Izmišljotina o zamolčani vlogi krščanstva
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
Zamolčane izkušnje slovenske književnosti s krščanstvom Pazljivo sem poslušala slovesni nagovor ministrice za kulturo dr. Ignacije Fridl JarcI na proslavi dneva reformacije in razmišljala o njenih besedah.
Zelo priročno je ministrica zabrisala razkol med katoličanstvom in protestantizmom in zamolčala stoletje in pol, v katerem so katoliški veljaki vztrajali pri latinskem bogoslužju in so sežgali vse protestantske knjige v slovenščini, do katerih so se lahko dokopali. Paradoks je, da je slovenska narodna zavest začela rasti iz protestantizma, ljudstvo pa se je moralo vrniti v katolicizem, ker smo pač imeli katoliškega monarha. Kultura pa se je od vere ločila povsod po Evropi, proces, v katerem se je to zgodilo, pa se imenuje racionalizem in prosvetljenstvo.
Pozivanje na krščanstvo v tem govoru prikrije konzervatizem glavnega toka katolicizma na Slovenskem, ki je vsakokrat nasprotoval vsemu, kar je napredna slovenska književnost počela, da bi nadomestila državo v vlogi glavnega protagonista v oblikovanju velikih narodov. Slovenci smo bili pač v položaju plebsa v velikem imperiju, nastajanje nemškega, madžarskega in italijanskega naroda je povzročalo asimilacijske pritiske, s katerimi se je oteževal nastanek in razvoj vseh ostalih narodov znotraj tega imperija. Parola glavnega toka slovenskega katolicizma ni bila »Vse za nastanek, identiteto, suverenost, svobodo slovenskega naroda«, pač pa »Vse za vero, dom, cesarja«.
Trditev, da je bila vloga krščanstva v nastajanju slovenskega naroda v preteklem izobraževalnem sistemu zamolčana, pa je čista izmišljotina. Šolala sem se v tem bivšem izobraževalnem sistemu in vse so nam povedali – o nasilnem pokristjanjevanju, o protestantih, pa o konzervativnem katolicizmu, pa o Mahniču in tudi o naprednih, narodnozavednih katoliških duhovnikih, kot sta bila primorski pesnik Simon Gregorčič in pisatelj Fran Saleški Finžgar. Izvedeli smo vse o tem, kaj se je dogajalo med NOB in kakšno vlogo je imel pri organizaciji kvizlingov vrh RKC, a vsem so bila predstavljena tudi imena katoliških duhovnikov, ki so se upirali italijanskemu fašizmu že pred II. svetovno vojno, in vseh, ki so se pridružili partizanom ali odklonili organizirati belo gardo na Štajerskem.
Ministrica je govorila tudi o Besedi, ki da je bila za protestante nevidna nit, ki povezuje človeka s presežnim in svetom. O Besedi, ki tke vezi, s katerimi se iz skupine posameznikov spleta skupnost, potem pa posvarila pred usodno grožnjo, ki jo za demokracijo pomeni zloraba Besede, pred zavajanjem in manipulacijo.
S tem se je mogoče celo strinjati, čeprav Beseda v njenem govoru pomeni temeljni kamen skupnosti krščanskih vernikov. Vsaka Beseda, ki izreka upanje v boljše človeštvo, je lahko temeljni kamen vsake skupnosti, ali kot bi rekel Marx: »Teorija, ki prevzame množice, postane materialna sila«, torej je ni mogoče omejiti na t. i. Božjo besedo – taka zožitev priča o tem, da kulturna ministrica očitno misli, da samo na krščanstvu zasnovana skupnost lahko ohrani slovensko kulturo in z njo slovenski narod in doseže pristne medčloveške odnose med nami. S tem se seveda ne morem strinjati, saj zgodovina katolicizma na Slovenskem tega zagotovo ne potrjuje.
Kar pa zadeva »potvarjanje javnega mnenja in poročanja za doseganje lastnih individualnih dobičkov vseh vrst« in tragične posledice tega za demokracijo, pa naj vsakdo, ki se s tem ukvarja, pomete pred svojim pragom. Predstavnica SDS za odnose z javnostmi, stranke, iz katere prihaja sedanja kulturna ministrica, je pravkar javno trdila, da je organizirana, orkestrirana umazana volilna kampanja normalno ravnanje vseh političnih s trank.
Svoj govor je ministrica končala z jasno obsodbo nemarnega ravnanja z maternim jezikom v Sloveniji. Podpišem vsako besedo v tem odstavku, manjka pa mi še odstavek, v katerem bi ministrica povedala, kaj bo naredila, da se slovenska knjiga danes ne skrči na pisanje o tem, kar je všečno nosilcem idej o drugi republiki, in na to »gosence kaj na repo varje«, kajti brez izrecne podpore državnega proračuna književnosti, ki nastavlja družbi neprijazno ogledalo, se bo zgodilo točno to.
***
Sonja Lokar, Ljubljana
Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗