za pomoč pri vožnji, bi se lahko izognil številnim nepotrebnim pospeševanjem in zaviranjem.
Ob tem se ponuja zanimiva misel: če bodo robotski taksiji na kitajskih cestah vozili bolj predvidljivo in enakomerno kot vozniki, ki avtomobile upravljajo sami, bi lahko bili v nekaterih okoliščinah celo varnejši udeleženci prometa. Kitajska ima za razvoj avtonomne vožnje številne infrastrukturne in tehnološke prednosti. Naša pot pa je pokazala, da sodobne ceste in množica kamer sami po sebi še ne zagotavljajo boljše vozniške kulture.

Peter Malkin je imel torej vsaj pri nekaterih opažanjih dober razlog za svoje opozorilo. Na Kitajskem smo namreč videli veliko tehnološkega napredka, toda za volanom nas ta ni vedno prepričal.

Vabljeni k ogledu videoreportaže iz oddaje Avtomobilnost na povezavi tukaj.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅