Chef Davor Arnautović: Moj krožnik mora biti odraz tega, kje delam in živim
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Z Davorjem Arnatuovićem sem imela priložnost govoriti septembra, ko so manjšo skupino novinarjev – mene in še dva hrvaška – povabili v Bohinj. Organizator – Vila Muhr – je poskušal pokazati, kako pomembno in dobrodošlo je sodelovanje na krajevni ravni s čim več udeleženci, ki prispevajo k pristni izkušnji. Arnautović vodi kuhinjo v manjšem okolju, v katerem se vsi poznajo, kot sem spoznala tudi sama, ko so nas novinarje peljali k različnim lokalnim proizvajalcem in so se vsi tikali; različni nazivi so odpadli, pomembno je bilo le osebno ime. Tudi Slovenija se poskuša približati svetovnim smernicam, da bi v svojo državo privabila turiste, ki so navdušeni nad gastronomijo in je ta eden njihovih motivov za obisk tuje države. Eden izmed načinov je seveda tudi uvrstitev slovenskih restavracij in kuharjev v gastronomske vodnike in na lestvice. Letos spomladi je tako vodnik Gault & Millau Slovenija 2026 prinesel zgodovinski mejnik za domačo kulinariko. Prvič doslej je bila Sloveniji podeljena najvišja ocena petih kap, hkrati pa je bilo rekordno število restavracij nagrajenih z najvišjimi priznanji. Med prejemniki priznanj in nagrad pa je zagotovo bolj izpostavljena oseba: priznanje za kuharskega mojstra prihodnosti je pripadlo Davorju Arnautoviću iz bohinjske Vile Muhr.
Oglas
Čeprav Davor prihaja iz sosednje Hrvaške, je – preden je pristal v Bohinju – naredil manjšo krožno pot po sosednjih državah. Srednjo gostinsko šolo je končal na rojstnem Pagu, izkušnje pa si je želel nabrati v tujini. Pot ga je vodila v Avstrijo, pet let se je uril v številnih tamkajšnjih restavracijah. Korona je to časovnico presekala in vrnil se je na Pag. Tam se mu je uresničila mladostna želja, da bi delal v Michelinovi restavraciji Boškinac, v kateri je natančneje spoznal svet t. i. fine dininga.
Ampak želel si je več, zato je odšel v Nemčijo, v restavracijo s tremi Michelinovimi zvezdicami Vendôme, k takratnemu kuharskemu mojstru Joachimu Wisslerju. Pohvali se lahko tudi s prestižno štipendijo švicarskega chefa Andreasa Caminade, saj je do zdaj edini Hrvat, ki mu je to uspelo. Štipendija mu je omogočila šestmesečno potovanje po svetu ter učenje in kuhanje pri najboljših. Da ne pozabim omeniti: Davor Arnautović se pridno uči tudi slovenščine in gorenjskega narečja. Razume že veliko, toda še vedno odgovarja v hrvaškem jeziku, čeprav se sem in tja vmes prikrade kakšna slovenska beseda. O načrtih za bohinjsko gastronomijo in o navdušenju nad trdinko pa si preberite v spodnjem pogovoru ali pa poslušajte oddajo Pod pokrovko. V drugem posnetku (oddaja Nedeljska reportaža) pa vas vabimo na kuharski tečaj Društva kmečkih žena in deklet Bohinj, ki smo se ga novinarji udeležili.
Po izboru Gault & Millau Slovenija za leto 2026 ste postali kuharski mojster prihodnosti. Kakšno prihodnost vidite za slovensko ali celo gorenjsko gastronomijo, kakšno pa zase?
Predvsem si želim ostati tukaj in skupaj z Vilo Muhr ustvariti kaj res lepega, kar se bo uvrstilo na sam vrh slovenske gastronomije. To je zame najpomembnejše, saj sem se tukaj zares našel. Do zdaj sem zamenjal že veliko krajev in delovnih mest, tu pa imam občutek, da sem našel svoj prostor, tu vidim svojo prihodnost. Bohinj, Vila Muhr, ves koncept, ki smo ga ustvarili – vse to mi je res pri srcu. Zato menim, da je nagrada, ki ste jo pravkar omenili, šele prva izmed številnih, ki jih bomo prejeli. Ne samo jaz, temveč vsa restavracija.
Glede prihodnosti Gorenjske, pa menim, da smo s prihodom v Bohinj spodbudili tudi druge. To ste lahko videli že v gostilni, v katero smo peljali novinarje: gre za tradicionalno restavracijo, ki pa zdaj poskuša svoji ponudbi dodati še kaj novega, drugačnega, modernega. Mislim, da smo s svojo navzočnostjo nekoliko dvignili raven gastronomske ponudbe v Bohinju, pa tudi v širši regiji. Doslej tukaj še ni bilo tako kakovostne restavracije. Zdaj smo tukaj mi, zato se morajo tudi drugi razvijati in narediti korak naprej. Mislim, da smo vse skupaj spodbudili k večjemu trudu, da bi Gorenjsko postavili na mesto, ki si ga v resnici zasluži.
Ko smo v sklopu press tripa obiskovali različne ljudi, s katerimi sodelujete, med drugim smo si ogledali sirarstvo Gartner in se preizkusili na kuharskem tečaju, ki ga organizira Društvo kmečkih žena in deklet Bohinj (kako je to potekalo, lahko slišite na posnetku na koncu intervjuja, op. a.), se je ta povezanost in vpetost v lokalni mikrokozmos čutila. Je to mogoče predvsem zaradi majhnega okolja, v katerem delujete? Zakaj vam je sploh pomembno, da imate oseben odnos z ljudmi, od katerih potem odkupite surovine in proizvode?
Zame je najpomembnejše to, da se na mojem krožniku kaže, kje delam in živim. Če me na primer vprašate, kakšen je moj slog oziroma kuhinja, bi rekel, da nimam točno določenega sloga. Prihajam namreč iz čisto drugačnega okolja, iz primorskih krajev. Moja hiša je od morja oddaljena le deset metrov, zato bi bil moj jedilnik, če bi bil zdaj doma, popolnoma drugačen. Tukaj, v Bohinju, pa je seveda primeren regionalnemu okolju. Če bi delal na Japonskem ali Kitajskem, bi bila moja kuhinja spet drugačna. Zato moram najprej spoznati regijo in njene ljudi, razumeti okolje in vse, kar ga sestavlja.
Ko smo prišli sem, naš jedilnik še ni bil tak, kot je danes. Lahko bi rekli, da še ni imel rdeče niti, ni imel ne glave ne repa, zdaj pa ju ima. Spoznal sem ljudi, razumem to območje in sestavine, s katerimi delamo. Pomemben se mi zdi tudi t. i. alpski koncept. Zakaj smo se odločili prav za alpsko kuhinjo, ne za strogo lokalno? Zato, ker ne maram, da se nekaj predstavlja kot lokalno, če v resnici ni. Danes bi pri 90 odstotkih restavracij, ki trdijo, da delujejo 100-odstotno lokalno, ob pregledu dobavnic ugotovili, da to ne drži. Gostom zato ne želim ves čas govoriti, da smo lokalni, lokalni in še enkrat lokalni. Namesto tega smo izbrali nekoliko širši koncept – alpskega. Zdi se mi, da je to za nas najbolj smiselna izbira. Tudi Vila Muhr je namreč zgrajena v alpskem slogu, enako velja za restavracijo. Star les, stare vaze, staro okrasje – vse je nekako alpsko. Zato se je alpski koncept čisto naravno povezal s prostorom, hkrati pa nam omogoča nekoliko širše območje, v okviru katerega lahko ustvarjamo. Ko načrtujemo jedilnik in posamezne jedi, seveda najprej pogledamo, kaj ponuja bližnje okolje, šele nato pride na vrsto nekoliko širši pogled. Vendar se držimo meja alpskega prostora. Gost mora predvsem razumeti, da to ni le restavracija, v kateri bi lahko postregli kar koli. Na krožniku mu moramo predstaviti našo pokrajino – Bohinj, Gorenjsko in Alpe. To je bistvo našega pristopa.
Dejali ste: kjer koli bi bili, bi se prilagodili tistemu območju. Če bi bili na Japonskem, bi pripravljali japonsko hrano, če nekje ob morju, potem morsko hrano, zdaj ste pač v Bohinju. Kaj vam je bilo najtežje, ko ste prišli sem? Katera sestavina vam je bila najmanj znana in katera največje odkritje, da ste veseli, da ste tukaj in jo poskusili?
Vsekakor je ena najboljših sestavin, kar sem jih poskusil, trdinka. Gre za zelo posebno vrsto koruze, na kakršno nisem naletel še nikjer drugje. Zelo me je presenetila tudi postrv, predvsem njena kakovost in raznovrstnost. Tukaj imamo šarenko, jezersko postrv in potočno zlatovčico – vse te vrste najdemo v Bohinju. To me je res navdušilo. Seveda so odlične tudi druge sestavine, na primer gobe. Zelo rad delam z gozdnimi pridelki. Tukaj jih je zares veliko, na voljo imam kar nekaj izbire. Kakovost sestavin, ki prihajajo iz Bohinja in širše regije, me je res presenetila. Če bi moral izbrati tri stvari, bi bile to trdinka, postrv in gozdni pridelki.
Ljudje pogosto mislijo, da sta domača kuhinja in visoka kulinarika dva povsem ločena svetova. A visoka kulinarika velikokrat izhaja prav iz domače, tradicionalne prehrane, iz poznavanja osnov. Ko smo obiskali Društvo kmečkih žena, kjer pripravljajo in predstavljajo značilne bohinjske jedi, smo lahko videli, kako bogata je ta tradicija. Kaj ste se vi naučili iz tradicionalne kuhinje, oziroma kaj pri njej še posebej cenite? Katere njene osnove so vam morda bile navdih pri ustvarjanju jedi za Vilo Muhr?
Ko sem prišel sem, mi je direktor podaril knjigo o slovenski tradicionalni kuhinji. Seveda sem jo prelistal in v njej našel tudi potico. To smo nato pripravili na svoj način, v manjši različici, kot petit four oziroma droben grižljaj ob koncu obroka. Tako smo poskušali tradicionalno jed predstaviti nekoliko sodobneje. Slovenija in ta regija sta znani tudi po mlečnih izdelkih, zato smo jih seveda želeli vključiti v svoje jedi. Uporabljamo maslo, ki ga pripravljamo iz smetane, pridobljene v planinah. Potem ga sami stepemo in začinimo. Trenutno pripravljamo različice z gobami, bučnimi semeni in podobno. Res smo želeli vzeti nekaj tradicionalnega in to po svoje nekoliko posodobiti. Prav zato govorimo o sodobni alpski kuhinji: vzamemo tradicionalno sestavino ali jed, ji dodamo majhen preobrat in jo predstavimo drugače. Dober primer je tudi kostni mozeg, značilna tradicionalna alpska jed. Nima nobene povezave z morjem ali drugimi okolji, temveč je tesno povezan prav z alpskim prostorom. Pripravili smo nekoliko razkošnejšo različico in ga združili s kaviarjem – alpskim kaviarjem, ki ga pridelujejo v Avstriji, v narodnem parku Kalkalpen. Vsi vemo, kaj je kostni mozeg, vsi poznamo njegov značilni vonj, ko ga vzamemo iz pečice. Mi pa smo mu dodali majhen preobrat in ga nekoliko posodobili.
Vsak kuharski mojster ima tudi kakšno svojo značilno jed, ki ga predstavlja in odraža okolje, v katerem dela. Katera je vaša značilna jed? Katero si želite ohraniti oziroma za katero veste, da jo boste pripravljali še v številnih prihodnjih sezonah?
Zagotovo postrv, ena naših značilnih jedi oziroma tako imenovanih podpisov. Gre za jezersko postrv, ki je sama po sebi zelo posebna. Ta jed je z nami že od začetka. Takoj ko smo začeli delati v Vili Muhr, smo jo že imeli na jedilniku. Od takrat smo jo vedno znova nekoliko nadgrajevali, vendar so osnovne sestavine ostale enake. Vedno je bila ena najljubših jedi gostov, zato je sčasoma postala ena naših prepoznavnih. Sestavin nismo spreminjali, le jed smo postopoma izpopolnjevali. Zelo ponosen sem tudi na kostni mozeg. Tudi ta je ena naših značilnih jedi in nekateri gostje se vračajo prav zato, da bi ga znova pokusili. Morda ti jedi nista najbolj zapleteni in pri pripravi ne uporabljamo najzahtevnejših tehnik, vendar so pomembni okusi. Dejstvo, da sta gostom vedno znova všeč in da se nekateri vračajo prav zaradi njiju, mi pomeni največ.
Tudi vi ste že razmišljali o Michelinovi zvezdici in si želeli, da bi jo prejeli. Toda zdi se, da jo vidite – kot ste povedali v nekem intervjuju – predvsem kot priložnost za celotno okolje, morda ne toliko zase. Če bi jo dobili, bi namreč Bohinj postavili na svetovni gastronomski zemljevid. Večja prepoznavnost bi koristila širši okolici, ne samo vaši restavraciji, temveč tudi drugim ponudnikom. To je zelo zrel in premišljen pogled.
Ko sem prišel sem, je bil moj namen predvsem to, da dobim Michelinovo zvezdico. To je bilo zame zelo pomembno. Zdaj pa mi ne pomeni več toliko kot prej. Najpomembnejše je, da je gost zadovoljen in se vrne v našo vilo. Ko na koncu dobi račun, ga mora z veseljem plačati in si reči: »Res je bilo vredno.« Takrat veš, da si svoje delo opravil tako, kot je treba. Mislim, da si danes veliko restavracij močno prizadeva za Michelinovo zvezdico, pri tem pa pozablja na gosta. Mi pa delamo za gosta. Zvezdica za nas ni najpomembnejša. Prej ali slej bo že prišla, o tem sem prepričan. Seveda bi si jo nekoč zelo želel dobiti, vendar ne samo zaradi nas. Z njo bi na slovenski gastronomski zemljevid postavili tako gurmansko restavracijo Vilo Muhr kot tudi sam Bohinj.
Kot dobro veste, v Bohinju doslej še ni bilo restavracije, ki bi bila prepoznavna po vrhunski kulinariki. To je čudovit kraj, za katerega pa številni ljubitelji vrhunske gastronomije in Michelinovih restavracij sploh ne vedo. Poznajo Ljubljano, poznajo Kobarid in seveda tudi Kranjsko Goro. Zakaj? Zaradi tamkajšnjih restavracij. Brez Hiše Franko morda nihče ne bi poznal Kobarida, ljubitelji vrhunske kulinarike pa morda ne bi poznali niti Kranjske Gore, če ne bi bilo restavracije Milka. Prav to želimo doseči za Bohinj. Želimo ga postaviti na gastronomski zemljevid, saj bi od tega imeli korist vsi. Ljudje bi prihajali v Bohinj in rezervirali nastanitve – ne samo pri nas, temveč tudi pri drugih ponudnikih v okolici. Če bi ostali nekaj dni, bi danes obiskali našo restavracijo, naslednji dan pa morda še katero drugo. Tako bi pravzaprav spodbudili razvoj celotne regije in dvignili raven ponudbe za vse. To je tisto, kar si želimo doseči.
Odraščali ste na Pagu, torej ob morju. Ali pogrešate morsko hrano?
Seveda. Morje je vendarle moj dom. Tam sem doma, tam stoji moja hiša. Vendar mi ni več tako pomembno, kje točno živim, da bi moral nujno stanovati ob morju. Pomembnejše je, da mi ustreza vse, kar me obdaja, in v Bohinju mi je zares všeč. Delo, ki ga opravljamo tukaj, ima po mojem mnenju res velik potencial. Pravzaprav gre za proces, ki zahteva čas. Tega ne moreš doseči v eni ali dveh poletnih sezonah. To je proces, ki traja več let, dve, tri, štiri in še dlje. Prav zato sem rad tukaj. Seveda je morje še vedno morje. Ko sem na dopustu, grem vedno rad tja, saj je to preprosto moj dom. Kar pa zadeva vsakdanje življenje, pa mi mora predvsem ustrezati delo. In Bohinj mi vsekakor ustreza.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗