Reprezentanca je stvar osebnega pogleda

Nositi dres slovenske reprezentance je nekaj podobnega, kot kupovati v trgovini dražjo hrano slovenskega porekla.

Če želite ostati v središču športnega dogajanja, naj bo Ekipa vaš prednostni vir na Googlu.

Google logo

Ekipa logo

Nastavi

Zastopanje države, v kateri si odrasel (ali pa te je kupila), je nekaj, kar odraža stanje duha posameznika ali posameznice. Igrati v dresu z državnim grbom je nekaj, na kar bi moral biti vsak ponosen, kajti to pomeni, da si v nečem najboljši v okolju, v katerem si odraščal, v katerem živiš. Pojem države in pripadnosti je za mnoge v sodobnem športu zastarel, saj je v današnjem svetu najbolj pomembna služba, ki jo opravljaš – v športu torej klubske barve.

Svet je danes tako močno globaliziran, tako močno rasno, versko, narodnostno raznolik na majhnem prostoru, da so nacionalne reprezentance že pred časom postale relikt nekega drugega časa, ko se je svet delil na monarhije ali politične bloke. Države so danes le še peskovnik, v katerem močni in bogati igrajo monopoli.

Zato je obsojati nekoga, ki ne igra za reprezentanco iz nacionalnega, načelnega stališča, neumno.

Toda, v prihajajočih in odhajajočih avtoritarnih državnih režimih, je izstopajoče ravno trkanje na nacionalna čustva, kar pomeni, da bo dres z državnim grbom spet dobil nek simbolni pomen. Sicer represivne države, a vseeno države, ki združuje (in hkrati tudi razslojuje).

V Sloveniji je pojem dresa slovenske reprezentance manj čustveno vezan na posameznika, kot v nekaterih drugih državah, kot so na primer Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, pa tudi ZDA, Argentina ali Kitajska. Zakaj? Ker je v slovenskem značaju manj 'patriotskih' nagnjenj, ker smo Slovenci bolj individualisti kot nekateri drugi narodi, ker smo Slovenci manj vezani na državo, kot institucijo, ki nas povezuje, kot nekateri drugi narodi. Tudi prav – narodi in ljudje smo si različni.

Toda pri slovenskem dresu oziroma nošenju le-tega, mora imeti vsak posameznik še kakšen drug pogled na to, kot samo patriotski. Predvsem vsi radi pozabljamo na neko drugo človeško vrlino, ki posameznika ali posameznico dela človeško. Razumem vse pomisleke, ki izhajajo iz kariere posameznika, ki mora skrbeti za lastno prihodnost pri delodajalcu. Ne razumem pa tega, da športnik ne da na tehtnico niti tega ali tistih, ki mu omogočajo, da si zgradi kariero in finančno prihodnost. To so navijači. Slednji v temeljih poganjajo športno industrijo in brez njih bi bili športniki sami sebi namen. Navijači na tak ali drugačen način omogočajo športnikom velike zaslužke. Predvsem pa navijači čakajo mesece, morda tudi leta, da lahko vidijo športnika, ki ga malikujejo, na domačem igrišču, da ga vidijo od blizu, da glasno zakričijo njegovo ime in čakajo, da bo ob tem pogledal v njegovi smeri. To je temeljni kamen športa – bil, je in bo.

Slovenske reprezentance v različnih športih imajo večkrat težave z odzivnostjo športnikov in športnic ob vpoklicih v reprezentanco. Razlogi so različni, za 'hardcore' navijače pa je edini opravičljiv – poškodba. Vse ostalo je 'tralala' – slabi odnosi z zvezo, spor s selektorjem, nesoglasje s soigralci, zamere iz preteklosti, pa tudi 'da ne sodi v moj program', 'da je preveč pritiska' …

Odlična teniška igralka Veronika Erjavec je bila jezna in užaljena, ko sem zapisal, da ni prav, da ne igra za reprezentanco. Da se bi moral prej pozanimati o tem, zakaj ne igra. Morda bi se s tem celo lahko strinjali, če ne bi dobili uradnega obvestila zveze, da je pač odpovedala nastop v izbrani vrsti (tako kot takrat Tamara Zidanšek). Brez pojasnila.

Zdaj je Veronika pojasnila, da je poškodovana. In, če je to razlog odpovedi nastopa v reprezentanci, potem seveda ni nobenega dvoma, da je ravnala pravilno. Toda hkrati s pojasnilom o poškodbi je Veronika dejala, da je nameravala igrati na turnirjih v Južni Ameriki. Torej bi v vsakem primeru odpovedala nastop v reprezentanci, tudi če ne bi bila poškodovana. No, v takšnem primeru pa smo lahko kritični na njen račun in ji lahko objektivno očitamo slab odnos do dresa z državnim grbom.

Še enkrat – vsak športnik ali športnica, vključno z Veroniko, ki je v preteklosti igrala za izbrano vrsto in pokazala 'pravi' odnos, ima pravico Sloveniji reči: »Ne!«. Takšno je pač mnenje posameznika, ki nam ni nujno všeč in ni nujno, da se z njim strinjamo. Toda, če mi to še poskušamo razumeti, tudi v pogledu njene športne kariere, pa tega ne bo razumela sedemletna deklica, ki je naredila prve teniške korake. Ta deklica bi morda prišla v Velenje, da prvič (na ljubljanskem turnirju tudi ni nastopila) v živo vidi igrati svojo junakinjo. Ne bi rad gledal žalostnega in razočaranega dekličinega obraza, ko ji oče razlaga, da nekdo ne igra za reprezentanco, ker igra na nekem turnirju v Čilu ali Kolumbiji. Športniki so vzgled mladim. Ali res?

内容来自 Ekipa,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅