Insajderski namigi: popotovanje v svet brez cinizma in zlobe (in v Nemčijo 17. stoletja)

Liffe

Če bi na Liffu lahko videli samo pet filmoboi vam Ana Šturm priporočala sledeče:

9. november 2026 ob 17.02 • Ljubljana - MMC RTV SLO

Do začetka Liffa nas ločita dva dneva, četrti sklop priporočil za filme, ki jih na festivalu ne gre zamuditi, pa pozornost usmerja k drami, ki se odvija pred kuliso študentskih protestov v Srbiji ter k labodjemu spevu velikega humanista Mika Leigha.

Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Ana Šturm, diplomirana zgodovinarka in sociologinja ter magistra Filmskih in televizijskih študijev na AGRFT, je odgovorna urednica filmske revije Ekran. Redno sodeluje v žirijah filmskih festivalov, v zadnjih letih pa je bila tudi programska soselektorica festivala Animateka. Po zaslugi mednarodnih festivalov je imela priložnost, videti vrsto naslovov letošnjega festivala. Za bralce MMC-ja je pripravila izbor petih filmov.

Oglas

Vabljeni k branju njenih priporočil za lažjo orientacijo po letošnjem programu.

Zgodovinska drama Rose bo leta 2027 avstrijski kandidat za mednarodnega oskarja. Foto: LIFFe

Rose (r. Markus Schleinzer, 2026)
Igralka Sandra Hüller je v zadnjih desetih letih postala eden najbolj vznemirljivih, raznolikih in priljubljenih obrazov s filmskih platen. Od Tonija Erdmana (Maren Ade, 2016), prek Interesnega območja (Jonathan Glazer, 2023), do letošnjega leta, ko je zaigrala v kar štirih izjemnih filmih, med katerimi nedvomno izstopa njena naslovna vloga v zgodovinski drami Rose, zgodbi o ženski, ki se je v 17. stoletju izdajala za moškega. Film, ki je postavljen v čas po tridesetletni vojni (1618–1648), so navdihnila zgodovinska pričevanja. Avstrijski režiser Markus Schleinzer, znan predvsem kot igralec in vodja kastinga, nas v svojem tretjem filmu zelo prepričljivo potopi v življenje običajnih ljudi v obdobju zgodnjega novega veka, obenem pa odpre številna, za sodobnega gledalca zelo aktualna vprašanja o svobodi, identiteti in odločanju o lastnem telesu. Za vlogo v filmu Rose je Sandra Hüller na letošnjem Berlinalu prejela tudi srebrnega medveda.

Do konca dneva je zgodba o 20-letni študentki Leni, idealistki, ki verjame, da je družbo mogoče spremeniti. Pot ji prekriža Stefan, 22-letni mladenič iz delavskega okolja, ki se druži z desničarskimi lojalisti in podporniki trenutne vlade. Med velikimi študentskimi protesti, ki pretresajo Beograd, se znajdeta na nasprotnih bregovih. Foto: LIFFe

Do konca dneva (Jelena Maksimović, 2026)
Jeleno Maksimović pri nas poznamo predvsem kot montažerko. Sodelovala je pri kar nekaj najodmevnejših filmih iz regije, kot so recimo Tovor (Ognjen Glavonić, 2018), Krajine upora (Marta Popivoda, 2021) in Tišina razuma (Kumjana Novakova, 2023). Vmes se je kot režiserka podpisala pod dva sijajna dokumentarca Taurunum Boy (2018) in Domovine (2020), na letošnjem LIFFu pa se bo predstavila s svojim prvim celovečernim igranim filmom Do konca dneva (2026). Gre za tematsko nadvse aktualen in pomemben film, ki je v svojem drznem poigravanju s filmsko govorico tudi formalno inovativen, zato ga je nujno videti na velikem platnu. "Čeprav je Do konca dneva prežet s političnim vzdušjem današnje Srbije, kjer se zdi vse razdeljeno na dva pola, avtorica prav v razpokah delitev išče zaupanje v sočloveka in s tem poganjke drugačne prihodnosti," je v intervjuju z režiserko za revijo Ekran film kar najlepše povzela Petra Meterc.

Urša Menart s svojim novim filmom dekonstruira idejo, da smo v svetu nenehne povezanosti in družbenih omrežij ljudje manj osamljeni kot kadar koli prej. Foto: Vertigo

Vse, kar je narobe s tabo (r. Urša Menart, 2026)
Nova generacija domačih scenaristk in režiserk – Sara Kern, Iza Strehar, Urška Djukić, Ester Ivakič, Maja Doroteja Prelog, Kukla, Nika Autor ipd. – je v zadnjem desetletju revitalizirala slovenski film. Med njimi je tudi Urša Menart, ki se je v zgodovino slovenskega filma zapisala kot prva režiserka, ki je na Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši film za svoj simpatični prvenec Ne bom več luzerka (2018). V novem filmu Vse, kar je narobe s tabo Menart v marsikaterem pogledu nadaljuje z raziskovanjem eksistencialne in emocionalne stiske mladih odraslih v sodobnem svetu, ki jih je zastavila že v Luzerki, a se filma predvsem v atmosferi in pristopu tudi precej razlikujeta. Vse, kar je narobe s tabo je bolj intimno, veristično, melanholično in predvsem formalno drugačno delo, ki zavestno odpira prostor za improvizacijo in kreativne intervencije celotne ekipe, znotraj katere zasijeta predvsem obe glavni igralki – Anuša Kodelja v vlogi Maruše in Klara Kuk v vlogi Alje.

Jane Schoenbrun smo doslej poznali po prvencu We're All Going to the World's Fair (2021) in uspešnici I Saw the TV Glow (2024). Foto: AP/Mubi

Seks in smrt v najstniškem taboru (r. Jane Schoenbrun, 2026)
Ljubitelji in ljubiteljice sedme umetnosti ničesar ne obožujemo bolj kot filme o filmih. Filme, ki ljubeče, strastno in poznavalsko govorijo o naših najglobljih obsesijah, ter jih obenem dekonstruirajo. Seks in smrt v najstniškem taboru oziroma "Psiho iz perspektive tuš zavese" je prav tak film: obenem vizualno kičasta in seksi kvir romanca med mlado filmarko Kris (Hannah Einbinder) in osamljeno igralko Billy (Gillian Anderson); ljubezensko pismo žanru grozljivke (od VHS kulture, prek fandomov, ki se ustvarjajo okrog različnih franšiz, do ekscesnega seznama najljubših filmskih prigrizkov) in obenem njegova dekonstrukcija; ter metakomentar oziroma kritika Hollywoodske zataknjenosti v vedno bolj postano pogrevanje vedno enih in istih IP-jev. Jane Schoenbrun so s svojo iskreno fascinacijo in veseljem do raziskovanja zgodovine in ljubezni do filma vsekakor eden od najbolj samosvojih in prepoznavnih glasov sodobnega (ameriškega) filma.

Mike Leigh je z dramo Skrivnosti in laži osvojil zlato palmo v Cannesu, s filmom Vera Drake zlatega leva v Benetkah, Kar brez skrbi pa je Sally Hawkins prinesel srebrnega medveda za najboljšo igralko na Berlinalu. Leigh je tako eden od redkih režiserjev, katerih filmi so osvojili nagrade na vseh treh velikih evropskih filmskih festivalih. Foto: LIFFe

Nežna, ljubeča skrb (Mike Leigh, 2026)
Prav neverjetno, pa tudi boleče je opazovati, kako filmi dveh velikanov britanskega filma, Kena Loacha in Mika Leigha, z vsakim letom postajajo še bolj aktualni in nujni. Zdi se, da družba, ki vse bolj izgublja stik s človekom in opušča načela družbene solidarnosti, njun neomajen humanizem potrebuje bolj kot kadarkoli prej. Leighovo ustvarjalnost zaznamuje globoko empatičen posluh za radosti in težave običajnega človeka, za njegovo ranljivost in predvsem dostojanstvo. Tudi Nežna, ljubeča skrb, ki naj bi bil režiserjev zadnji film, je trdno zasidran znotraj osrednjega creda avtorjevega bogatega opusa. Ta preprost, zadržan in ganljiv film, droben a psihološko natančen portret tedna dni v življenju dveh iskrivih londonskih socialnih delavk, prodre naravnost v bistvo človeškega stanja. Leigh, ki v filmu iskreno prizna tudi meje človeške ljubezni in skrbi, nam uspe ponovno povrniti vero v svet brez cinizma in zlobe, svet, v katerem je ljudem mar za druge.

Oglas

内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅