Amir Reza Koohestani: Gledališče že dvesto let razlaga moškega, ki ubija, ženski pa ne daje glasu
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Amir Reza Koohestani je iranski gledališki režiser in dramatik, ki je režiral v Iranu, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Švici, na Švedskem in v Združenih arabskih emiratih. Predstave so gostovale v več kot štiridesetih državah. Njegovo ustvarjanje zaznamuje preplet gledališke ter filmske pripovedi in subtilno raziskovanje osebnih ter političnih razmerij. Uprizoritve pa povezujejo intimne človeške zgodbe s širšimi družbenimi vprašanji in odpirajo prostor za kritičen premislek o svetu, v katerem živimo.
Oglas
"Predstavo dokončajo ljudje, ki jo gledajo. Isti prizor je lahko v enem mestu zasebna zadeva, v drugem pa politična, odvisno od tega, s čim se občinstvo sooča, ko se vrne domov," pravi Koohestani.
V SNG-ju Drama Ljubljana bo 18. novembra na sporedu ogled posnetka njegove svetovne uspešnice Woyzeck Interrupted (Prekinjeni Woyzeck), nastale v berlinskem Deutsches Theatru. Koohestani v njej znamenito dramo Woyzeck Georga Büchnerja postavlja v sodobni kontekst ter skozi preplet zasebnih odnosov in družbenih vzorcev odpira vprašanje nasilja nad ženskami in femicida. Po projekciji bo sledil pogovor z režiserjem, ki ga bo vodila ravnateljica SNG-ja Drama Ljubljana Ivana Djilas.
Kako je bilo posegati v klasiko kot je Woyzeck? Kako je bilo začeti z gledališčem v Iranu in kako sprejema njegove predstave publika v različnih delih Evrope in po svetu? Vabljeni k branju intervjuja!
Kot nakazuje že sam naslov uprizoritve Woyzeck Interrupted, so prekinitve v središču, lahko bi celo rekli, da so osrednja linija predstave. Zakaj ste se odločili za tak pristop in kakšno razmišljanje je bilo v ozadju režijske odločitve?
Preden smo začeli ustvarjati predstavo, sem v časopisu Die Zeit prebral seznam žensk, ki so jih v Nemčiji ubili njihovi partnerji ali nekdanji partnerji, ob vsaki pa je bilo zapisanih nekaj vrstic o tem, kaj se je zgodilo. Po podatkih kriminalističnega urada je bilo samo leta 2018 122 takšnih femicidov. Nato sem se vrnil k primeru, iz katerega je izhajal Büchner. Leta 1821 je Johann Christian Woyzeck v Leipzigu zabodel Johanno Christiane Woost, žensko, s katero se je videval. Čeprav sta bili zgodbi časovno oddaljeni skoraj dvesto let, sta bili skoraj povsem enaki. Približno v istem času me je Mahin Sadri predstavila aktivističnim skupinam v Iranu, ki so javno opozarjale na tamkajšnjo stopnjo femicida in si prizadevale za zakone, ki bi ženske ščitili pred nasiljem, predvsem pred nasiljem partnerjev in nekdanjih partnerjev. Po tem sem seznam iz časopisa Die Zeit začel brati kot eno samo zgodbo, ki se ponavlja in to v več kot eni državi.
Tudi gledališče ponavlja. Woyzecka v nemških gledališčih uprizarjajo iz sezone v sezono in v skoraj vsaki uprizoritvi Marie znova umre. Z Mahin sva želela ustaviti obe ponavljanji: femicide s seznama in femicid na odru. Naslov je bila zamisel mojih dramaturgov v Deutsches Theater, Johna von Düffla in Sime Djabar Zadegan. Sam si ga ne bi upal predlagati. Woyzeck sodi v nemški kanon, zato se je zdelo, da bi bila za režiserja iz Irana uprizoritev te drame v Berlinu z naslovom "prekinjen" skoraj enaka poklicnemu samomoru. Sprejel sem ga, ker je poimenoval to, kar smo počeli. Nato nas je prekinil še lockdown, premiera 19. decembra 2020 pa je bila spletni prenos, v dvorani ni bilo nikogar. V drami lockdown prepreči, da bi se Franz in Marie razšla, in ju zadrži v istem stanovanju. Drama se ne konča samo enkrat. V prvem koncu Franz odpelje Marie na streho na zadnjo cigareto in jo porine dol. Nato se drama vrne v noč, ko se je vrnila po svoje stvari. Tokrat zavrne povabilo na cigareto, spakira kovčke in zapusti stanovanje.
Kako je sodelovati z dramatičarko Mahin Sadri in kako je potekal sam ustvarjalni proces?
Z Mahin se poznava že več kot dvajset let. Verjetno je moja najstarejša prijateljica. Je igralka, dramatičarka in režiserka. Igrala je v filmih, prikazanih na Berlinalu, pred kratkim pa je režirala svoj prvi celovečerni film. Pred vsem tem je bila gledališka novinarka v Teheranu, urejala je revije in intervjuvala ljudi, o katerih je pisala. Sam ne znam igrati. Ona je vedno hkrati opravljala obe vrsti dela, umetniško in aktivistično. Z njo ni bilo nikoli lahko delati in prav zato z njo še naprej sodelujem. Vse postavlja pod vprašaj - družbo, naše sodelavce, mene. Veliko stvari, ki jih sam nisem opazil, sem prvič videl zato, ker je ona nanje pokazala in opozorila. Tudi piševa zelo različno. Ona piše hitro. Pošlje prvi osnutek, večino zavrže in pošlje drugega. Sam dolgo razmišljam, preden začnem pisati, in izhajam iz situacije ali podobe, ne iz tega, kar liki govorijo. Leta 2020 je bila v Teheranu in ni mogla priti na vaje v Berlin. Napisala je osnovo vsakega prizora, sam sem jo predelal, Sima jo je prevedla iz perzijščine, igralci pa so jo preizkusili na odru. Nato smo besedilo znova spreminjali glede na to, kar so odkrili. Mahin sem o vsakem koraku sproti obveščal po spletu. Uprizoritev je prvič videla na zaslonu.
V uprizoritvi raziskujete tudi družbeno pogojena razmerja moči in strukturno nasilje v družini. Kaj je zajemal raziskovalni proces, tako pred nastajanjem uprizoritve kot med njim?
Večino našega raziskovanja so predstavljali sami primeri femicida. Kot že prej omenjen, seznam žensk, ki so jih v Nemčiji ubili njihovi partnerji ali nekdanji partnerji, objavljen v časopisu Die Zeit, pri čemer smo vsak primer prebrali posebej. V raziskovanje sem se podal v pričakovanju, da bom našel vzrok, ki bi ga lahko nekako "poimenoval". Na primer brezposelnost, revščino, pomanjkanje izobrazbe ali kraj, od koder je moški prihajal. Nisem ga našel. Morilci so bili bogati in revni, izobraženi in neizobraženi, rojeni v Nemčiji in priseljenci. Na tem seznamu ni bilo ničesar, kar bi mi omogočilo, da povem, kakšen tip moškega to počne. To me je presenetilo bolj kot kar koli drugega, kar sem prebral.
Ni tipične žrtve in ni enotnega družbenega tipa morilca. Ponavlja se to, kar moški počnejo, in položaj, iz katerega delujejo. Krivda pripada temu položaju, privilegiju. V tej strukturi pa imajo privilegije moški. Če bi imele ženske enake privilegije in bi jih uporabljale na enak način, bi se ujele v isto past.
Kriminologi ugotavljajo enako. Ni tipične žrtve in ni enotnega družbenega tipa morilca. Ponavlja se to, kar moški počnejo, in položaj, iz katerega delujejo. Krivda pripada temu položaju, privilegiju. V tej strukturi pa imajo privilegije moški. Če bi imele ženske enake privilegije in bi jih uporabljale na enak način, bi se ujele v isto past. Ko smo torej izbirali primere, ki se pojavljajo med prizori, smo jih izbrali zaradi njihovih razlik. Par v Unterföhringu, oba uspešna v službi, športna, z veliko prijatelji. Negovalec starejših v Berlinu, čigar plača je vzdrževala družino. Ženska v Langnu, ki je pri 39 letih začela delati kot učiteljica na osnovni šoli, potem ko je njen mož izgubil službo. Zadnji primer v drami je tisti iz Leipziga leta 1821, umor, o katerem je bral Büchner. Osem žensk iz naše ekipe je posnelo te pripovedi, Franz in Marie pa sta eden od parov med njimi. Vaje smo imeli tudi med lockdownom in to je, hoteli ali ne, postalo del raziskovanja. Aprila 2020 je UN Women porast nasilja v družini že označevala za "pandemijo v senci". Reprezentativna raziskava Tehniške univerze v Münchnu je pozneje pokazala, da se je tveganje nasilja nad ženskami in otroki doma med prvim lockdownom znatno povečalo, predvsem v gospodinjstvih v karanteni ali s finančnimi težavami. Vsak večer smo po vajah za dramo o paru, zaprtem v stanovanju, odhajali domov v mesto, v katerem je bilo veliko parov zaprtih v svojih stanovanjih.
Ali je po vašem mnenju Woyzeck predvsem žrtev svojih družbenih okoliščin ali oseba, ki mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja?
Nobena okoliščina ne opravičuje tega nasilja in od občinstva ne morem zahtevati, naj sočustvuje z moškim, ki ga zagreši. Večino nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi partnerji ali nekdanji partnerji. Tako je opredeljen femicid. Primeri v časopisu Die Zeit so to, zgodbo za zgodbo, tudi (d)pokazali. Büchner je Woyzecka napisal kot revnega vojaka, ki ga izkoriščajo vsi, ki so nad njim. Kapitan se mu posmehuje, zdravnik pa mu plačuje, da ne je ničesar razen graha. Ta razlaga glede revščine ali ponižanja ni napačna. Toda moški s seznama so prihajali iz vseh vrst življenjskih okoliščin in te niso določale, kaj so storili. Naš Franz je igralec z lastnim stanovanjem, ki v uglednem gledališču vadi glavno vlogo. V drami je Marie tista, ki nima denarja. Živi v njegovem stanovanju, ne plačuje najemnine in si ne more privoščiti lastnega prostora. Med delom sem nenehno razmišljal o tem, kako gledališče in film prikazujeta te zločine. V enem od zadnjih prizorov Büchnerjevih fragmentov uradnik stoji nad Mariinim truplom in ga označi za dober umor, pravi umor, lep umor. Shakespearova drama se imenuje Othellova tragedija in tragedija naj bi bila Othellova. Desdemono zadavi v njuni postelji iz ljubosumja, na besedo drugega moškega. Ko jo umirajočo vprašajo, kdo ji je to storil, odgovori, da nihče, da si je to storila sama. Othellov zadnji govor nas prosi, naj se ga spominjamo kot človeka, ki ni ljubil modro, ampak preveč. Njegovo obžalovanje ničesar ne prepreči. Občinstvo samo prosi, naj mu odpusti. Film počne nekaj podobnega z nazornim nasiljem. Govorimo si, da je zaradi njega film bolj napet in da ni pomembno, ker je morilec na koncu kaznovan. Prepričan sem, da je zelo pomembno. Ne glede na to, kako se film konča, nasilje, prikazano na tak način, postane zabava, in menim, da je to nevarno. Nastajanje uprizoritve Woyzeck Interrupted me je pripravilo do tega, da sem klasike začel brati drugače.
V uprizoritvi Woyzeck Interrupted Marie ni več zgolj žrtev v zgodbi, ki jo poznamo iz Büchnerjevega Woyzecka. Kako pomembno se vam je zdelo, da ji omogočite, da sama sprejema odločitve in doseže drugačen izid? Je to tudi osrednje sporočilo uprizoritve – da smo zmožni prekiniti (lastne) vzorce?
V Büchnerjevem besedilu ima Marie zelo malo replik. Ona je tista, ki je ubita, in ima najmanj povedati. Z Mahin nisva želela izumiti nove ženske, ki bi jo nadomestila. Poskušala sva ohraniti skoraj vsako vrstico, ki ji jo je namenil Büchner, in okoli njih zgraditi mlado žensko v Berlinu leta 2020. To ni bilo preprosto, ker je večina njenih replik odgovor na nekaj, kar reče Woyzeck. Zato sva morala, da bi ohranila njene odgovore, pogosto ohraniti tudi njegova vprašanja. V enem prizoru Franz, igralec, z njo vadi in jo prisili, da znova in znova ponavlja eno od teh replik: "Ponosnejša sem od vseh drugih žensk!", dokler je ne izgovori tako, kot jo želi slišati. Pozneje Marie sedi pred kamero terapevta in z lastnimi besedami pripoveduje, kako ga je spoznala - na blagajni v supermarketu, kjer je ni opazil.
Obstaja veliko dobrih knjig o družbenih koreninah femicida in sam k njim nisem imel česa dodati. Lahko pa sem pod vprašaj postavil svoj poklic in literarni kanon, na katerem temelji. Literarna znanstvenica Elisabeth Bronfen je pokazala, da je v klasikih ženska utišana in pasivna že dolgo pred tem, ko je ubita. Je popolna žrtev. Gledališče že dvesto let razlaga moškega, ki ubija, ženski pa daje skoraj nič glasu. Vsako sezono znova uprizorijo Woyzecka, Marie znova umre, občinstvo pa odide in razmišlja o Woyzecku. Prav ta vzorec poskuša ta uprizoritev prekiniti.
Obstaja veliko dobrih knjig o družbenih koreninah femicida in sam k njim nisem imel česa dodati. Lahko pa sem pod vprašaj postavil svoj poklic in literarni kanon, na katerem temelji. Literarna znanstvenica Elisabeth Bronfen je pokazala, da je v klasikih ženska utišana in pasivna že dolgo pred tem, ko je ubita. Je popolna žrtev. Gledališče že dvesto let razlaga moškega, ki ubija, ženski pa daje skoraj nič glasu. Vsako sezono znova uprizorijo Woyzecka, Marie znova umre, občinstvo pa odide in razmišlja o Woyzecku. Prav ta vzorec poskuša ta uprizoritev prekiniti. Leta 2020 se o tem ni govorilo tako odkrito kot danes. Tisto poletje, ko smo pisali, se je v Iranu začel val pričevanj v okviru gibanja #MeToo, dve leti pozneje pa je sledilo gibanje Ženska, življenje, svoboda. Oboje je navdihnilo vse nas, tudi moške, pravzaprav vsakogar, ki ima privilegije v tako patriarhalni državi, kot je Iran.
Drama ima torej dva konca. V prvem jo Franz ubije. V drugem se drama vrne v noč, ko se Marie vrne po svoje stvari, Franz jo znova vpraša, ali bi pokadila še eno cigareto, ona ga zavrne, spakira kovčke in odide. Na vajah smo se z dramaturgi in igralci veliko pogovarjali o tem, zakaj toliko žensk ostane. Ostati z moškim je pogosto modra odločitev, način preživetja, saj je trenutek, ko ženska pove, da bo odšla, trenutek največje nevarnosti. Ko torej Marie v drugem koncu odide, še ni na varnem. Ves večer je govorila ne, skoraj v vsakem prizoru. Drugi konec je gledališče, ki prekine samo sebe in ji dovoli oditi iz zgodbe, ki ji jo je napisal Büchner.
Ali lahko družbeno ponižanje, revščina in občutek nemoči pomagajo pojasniti nasilje, ne da bi ga opravičevali?
Lahko pojasnijo del tega in drama tega ne prikriva. Lockdown pritiska na oba človeka v stanovanju. Franz izgubi predstavo, ki jo je ustvarjal. Premiera, za katero je rekel, da je njegovo najboljše delo, je odpovedana. Nekaj časa na kuhinjski mizi igra majhno lutkovno gledališče in ga prenaša po spletu, nato pa ga nekega dne pospravi, ne da bi povedal zakaj. Sliši glasove in se pogovarja s terapevtom, ki noče prižgati svoje kamere. Marie je pod enakim pritiskom in ima še manj. Nima službe, denarja ali lastnega prostora in ne more oditi, ker je mesto zaprto. Dva človeka v enem stanovanju se soočata z enakimi težavami. Eden od njiju svojo napetost spremeni v agresijo do drugega. Primeri, ki smo jih raziskali, so kazali v isto smer. V Langnu je moški izgubil službo, njegova žena pa je pravkar začela delati kot učiteljica na osnovni šoli. V Unterföhringu sta bila oba partnerja uspešna v službi, športna in z veliko prijatelji. Oba moška sta zadavila ženski, s katerima sta živela.
V primeru iz Aachna, ki smo ga posneli, je sodnik moškemu povedal, da bi moral vedeti, da se ženska v tej državi lahko svobodno odloča o tem, kaj počne in kako živi. Toda zakon te meje ne ohranja vedno in tudi umetnost nosi odgovornost za to. Ko je femicid predstavljen kot zločin iz strasti, lahko sodišče ugotovi, da je moški ravnal iz čustev in ne iz nizkotnih nagibov, zato je njegova kazen milejša. Po naši premieri je Jorinde Minna Markert v časopisu Nachtkritik zapisala, da ta stara zgodba o moškem, ki je ubil iz ljubezni, ne ostane na odru. Ščiti resnične moške v resničnih sodnih dvoranah. Zato se sprašujem, koliko razlage sodi v umetnost, kadar ista razlaga na sodišču deluje kot olajševalna okoliščina. Družbena odgovornost se začne veliko pred nočjo umora.
Kdaj (če) se osebna odgovornost konča in se začne družbena odgovornost za naša dejanja? Je morda patriarhat eden od dejavnikov, ki to mejo zamejuje?
Osebna odgovornost se nikoli ne konča. Moški ne bi smel imeti možnosti, da na sodišču reče, da je bil jezen, reven ali brezposelen, in za umor ženske prejme milejšo kazen.
V primeru iz Aachna, ki smo ga posneli, je sodnik moškemu povedal, da bi moral vedeti, da se ženska v tej državi lahko svobodno odloča o tem, kaj počne in kako živi. Toda zakon te meje ne ohranja vedno in tudi umetnost nosi odgovornost za to. Ko je femicid predstavljen kot zločin iz strasti, lahko sodišče ugotovi, da je moški ravnal iz čustev in ne iz nizkotnih nagibov, zato je njegova kazen milejša. Po naši premieri je Jorinde Minna Markert v časopisu Nachtkritik zapisala, da ta stara zgodba o moškem, ki je ubil iz ljubezni, ne ostane na odru. Ščiti resnične moške v resničnih sodnih dvoranah. Zato se sprašujem, koliko razlage sodi v umetnost, kadar ista razlaga na sodišču deluje kot olajševalna okoliščina. Družbena odgovornost se začne veliko pred nočjo umora. V berlinskem primeru, ki smo ga raziskali, je ženska večkrat poklicala policijo in imela sodno odredbo, ki mu je prepovedovala vstop v stanovanje. V Haaru je ženska zdravniku povedala, da se boji svojega moža. Ti ženski sta prosili za pomoč, vendar ju ta ni dosegla pravočasno. Patriarhat je del razloga, saj se nasilje med partnerjema še vedno obravnava kot zasebna zadeva. V naši drami terapevt vidi, kaj se dogaja, in to celo poimenuje, toda ko ga Franz prosi, naj se pogovori z Marie, zavrne in reče, da bi se morala pogovarjati samo o Franzu.
Vaša uprizoritev nas sooči z možnostjo, da se nasilje ne zgodi samo v trenutku, ko nekdo prestopi mejo, temveč se razvija skozi številne manj vidne oblike nadzora. V katerem trenutku ustvarjalnega procesa ste začeli razmišljati o nasilju kot procesu in ne zgolj kot dejanju?
Ko smo brali primere, se niti en ni začel na noč umora. V Münchnu je bil moški ljubosumen in ji je pregledoval telefon. Raziskave teh umorov kažejo enako - o večini se razmišlja in jih načrtuje vnaprej, zelo malo pa se jih zgodi v nenadnem izbruhu strasti. Ko sva torej pisala Franza in Marie, sva morala pokazati, kaj se zgodi prej, in to je moralo biti dovolj majhno, da občinstvo tega sprva morda ne bi označilo za nasilje. Recimo splav, za katerega pravi, da je imel pravico vedeti zanj. Njegova roka na njenem stopalu, potem ko ga je prosila, naj jo umakne, in njegov odgovor, da v resnici nikoli ni rekla ne. Uporabljen kondom, ki ga vzame iz njenih smeti in si ga potisne v žep. Ponudba, da ji posodi denar, čeprav mora oditi. In prejšnji odriv, za katerega Marie pravi, da ni šlo zgolj za rahel sunek in da je popolnoma izgubil nadzor. Vsakemu od teh prizorov sledi eden od resničnih primerov, tako da občinstvo spremlja majhne stvari, nato pa sliši, do kakšnega konca so pripeljale pri drugih ženskah. Marie želi oditi že od prvega prizora. Celotna drama se odvija med njeno odločitvijo in njenim odhodom in to je najnevarnejši čas.
Johanna Christiana Woyzecka so javno usmrtili v Leipzigu. Množica je videla kaznovanega enega morilca in nikomur se ni bilo treba vprašati, zakaj se takšni umori še naprej dogajajo. Gledališče bi moralo zastaviti to vprašanje in poiskati izvor agresije. Zame je izvor privilegij, v patriarhalni družbi pa privilegiji pripadajo moškim.
Ali še vedno ustvarjamo – morda to počnemo vse bolj – ljudi, ki jih družba najprej potisne na rob, nato pa jih kaznuje za posledice njihove izključenosti?
Ko je en moški kaznovan, lahko to prikrije, kaj bi se moralo spremeniti. Johanna Christiana Woyzecka so javno usmrtili v Leipzigu. Množica je videla kaznovanega enega morilca in nikomur se ni bilo treba vprašati, zakaj se takšni umori še naprej dogajajo. Gledališče bi moralo zastaviti to vprašanje in poiskati izvor agresije. Zame je izvor privilegij, v patriarhalni družbi pa privilegiji pripadajo moškim. V naši drami je privilegij stanovanje. Franz ima službo in dohodek, zato lahko v svoj dom sprejme mlado žensko, ki jo je pravkar spoznal. Marie je pripravnica brez denarja. Ne more plačevati najemnine in Franz je nikoli ne zahteva. Terapevt mu pove, da je tudi to oblika nasilja. Dokler ne plačuje ničesar, stanovanje ostaja njegovo, ona pa ostaja gostja, ki ji lahko reče, naj odide. Marie tam živi šest mesecev in nikoli ne pripada temu prostoru. Njen položaj v stanovanju je odvisen od njega in prav tam se začne njegov nadzor nad njo.
V več svojih uprizoritvah na oder neposredno prinašate elemente resničnosti. Vaše najnovejše delo UN/SENT na primer temelji na resničnih, anonimnih glasovnih sporočilih, zbranih prek javnega poziva. Kaj vas zanima pri delu z resničnimi glasovi in drobci vsakdanjega življenja ter kaj se zgodi s tem gradivom, ko postane del gledališke predstave?
V svoje delo sem vedno vključeval resnične dogodke, resnične incidente in resnične pogovore. V predstavi UN/SENT, ki bo 13. novembra premierno uprizorjena na Triennalu Milano, predvajamo nekatera dejanska glasovna sporočila, ki so nam jih ljudje poslali v okviru javnega poziva, natanko tako, kot so bila posneta. V uprizoritvi Woyzeck Interrupted resnični primeri posežejo v dramo med prizori. Gledališče deluje z metaforo in močjo poezije, oboje cenim. Lahko pa izgubi stik z resničnostjo, v kateri živi njegovo občinstvo. Poezijo najdem v sami tej resničnosti. Resničnost prihaja v fragmentih in fragmenti so že sami po sebi dvoumni. Glasovno sporočilo se ustavi sredi stavka. Novinarsko poročilo navede mesto, dve starosti in način, ne pove pa ničesar o šestih mesecih pred tem. Zato gradim kolaž. Woyzeck Interrupted je drama, polna metafor, v kateri Büchnerjev jezik prežema berlinsko stanovanje, občasno pa jo prekine preprosta pripoved o ženski, ki je bila ubita. Med obema mora občinstvo samo zgraditi most.
Kolikšen del ustvarjalnega procesa pri delu z ansamblom temelji na jasno opredeljenem konceptu in koliko ga nastane med vajami ter v sodelovanju z nastopajočimi?
Pri uprizoritvi Woyzeck Interrupted je bilo igrišče stanovanje med lockdownom, ki ga je zasnovala Mitra Nadjmabadi. Scenografija je bila kuhinjska miza s kamero na njej, kavč, televizor in streha. Besedilo je prihajalo med vajami, prizor za prizorom. Zadnji prizor, ki je bil preveden, tisti na strehi, je bil v prevod poslan 6. decembra 2020, trinajst dni pred premiero. Lorena Handschin in Enno Trebs sta vadila prizore, katerih konca še nista poznala. Sicer pa običajno zgradim okvir uprizoritve, nekakšno igrišče za igralce. Skupaj s scenografi in drugimi oblikovalci določim, kaj je v njem: prostor, predmeti, igre in njihova pravila. Nato ansambel pustim na tem igrišču in opazujem, kako najde svoj način igranja s tem, kar smo postavili tja. Znotraj okvira so svobodni in iz te svobode nastane večina predstave.
Kako kot iranski umetnik, ki deluje na mednarodni ravni, doživljate vpliv prehajanja med različnimi kulturnimi in političnimi konteksti na svoj pristop k delu?
Uprizoritve sem ustvarjal v sedmih državah: Iranu, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Švici, na Švedskem in v Združenih arabskih emiratih. Gostovale so v več kot štiridesetih državah. V mnogih od teh krajev se ljudje v dvorani prvič srečajo z živim Irancem. Vsak drugi Iranec, ki ga poznajo, je do njih prišel prek novic. Gledališče še vedno zahteva telo v prostoru, človeka iz mesa in krvi, ki stoji pred drugim človekom, in menim, da je to v našem času pomembnejše kot nekoč. Deluje tudi v nasprotni smeri. Leta 2020 ljudje v Iranu niso mogli kupiti vstopnice za premiero v Berlinu. Deutsches Theater sem prosil, naj en večer nameni iranskemu občinstvu, in januarja 2021 je bil Woyzeck Interrupted zanje dve uri brezplačno predvajan po spletu. Vimeo je v Iranu blokiran, vendar so ljudje vseeno našli pot do njega. Ljudje v Iranu mi še vedno pripovedujejo o tistem večeru, ko jih je nova uprizoritev, ustvarjena v Nemčiji, sredi pandemije dosegla doma.
Ali menite, da se pomen vašega dela spremeni, ko ga predstavite občinstvu v Iranu, drugod po Evropi ali v svetu? Koliko občinstvo oblikuje politični pomen predstave?
Da. Predstavo dokončajo ljudje, ki jo gledajo. Isti prizor je lahko v enem mestu zasebna zadeva, v drugem pa politična, odvisno od tega, s čim se občinstvo sooča, ko se vrne domov. Toda to vem samo zato, ker sem z njimi v prostoru. Pri uprizoritvi Woyzeck Interrupted tega nikoli nisem doživel. Nikoli ni bila uprizorjena zunaj Nemčije. Osem ali devet mesecev so jo predvajali po spletu, gledali so jo v drugih državah in jo uporabljali pri univerzitetnem pouku, sam pa nisem bil prisoten pri ničemer od tega. Sodeloval sem pri enem spletnem pogovoru po predstavi, večinoma z nemškimi študenti. Odzivi, ki so prišli do mene iz Nemčije in Irana, so bili večinoma pozitivni, vendar so prišli pozneje, v sporočilih, in nikoli nisem videl trenutka, ko so si jo ljudje ogledali. To je tisto, kar spletni prenos odvzame. Kolikor vem, je projekcija v Ljubljani prva javna projekcija uprizoritve zunaj Nemčije.
Vaša dela se pogosto lotevajo politične in družbene resničnosti skozi intimne, vsakdanje izkušnje, ne pa z neposrednimi političnimi izjavami. Je to zavestna umetniška odločitev in kaj lahko tak pristop razkrije, česar bolj eksplicitno politično gledališče morda ne more?
Da, to je zavestna odločitev. Moje delo je izrazito politično, njegova tema pa je to, kar politika počne vsakdanjemu življenju. O politiki in politikih vsak dan slišimo dovolj. Veliko manj slišimo o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati, v kuhinji ali spalnici, med dvema človekoma, kamor politika na videz nima dostopa. Tam iščem njene sledi.
Gledališče sem začel ustvarjati v Iranu, kjer je lahko neposredna izjava na odru povzročila zaprtje uprizoritve. Ta cenzura nam je bila vsiljena in je napačna. Pod temi pogoji sem se naučil jezika metafore in dvoumnosti, podobnega hodniku med dvema stenama: dvema agendama, dvema resnicama, med katerima se giblje delo. Predstava, zgrajena na tak način, v dvorani ustvari več razprave in napetosti kot predstava, ki se postavi na eno stran.
Gledališče sem začel ustvarjati v Iranu, kjer je lahko neposredna izjava na odru povzročila konec predstave. Ta cenzura nam je bila vsiljena in je napačna. Pod temi pogoji sem se naučil jezika metafore in dvoumnosti, podobnega hodniku med dvema stenama: dvema agendama, dvema resnicama, med katerima se giblje delo. Predstava, zgrajena na tak način, v dvorani ustvari več razprave in napetosti kot predstava, ki se postavi na eno stran. Ta jezik sem ohranil v vsaki uprizoritvi, odkar sem zapustil Iran, v vsaki državi, kjer sem delal. Večina jih nima takšne cenzure, kot sem jo poznal, vendar ima vsak kraj svoje oblike cenzure, pogosto bolj prefinjene in zato težje opazne. V Nemčiji ni lahko postavljati Woyzecka pod vprašaj. Povsod pa je težko izpodbijati podobo, ki jo imajo ljudje že ustvarjeno o iranskem režiserju, in njihova pričakovanja do mene. Gre tudi za občinstvo. Ljudje v dvorano prinesejo svoje znanje in mnenja, izjava pa ta mnenja zgolj potrdi ali izzove. Prizor iz intimnega življenja lahko izhaja iz drugega kotička njihovega znanja in jim da priložnost, da ga sami postavijo pod vprašaj. V uprizoritvi Woyzeck Interrupted je Franz igral morilca v televizijski seriji, "posneti po resnični zgodbi". Z Marie jo gledata skupaj na kavču, on pa jo vpraša, ali mu verjame v vlogi morilca. Odgovori, da si mora serijo ogledati do konca, preden lahko odgovori.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗