Ivana Novak: Absolutno moramo gledati filme, ki nam gredo na živce
Kot filmska selektorica na TVS imate precejšen vpliv na to, kaj gledamo na nacionalni televiziji. Kakšna so vaša merila za izbiro?
Filme izbiramo trije uredniki, zato bi najprej rekla, da imam samo tretjinski vpliv na filmski program na nacionalni televiziji, pa še to le na tujejezičnega. Glavno merilo za izbor nedeljskega popoldanskega filma je denimo to, da nagovarja kar najširše občinstvo in je vendarle inteligenten ter ne podcenjuje gledalcev. Za termin Kinoteka izbiram praviloma takšne klasike, ki jih ne prikazujejo vse druge televizije, v zadnjih letih smo tako predvajali filme Agnès Varda, Andreja Tarkovskega, Ernsta Lubitscha …
Ste kdaj kakšen film uvrstili na spored z mislijo, da ga ljudje preprosto morajo videti, tudi če jim bo šel na živce?
Zgodovina je polna filmov, ki ljudem »parajo živce«, ker jih je zahtevno gledati in razumeti. Tak je prav Tarkovski, ki smo ga dali na spored maja letos. Skrbelo me je, kako bodo sprejeti njegovi počasni, kontemplativni filmi, a odzivi še nikoli niso bili boljši, čeprav so statistike gledanosti potem pokazale, da jih ni gledalo več, ampak celo manj ljudi kot povprečno. Razmišljala sem: morda gre za to, da so bili ljudje veseli ideje, da javna televizija predvaja tudi Tarkovskega. Morda je bil simbolni pomen cikla veliko večji, kot so kazale statistike gledanosti.
To so filmski spomeniki, ki jih je treba poznati, pa tudi če po njihovem ogledu ugotovimo, da nam osebno niso všeč. Absolutno je treba gledati tudi filme, ki nam gredo »na živce«. Tudi matematika nam je šla v šoli morda na živce, ampak je bila del nujne izobrazbe in mislim, da je del splošne izobrazbe tudi poznavanje Andreja Tarkovskega.
Film, ki ga lahko gledate znova in znova
Pravzaprav ljubezen (Love, Actually)
Film, ki ste ga vzljubili šele ob drugem ogledu
Biti ali ne biti v režiji Ernsta Lubitscha (ampak sem se na drugi pogled zaljubila za večno)
Film, ob katerem niste zdržali do konca
Glas Hind Radžab (nisem ga mogla pogledati drugače kot z več prekinitvami)
Najljubši film iz otroštva
Vojna gumbov, irska različica iz leta 1994
Najljubši slovenski film
Vesna v režiji Františka Čapa
Filmski prizor, ki ga ne boste nikoli pozabili
Ko Chaplin iz same sreče poljubi dečka na ustnice v Dečku (The Kid, 1921)
Film, ki ga vsi hvalijo, vas pa pušča hladno
Sentimentalna vrednost v režiji Joachima Trierja
Film, ki vas je v zadnjem letu najbolj presenetil
Obsedenost v režiji Curryja Barkerja
S Televizorko gledalcem približujete filme, ki jih morda sami ne bi izbrali. Kaj je za vas največji uspeh oddaje – da nekoga prepričate k ogledu ali da po ogledu začne o filmu razmišljati drugače?
Uspeh je v trenutnih razmerah na Televiziji Slovenija že ta, da sploh imamo kulturno oddajo, v kateri se o filmih pogovarjamo s filmskimi kritiki. Javni mediji še nikoli niso bili tako ogroženi kot zdaj, kultura v njih pa še posebej, saj ne prinaša takojšnje, neposredne koristi in je manj gledana. Močno upam, da oddaja uspe gledalke in gledalce kdaj prepričati, da si pogledajo filme.
Je kak pogovor z gostom vam odprl nov pogled na film? Ste kdaj ob prvem ogledu povsem drugače ocenili film, potem pa ste morali priznati, da je v resnici boljši ali slabši, kot se vam je zdelo?
Večino časa sem zelo presenečena nad tem, kar povedo gostje, ker praviloma nimam toliko vednosti o filmu, kot jo imajo oni – zato so seveda tudi povabljeni, da svoje znanje delijo! Ja, skoraj pravilo je, da človek spremeni mnenje po dodatnem ogledu ali pogovoru ali prebrani filmski kritiki. Filmi so kompleksna, večplastna, varljiva umetnost. V slehernem vsakdo vidi, sliši, prebere kaj drugega. Zato sta filmska teorija in kritika res zelo zanimivi področji študija.
Liffe letos ponuja tudi retrospektivo italijanske komedije. V času, ko nas nenehno zasipajo z novimi filmi in serijami, za stare klasike pogosto zmanjka časa. Se vam zdi, da gledalci danes premalo poznamo filmsko zgodovino?
Če pogledamo dogajanje po svetovnih kinematografih in festivalih, nasprotno opazimo trend, ki ga je pred kratkim izpostavil tudi selektor Liffa Simon Popek: klasike so spet »in«. V multipleksu Odiseja zadnje čase redno predvajajo klasike na velikem platnu. Dvorane so polne, razprodane. Filmska dediščina je cenejša kot nova kinematografija, pritiska na gumbe nostalgije, da ne omenjam njene izjemne kulturne, izobraževalne in zgodovinske vrednosti, pa še – če sem iskrena – starejši filmi so bili preprosto boljši.
Kateri starejši film bi morali videti vsi?
Protinacistično komedijo Ernsta Lubitscha Biti ali ne biti (1941). Gre za eno največjih komedij 20. stoletja. Govori o gledališkem ansamblu, ki se upre nacistom s sredstvi gledališča, umetnosti. To je film za današnje čase, ko potrebujemo umetnost in komičnega duha, če se ne želimo pustiti ustrahovati oblastem, ki nas vlečejo v zelo duhomoren družbeni scenarij. Potrebujemo navdih, vizijo in vero, da je mogoče vse spremeniti – zato Lubitsch.
Trenutno prav v Hollywoodu vidimo, kaj se zgodi, če vlada diktat, da film doseže kar najširšo publiko. Od Hollywooda nimamo tako rekoč nič velikega, samo ogromno trapastih superjunaških franšiz.
Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je slavila Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, celovečerni prvenec Ester Ivakič. Med nagrajenimi so bili tudi Dekle noči Luke Marčetića, Izgubljeni sin Darka Štanteta in Vse, kar je narobe s tabo Urše Menart. Kaj vam to pove o smeri, v katero se razvija slovenska kinematografija?
Vsa ta imena in naslovi kričijo, da je nastal novi val slovenskega filma, ki ga pretežno krmarijo avtorice, režiserke, tudi scenaristke. Letošnje nagrade so šle v roke mlajše in srednje generacije, ki prinaša svežino, modernost in urbanost ali vsaj na res svež način zavihano vrnitev k folklori. Pri filmu Ester Ivakič je res lepo, da se slovensko kulturno izročilo pojavlja v kontekstu umetnosti, ne le predvolilnih kampanj političnih strank ali čistokrvne ideologije. Še posebej smo lahko v tem »novem valu« slovenskega filma hvaležni za mednarodni preboj avtoric. Slovenski film po zaslugi Katarine Rešek - Kukle, Urše Menart in Urške Djukić končno postaja relevanten tudi zunaj meja Slovenije.
Slovenski filmi včasih dobijo veliko festivalskih priznanj, pot do širšega občinstva pa je precej težja. Zdi se, da slovenski gledalec težko da priložnost slovenskemu filmu, če ne gre za komedijo ali mladinski film. Drži ali vidite še kake druge razloge?
Obvezno moramo ločevati filmsko umetnost od komercialne filmske produkcije in s tem brzdati pričakovanja. Slovenski filmi, ki prejemajo festivalske nagrade, so umetnost, ki ima v družbi posebno vlogo ne glede na to, kako obiskane so projekcije ali koliko ljudi jih gleda na televiziji. Ne predstavljam si, da bi film, kot je Ida, ki je pela tako grdo …, dosegel raven popularnosti hollywoodskih spektaklov, in mislim, da je zgrešeno kaj takega pričakovati.
Pot do širšega občinstva taki filmi navsezadnje najdejo prav na javni televiziji. In podobno velja za javne medije – uredniki na televiziji nenehno doživljamo pritiske, da moramo dvigniti gledanost, ker smo odvisni tudi od oglasov. A obstajati bi morali tudi zaščiteni programi, ki pod nobenim pogojem ne smejo biti deležni takih pritiskov. Taki programi so denimo ravno slovenski filmi, pravzaprav ves kulturno-umetniški program. Vem, da me je zaneslo drugam od vprašanja, a ob vsaki priložnosti se mi zdi pomembno opozarjati, kako zelo bi morali čuvati javni medij, pa tudi pritiskati nanj, naj ponudi ustrezno in konsistentno podporo omenjenim programom v javnem interesu. Zdaj se je namreč kulturno-umetniški program televizije znašel pred tragično velikimi finančnimi rezi. Pa je eden od glavnih razlogov za obstoj javne televizije.
Skratka, od umetnosti ne moremo zahtevati, da bo dosegla množice. Trenutno prav v Hollywoodu vidimo, kaj se zgodi, če vlada diktat, da film doseže kar najširšo publiko. Od Hollywooda nimamo tako rekoč nič velikega, samo ogromno trapastih superjunaških franšiz.
Sanjam o adaptaciji Visoške kronike, kakršno bi nemara posnela Emerald Fennell – ali pa Kukla! Ampak to so moje osebne, čudaške filmske fantazije.
Če bi lahko slovenskim filmskim ustvarjalcem naročili film, kakršnega si že dolgo želite videti, kakšen bi bil? In česa imamo v slovenskem filmu po vašem mnenju že dovolj?
Premalo slovenskih filmov obstaja, da bi imeli česa zares »dovolj«, razen morda družinskega realizma. Pogrešam več domišljije, drznih poetik, žanrske ustvarjalnosti. Sanjam o adaptaciji Visoške kronike, kakršno bi nemara posnela Emerald Fennell – ali pa Kukla! Ampak to so moje osebne, čudaške filmske fantazije.
Bliža se Liffe, za ljubitelje filma skoraj praznični čas. Kateri režiser oziroma film vas letos najbolj vznemirja? Imate svojega osebnega favorita, od katerega veliko pričakujete?
Hm, med Liffom me najbolj vznemirja prav neznano. Moj siceršnji osebni okus se razširi in seže v »tuje« žanre, na druge celine, k neznanim avtorjem. Festival kot pustolovščina! Od »kraljev« se najbolj veselim japonskega režiserja Hirokazuja Koreede. Vzela bom nekaj vstopnic na slepo in se igrala nevarno filmsko ruleto. Najbolj se ogrevam za poseben glasbeno-filmski dogodek v Slovenski kinoteki, na katerem bodo ob živi glasbeni spremljavi predvajali Propad hiše Usher, adaptacijo gotske novele iz časa, ko je nemi film dosegel vrhunec. Ob njem si zlahka mislimo: od takrat naprej je šlo v filmski umetnosti vse samo navzdol. Posnet je bil leta 1928.

Ivana Novak. FOTO: Dejan Javornik
Ste z leti in po vseh ogledanih filmih postali strožja gledalka ali bolj prizanesljiva? Vas danes še lahko navduši film, v katerem objektivno marsikaj ne deluje, a ima nekaj, kar vas preprosto gane?
Delo na javni televiziji me je naredilo še preveč prizanesljivo. Gledam lahko skoraj vse, razen ultranasilnih grozljivk in superjunakov. Absolutno so filmi, ki se te dotaknejo zaradi enega trenutka duha.
A ko Liffe zapre svoje dvorane, se zdi, da slovenski kinogledalec pozabi, da obstaja še kak drug žanr kot grozljivka, animacija ali superjunaška franšiza. Kakšen je vaš pogled na to?
To je res zanimiv družbeni fenomen, vreden analize! Ne vem sicer, ali je res kaj narobe s tem. To je znamenje uspešnega festivala. Je morda tudi dokaz, da je Ljubljana mesto z duhom – mesto, ki se za deset dni spremeni v filmskega entuziasta. In ko pride festival uličnega gledališča, se spremeni v gledališkega entuziasta. In potem v božičnega entuziasta. Ne vem, meni se zdi to zelo urbano in fantastično, da mesto ves čas diha s trenutno kulturo!
Katere tri filme bi letos na Liffu posebej priporočili – enega za skoraj vsak okus, enega za zahtevnejše filmske sladokusce in enega, ki vas osebno najbolj vznemirja oziroma zanima?
Za splošen okus Zgodilo se bo nocoj v režiji Nannija Morettija. Za sladokusce Poglej nazaj v režiji Hirokazuja Koreede. Osebno me zanima Primetime v režiji Lancea Oppenheima, ker govori o televiziji.
Ta mesec boste prejeli tudi priznanje revije Ekran za prispevek k razvoju slovenske filmske kritike in publicistike. Podelitvi bo sledil film Princess Bride/Princesa nevesta. Vaš najljubši stavek iz filma?
As you wish.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗