Naša športnica zgrožena nad slovensko politiko, brata davila za šalo

Šestindvajsetletna judoistka ima za seboj že dva nastopa na olimpijskih igrah. Velja za naslednico olimpijskih prvakinj Urške Žolnir, Tine Trstenjak in Andreje Leški.

V tokratnem Intervjuju na vlaku je razkrila marsikaj zanimivega o svojih začetkih, družini, poroki, hobijih...

Za razliko od staršev mnogih športnikov Kajina starša nista bila športnika. Kot pravi, je mamo Majo, zdaj planinsko vodnico, za tek in planinarjenje navdahnila sama, medtem ko se je oče že od malega predvsem posvečal svojemu podjetju in mizarski delavnici. Kaja je bila športno aktivna že od malega, saj se je preizkusila v več različnih športih, od ritmične gimnastike, plezanja, atletike, ki jo je trenirala pri atletski šoli Brigite Bukovec, in tudi kajaka na divjih vodah, saj njena družina živi precej blizu kajakaškega centra v Tacnu. Slednjega je vzela resno in se s kajakom zapeljala tudi čez znamenito tacensko zapornico. Ob koncu se je odločala ravno med kajakom in judom. "Za judo sem se odločila tudi zaradi tega, ker sem tam imela več prijateljic. Poleg tega ta poteka v dvorani in ne v mrzli vodi. Kajak smo trenirali tudi pozimi, ko v njej ni ravno prijetno. V judu sem enostavno bolj uživala. Že od majhnega sem se več družila s fanti in se z njimi rada 'fajtala'," pojasnjuje, kaj je pretehtalo med tema športoma.

Ob tem dodaja, da v šoli sicer ni bila problematična in da je imela tudi lepe ocene: "Študija poleg športa nikoli nisem zanemarjala. Po osnovni šoli sem obiskovala športno gimnazijo v Šiški. K moji športni karieri je ogromno pripomogel šolski koordinator Klemen Gutman, ki je športnike, posebej tiste, ki smo bili uspešni, močno potiskal naprej. Športni urnik nam je pomagal usklajevati s šolo ter se s profesorji dogovarjal, kdaj bomo pisali teste ali bili vprašani. Teste sem kdaj pisala tudi pri njem v kabinetu. Brez njega ne vem, kako bi mi uspelo usklajevati šolo in šport. Seveda pa mi ocen niso ravno podarjali in je bilo še vedno potrebno znanje."

Robert Balen

Kaja Kajzer Žabkar

Z bratom borbe kar v dnevni sobi
Kaja ima starejšega brata Luko in mlajšo sestro Pijo, ki sta ravno tako trenirala judo. Prav Luka, ki je s tem športom začel prvi, jo je spodbudil, da se je v njem preizkusila tudi sama: "Brat je s treningi relativno hitro zaključil, sestra pa je z judom začela predvsem zaradi mene, a značajsko ni ravno primerna za ta šport. Usmerila se je v plezanje, ki ga zdaj tudi poučuje in opravlja tečaj za alpinistko. Z obema se zdaj razumem še veliko bolje kot v mladosti, čeprav kakšnih težav po tej plati nismo imeli nikoli. Kot vsi mlajši bratje in sestre pa smo se kdaj skregali ali stepli."

Z Luko sta v tistih letih judoistične borbe uprizarjala kar v domači dnevni sobi. "V teh domačih borbah, ki sva jih izvajala, je bilo včasih kar pestro. Morala sva paziti na robove po hiši ter da ne bi česa razbila. Sama sem ob tem morala paziti tudi na to, da ne bi kdaj prestopila kakšne meje. Luka me je večkrat kam zabrisal, če sva bila oba na tleh, pa sem bila po navadi boljša s kakšnim vzvodom ali davljenjem," dodaja. In pristavi, da se oče in mama zaradi tega niti nista pritoževala.

Sogovornica sicer zase pravi, da ima na splošno rada adrenalin. Poleg spusta čez tacensko zapornico se lahko pohvali tudi s skokom v tandemu s padalom in v Maslenici s skokom z elastiko (bungee jumping): "Takšne adrenalinske stvari kar rada počnem. Tudi v športu je veliko adrenalina, že sama tekma ga da veliko. Zdi se mi, da sem od tega adrenalina kar malce odvisna. V njem že od nekdaj uživam."

Robert Balen

Kaja Kajzer Žabkar

Bahami kot kraj srečnega imena
Tekme v judu potekajo po več različnih krajih in državah. Največ tekmovanj je v Aziji, pot pa jo kdaj poleg Evrope zanese tudi v Južno Ameriko. Letos sta denimo evropsko in svetovno prvenstvo potekala v Tbilisiju in Bakuju, zadnje bronasto odličje pa si je izborila v Abu Dabiju, prestolnici Združenih arabskih emiratov. Res pa je, da se tam osredotoča predvsem na svoje nastope in ji za ogled prizorišč po večini zmanjka časa. "Res je, da veliko potujemo, a po večini vidimo le letališča, dvorane in različne hotele. Le občasno imamo pol dneva časa, da si pogledamo kakšno znamenitost, kaj več pa ne utegnemo. Na tekmi je seveda fokus na rezultatu, zato si teh znamenitosti običajno niti ne ogledujem, saj nočem, da bi me vleklo drugam. Z glavo hočem biti samo pri tekmi. Za potovanja in oglede bo dovolj časa po karieri," tega niti ne pogreša.

Med vsemi kraji, kjer je tekmovala, so ji še najbolj v spominu ostali Bahami, konkretno otok Nassau, kjer je leta 2018 na SP do 21 let osvojila bronasto odličje. "Tam je bila kar večja ekipa, s katero smo šli skupaj tako tja kot nazaj. Ker sem nastopala v eni lažjih kategorij, sem s tekmovanjem kar hitro končala in nato imela tri dni časa, ki sem ga preživela na tem otoku. Na njem je bil tudi vodni park, tako da sem res uživala. Zame je bila to tekma, na kateri sem dosegla svoj cilj, in nato še kot nek mini dopust," ji je tudi zato ostala v posebej lepem spominu.

V takšnem pa so ji Bahami ostali še iz nekega posebnega razloga. Prav tam jo je jeseni 2024 sedanji mož Rok Žabkar na eni izmed plaž zasnubil. Izbira prizorišča sicer z omenjeno tekmo ni bila v ničemer povezana: "Tam smo bili na zasebnem otoku v lasti družbe, ki je organizirala križarjenje. Vse je organiziral Rok, sama mu pri tem nisem ničesar namignila." Na Bahamih jo je zaprosil, potem je sledilo načrtovanje poroke, ki sta jo sklenila letošnjega avgusta.

Robert Balen

Kaja Kajzer Žabkar

Moža spoznala na bencinski črpalki
Na tej poroki je svojemu najdražjemu in vsem svatom pripravila še posebno presenečenje: "Ko sem hodila do oltarja, sem zapela slovensko verzijo pesmi Josha Grobana You Raise Me Up (Ko me dvigneš). Nanjo sem se pripravljala pri profesionalni pevki in učiteljici petja Kristini Oberžan. Za to sem si kar vzela čas in morala vaditi. Z njo sem res presenetila vse goste, zanjo je prej vedela samo sestra kot moja poročna priča."

Z Rokom sta se sicer pred tremi leti in pol spoznala na malce nenavadnem kraju – bencinski črpalki. "Začela sva se pogovarjati in se nato počasi dobivati. Z njim je šlo vse gladko in brez zapletov, takoj sva se super ujela. Podpiral me je pri športni karieri, takoj sem videla, da je definitivno drugače kot pri ostalih zvezah. Vse je bilo zelo enostavno. Vmes sva še odprla skupno fizioterapijo, v kateri za zdaj dela le on. Sama se bom do OI v Los Angelesu profesionalno posvečala le judu, potem pa je cilj, da tam začnem delati tudi sama. Prej moram opraviti še pripravništvo, a bom videla, kdaj mi bo to uspelo, saj sem zdaj še zaposlena na policiji, za pripravništvo pa moraš biti zaposlen v neki zdravstveni ustanovi." Roku sicer pomaga pri posameznih promocijah ali urejanju določenih papirjev, vse potrebno pa sta uredila tudi z zavarovalnicami.

Glede na to, da je Rok fizioterapevt, ni nič nenavadnega, da je Kaja njegova redna stranka. "S tem me ni ravno pridobil, so pa to svoje prednosti in če jih lahko izkoriščam, zakaj pa ne," pove v smehu in doda, da je njen dragi do razpada kluba kot fizioterapevt deloval v nogometnem klubu Domžale, kjer so mu še vedno dolžni zelo veliko denarja, zdaj pa med drugim dela v slovenski futsal reprezentanci in pomaga tudi pri njenem judo klubu Bežigrad.

Ljudi masirala že na družinskih srečanjih
Fizioterapijo je Kaja sicer začela študirati že po srednji šoli, torej precej prej, preden je spoznala Roka. Zdaj ji manjka samo še diploma. "To 'pacam' že kar nekaj časa, sem pa res že proti koncu. Nad fizioterapijo sem se sicer navdušila že v osnovni šoli, tudi zato, ker sem bila kar pogosto poškodovana. Verjetno je svoje opravila tudi genetika. Tako sem bila kar pogosta stranka in postalo mi je zanimivo. Želela sem pomagati sama sebi, glede na to, da sem v športu, pa moram tudi poznati in poslušati svoje telo. Tudi zato sem se odločila prav za ta študij. Drugače sem že kot otrok na kakšnih družinskih srečanjih hodila do družinskih članov in jih malce masirala ter zbirala bakrene kovančke (smeh). Občutek v rokah za to torej imam," se s tem rada pohvali.

Tudi slikanje in klavir
Tega občutka pa Kaja nima le za masaže, ampak tudi za slikanje ali igranje klavirja. Slednjega je sicer v zadnjem času opustila, saj bi ga bilo treba prej uglasiti. "Končala sem nižjo glasbeno šolo, klavir, ki ga imamo pri starših, pa je zdaj povsem razglašen. Nanj je sicer igrala še moja babica. Zdaj zveni vse mimo pravega tona, tako da me pri tem bolijo ušesa. Potrebno bi ga bilo uglasiti, a tudi nimam časa, da bi na njem vadila. Drugače zelo rada ustvarjam, slikam in rišem. Pri tem se res lahko odklopim in sprostim glavo," obžaluje, da trenutno za to žal ni časa.

Ljubljančanka zdaj živi v hiši moževih staršev v Vašah pri Medvodah, kjer jo razveseljujeta tudi psa. Živali ima nasploh rada: "Že pri starših imamo dva mačka, imeli smo tudi hrčke. Pri možu imamo psa pasme češkoslovaški ovčjak, ki je že skoraj kot volk. Prej so imeli tudi papige, kanarčke in dve udomačeni veverici. Tako lahko rečem, da sem kar obkrožena z domačimi ljubljenčki."

Robert Balen

Kaja Kajzer Žabkar

Sogovornica sicer spremlja, kaj se v svetu dogaja, se pa zlasti s politiko noče obremenjevati: "Ne morem reči, da me te stvari ne zanimajo, a včasih je za kakšne stvari bolje, da jih niti ne veš. Po eni strani ni dobro, če živiš v nekem mehurčku, po drugi pa se hočem s tem čim manj ukvarjati in o tem razmišljati. O sami politiki iskreno povedano ne vem veliko. Prvič sem z njo prišla v stik, ko je svoje stvari na socialnih omrežjih, kjer sem tudi najbolj prisotna, začel objavljati Aleksander Repić. Zdaj kdaj gledam kakšna soočenja in spoznavam, kaj vse se dogaja. Ob tem sem kar zgrožena glede nekaterih stvari."

Pomislila, da ji je nekdo vlomil v sobo
V svojem klubu Bežigrad si je bila blizu z aktualno olimpijsko prvakinjo Andrejo Leški, ki pa jo je na enem od turnirjev, prizorišča se že več ne spomni, tudi pošteno prestrašila. "Andreja je tekmovala en dan za mano in tudi kasneje prišla z letalom. Poslali so jo v mojo sobo, brez da bi mi to kdo povedal. Sama sem spala, saj sem naslednji dan imela tekmo, in ob prihodu v sobo me je zbudila. Ker tega nisem pričakovala, me je to kar šokiralo in prestrašilo, saj sem najprej pomislila, da je v sobo nekdo vlomil. Razumljivo je, da sem potem zelo težko zaspala nazaj," drugače pravi, da se je v vseh teh 18 letih, odkar se že ukvarja s tem športom, zgodilo še marsikaj zanimivega, ni pa se mogla spomniti kakšne specifične anekdote.

Izkušnja tudi kviz Inkognito
Lani decembra je bila Kaja gostja tudi v torkovem televizijskem kvizu na TV Slovenija Inkognito, kjer morajo štirje člani omizja ugotoviti, kaj je gostujoča oseba po poklicu. To so pri njej ugotovili po devetih vprašanjih, pravi pa, da ji je bilo precej vseeno, ali jim bo to v dvanajstih poizkusih, kot jih imajo na voljo, tudi uspelo. Kakšen večji ljubitelj športa bi jo sicer lahko prepoznal že po videzu, a se to ni zgodilo. "Ko so me povabili v oddajo, sem zanjo sploh prvič slišala. Sam kontekst oddaje mi je zanimiv, da me niso prepoznali, pa me ni presenetilo, saj sem na blazini vseeno drugačna kot sicer. Tam imam bolj resen obraz in spete lase in sem drugačna, kot če me ljudje spoznajo v živo. Tako kot jaz ne spremljam politike ali kakšnih drugih stvari, tudi nekateri ne spremljajo športa. Včasih celo raje vidim, da me ljudje ne prepoznajo in da govorimo še o čem drugem in ne samo o športu," se to sicer povsem ne sklada z njeno pojavnostjo na družabnih omrežjih, kjer kdaj preseneti tudi s kakšno bolj atraktivno fotografijo. "Zdi se mi pomembno, da se kot športnik pojavljaš v medijih in da se odzoveš na povabila, kot je bil ta v Inkognito, ali pa na intervjuje. Če ljudje zate ne vedo, je težje tudi z vidika podpore sponzorjev, ki jo je že tako ali tako težko dobiti," ji je pojavnost v medijih vseeno pomembna.

Kot mama se v športu ne vidi
Dvakratna olimpijka in dobitnica srebra in brona z evropskih prvenstev je trenutno glede kariere z mislimi le do OI 2028 v Los Angelesu, se pa z njimi ne obremenjuje. "Zdi se mi, da so zadnje OI minile šele pred kratkim. Ker smo zdaj v klubu dobili novega trenerja iz Belgije, ki je že moj enajsti trener, kar se mi zdi že malce pretirano, se moram spet privaditi na nov sistem in drugačne treninge. Do iger v Los Angelesu me čaka še veliko stvari, zato se mi zdi čisto preveč, da bi si za cilj zadala še naslednje OI 2032 v Brisbanu. Želim si tudi ustvariti družino, ker imam zelo rada otroke, zato si ne predstavljam, da bi, če bi še tekmovala, otroka pustila doma ali hodila z njim v dvorano ter delala treninge zase. Če vzamem za primer najbolj trofejno judoistko naše kategorije Clarisse Agbegnenou, ki se je vrnila po porodu in me premagala na zadnjem SP, ima v Franciji vso možno podporo, tako finančno kot tudi fizično, saj so z njo na tekmah tudi starši in partner, ki čuvajo otroka," ob tem dodaja, da si sama kot Slovenka s svojo osnovno plačo tega ne bi mogla privoščiti.

内容来自 Ekipa,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅