Slovenska kolesarka se je izpovedala: Vzeli so mi kolo, da bi mi rešili …
Preživela je težke čase. Kako zelo težke, pa je razkrila v čustvenem zapisu, v katerem je odprla svoje srce in dušo.
Če želite ostati v središču športnega dogajanja, naj bo Ekipa vaš prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Maruša Tereza Šerkezi je ena najbolj obetavnih slovenskih kolesark, sploh v gorskem kolesarstvu je že prava šampionka. Lani je osvojila tako naslov svetovne kot evropske mladinske prvakinje, zelo dobro pa je nastopila tudi na mladinskem evropskem prvenstvu v cestnem kolesarstvu leta 2025 in osvojila 6. mesto v vožnji na čas in 10. mesto na cestni preizkušnji.
A da je prišla do sem, kjer je danes, je prehodila izjemno zahtevno pot. Zaznamovano z anoreksijo. In pred dnevi, na obletnico trenutka, ko se je odločila za življenje in šport, je na instagramu postregla z iskrenim in odprtim zapisom. Podkrepljenim s fotografijami.
alesfevzer.com
Spodaj smo vam ga prevedli v slovenščino, pod njim pa najdete tudi Marušino originalno objavo s fotografijami. Vredno branja.
Danes minevajo natanko štiri leta, odkar sem začela svojo pot okrevanja po anoreksiji. Strah. Tesnoba. Žalost. Negotovost. Nisem vedela, kaj me čaka na drugi strani, in iskreno, bilo je veliko trenutkov, ko nisem bila prepričana, ali mi bo uspelo.
Takrat si nisem mogla niti predstavljati, da bom čez nekaj let postala mladinska svetovna prvakinja. Ta dosežek je dokaz, da velikost tvojega telesa ne določa tvoje vrednosti, tvojega talenta ali tega, kar si sposobna doseči. Okrevanje mi ni odvzelo sanj. Vrneło mi jih je.
Bilo je obdobje, ko se je vse zdelo sivo. Danes ima moje življenje spet barve.
Bilo je nešteto dni, polnih solz. Dni, ko sem želela obupati. Dni, ko sem se počutila ujeto v bitki, ki je nikoli ne bi mogla dobiti … Toda …
… Moji največji podporniki so ves čas stali ob meni. Ko je bila iskra v meni komaj še živa, so poskrbeli, da je gorela naprej.
Težki časi pokažejo, komu je zares mar. Ne takrat, ko zmaguješ, ampak takrat, ko se boriš za preživetje. Razlog, da sem začela okrevati, ni bil nek čaroben trenutek motivacije.
Starši so zaklenili moje kolo, saj so se bali, da se nekega dne preprosto ne bom vrnila domov s treninga. Takrat sem bila jezna. Zdelo se mi je, da mi jemljejo edino stvar, nad katero sem še imela nadzor, a ko pogledam nazaj, spoznam, da me niso želeli kaznovati. Želeli so mi rešiti življenje.
Hkrati se je počasi približeval EYOF. To so bile moje največje sanje in prvič sem se morala soočiti z bolečo resnico: če bom nadaljevala po poti, na kateri sem bila, tja nikoli ne bom prišla. Zato sem se morala odločiti. Naj pustim, da anoreksija še naprej nadzoruje moje življenje, ali pa se borim za prihodnost, o kateri sem sanjala?
Odločila sem se za boj. Dan za dnem. Obrok za obrokom. Solza za solzo. In da, stala sem na zmagovalnem odru in osvojila bronasto medaljo. Toda medalja nikoli ni bila največja zmaga. Prava zmaga je bila v tem, da sem nekje na tej poti začela znova odkrivati samo sebe.
»Okrevanje ne pomeni, da postaneš popoln. Pomeni, da znova postaneš to, kar si.«
Pot ni bila ravna. Bilo je padcev. Trenutkov, ko sem spet izgubila težo in zdrsnila nazaj v stare vzorce. A vsakič, ko sem padla, sem vstala.
In danes?
Dni ne preživljam več tako, da bi pred ogledalom preučevala svoje telo. Številke ne nadzorujejo več mojega življenja. Hrana ni več nekaj, česar bi se bala. Svobodna sem.
Pred štirimi leti sem se borila za preživetje. Danes živim življenje, za katerega sem nekoč mislila, da ga nikoli ne bom imela.
内容来自 Ekipa,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗