Navdušenje nad Tutankamonom je imelo tudi človeški vidik. Bilo je odziv na grozo prve svetovne vojne
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Leta 1936, torej pred 90 leti, je na radiu BBC arheolog Howard Carter pripovedoval o svojih spominih na morda največje odkritje arheoloških raziskovanj starega Egipta, na dogodek, ki je krepil nacionalno zavest egiptovskega naroda, ki je ravno dosegel neodvisnost, vendar bil še vedno precej odvisen od Britancev, in obenem dogodek, ki je po svetu sprožil pravo egiptomanijo.
Oglas
Carter se je spominjal dogodka, ki se je zgodil 12. februarja 1924, odkritja sarkofaga faraona iz 18. egipčanske dinastije, kralja-dečka, ki je na prestol verjetno sedel pri 8 ali 9 letih, pri 19-ih pa umrl. 3.300 let je mumija faraona Tutankamona ležala v treh krstah, prekrita z okoli 1.130 kilogramov težkim pokrovom. "Luč je posvetila v sarkofag. Od osuplosti smo zajeli zrak. Mojstrsko izdelana zlata skulptura mladega kralja je napolnila prostor; vendar je bil to šele pokrov, ki je prekrival tri krste, položene ena v drugo, ki so skrivale ostanke mladega kralja Tutankamona," se je spominjal Carter.
Oči so se morale privaditi na lesket zlata
Howard Carter tedaj ni prvič osupnil. Grobnica je bila namreč odkrita že 4. novembra 1922, vendar je raziskovanje grobnice potekalo počasi in nekajkrat tudi zastalo. Tistega novembrskega dne, v družbi tedaj še živega finančnega podpornika iskanja Tutankamonove grobnice Lorda Carnarvona, je Carterja presenetilo predvsem mnoštvo predmetov, katere sta opazila že ob odprtju tako imenovane predsobe; in pa obilica zlata. V dnevnik, v katerem je dokumentiral potek raziskovanj, je Carter zapisal: "Ko so se moje oči navadile na svetlobo, so detajli izstopili iz mraka. Nenavadne živali, kipi in zlato. Vsepovsod lesket zlata."
Odkritje do tedaj najbolj nedotaknjene faraonske grobnice je postalo svetovna senzacija, in sicer tudi zaradi izdatnega poročanja časopisa The Times, ki je za pravo bogastvo in na nejevoljo egipčanskih novinarjev odkupil ekskluzivne pravice za poročanje. Toda kako je pravzaprav potekalo delo Carterja, ki ni bil profesionalen arheolog, in kako je prišlo do tega, da je bilo več kot 5.000 najdenih predmetov skrbno dokumentiranih in prenesenih v egipčanski muzej v Kairu (danes 5.398 s Tutankamonovo grobnico povezanih muzejskih enot predstavlja pomemben del zbirk lani odprtega Velikega egipčanskega muzeja), čeprav je prej obstajala tradicija, da so zajeten del najdb obdržali zahodni financerji arheoloških odprav?
Je bilo to povezano s tem, da je Egipt formalno neodvisnost pridobil nekaj mesecev pred odkritjem grobnice, vzpostavljanje povezave med faraoni in sodobnimi Egipčani pa so izkoristili za krepitev egiptovskega nacionalizma? Ali lahko tedanjo odpravo primerjamo s sodobnimi arheološkimi raziskovanji, za katera velja, da postajajo vedno bolj interdisciplinarna, in ali bi jo danes sploh imenovali znanstveno?
K postavljanju teh vprašanj nas je spodbudila aktualna razstava Delci časa – sodobne arheološke raziskave v ljubljanskem Mestnem muzeju. O delu ekipe Howarda Carterja smo govorili z dr. Danielo Rosenow, vodjo Griffithovega egiptološkega inštituta pri oxfordski univerzi. Inštitut hrani veliko dokumentacijskega Carterjevega gradiva in tudi izvirnih fotografij, na spletu pa je dostopen tudi spletni arhiv, posvečen Carterjevemu odkritju in delu.
Začela bom kar z najbolj osnovnim vprašanjem: katere so najbolj bistvene razlike med arheološkimi odpravami oziroma raziskovanji pred stoletjem, ko se je končevala tako imenovana zlata doba arheologije, in sodobnimi arheološkimi raziskavami?
Daniela Rosenow: Mislim, da obstajata dve veliki razliki. Prva je povezana s samim namenom arheoloških izkopavanj. Zakaj se jih sploh lotimo. Konec 19. in na začetku 20. stoletja je šlo predvsem za odkrivanja. Hoteli so odkriti grobnico ali nek spomenik ali predmet. Seveda so arheologi že tedaj želeli tudi razumeti preteklost, ampak rekla bi, da je bil centralen ta vidik odkrivanja nečesa neznanega.
Bi pa rekla, da nekatere stvari še vedno delamo po starem. Sama še vedno rada vodim dnevnike izkopavanj, v katere natančno zapišeš, kdaj, kje, kaj si naredil.
Danes pa gre v prvi vrsti za jasno opredeljene raziskave. Še preden se lotimo raziskav moramo natančno vedeti in opredeliti, kaj hočemo raziskovati in kaj želimo izvedeti. Moramo imeti predstavo o tem, kako nam bodo izkopavanja pomagala najti odgovor na konkretno vprašanje. Danes bi brez specifikacije raziskovalnega vprašanja zelo težko dobili financiranje za arheološki projekt.
Druga velika razlika je seveda razlika v tehnologiji, ki se je izjemno razvila v zadnjih 100 letih. Še posebej je delo arheologov spremenil nastop digitalnih tehnik fotografiranja, pa tudi napredek v znanstvenih analizah. Danes lahko na primer raziščemo kemično sestavo predmetov, lahko identificiramo tehnike izdelave predmetov in to nam lahko pomaga tudi pri razvijanju primernih tehnik konservatorstva.
Bi pa rekla, da nekatere stvari še vedno delamo po starem. Sama še vedno rada vodim dnevnike izkopavanj, v katere natančno zapišeš, kdaj, kje, kaj si naredil. Vendar generalno gledano, je bistveno morda to, da so v Carterjevem času vse dokumentiranje opravljali analogno.
Mislim, da ni obstajal nekdo, ki bi mu lahko rekli tipičen arheolog.
Morda velja na tem mestu omeniti, da je bil Carter, čigar formalna izobrazba je bila skromna, izučen risar. Učil ga je predvsem oče, ki je bil slikar in ilustrator. Nikakor pa Carter ni imel formalne arheološke izobrazbe. Ali je v tistem času obstajalo nekaj, čemur bi lahko rekli tipičen izobrazbeni profil arheologov?
Mislim, da ni obstajal nekdo, ki bi mu lahko rekli tipičen arheolog. Arheologi so imeli zelo različno izobrazbo. Nekateri so bili akademsko izobraženi egiptologi, nekateri so študirali klasiko in starodavne jezike, nekateri so delali v muzejih ali na univerzah in za arheološke družbe, ki so finančno podpirale izkopavanja in dokumentiranja spomenikov v Egiptu.
Tudi med zelo izkušenimi arheologi so bili takšni brez formalne akademske izobrazbe. Eden najbolj znanih je bil Flinders Petrie, ki ga večkrat imenujejo oče moderne egipčanske arheologije (velja za pionirja sistematične metodologije in konservatorstva artefaktov, op. P. B.). Nikoli ni študiral na univerzi, pa je kljub temu postal prvi profesor egiptologije na londonskem univerzitetnem kolidžu.
Potem so seveda obstajali premožni posamezniki, ki jih je arheologija zanimala in so finančno podpirali izkopavanja in zaposlovali profesionalne arheologe. Takšen je bil ameriški poslovnež Theodore M. Davis, ki je več let delal v Dolini kraljev, in pa seveda Lord Carnarvon, ki je koncesijo za izkopavanja pridobil za Davisom in ki je podpiral Howarda Carterja.
Carter sam se je imel na nek način za outsiderja. Njegova pot do arheologije je bila nenavadna. Izhajal je iz umetniške družine. Njegov oče je bil viktorijanski slikar živali in je sina uril za slikarja.
Preko vezi z angleško plemiško družino Amherst, katere člani so zelo navdušeno zbirali egipčanske predmete in so imeli zveze s skladom za raziskovanje (Egypt Exploration Fund), se je navdušil za Stari Egipt. Leta 1891 je družina skladu priporočila Carterja in tako je pri 17 letih prišel v Egipt, postal risar na izkopavališčih in dokumentiral okrasje v grobnicah.
Ne bi rekla, da je Carterjeva ekipa delovala neznanstveno. Znanstvena vprašanja so danes drugačna in imamo veliko boljšo tehnologijo, vendar so osnovna načela dela ista. Nekaj moramo natančno opazovati, dokumentirati in potem poskusiti kar najbolje ohraniti tako predmet kot arheološki kontekst.
Nato je pod vodstvom nekaterih vodilnih egiptologov, tudi Flindersa Petrieja, imel arheološko izobraževanje. Bil je izjemno sposoben, imel je občutek za detajle in je zato postal zelo cenjen dokumentalist, do leta 1899 pa tudi glavni inšpektor za spomenike v zgornjem Egiptu in odgovoren za izkopavališča v velikem delu države. Po škandalu, ki se je zaradi konflikta med egiptovskimi čuvaji in francoskimi turisti zgodil 1905 in v katerem se Carter ni želel postaviti na stran Francozov, je dal odpoved in bil nekaj let brezposeln. Finančno mu je šlo zelo slabo. Živel je od prodaje akvarelov in preprodaje antikvitet, dokler ga niso leta 1907 predstavili Lordu Carnarvonu. Ta se je zelo zanimal za arheologijo in je iskal profesionalnega arheologa, ki bi nadziral njegova izkopavanja. To je vodilo do uspešnega partnerstva, ki je vrhunec doživelo v odkritju Tutankamonove grobnice.
Pa bi danes metode dela tedanjih arheologov ocenili kot neznanstvene?
Ne bi rekla, da je Carterjeva ekipa delovala neznanstveno. Znanstvena vprašanja so danes drugačna in imamo veliko boljšo tehnologijo, vendar so osnovna načela dela ista. Nekaj moramo natančno opazovati, dokumentirati in potem poskusiti kar najbolje ohraniti tako predmet kot arheološki kontekst.
Z osebnega stališča bi rekla, da je preprosto za nazaj presojati arheologe pred 100 leti. Seveda se z našimi sofisticiranimi tehnologijami počutimo superiorne. Vendar bodo arheologi čez 100 let zelo verjetno enako razmišljali o nas, še posebej z ozirom na razvoj umetne inteligence. Povsem verjetno je, da bodo čez 100 let arheologi o naših metodah mislili, da so primitivne.
Carterjeva ekipa je zelo sistematično dokumentirala grobnico in predmete v njej. Dokumentiranje sob in predmetov, njihovo čiščenje in pripravljanje za transport v egipčanski muzej v Kairu je bilo orjaška naloga, ki je zahtevala več kot 10 let natančnega dela. V tem času so naredili okoli 20.000 fotografij.
Kaj vse pa je obsegalo dokumentiranje? Domnevam, da ne zgolj fotografiranje…
Carterjeva ekipa je razvila izjemno sistematičen način dokumentiranja. Izjemno pomemben član ekipe je vendar bil fotograf Harry Burton (Burton je že imel izkušnje z delom na egipčanskih izkopavališčih, nato pa je delal v Metropolitanskem muzeju in je bil eden od članov Carterjeve ekipe, ki jih je ta muzej 'posodil' za odpravo, op. P. B.). Še preden se je kdo posamezne najdbe dotaknil ali jo premaknil, jo je Burton že fotografiral. Potem so vsak predmet oštevilčili, kartice s številkami so postavili ob predmete in Burton jih je nato ponovno fotografiral.
Carterjeva ekipa je zelo sistematično dokumentirala grobnico in predmete v njej. Dokumentiranje sob in predmetov, njihovo čiščenje in pripravljanje za transport v egipčanski muzej v Kairu je bilo orjaška naloga, ki je zahtevala več kot 10 let natančnega dela. V tem času so naredili okoli 20.000 fotografij.
Vse to je Carter dokumentiral v dnevniku, nato pa so najdbe prestavili v bližnjo grobnico, ki so jo spremenili v laboratorij za konserviranje in fotografski studio. Predmete so tam očistili in stabilizirali. Potem je Harry Burton predmete še enkrat fotografiral in ekipa je ustvarila dokumentacijske kartice predmetov.
Natančno so zapisali, kje so posamezen predmet našli, dimenzije, opis, pogosto je bila priložena tudi skica. Strokovnjaki so potem dodali informacije o konservatorskih posegih in druge znanstvene opombe. Vse to je rezultiralo v okoli 20.000 dokumentih, ki so vključevali fotografije, dnevnike, načrte, konservatorske opombe.
Zakaj je bilo potrebno predmete fotografirati večkrat?
Ljudje se ne zavedajo, da je arheologija destruktiven proces. Ko predmet odstranimo, ga odstranimo iz izvirnega konteksta, odstranimo zemeljsko plast, v kateri je bil. Enako je v primeru odkritja grobnice in raziskovanja njene vsebine.
Grobnica je danes prazna. V njej pa v klimatizirani komori ostaja razstavljena faraonova mumija (od leta 2009 so skoraj desetletje tudi restavrirali stenske poslikave, op. P. B.). Predmeti so torej v novem velikem egipčanskem muzeju, vendar so razstavljeni izven njihovega izvirnega konteksta, ki je fizično izgubljen. Je pa ohranjen v dokumentaciji, iz katere lahko razberemo, kako so se predmeti navezovali eden na drugega in to nam daje vpogled v starodavni pokop, obenem pa tudi v arheološka izkopavanja pred 100 leti. In to je vrednost te dokumentacije.
Ljudje se ne zavedajo, da je arheologija destruktiven proces. Ko predmet odstranimo, ga odstranimo iz izvirnega konteksta, odstranimo zemeljsko plast, v kateri je bil.
Arheološka ekspedicija, ki jo je financiral Lord Carnarvon naj bi stala okoli 36.000 britanskih funtov (danes bi to znašalo okoli 2,8 milijona funtov). Kaj si je pravzaprav obetal od tega finančnega vložka? Dobiček? Mimogrede, egipčanska vlada je njegovim dedičem septembra 1930 kot povračilo za stroške izkopavanj namenila 35,971 funtov.
George Herbert, 5. grof carnarvorski, je bil angleški aristokrat. Podeželski sedež njegove družine je bil grad Highclere, ki ga danes največ ljudi pozna iz zgodovinske serije in filmov Downton Abbey.
Vprašanje, kaj si je Carnarvon obetal … Večina ljudi bi seveda rekla, da je pričakoval finančno korist. Ampak, iskreno povedano, mislim da v Carnarvonovem primeru ni šlo za to. Poročil se je z Almino Wombwell, katere biološki oče je bil izjemno bogat bankir Alfred de Rotschild. Zapustil ji je veliko denarja in z doto je v zakon prinesla pol milijona tedanjih funtov, kar bi danes znašalo skoraj 70 milijonov evrov. Tako da mislim, da Carnarvon ni zares razmišljal o denarju, mislim, da mu je bolj šlo za pustolovščino.
V Egipt je prvič prišel leta 1903 (v Egiptu je po nasvetu zdravnikov po avtomobilski nesreči preživljal zime, op. P. B.), se nad njim navdušil in želel izkopavati. Najprej je financiral manjša izkopavanja, kmalu pa je ugotovil, da potrebuje profesionalnega arheologa oziroma strokovnjake. In leta 1907 mu je generalni direktor za izkopavanja in antikvitete pri egiptovski vladi Gaston Maspero predstavil Carterja, ki je bil tedaj brezposeln, in postala sta idealen par. Carter je prispeval arheološko strokovnost, Carnarvon pa denar in tudi socialne zveze, poznanstva.
Carter je prispeval arheološko strokovnost, Carnarvon pa denar in tudi socialne zveze, poznanstva.
Leta 1917 sta začela izkopavati v Dolini kraljev. Prvih 5 let nista imela večjega uspeha in poleti 1922 je Carnarvon razmišljal, da bi vse skupaj opustil, pa ga je Carter prepričal, da nadaljuje še eno sezono. Ta se je začela 1. novembra 1922 in tri dni kasneje sta odkrila stopnice, ki so vodile do grobnice. Preostanek zgodbe poznamo.
Carnarvon je torej kljub velikemu družinskemu premoženju imel pomisleke glede nadaljevanja izkopavanj.
Do odkritja grobnice je Carnarvon za izkopavanja potrošil že 25.000 funtov, tako da mislim, da je upal, da bi lahko z odkritjem vsaj povrnil stroške. To razlago podkrepi dejstvo, da je kmalu po odkritju grobnice s časopisom The Times sklenil pogodbo za ekskluzivno poročanje, ki mu je prinesla 5.000 funtov in mu dala pravico do deleža od dobička od poročanja.
Drugo vprašanje je seveda, kaj se je zgodilo s predmeti. Tedaj je obstajal sistem pravice do obdržanja deleža najdb in Carnarvon je upravičeno pričakoval, da mu bo pripadel del najdenih predmetov. V našem inštitutu hranimo Carnarvonovo pismo filologu Alanu Gardinerju, v katerem piše, da so našli toliko predmetov, da bi lahko napolnili celotno zgornjo galerijo egipčanske zbirke v Britanskem muzeju. Torej očitno je, da je pričakoval, da bo lahko nekatere najdbe odnesel.
Carnarvon seveda ni bil žrtev prekletstva faraonov. Mislim, da je razlog, da so njegovo smrt povezali s tem, tudi ekskluzivna pogodba s Timesom, ki je vsem drugim časopisom prepovedovala poročanje o odkritju. To je še posebej vznejevoljilo Egipčane, saj njihovi mediji niso smeli poročati o njihovi kulturni dediščini.
Vendar to pismo obenem nakazuje, da ni nujno razmišljal, da bi predmete želel obdržati zase. Očitno namiguje, da je bolj razmišljal, da bi najdbe doniral, vsaj del njih, za neko javno zbirko. Natančno seveda nikoli ne bomo vedeli. Carnarvon je umrl le nekaj mesecev po odkritju, tako da nikoli ne bomo vedeli natančno, kaj je nameraval.
Ker ste ravno omenili Carnarvonovo smrt: umrl je 5. aprila 1923 in ni dočakal odkritja Tutankamonove mumije. Vseeno pa je njegova smrt spodbudila ponoven razmah legende o prekletstvu, ki prizadene tistega, ki oskruni staroegipčansko mumijo, še posebej pa vsakega, ki oskruni mumijo faraona.
Carnarvon seveda ni bil žrtev prekletstva faraonov. Mislim, da je razlog, da so njegovo smrt povezali s tem, tudi ekskluzivna pogodba s Timesom, ki je vsem drugim časopisom prepovedovala poročanje o odkritju. To je še posebej vznejevoljilo Egipčane, saj njihovi mediji niso smeli poročati o njihovi kulturni dediščini. In tudi drugih tujih medijev ekskluzivna pogodba s Timesom ni ravno razveselila.
In ko je Carnarvon umrl, so na dan privlekli zgodbo o prekletstvu. Čeprav je imela njegova smrt povsem racionalno razlago. Pičil ga je komar in ko se je bril, se je rana odprla, to pa je vodilo v infekcijo krvi in na koncu v pljučnico. Moramo se zavedati, da je bila tedaj pričakovana življenjska doba okoli 60 let in ni bilo antibiotikov.
Če se torej vrneva k temi raziskovanj... Predvsem s hitrim razvojem naravoslovnih raziskav, možnosti preučevanja starodavnega DNK in nekaterih drugih visokotehnoloških postopkov se govori, da danes arheološke raziskave postajajo vedno bolj multidisciplinarne. Kako pa je bilo z multidisciplinarnostjo ekipe, ki je raziskovala Tutankamonovo grobnico?
Carter in Carnarvon sta zelo hitro spoznala neverjetno razsežnost odkritja in sta zbrala veliko ekipo strokovnjakov, poleg seveda egipčanskih delavcev. Carter je zaposlil okoli 50 lokalnih delavcev. Še posebej štirje, Ahmed Gerigar, Gad Hassan, Hussein Abu Awad in Hussein Ahmed Said, so z njim delali vrsto let (Carter jih je tudi poimensko imenoval in se jim v svojem dnevniku zahvalil, op. P. B.). Imeli so praktično znanje in izkušnje, ki so bile nujne.
Tutankamonova grobnica je povezala strokovnjake z različnih področij, zato mislim, da je pravično, da rečemo, da je bila to interdisciplinarna odprava.
Pomagali so denimo pri razstavljanju oltarjev ali relikviarijev ali demontaži zidu v pogrebni sobi. Bili so odgovorni za ravnanje z zelo krhkimi predmeti in jih pripravljali za transport. Njihov prispevek pa se redko omenja. V primerjavi z evropskimi in ameriškimi člani odprave so pogosto spregledani, zaradi česar se mi zdi pomembno omeniti njihov prispevek.
Da bi dopolnila nabor strokovnjakov, sta Carter in Carnarvor pridobila več specialistov še posebej iz Metropolitanskega muzeja v New Yorku, ki je posodil več članov ekspedicije. Kot že omenjeno, pa je bila največja je potreba po natančnem fotografskem dokumentiranju. In Harry Burton, prav tako iz Metropolitanskega muzeja, je bil tedaj verjetno najbolj izkušen fotograf, ki je delal v Egiptu.
Član ekipe je bil tudi Arthur Mays, kustos v egiptološkem oddelku Metropolitanskega muzeja. Bil je zelo izkušen arheolog in konservator in je Carterju pomagal pri dokumentiranju najdb, je pa rudi asistiral Alfredu Lucasu, kemiku, ki je delal za egiptovski urad za antikvitete in je imel veliko izkušenj in znanja na področju staroegipčanskih materialov in predmetov, od katerih jih je bilo veliko izjemno krhkih. Vodil je izjemno natančne popise postopkov, s katerimi so predmete obdelovali.
Bili so še drugi specialisti, denimo že omenjeni filolog Alan Gardiner, ki je bil odgovoren za dokumentiranje in interpretacijo zapisov na najdenih predmetih. Botanik Percy Newberry pa je preučeval rastlinske ostanke. In z njim je bila soproga Essie, ki je bila strokovnjakinja za tekstil. Bila je podpredsednica ceha izdelovalcev vezenin in je tudi sodelovala pri obravnavi predmetov.
Med raziskovanjem faraonovega mumificiranega trupla novembra 1925 pa sta se ekipi pridružila še egiptovski zdravnik Selah Hamdi in fizični antropolog Douglas E. Derry.
Torej, da, Tutankamonova grobnica je povezala strokovnjake z različnih področij, zato mislim, da je pravično, da rečemo, da je bila to interdisciplinarna odprava.
Odkritje je bilo mislim da prva arheološka novica, o kateri so po svetu poročali tako rekoč nemudoma. Turisti so se začeli zgrinjati v Dolino kraljev in upali, da bodo uspeli pokukati v grobnico, videti predmete in arheologe pri delu. Vsi so bili fascinirani, od akademikov do otrok, novinarjev, tudi članov kraljeve družine.
Eno največjih vprašanj, povezanih z odkrivanjem Tutankamonove grobnice, je seveda, zakaj je bilo to takšna globalna senzacija. Dejansko je povzročila pravo egiptomanijo.
Odkritje Tutankamonove grobnice je bilo nekaj, česar svet še ni videl. To je bila edina staroegipčanska grobnica, ki so jo odkrili skoraj nedotaknjeno in v kateri je bilo več kot 5.000 predmetov. Mnogi so se ohranili zaradi suhega zraka v puščavski dolini. In veliko je bilo seveda zlata, kar je sprožilo izjemen odziv javnosti.
Odkritje je bilo mislim da prva arheološka novica, o kateri so po svetu poročali tako rekoč nemudoma. Turisti so se začeli zgrinjati v Dolino kraljev in upali, da bodo uspeli pokukati v grobnico, videti predmete in arheologe pri delu. Vsi so bili fascinirani, od akademikov do otrok, novinarjev, tudi članov kraljeve družine.
Ampak mislim, da je bil vzrok osuplosti več kot le dejstvo, da so odkrili spektakularne predmete in vse to zlato. Navdušenje je po mojem mnenju imelo tudi zelo človeški vidik. Do odkritja je prišlo le nekaj let po koncu prve svetovne vojne in pandemije španske gripe in številne družine so še objokovale izgubljene sinove.
In potem so odkrili tega mladega moškega, ki je bil kralj in je umrl zelo mlad. Dočakal je okoli 19 let, spomin nanj pa je bil obujen več kot 3.000 let kasneje. Mislim, da se je to dotaknilo generacije, ki je žalovala zaradi svojih izgub.
In mislim, da je k temu prispevalo tudi to, da je bil ključni predmet posmrtna maska, torej človeški obraz. Ni šlo za zlato krsto ali oltar ali ves najdeni nakit. Simbol celotnega odkritja je bil človeški obraz in to obraz mladeniča. Ampak to je moje osebno mnenje.
Navdušenje je po mojem mnenju imelo tudi zelo človeški vidik. Do odkritja je prišlo le nekaj let po koncu prve svetovne vojne in pandemije španske gripe in številne družine so še objokovale izgubljene sinove. In potem so odkrili tega mladega moškega, ki je bil kralj in je umrl zelo mlad.
Kakorkoli, fascinacija je imela razloge onkraj arheologije in je zelo hitro vplivala tudi na popularno kulturo, na umetnost, modo, glasbo in literaturo, kar je vodilo do nečesa, kar bi danes imenovali manija. Prodajali so ogromno izdelkov, navdih za katere je bil Tutankamon.
Nekatere stvari so bile zelo lepe, nekatere niti ne. Ampak, ja, odkritje grobnice ni bilo le arheološka senzacija. Postalo je globalni fenomen. In mislim, da fascinacija ni izginila. 100 let kasneje še vedno govorimo o Tutankamonu.
Namesto zaključka: Ze verjetno se bo o Tutankamonu še dolgo govorilo. Revija Nature je pred dvema mesecema objavila izsledke poročila raziskovalne ekipe, ki dela na področju geofizikalnih raziskav, ki so na lokaciji grobnice prvič vključevale uporabo gravimetričnih metod. Izsledki raziskav gostote tal okoli do sedaj odkritih prostorov grobnice menda dopuščajo možnost obstoja 'skrivnega kompleksa', v katerem bi lahko bila pokopana legendarna kraljica Nefretete.
Zaenkrat gre sicer za dokaj 'divje' špekulacije, ki vključujejo teorijo, da je bila Nefretete Tutankamonova mačeha. Nefretete je bila namreč glavna kraljeva žena Tutankamonovega očeta, faraona Ehnatona, vendar naj ne bi bila Tutankamonova biološka mati. To naj bi bila Ehnatonova žena, katero pogosto imenujejo kar Mlajša ženska. Kakor koli, Nefretetinega groba niso nikoli identificirali in zadnje raziskave ob Tutankamonovi grobnici so sprožile nove domneve. Očitno člankov, študij, verjetno pa tudi knjig in filmov o Tutankamonu še ne bo kmalu konec …
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗