Pogled od zgoraj

Kitajci – zlasti tisti na severu države – pravzaprav niso majhni.

Galerija

Povprečna višina kitajskih mladeničev, starih 19 let, je 175 centimetrov. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

»Dva metra?!« Še en osupel obraz skoči pred naju s kolegom Aljažem Vrabcem v živahni pekinški četrti, ki se ponaša z nešteto prodajalnami, restavracijami in bistroji. »Liang mi ling ba,« odgovarja Aljaž. Takoj ga obkroži najmanj deset mimoidočih in vsi po vrsti ponavljajo: »Liang mi ling ba!« To pomeni dva metra in osem centimetrov, kolikor je visok.

Vsi se smejejo ob njegovem dodatku osmih centimetrov, in to z občudovanjem in naklonjenostjo, kot bi se smejali človeku, ki se lahko dotakne meseca. Nekateri med njimi se na skrivaj postavijo tako, da selfi, ki ga naredijo z mobitelom, zajame tako njih kot Aljaža v vsej njegovi višini. Pogosteje pa odkrito vprašajo, ali se lahko fotografirajo z njim. Pošaliva se, da bi najbrž kar dobro zaslužil, če bi zaračunaval vsako fotografiranje.

Kitajci – zlasti tisti na severu države – pravzaprav niso majhni. Povprečna višina kitajskih mladeničev, starih 19 let, je 175 centimetrov, tisti s severa države pa so povprečno visoki 178 centimetrov. A zelo visokih je malo. Se mi pa zdi, da je prav povezava »tujec + 208 centimetrov« najmočnejši vzrok za osuplost, pomešano z zabavo in neprikrito srečo, da je prav njim uspelo videti tako posebnega lao waia. »Lao wai« pomeni 'tujec' oziroma dobesedno 'stari od zunaj'.

Aljaž Vrabec meri dva metra in osem centimetrov. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kadar imava čas in nama ni treba takoj odhiteti naprej, se razvije pogovor: Ali igra košarko? Je že slišal za Yao Minga (slovitega kitajskega košarkarja, ki je igral za Houston Rocketse in je visok 229 centimetrov)? Bi bil pripravljen igrati v kitajski reprezentanci?

Med spremljanjem, kako Kitajci opazujejo Aljaža z nekakšnim veselim občudovanjem, se počutim, kot da sem prišla v staro Kitajsko izpred pol stoletja, ko so se ljudje tukaj na vse novo, nepojasnljivo ali zanimivo odzvali s smehom. Tistim zdravim, iskrenim smehom, ki je bil hkrati priznanje, da veliko stvari niso videli zato, ker živijo za Velikim zidom; tistim otroškim nedolžnim smehom, v katerem se je tokrat skrivalo vprašanje: »Kako je videti svet, ko se ga gleda od zgoraj?«

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅