Ambasadorka znanosti Andreja Gomboc: Znanost moramo približati ljudem
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ta v čilskih Andih začenja desetletni pregled južnega neba, ki bi lahko prinesel revolucijo v razumevanju vesolja.
Oglas
Na gori Cerro Pachón v čilskih Andih, približno 2700 metrov nad morjem, so razmere za astronomska opazovanja skoraj idealne. Suho podnebje in veliko jasnih noči omogočata nemoteno spremljanje nočnega neba, zato je gora že dolgo pomembno središče svetovne astronomije. Med več velikimi teleskopi, ki delujejo na tem območju, posebno mesto zavzema novi observatorij Vere Rubin.
Njegovo načrtovanje se je začelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, uradna gradnja pa aprila 2015. Lani so javnosti predstavili prve znanstvene posnetke, konec junija pa se je začel desetletni sistematični pregled južnega neba. Observatorij je opremljen z najzmogljivejšo digitalno kamero na svetu, ki bo izjemno hitro zaznavala premikajoče se in spreminjajoče se objekte, od oddaljenih asteroidov do eksplozij zvezd. Njegovo delovanje bi lahko pomembno prispevalo tudi k razumevanju dveh največjih kozmoloških ugank: temne snovi in temne energije.
Pri projektu sodeluje tudi Center za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Kot pojasnjuje profesorica Andreja Gomboc, se je sodelovanje začelo leta 2016, ko je center postal eden od mednarodnih partnerjev observatorija. Članstvo so pridobili s konkretnim znanstvenim prispevkom, in sicer so razvili algoritem za prepoznavanje plimskih raztrganj zvezd v bližini črnih lukenj in vzpostavili platformo Sky Portal, prek katere lahko vsi raziskovalci dostopajo do dela podatkov observatorija. S tem je slovenska skupina pridobila tudi dostop do celotnega nabora opazovalnih podatkov, ki jih bo projekt ustvarjal.
Želim si, da bi bili Slovenci bolj ponosni na svoje znanstvenike in znanstvenice. Ti ne prispevajo le k razvoju svetovnega znanja in Slovenije, temveč na univerzah vzgajajo tudi nove generacije raziskovalcev. V tujini so s svojim delom in uspehi obenem pomembni ambasadorji države, podobno kot športniki."
Vera Rubin in skrivnost temne snovi
Observatorij nosi ime po ameriški astronomki Veri Rubin, ki je s svojimi raziskavami pomembno spremenila razumevanje galaksij. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je skupaj s Kentom Fordom preučevala hitrosti kroženja zvezd v spiralnih galaksijah. Ugotovila sta nekaj presenetljivega: zvezde na obrobju galaksij so se gibale skoraj enako hitro kot tiste bližje njihovim središčem. To je bilo v nasprotju s pričakovanji, saj se v našem Osončju bolj oddaljeni planeti gibljejo počasneje. Večina mase Osončja je namreč zbrana v Soncu.
Opazovanja Vere Rubin so pokazala, da vidna snov v galaksijah ne more pojasniti njihovih hitrosti vrtenja. Galaksije morajo vsebovati precej več mase, kot je lahko zaznamo v obliki zvezd in plina. Tako se je utrdila domneva o obstoju temne snovi, katere narave kljub desetletjem raziskav še vedno ne poznamo. Prav razumevanje te skrivnostne snovi je eno od pomembnih znanstvenih vprašanj, pri katerih naj bi pomagal novi observatorij.
Vera Rubin je bila pomembna tudi kot pionirka žensk v astronomiji. Bila je ena prvih žensk, ki so si izborile pravico do opazovanja na observatoriju Palomar. Pozneje je dejavno podpirala mlajše znanstvenice in jim pomagala pri uveljavljanju.
Kamera, ki lahko zazna posamezne fotone
Tehnološke zmogljivosti observatorija so izjemne. O njih sta ob obisku Slovenije septembra spregovorila hrvaška astrofizika Željko Ivezić in Mario Jurić, oba profesorja na Univerzi v Washingtonu v Seattlu. Ivezić je sodeloval pri gradnji observatorija in projektu LSST, desetletnem pregledu neba, Jurić pa vodi raziskovalno skupino za asteroide.
Jurić je velikost kamere primerjal s kamerami, ki jih vsakodnevno uporabljamo v telefonih. "Danes ima skoraj vsak v žepu vsaj eno, pogosto pa kar tri kamere. Kamere v naših telefonih so velike le nekaj milimetrov, kamera observatorija pa ima premer skoraj enega metra. Njena tehnologija je tako napredna, da lahko zazna posamezne fotone svetlobe," je pojasnil. Zasnovo kamere je narekoval ambiciozen cilj projekta: v desetih letih pregledati približno polovico neba in zabeležiti vse objekte, ki jih bo teleskop lahko zaznal. "Tega ne želimo početi sto let, temveč deset," je poudaril Ivezić.
Zato so potrebovali teleskop z osemmetrskim zrcalom in zelo velikim vidnim poljem. Izračuni so pokazali, da mora imeti kamera ločljivost približno 3000 megapikslov. Sestavlja jo 200 ločenih senzorjev, vsak s 16 milijoni slikovnih točk. Poseben izziv je predstavljala tudi hitrost obdelave posnetkov. Podatke je treba odčitati v samo dveh sekundah, medtem ko običajni teleskopi za to potrebujejo od dve do tri minute. Za en sam posnetek bi za ogled v polni ločljivosti potreboval približno 400 zaslonov visoke ločljivosti.
Impresivne so tudi mehanske zmogljivosti teleskopa. Njegov premični del tehta približno 350 ton, vendar se lahko premakne v petih sekundah. V istem času se stabilizira zrcalo, da je slika dovolj ostra. Nova fotografija neba nastane vsakih 40 sekund.
Barvni film vesolja
Največja revolucija observatorija ne bo zgolj v zmogljivosti njegove kamere, temveč predvsem v količini zbranih podatkov. Teleskop bo deset let vsako noč fotografiral nebo, posamezne dele pa bo posnel približno 700-krat. Opazovanja bodo potekala v šestih različnih barvnih filtrih, zato bo nastal nekakšen barvni film vesolja. Po napovedih bo observatorij zaznal približno 20 milijard galaksij in 17 milijard zvezd, poleg tega pa milijone kometov in asteroidov. Skupno naj bi ustvaril približno 25 bilijonov merskih točk. Vsako noč bo zaznal tudi okoli sedem milijonov prehodnih pojavov oziroma sprememb na nebu.
Za raziskovalce to pomeni pomemben premik v načinu dela. Doslej so astronomi praviloma usmerjali teleskope v objekte, ki so jih želeli preučiti zaradi konkretnega raziskovalnega vprašanja. Zdaj bodo imeli na voljo obsežno podatkovno zbirko, ki bo omogočala številne različne raziskave, tudi takšne, na katere ob začetku projekta še niso pomislili. Ker bo isti del neba fotografiran več stokrat, bodo znanstveniki lahko spremljali tudi spremembe skozi čas.
Asteroidi, deveti planet in medzvezdni popotniki
Med odkritji, ki bodo verjetno najbolj zanimala širšo javnost, so asteroidi. V dobrih dveh stoletjih, odkar so astronomi odkrili prvega, so jih popisali približno milijon in pol. Z novim observatorijem bi se lahko njihovo število že v enem letu podvojilo. Večje število odkritih asteroidov bo omogočilo tudi natančnejše spremljanje teles, ki se približujejo Zemlji in bi lahko pomenila nevarnost. Toda raziskovalci pričakujejo še veliko drugih odkritij v našem Osončju.
Mario Jurić je sodeloval pri nedavno objavljenem odkritju novega pritlikavega planeta onkraj Plutonove orbite. Ob tem je opozoril na možnost obstoja še neodkritega devetega planeta. Matematične simulacije namreč nakazujejo, da bi se v oddaljenih območjih Osončja lahko skrivalo telo, precej masivnejše od pritlikavih planetov. "Lahko bi šlo za planet približno v velikosti Neptuna, ki je tako daleč, da ga še nismo odkrili. Če obstaja, ga bomo verjetno našli. Ocenjujemo, da imamo približno od 70- do 80-odstotno možnost, da ga odkrijemo v naslednjih treh letih," je napovedal Jurić. Posebej zanimivi so tudi medzvezdni objekti, torej kometi in asteroidi, ki niso nastali v našem Osončju, temveč prihajajo iz drugih zvezdnih sistemov. Iz svojih matičnih sistemov so bili izstreljeni v medzvezdni prostor, nato pa je njihova pot vodila mimo Zemlje.
Ko črna luknja raztrga zvezdo
Pomembno raziskovalno področje, pri katerem ima slovenska skupina posebno vlogo, so plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj. Gre za dogodke, pri katerih gravitacijske oziroma plimske sile črne luknje raztrgajo zvezdo, ki se ji preveč približa. Željko Ivezić je posebej izpostavil raziskovalno skupino na Univerzi v Novi Gorici. Po njegovih besedah gre za eno od najmočnejših skupin na svetu na tem področju. Razvila je programsko opremo in metodologijo, ki ji bosta omogočili, da bo med prvimi prepoznavala tovrstne pojave v podatkih observatorija. "Za manjšo državo je pomembno, da izbere področje, na katerem lahko doseže svetovno odličnost, namesto da poskuša početi vse," je dejal Ivezić in pohvalil premišljeno usmeritev slovenske raziskovalne skupine.
Astronomi so doslej s pomočjo drugih teleskopov zaznali približno sto plimskih raztrganj zvezd. Z observatorijem Vere Rubin naj bi jih odkrili na tisoče. Slovenski raziskovalci so v začetni fazi delovanja že zaznali nekaj kandidatov, vendar se je začetek opazovanj zaradi vremenskih razmer nekoliko zavlekel. Sredi julija je Čile namreč prizadela huda nevihta, ki je poškodovala tudi območje observatorija na gori Cerro Pachón. Odnesla je del ceste, povzročila precejšnjo škodo in zahtevala umik ljudi z območja. Po odpravljanju posledic je sledilo še obdobje slabega vremena, zato se je sistematično pregledovanje neba za nekaj časa ustavilo. Opazovanja so se nato nadaljevala, raziskovalci pa zdaj ponovno preučujejo zaznane kandidate. Pri tem uporabljajo tudi druge teleskope. Izziv je velik, saj morajo astronomi med milijoni sprememb na nebu vsako noč prepoznati le nekaj tistih, ki bi lahko pomenile plimsko raztrganje zvezde.
Svetloba, ki razkriva maso črne luknje
Teleskopi teh dogodkov ne morejo neposredno posneti v podrobnostih, ki jih poznamo iz računalniških simulacij. Slovenska raziskovalna skupina ustvarja numerične simulacije in filme, ki prikazujejo, kako črna luknja zvezdo raztrga in raztegne. V resničnem vesolju pa astronomi zaznajo predvsem posledico tega procesa: v središču galaksije se nenadoma pojavi dodaten vir svetlobe. Ta sij nato v nekaj mesecih ali letih postopoma izgine. Znanstveniki spremljajo njegovo naraščanje in upadanje ter izmerjene svetlobne krivulje primerjajo s teoretičnimi modeli. Tako lahko ocenijo maso črne luknje, ki je povzročila raztrganje.
To je še posebej pomembno pri oddaljenih in skoraj povsem neaktivnih supermasivnih črnih luknjah, ki jih je sicer zelo težko opazovati. Raziskovalci želijo izmeriti mase čim večjega števila takšnih objektov in ugotoviti, kako so porazdeljene njihove velikosti. Različni modeli nastanka črnih lukenj namreč napovedujejo različne porazdelitve mas. Večje število opazovanih dogodkov bo zato omogočilo preverjanje teh modelov in boljše razumevanje nastanka črnih lukenj.
Umetna inteligenca kot nepogrešljivo orodje
Pri obdelavi tako velikih količin podatkov je umetna inteligenca že nepogrešljiva. Če observatorij vsako noč zazna približno sedem milijonov sprememb na nebu, jih raziskovalci ne morejo ročno pregledovati. Algoritmi morajo biti sposobni podatke obdelati skoraj v realnem času in med številnimi dogodki prepoznati tiste, ki so znanstveno najzanimivejši. Umetno inteligenco uporabljajo na različnih stopnjah raziskovalnega procesa, od obdelave in čiščenja posnetkov do pisanja znanstvenih člankov.
Za slovensko raziskovalno skupino je posebej pomembna pri klasifikaciji astronomskih pojavov. Razvili so algoritem, ki prepoznava značilne vzorce v svetlobnih krivuljah ter razlikuje med plimskimi raztrganji zvezd in drugimi dogodki, denimo eksplozijami supernov.
Sateliti vse bolj zastirajo pogled v vesolje
Ob vse večjih zmogljivostih astronomskih observatorijev se pojavlja tudi nov problem: vse večje število satelitov v Zemljini orbiti. Megakonstelacije satelitov že postajajo pomembna ovira za astronomska opazovanja. Čeprav je težava za zdaj še obvladljiva, napovedi o milijonu satelitov v nizkih orbitah vzbujajo precejšnjo skrb.
Posledice ne bi bile omejene zgolj na astronomijo. Sateliti so danes nepogrešljivi za komunikacije, vremensko napovedovanje, navigacijo in številne druge storitve. Njihovo preveliko število pa povečuje tudi tveganje za tako imenovani Kesslerjev sindrom. Gre za scenarij, v katerem trki med sateliti ustvarjajo vse več vesoljskih odpadkov, ti pa povzročajo nove trke. Veriga dogodkov bi lahko pripeljala do tolikšne količine odpadkov v orbiti, da bi bilo nadaljnje delovanje številnih satelitskih sistemov resno ogroženo. Po ocenah je trenutno v orbiti približno 15.000 satelitov. Že to je veliko, napovedi o več kot milijonu pa kažejo, da bo treba prihodnjo uporabo vesolja skrbno načrtovati.
Andreja Gomboc: Znanost moramo približati ljudem
Andreja Gomboc, profesorica astronomije na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, bo sicer nocoj prejela priznanje ambasadorke znanosti Republike Slovenije. Naziv razume kot veliko čast, hkrati pa tudi kot odgovornost. Vlogo ambasadorke vidi predvsem v dveh nalogah. Prva je predstavljanje slovenske astronomije v tujini, kar že vrsto let počne z raziskovalnim delom ter sodelovanjem v odborih Mednarodne astronomske zveze in svetu Evropskega astronomskega društva. Druga je približevanje znanosti širši javnosti. "Prepričana sem, da je treba znanstveno delo predstaviti tako, da ga ljudje razumejo in prepoznajo njegov pomen. Astronomija se namreč pogosto zdi oddaljena od vsakdanjega življenja, v resnici pa njeni dosežki pomembno vplivajo tudi na druga področja."
Metode in tehnologije, razvite pri astronomskih raziskavah, se pogosto pozneje uporabljajo v medicini, informatiki in komunikacijah. Analiza astronomskih posnetkov je, denimo, v marsičem primerljiva z analizo medicinskih slik, znanje iz radijske astronomije pa je prispevalo tudi k razvoju brezžičnih povezav, kot je Wi-Fi. "Želim si, da bi bili Slovenci bolj ponosni na svoje znanstvenike in znanstvenice. Ti ne prispevajo le k razvoju svetovnega znanja in Slovenije, temveč na univerzah vzgajajo tudi nove generacije raziskovalcev. V tujini so s svojim delom in uspehi obenem pomembni ambasadorji države, podobno kot športniki."
Letošnji prejemniki najvišjih državnih priznanj za znanost
Poleg priznanja ambasadorke znanosti Republike Slovenije so podelili tudi najvišja državna priznanja za izjemne znanstvenoraziskovalne in razvojne dosežke. Zoisovi nagradi za življenjsko delo prejmeta Milena Horvat z Instituta 'Jožef Stefan' in Slavko Splichal s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Milena Horvat že več kot štiri desetletja raziskuje kroženje kemičnih snovi v okolju, predvsem živega srebra, njegovo kopičenje v prehranski verigi in vplive na človekovo zdravje. Slavko Splichal pa je svoje raziskovalno delo posvetil intelektualni zgodovini javnosti, javnemu mnenju in družbenemu komuniciranju. Med drugim proučuje vpliv politike, kapitala in digitalnih tehnologij na demokratično javnost.
Puhovo nagrado za življenjsko delo prejme Ferdinand Gubina s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in Elektroinštituta Milan Vidmar. Njegovo delo je pomembno zaznamovalo razvoj konceptov vodenja elektroenergetskih sistemov ter rešitev za zagotavljanje zanesljive, varne in učinkovite oskrbe z električno energijo.
Zoisove nagrade za vrhunske dosežke prejmejo štirje raziskovalci. Ingrid Milošev z Instituta 'Jožef Stefan' in Ortopedske bolnišnice Valdoltra je nagrajena za raziskave mehanizmov korozije ter razvoj zaščitnih materialov, ki podaljšujejo življenjsko dobo kovinskih izdelkov, medicinskih vsadkov in industrijske opreme. Borut Klabjan z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki raziskuje zgodovino meja, jo prejme za preučevanje političnih sprememb in kolektivnega spomina v sodobni Evropi, zlasti na območju severnega Jadrana. Sašo Džeroski z Instituta 'Jožef Stefan' nagrado prejme za razvoj metod razložljive umetne inteligence in strojnega učenja, ki omogočajo zanesljivejše napovedi ter boljše razumevanje kompleksnih znanstvenih podatkov, Nataša Poklar Ulrih z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa za raziskave bioaktivnih spojin rastlinskega izvora in njihovih možnosti uporabe pri razvoju funkcionalnih ter trajnostnih živil.
Puhovo nagrado prejme Aleksandra Lobnik s Fakultete za strojništvo v Mariboru in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje IOS. Razvija senzorske tehnologije ter inovativne rešitve za recikliranje vode, tekstila in plastike, posebno pozornost pa namenja prenosu raziskovalnih dosežkov v industrijsko prakso.
Zoisova priznanja za pomembne znanstvenoraziskovalne dosežke prejme več raziskovalcev oziroma raziskovalnih skupin. Denis Golež z Instituta 'Jožef Stefan' in Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani raziskuje kvantne materiale zunaj ravnovesja. Mateja Sedmak, Barbara Gornik in Zorana Medarić z Inštituta za družboslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper razvijajo otrokosrediščni pristop k integraciji otrok priseljencev. Hana Uršič Nemevšek z Instituta 'Jožef Stefan' raziskuje keramične plasti, namenjene shranjevanju in pretvorbi energije, Kristina Sepčić z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa priznanje prejme za raziskave proteinov iz ostrigarjev ter možnosti njihove uporabe v biomedicini in trajnostnem varstvu rastlin. Med prejemniki priznanj sta še Ademir Hujdurović s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije ter Inštituta Andrej Marušič Univerze na Primorskem, in sicer za dosežke na področju algebraične in strukturne teorije grafov, ter Irena Mlinarič-Raščan s Fakultete za farmacijo v Ljubljani za raziskave farmakogenomike in tarčnih zdravil pri levkemijah.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗