614 kilometrov obljub
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Na letošnjih lokalnih volitvah se za županska mesta poteguje 614 kandidatov. Če se odločite, si lahko jesenske večere popestrite tudi z ogledom številnih soočenj županskih kandidatov. Odločitev za tako preživljanje večera ni nujno lahka. A če se odločite, boste hitro videli, da bo vsebina prej ali slej zavila tudi na področje prometa ali kar mobilnosti. In to nas pripelje do treh lokalnopolitičnih prometnih hipotez. Prva je, da imajo predvolilne obljube o mobilnosti pravzaprav nadpovprečno visoko stopnjo uresničitve. Druga je, da so prometni ukrepi generator velikega števila lokalnih konfliktov. Tretja pa je, da se župani zato raje odločajo za gradnjo nove infrastrukture kot za ukrepe, ki resneje posegajo in spreminjajo razdelitev in rabo obstoječega javnega prostora.
Oglas
Globalno lokalno
Raziskava Smart Cities Mobility Sprint 2026, v katero je bilo vključenih 18 mest srednje in vzhodne Evrope, med njimi tudi Ljubljana, razkriva zanimivo protislovje. Kar 78 odstotkov sodelujočih mest trajnostno mobilnost uvršča med visoke ali zelo visoke razvojne prioritete, namenski proračun za pametno mobilnost pa jih ima le 17 odstotkov. To sicer nista povsem enaka kazalnika, vendar razlika med njima odpira pomembno in bistveno širše vprašanje. So mestne razvojne prioritete mišljene resno, če zanje nimamo jasno zagotovljenega denarja? Verjetno mobilnost ni edino takšno področje, a prav pri njej se jasno pokaže, da evropskim mestom ne primanjkuje prometnih strategij, manjka jim sposobnosti, da bi jih uresničile.
Naše mesto
Kandidati za župansko mesto v teh dneh pogosto govorijo o tem, da se da tudi županovati manj čez prst in bolj s pomočjo ključnih kazalnikov uspešnosti. Še aktualni župani pa jim hitro skočijo v besedo in rečejo, da so sami prav to ves čas počeli, saj so v tem mandatu zgradili toliko novih cest, toliko novih parkirišč, toliko novih kolesarskih poti in podobno. Vlaganje v promet, še posebej v nove ceste, tiste popravljene ali zgrajene tik pred volitvami štejejo največ, pa krožišča, parkirišča in podobno tradicionalno spadajo med najbolj vidne dokaze uspešnosti županovanja.
Kaj pa, če bi uspešnost županovanja merili tudi s tem, koliko časa smo prihranili na poti v službo, koliko manj onesnažen zrak dihamo, kako zanesljiv je javni prevoz ali pa, koliko prebivalcev je sodelovalo pri odločitvah o prometu v svojem mestu? To so težje dosegljivi rezultati in manj pompozno se vidijo, ampak tak pristop na daljši rok prinaša pomembne mobilnostne koristi za večje število občanov.
In mesta se premikajo v tej smeri. Nekatera že ravnajo tako. Poljski Vroclav na primer meščanov ne sprašuje samo pred volitvami, ampak ima digitalno platformo Wrocław Rozmawia (Wrocław se pogovarja). Imajo poseben oddelek za sodelovanje z meščani in lasten prometni simulacijski model, s katerim preverjajo različne infrastrukturne scenarije.
V projektu Breathe, Riga! (Dihaj, Riga!) je 117 dijakov, študentov in dnevnih migrantov z mobilnimi senzorji zbralo več kot 696.000 meritev kakovosti zraka. Namen ni bil le zbiranje podatkov. Vprašali so se drugače. Bi nam bilo pri odločanju o prometu lažje, če bi poznali onesnaženost na svojih vsakodnevnih poteh, podatke zbirali sami in ne bi bili odvisni le od podatkov nekaj stalnih merilnih postaj postavljenih po mestu? Estonski Talin pa preizkuša semaforje, ki se s pomočjo umetne inteligence prilagajajo trenutnim prometnim razmeram. Gre za pilotni projekt, a dovolj zanimiv, da ga velja omeniti.
Moja dežela
Prav Talin nas lahko spomni na razmišljanje iz prejšnje kolumne, ko smo ugriznili v idejo, kako bi lahko tudi v naših mestih vzpostavili regulatorne peskovnike za preizkušanje takih in podobnih novih prometnih tehnologij in rešitev. S pomembnim dodatkom, v takšnih živih mestnih laboratorijih ne sodelujemo samo raziskovalci in tisti, ki se s tem neposredno ukvarjajo, ampak vsi, ki se po mestu vsakodnevno premikamo. Naši odzivi na spremembe, ki jih eksperiment uvaja, so dragocen podatek pri odločanju, ali naj začasna rešitev postane trajna.
Takšnih primerov, kot smo jih omenili, je po svetu zelo veliko, precej pa jih imamo tudi doma. Ljubljana je eno od štirih pilotnih mest evropskega projekta VISIONAIR (Virtualna integracija trajnostnega in inovativnega opazovanja kakovosti zraka v mestih), ki poteka med letoma 2026 in 2030. V njem bodo z mobilnimi merilniki, cenovno dostopnimi senzorji in satelitskimi podatki podrobneje spremljali onesnaženost zraka, predvsem s trdnimi delci in črnim ogljikom. Projekt predvideva tudi naprednejše modeliranje onesnaženosti, prepoznavanje njenih virov in vključevanje rezultatov v mestno digitalno platformo.
Na državni ravni Nacionalni center za upravljanje prometa že od leta 2019 uporablja dinamični prometni model, ki napoveduje promet za naslednjih 60 minut, z drugimi modeli pa preverja tudi učinke infrastrukturnih posegov, podobno kot v poljskem Vrocłavu. Maribor kakovost zraka sistematično spremlja že od leta 1978, podobno kot Riga, le da so tam v meritve na vsakodnevnih poteh vključili tudi prebivalce.
Tehnologijo in znanje vsekakor imamo in v tem pogledu prav nič ne zaostajamo za podobno velikimi in razvitimi okolji. Imamo pa meščani evropskih mest eno veliko skupno težavo. Kandidatom za župane ne postavimo pravih vprašanj.
Vprašanje za volivce
Podatkov, tehnologij in pravil za merjenje učinkov nam očitno ne primanjkuje. Precej bolj zanimivo vprašanje je, kako dosledno jih uporabljamo in koliko o rezultatih vemo prebivalci, da bi jih znali oblikovati v tehtna predvolilna vprašanja. Tako bi ob koncu županskega mandata poleg novih kilometrov cest lahko bolj natančno ugotavljali tudi to za koliko časa so se zmanjšale časovno prostorske migracije, za koliko so se pocenile, koliko čistejši zrak dihamo in podobno.
Ker velja, da je dobro postavljeno vprašanje že polovica odgovora, je to kar precej velik problem. In hkrati je to veliko udobje ter lahkotnost kandidiranja za župane. Če županskih kandidatov ne znamo vprašati, kaj želimo s prometnimi ukrepi dejansko doseči, potem od njih težko pričakujemo, da bodo vedeli, katere kazalnike uspešnosti naj sploh zasledujejo.
Realnost soočenj
Na soočenjih se tako v ospredje postavljata dve skoraj obvezni kategoriji reševanja težav. Prva je povezana z verjetno najbolj priljubljeno obljubo vseh županskih kandidatov, da bodo delali v dobro vseh občanov. Ne bom se spuščal na druga področja, a v prometu to ni mogoče. V prometu namreč skoraj ni ukrepa, ki bi bil enako dober za vse. Vedno se najde nekdo ali skupina ljudi, ki jim ukrep spremeni ali pokvari mobilnost, mogoče zmanjša kakovost bivanja, ali pa jih samo moti. Nova kolesarska steza lahko vzame prostor avtomobilom, širši pločnik parkiriščem, prednost avtobusom pa nekaj časa drugim voznikom. In s tem ni nič narobe. Pomembno je, da znamo jasno povedati, komu bo sprememba koristila, koliko ljudem bo izboljšala življenje in kakšne bodo njene posledice za druge. Včasih bo najboljša rešitev tista, ki koristi večini, drugič tista, ki izboljša mobilnost manjšemu številu ljudi, denimo starejšim, otrokom ali gibalno oviranim. Tudi to je lahko zelo dobra prometna politika. Če le vemo, kaj želimo doseči, in znamo rezultat tudi izmeriti.
Zapletena realnost
Kako zapleteno je to v praksi, kaže raziskava treh norveških primerov preurejanja mestnih ulic in trgov, objavljena leta 2025. Raziskovalci so ugotovili, da nasprotovanja prebivalcev ne povzroča zgolj izguba parkirišč, temveč tudi občutek, da njihove potrebe niso bile slišane in da odločitev ni bila pravična. Pri tem pa se odpre še eno zanimivo vprašanje, ali pri odločanju slišimo vse, ki jih sprememba zadeva, ali predvsem tiste, ki najglasneje nasprotujejo? V enem od obravnavanih primerov v Oslu so zaradi nasprotovanja dobro organiziranih prebivalcev na delu ulice ohranili drevesa, na drugem delu pa so jih odstranili. Tudi glasnost posamezne skupine lahko vpliva na to, kako se razdelijo koristi in izgube. Praksa je znana tudi pri nas, nikakor ne samo v Oslu.
Druga skoraj obvezna predvolilna obljuba pa je, da se je treba pogovarjati. Pa mi vi povejte, ali se motim, ampak kar vidim, je predvsem prakticiranje veščine pogovora drug mimo drugega, drug čez drugega, po možnosti čim glasneje, da bo videti bolj resnično. Pa dodajmo še tehnike govorjenja brez poslušanja in smo dobili klasičen scenarij županskih soočenj.
To nas pripelje do ugotovitve, da ima tudi potencial pogovarjanja svoje končne meje. Te so določene s sposobnostjo in voljo tistih, ki v pogovoru sodelujejo. Predvsem s sposobnostjo dobrega poslušanja in s tem, da se sogovorniki potrudijo vživeti v problem tistega, ki jim sedi nasproti.
Kot vse v življenju bi tudi pogovarjanje moralo imeti svoj skrajni rok. Cilj pogovarjanja pa ne more biti, da se na koncu vsi strinjamo. Veliko bo že, če drug drugega slišimo, razumemo različne interese, preverimo dejstva in na koncu sprejmemo odločitev. Tudi takšno, ki ne bo všeč vsem. Norveška raziskava opozarja še na eno past, če poskušamo z vedno novimi kompromisi zadovoljiti vse, lahko ukrep tako razvodenimo, da ne doseže več svojega prvotnega cilja.
Meritve realnosti
Naslednji nujni korak je merjanje in spremljanje podatkov, ki nam kažejo ali je bila sprejeta prometna odločitev dobra. V tako digitalno in podatkovno povezanem svetu kot ga imamo pri nas, to nikoli ni bilo lažje. Če se izkaže, da sprememba ni prinesla tega kar smo mislili in pričakovali, vemo več, kot smo vedeli prej, in jo spremenimo.
Morda bi zato 614 županskim kandidatom namesto vprašanja, koliko kilometrov novih cest, pločnikov in kolesarskih poti nam obljubljajo, postavili drugačno vprašanje. Komu bo zaradi vaših odločitev čez štiri leta lažje priti tja, kamor želi, in kako bomo vedeli, da vam je uspelo?
Kot rečeno, orodja za merjenje imamo, tudi uporabljati jih znamo. Samo na teh volitvah s temi podatki še nismo prišli pred županske kandidate. Škoda. Prihodnjič pa moramo, sicer bomo velik del odgovornosti za počasnejše spremembe v lokalni mobilnosti morali pripisati kar sami sebi.
*Andrej Brglez je strokovni sodelavec radijske oddaje APM.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Zabava,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗