Smeh v času Trumpa – poznovečerna televizija kot mikrokozmos ameriške družbe
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
"Resnica je, da si Donald Trump želi biti, kot pravi stari pregovor, nevesta na vsaki poroki in mrlič na vsakem pogrebu," med drugim na vprašanje, kakšne bodo ameriške poznovečerne oddaje v 'post-Trumpovem' obdobju, odgovori zaslužni profesor politologije in mednarodnih odnosov na ameriški Univerzi Mary Washington Stephen Farnsworth. Namreč v zadnjih letih se zdi, da se v teh šovih vsebina seli iz oddaje. Znano je namreč, da ameriški predsednik Donald Trump redno tako ali drugače javno obračunava z drugače mislečimi. Očitno niso izjema niti tovrstne pogovorne oddaje, v katerih je politična satira stalnica že več desetletij.
Oglas
CBS je lani nepričakovano napovedal konec oddaje The Late Show z voditeljem Stephenom Colbertom. Uradno so bili razlogi finančne narave, nikakor pa niso potihnili govorice in ugibanja o morebitnem popuščanju pritiskom Bele hiše. Na udaru je tudi usoda oddaje Jimmyja Kimmla 'Jimmy Kimmel Live!'. Potem ko so lani oddajo – samo za en teden – umaknili s sporeda zaradi domnevno neprimerne šale, se zdaj znova pojavljajo ugibanja, ali bodo voditelju sploh podaljšali pogodbo. Kaj bi se zgodilo, če bi jo res ukinili? Bi to ljudi še bolj razjezilo? "Odziv javnosti na ukinitev je bil izjemen. Kritike niso bile usmerjene samo proti televizijski mreži ABC, ki je predvajala njegovo oddajo, temveč tudi proti družbi Walt Disney, ki je lastnica te mreže. Disney ima v lasti še številne druge televizijske kanale in medijske platforme. Ljudje so začeli napovedovati bojkot kanala Disney Channel, pretočne platforme Hulu, športnega kanala ESPN, nekateri pa so celo napovedali, da ne bodo več obiskovali njihovih tematskih parkov," pravi eden največjih poznavalcev ameriških poznovečernih pogovornih oddaj, ameriški novinar in urednik Bill Carter.
Kot pojasni, je bila stopnja ogorčenja tako velika, ker so ljudje menili, da je Disney popustil političnim pritiskom, čeprav za začasno ukinitev oddaje ni bilo nobenega upravičenega razloga, in nadaljuje, da je "Kimmel izrazil stališče v okviru svobode govora. In v naši državi ima vsak pravico do tega. To je temeljno načelo, zapisano v prvem amandmaju ameriške ustave: svoboda govora in svoboda tiska. Zamisel, da bi televizijska mreža omejila pravico nekoga do izražanja samo zato, ker nanjo pritiska predsednik, je zato sprožila izjemno močan odziv javnosti. Zdaj smo na nek način znova v podobnem položaju, saj Trumpova administracija nikoli ne odneha in še naprej pritiska na ljudi, ki jih vzame na piko. Kimmel je nedvomno med njimi. Postal je še bolj neposreden in kritičen ter ne popušča. Ima hrbtenico, kar je v Trumpovem obdobju precej redko. Toda že samo dejstvo, da to ni samoumevno, je izjemno zgovorno. Pove nam veliko o tem, kako močni so postali pritiski na ameriška podjetja, naj se ne uprejo tistemu, kar se predsedni k odloči storiti."
Poznovečerne oddaje kot pomembno prizorišče politične komunikacije
Ameriško televizijo 20. stoletja je v nočnih urah močno zaznamoval predvsem en žanr, ki še danes, kljub izzivom v obliki medijske razpršenosti, političnih pritiskov in vseobsegajoči navzočnosti Trumpa predstavlja središče ameriškega 'šovbiznisa'. Prve temelje ameriške t. i. late nighte televizije so v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja oblikovali Steve Allen, Jack Paar in Johnny Carson v NBC-jevi oddaji The Tonight Show.
Format je bolj kot ne ostal isti desetletja, število oddaj in voditeljev na televizijskih in kabelskih mrežah se je večalo, na nek način prelomna pa je bila oddaja The Daily Show s Jonom Stewartom, ki je prinesla novost: jasno izraženo stališče oz. perspektivo voditelja, kar so sčasoma prevzeli tudi nekateri drugi voditelji. Bolj kot kadarkoli prej je to močno izraženo stališče čutiti v času Trumpovega predsedovanja, usmerjeno seveda proti njemu.Čeprav poznovečerni termin v našem prostoru namenjamo po večini informativnim vsebinam, kot so številni dokumentarci, vmes se seveda najdejo tudi filmi in resničnostni šovi, pa je na ameriških televizijah čas med 23.35 in 2. zjutraj namenjen prav posebnim vsebinam, in sicer poznovečernim pogovornim oddajam.
Poznovečerne pogovorne oddaje so že desetletja prepoznaven del ameriške televizijske kulture, saj združujejo komedijo, intervjuje z zvezdniki, glasbo in politične komentarje. Žanr poznovečernih oddaj velja za izrazito ameriškega, saj so ZDA na tem področju vodilna sila, a ta format je danes pod pritiskom zaradi upadanja tradicionalnega televizijskega občinstva, spreminjanja ekonomskih modelov oglaševanja in selitve gledalcev na digitalne platforme. Zaradi raznovrstne in morda zasičene medijske krajine je navada spremljanja tovrstnih vsebin namreč drugačna, na številnih platformah se tako znajdejo posamezni delčki oddaje in tam dosegajo novo ali celo drugačno občinstvo. Le pomislite, kje ste si ogledali pogovor voditelja Jimmyja Kimmla z igralcem Benom Affleckom ali pa monolog Setha Mayersa. Morda na Youtubu, Tiktoku?
Predvsem pa so, sploh v času obeh mandatov Donalda Trumpa, ameriške poznovečerne pogovorne oddaje kljub svoji humoristični naravi in funkciji zabave postale pomembno prizorišče politične komunikacije. Voditelji poznovečernih oddaj so se od nekdaj posvečali tudi politiki, vendar se zdi, da je Trumpovo obdobje spremenilo naravo tega odnosa. Trump se je večkrat javno sprl s komiki in televizijskimi mrežami, medtem ko so voditelji, kot so Stephen Colbert, Jimmy Kimmel in Seth Mayers kritiko njegove administracije postavili v ospredje svojega humorja. Politolog Stephen J. Farnsworth je avtor ali soavtor devetih knjig o predsedniški funkciji, množičnih medijih, javnem mnenju in novinarstvu. V knjigi iz leta 2023 Late Night in Washington se osredotoča na to, kako so poznovečerne komične vsebine obravnavale takratnega predsednika Joeja Bidna. V knjigi, ki jo je izdal štiri leta prej, Late Night with Trump, pa analizirajo, kako se je politični humor v teh oddajah odzval na Trumpovo predsedovanje.
»Ko preučujemo vpliv političnega humorja, ugotavljamo, da se pri gledalcih teh oddaj povečujeta zanimanje za politiko in pripravljenost, da bi o njej izvedeli več. Posledično postajajo tudi bolj aktivni državljani oziroma volivci.«
Kaj se je torej spremenilo med Trumpovim vzponom na oblast? Zakaj je Trump tako posebna tarča politične satire? Pomembno se je zavedati, da te oddaje nastajajo na televizijskih mrežah, ki morajo dosegati določen delež gledanosti. Njihov namen je vsekakor ustvariti dobiček, zato mora biti vsebina prilagojena temu, kar zanima javnost, pojasni politolog. "V zadnjih 40 letih smo pri političnem humorju priča vse bolj konfliktnemu in agresivnemu načinu izražanja. A hkrati to odraža tudi razpoloženje v družbi. Živimo v času izrazite politične polarizacije. To se jasno kaže v tem, kako konfrontacijska je postala politična komunikacija in kako dobro jo občinstvo pravzaprav sprejema."
Glede Trumpa pa: gre za osebnost, ki po mnenju sogovornika kar kliče po posmehu: "Pomislimo denimo na Baracka Obamo: vsak dan je vstal, šel v službo in opravljal svoje delo. Kje so tu šale? Pri Donaldu Trumpu pa so stvari pretirane in skrajne, tako v njegovih izjavah kot stališčih, ki jih zagovarja. Govori denimo o tem, da bi Kanada postala 51. ameriška zvezna država. O političnih osebnostih govori na izrazito napadalen način. V marsikaterem oziru lahko tudi njega vidimo kot nekakšnega komika, ki žali druge, če se osredotočimo na to, kako ravna z drugimi političnimi osebnostmi. In ko združimo to Trumpovo skoraj karikirano, pretirano osebnost z njegovo nedoslednostjo – en dan reče nekaj, naslednji dan pa nekaj drugega; nekaj izjavi, nato pa ravna povsem drugače –, dobimo natanko tisto, iz česar je po besedah Stephena Colberta sestavljen politični humor."
Bill Carter, ki je za New York Times več desetletij poročal o televiziji, 26 let pa je bil glavni televizijski dopisnik časnika, je napisal dve knjižni uspešnici na temo poznovečernih pogovornih oddaj: The Late Shift, v kateri je opisal boj med Jayjem Lenom in Davidom Lettermanom za nasledstvo Johnnyja Carsona v oddaji The Tonight Show. Po knjigi so posneli tudi film za HBO. In napisal je knjigo The War for Late Night, v kateri je dokumentiral spor na televizijski mreži NBC, v katerega sta bila vpletena Conan O'Brien in Jay Leno. Bil je tudi izvršni producent in voditelj CNN-ove dokumentarne podkastne serije The Story of Late Night. Je tudi urednik pri spletnem mediju Late Nighter, ki se posveča poznovečerni televiziji. Kot je za oddajo Intelekta povedal Bill Carter, lahko na poznovečerno televizijo gledamo tudi kot na ogledalo našega časa, na odraz duha časa ali zeitgeist. "Poznovečerna televizija je mikrokozmos današnje ameriške družbe, saj se drobljenje občinstva odraža na številnih področjih ameriškega življenja. Nekoč je imela denimo skoraj vsaka ameriška skupnost svoj časopis. Ne samo velika mesta, ampak tudi majhni kraji so imeli svoje lokalne časopise. Danes je to skoraj izginilo, saj so se bralne navade tako spremenile, da takšni časopisi ne morejo več ustvarjati prihodkov. Ljudje vsebine spremljajo na spletu, na svojih telefonih."ž
Bolj kot kadarkoli prej je družba razdeljena na ločene mehurčke oziroma zaprte skupine, nadaljuje Carter: "Zelo redko se zgodi, da bi neka kulturna vsebina dosegla resnično široko občinstvo. Včasih smo imeli skupno popularno kulturo. Nekatere stvari smo poznali vsi. Ko je bila na sporedu velika televizijska oddaja, smo jo gledali tako rekoč vsi. Gledanost je bila velika, včasih jo je spremljalo 50 milijonov ljudi ali še več. Danes to uspeva samo športu. Šport je edino področje, ki še vedno samodejno združuje tako veliko občinstvo. Namesto da bi ljudje spremljali splošne informativne oddaje, se denimo odločijo: »Sem konservativec in nočem poslušati novic, ki ne potrjujejo mojega pogleda na svet.« Zato gledajo Fox News ali katerega od številnih drugih konservativno usmerjenih kanalov. Če so bolj levo usmerjeni, pa gledajo kanal MS NOW, ki je bil nekoč bolj sredinsko usmerjen, danes pa je izrazito naklonjen demokratom. Tako lahko ljudje spremljajo medije, ki jim njihove lastne poglede vedno znova vračajo kot odmev. Posledično niso več izpostavljeni drugačnim stališčem."
Ta pojav se je zažrl v celotno družbo in seveda je tudi vplival na poznovečerno televizijo. Ljudje se preprosto odločijo, da ne bodo gledali oddaje, v kateri se komik norčuje iz njihovega predsednika, ker ga imajo radi in nočejo slišati ničesar slabega o njem. To je našo družbo izjemno spremenilo. Danes nas zelo malo stvari še povezuje, kar žalosti sogovornika.
(Tudi) zaradi poznovečernih oddaj se povečuje zanimanje za politiko
Treba je poudariti, da so v ameriških medijih tudi konservativne poznovečerne humoristične oddaje, najprepoznavnejši voditelj je Greg Gutfeld na televiziji FOX TV. Je komentator z desno politično usmeritvijo, ki pri svojem delu uporablja komične prijeme, pojasni Bill Carter: "Ima občinstvo, ki želi takšno politično perspektivo spremljati na humoren način. Nobenega dvoma ni, da je to občinstvo razdelilo na različne skupine. Ko je oddajo The Tonight Show vodil Johnny Carson, jo je vsak večer gledalo deset, dvanajst milijonov ljudi, ob določenih večerih celo petnajst milijonov. Danes že dva milijona gledalcev pomenita veliko občinstvo, saj nekateri preprosto nočejo spremljati političnih komentarjev, ki nasprotujejo njihovim lastnim stališčem. Tega nočejo in tega jim seveda tudi ni treba početi. Tako so se ljudje danes razdelili po svojih političnih stališčih tudi pri izbiri poznovečernih oddaj, česar v preteklosti ni bilo."
Ker torej ljudje lahko izbirajo razvedrilne vsebine in voditelje, ki odražajo njihova lastna prepričanja, se tudi na področju poznovečernega humorja dogaja polarizacija kot marsikje drugje. Bolj konservativno usmerjeni gledalci se pač nagibajo v eno smer, liberalnejši v drugo, pritrjuje Stephen Farnsworth. Po njegovem je vpliv političnega humorja najočitnejši, če nanj gledamo kot na nekakšno vstopno točko, ki ljudi spodbuja k temu, da začnejo o politiki razmišljati bolj poglobljeno. "Veliko gledalcev poznovečernih oddaj namreč ne bi opisali kot politične navdušence oziroma takšne, ki obsesivno spremljajo politiko. Oddaje gledajo, ker si želijo ogledati intervju z znano osebnostjo ali izvedeti kaj več o novem izvajalcu na glasbenem področju. Ti gledalci torej niso nujno izrazito politično usmerjeni. Prav zato je te morda lažje prepričati oziroma jih spodbuditi k razmisleku kot tiste, ki že pred vstopom na volišče natančno vedo, da bodo glasovali za demokratskega ali republikanskega kandidata. Seveda tudi politično opredeljeni gledalci spremljajo te oddaje, toda njihov najpomembnejši vpliv se kaže pri mlajših odraslih, ki še niso nujno tesno povezani s političnim dogajanjem."
Poznovečerne oddaje ljudi torej spodbujajo, da se o politiki naučijo več in se z njo tesneje povežejo. Navsezadnje šala o senatorju ni smešna, če ne veste, kdo sploh je ta senator in kaj počne. Da bi šalo razumeli in v njej uživali, potrebujete določeno predznanje, na preprostem primeru ponazori Farnsworth: »Ko preučujemo vpliv političnega humorja, ugotavljamo, da se pri gledalcih teh oddaj povečujeta zanimanje za politiko in pripravljenost, da bi o njej izvedeli več. Posledično postajajo tudi bolj aktivni državljani oziroma volivci."
"Oblast oziroma trenutni režim v Ameriki nima popolnoma nobenih zadržkov"
Podkaster, bloger, radijec in politični analitik Aljaž Pengov Bitenc pravi, da ameriške družbe kot celote nikakor ne gre podcenjevati, vendarle gre za 350 milijonov ljudi, ki imajo zelo različna stališča in zelo različne interese. "Kot se je izkazalo pred vmesnimi volitvami, se znajo tudi aktivirati, če so njihovi ekonomski, socialni in družbeni interesi ogroženi, ne glede na to, da se obeta sprememba v kongresu. Pove nam pa to, da oblast oziroma trenutni režim v Ameriki nima popolnoma nobenih zadržkov, obnaša se v maniri najslabšega vzhodnoevropskega diktatorskega režima, kjer se aplicira eksekutivna moč diskrecijsko, torej enkrat ja, enkrat ne. Nihče ne ve, kdaj in kdo bo naslednji na vrsti. Zlorabljajo se inštitucije. Tiste, ki se nočejo podrediti, se jih skopi. To nam več pove o naravi režima, ki je ne glede na to, da je izjemno močan in izjemno krut, zelo neprepričan sam vase, ker samozavestni režimi tega, kar počnejo oni, ne počnejo. Ta neprestana zahteva po izražanju lojalnosti je spet nekaj, kar poznamo iz sklerotičnih vzhodnoevropskih režimov 70-ih let, morda tudi kakšnega trenutnega bolj srednjeevropskega. Za ameriško družbo kot tako me ne skrbi, me pa skrbi glede ameriške televizijske produkcije. Ampak glede na to, kako zelo obrekovalska je, kako zelo kolaborantska je, morda si zasluži usodo, ki jo čaka. 'Late night' komedija pa bo na nek način preživela. Morda ne v velikih studiih, morda ne v velikih teatrih, bodo šli pa nazaj v klet, tja, kjer so se tudi med pandemijo znašli, in v jo bistvu na novo izumili."
»Politično stališče voditelja je danes v ospredju številnih, čeprav ne vseh poznovečernih oddaj. Rekel bi, da je bila to največja sprememba, vsekakor v zadnjih osmih, desetih letih,«
Zanimivo vprašanje, ki bi si ga po mnenju Igorja Vobiča s katedre za novinarstvo Fakultete za družbene vede morali zastaviti, je to, kako so se poznovečerne oddaje razvijale kot format v odnosu do ostalih delov družbenega komuniciranja ali pa načinov družbenega komuniciranja. Kako ljudi dosežejo informacije in interpretacije: "Tradicionalno je imela televizija zmožnost pritegniti ljudi z različnimi političnimi prepričanji in družbenimi ozadji. V sodobnem digitalnem okolju pa se to spreminja in ljudje imajo bistveno več izbire. Te vsebine lahko izbirajo skladno s svojimi interesi, prepričanji in identitetami, in pri tem je treba upoštevati, da algoritmi platform odrejajo to, katere vsebine posamezniki sploh srečujejo in vidijo. To je odvisno od njih in teh podatkov, ki jih ljudje puščajo na medmrežju."
Nadaljuje, da je vprašanje polarizacije zahtevno vprašanje in kot primer navaja The Daily Show. "Kot je pokazala neka raziskava, se je oddaja v daljšem obdobju in času več ameriških administracij ukvarjala s podnebnimi spremembami. Svoje kritike je zelo jasno usmerjala proti podnebnemu skepticizmu republikanskih predsednikov in podnebne spremembe začela predstavljati kot politični problem, in to na podlagi znanstvenih dejstev, strokovnih argumentov itn. Tu se je pa postavilo neko, po eni strani zanimivo protislovje: določena oddaja lahko prispeva k boljši obveščenosti javnosti predvsem na podlagi argumentacije, utemeljitve, na podlagi dejstev v ozadju, ampak zaradi neke humorne interpretacije, tudi norčevanja lahko da ne uspe obravnavati političnih privržencev administracije, ki jo kritizira. Lahko celo utrjuje utrjena prepričanja."
Na podlagi bolj kompleksnih delov oddaj poznovečerne satirične televizije ljudi torej spodbudi, da se poglobljeno lotijo spoznavanja nekega problema tudi po ogledu, "da gredo torej do določenih virov, utemeljenih virov, iščejo informacije. To je nedvomno demokratičen potencial teh oddaj. Po drugi strani pa raziskave kažejo tudi to, da lahko utrjujejo cinizem do teh vprašanj. In zdaj, tukaj se lahko vprašamo, ali se ta cinizem pri neki daljši izpostavljenosti kritiki sistema družbenih problemov na podlagi humorja krepi. Značilnost teh oddaj je, da so usmerjene v kritiko političnih odnosov, družbenih problemov in odgovornost (tudi) individualnih politikov in administracij, manj pa se ukvarjajo v bistvu z nekimi rešitvami."
Zvezda monologa je Trump
Ob spremljanju poznovečernih pogovornih oddaj v zadnjih letih je postalo jasno, da je zvezda monologa predvsem ena osebnost. Ameriški predsednik Trump. Čeprav ponuja nešteto gradiva za to, da se iz njega norčujejo, posmehujejo, da ga kritizirajo, se na drugi strani pojavljajo kritike, da so voditelji v svojih šalah postali predvidljivi in celo dolgočasni. Je pa dejstvo, da so bile poznovečerne oddaje politične in kritične do oblasti že pred njegovim mandatom. Pomemben prelom je predstavljal John Stewart z oddajo The Daily Show, primer izpostavi Vobič. "Zlasti po 11. septembru, med vojno proti terorizmu, so bile te kritike vse bolj izrazite in so hkrati vključevale tudi medije in njihovo interpretacijo političnega dogajanja. S prihodom Trumpa – pozneje se, ko pride na oblast, pojavi težava teh poznovečernih oddaj – je za tovrstno politično satiro Trump bil idealna tarča: njegova javna osebnost, pretiravanje, številna protislovja, značilen slog političnega komuniciranja so bili lahka tarča posmeha. Ampak ko je postal predsednik, je vrag odnesel šalo. Samo posmeh ni bil dovolj, na določen način sta se poznovečerna televizija in ta satira v njej srečali z lastnimi omejitvami, tako da je Trump postal poseben izziv tudi zato, ker uspešno obvladuje to logiko nekega medijskega spektakla, javnega nastopanja."
Na nek način je sam izšel iz medijev, konflikt in provokacija sta del njegove javne persone, "tako da satira ga lahko sicer kritizira, ampak s tem neprestanim osredotočanjem nanj dodatno utrjuje njegovo pozicijo, in to, da je – kar si tudi želi – v središču javne razprave. Kar se je zgodilo, je to, da se je ton teh oddaj spremenil. Komični monologi so vse pogosteje dobili značilnost nekih resnih političnih komentarjev s humornimi vložki, absurdnost teh Trumpovih izjav in odločitev ni bila več primarni fokus – se sicer to še vedno nekako pojavlja, da se smeh išče v teh njegovih absurdih – ampak se je v bistvu začelo opozarjati na nevarnost posledic njegovega političnega delovanja za demokracijo. Hkrati pa nekateri raziskovalci ugotavljajo in prepoznavajo afektivne čustvene premike v poznovečerni televizijski satiri, ko voditelji opustijo komično distanco in občinstvo nagovarjajo z jezo, žalostjo, zaskrbljenostjo. Tak dosti znan primer je bil po napadu na ameriški Kapitol januarja 2021."
Med svojo kariero je Bill Carter govoril z vsemi pomembnejšimi ameriškimi voditelji poznovečernih oddaj, od Davida Lettermana, Jayja Lena, Conana O'Briena, Jimmyja Kimmla, Jimmyja Fallona do Jamesa Cordona, Trevora Noaha in Setha Meyersa. Jon Stewart mu je pred leti na vprašanje, ali se poistoveti z opisom gledalcev, ki ga vidijo kot novinarja, ne pa komika, rekel, da nikakor ne. Voditelji poznovečernih pogovornih oddaj že desetletja zabavajo občinstva po svetu. Osnovna ideja je bila, da je voditelj komik, ki se pojavi pred občinstvom in ga zabava. Zato je bilo potrebno poiskati neko temo, iz katere so scenaristi črpali svoj navdih vsakodnevno, pojasni Bill Carter. "Če želiš vsak večer pripraviti nov, svež nabor šal, moraš črpati iz nečesa, kar ljudje takoj prepoznajo in razumejo. Zato so scenaristi poznovečernih oddaj – s številnimi sem se pogovarjal – svoj delovni dan začeli s prebiranjem časopisov in spremljanjem televizijskih poročil. Iskali so teme, ki bi odmevale med ljudmi. Ko so izvedeli za kakšen aktualen dogodek, so iz njega lahko ustvarili šale. Tako se je razvila tudi oblika komentiranja aktualnega dogajanja, vključno s političnimi komentarji. Ta se je začela že z Johnnyjem Carsonom, vendar je postala precej izrazitejša po izvolitvi Donalda Trumpa. Trump je namreč s svojim ravnanjem ponujal toliko komičnega gradiva, da je močno vplival na uvodne monologe voditeljev in na teme, o katerih so govorili."
Ko je parodija edina informativna oddaja, ki jo gledajo mladi
Carter pove, da se noben od teh voditeljev – in tradicionalno so bili to skoraj izključno moški, saj je le redka ženska sploh poskusila postati voditeljica poznovečerne oddaje – praviloma ne bo opredelil drugače kot za komika. "Jon Stewart je začel oddajo The Daily Show, ki je bila dobesedno parodija informativne oddaje. Igral je vlogo lažnega voditelja poročil. Toda sčasoma se je oddaja še bolj usmerila v aktualno dogajanje in prinesla povsem novo razsežnost: jasno izraženo stališče. Drugi komiki so se v poznovečernih oddajah šalili na račun vseh, ne da bi gledalci nujno vedeli, kakšno je njihovo politično prepričanje. Jon Stewart pa je v oddajo vnesel jasno stališče. Bil je demokrat, komentator z liberalno usmeritvijo. To je spremenilo podobo televizije oziroma poznovečernih oddaj. Veliko gledalcev jih je začelo spremljati prav zaradi tega stališča. Nekaterim je bilo všeč, drugim ne, zato oddaje niso gledali. Toda Stewart je to počel izjemno dobro, naravnost briljantno." V obdobju, ko je bila njegova oddaja The Daily Show na vrhuncu, jo je spremljalo veliko mladih gledalcev, ki so govorili, da je to edina informativna oddaja, ki jo gledajo. Edini vir novic jim je bila torej Stewartova parodija informativnega programa, saj je bila narejena tako kakovostno, komentarji pa tako prodorni. Stewart se je za nekaj let umaknil s svojega položaja, vrnil pa se je šele ob volitvah leta 2024 in je zdaj spet na televiziji.
Toda jasno izraženo politično stališče se je medtem razširilo tudi na druge oddaje. Imamo voditelje, kot je Stephen Colbert, ki je bil zelo odločen kritik Trumpa in ga je televizijska mreža v bistvu prisilila, da je zapustil program. Potem je tu še Jimmy Kimmel, ki je zdaj vodilni voditelj poznovečernih oddaj in je zaradi svojih nepopustljivih kritik postal tarča Trumpovih ostrih napadov. "Politično stališče je tako danes v ospredju številnih, čeprav ne vseh poznovečernih oddaj. Rekel bi, da je bila to največja sprememba, vsekakor v zadnjih osmih, desetih letih," pove Bill Carter.
TV-voditelji kot križanci med komiki in političnimi komentatorji
Voditelji poznovečernih pogovornih oddaj so, kot Igor Vobič preprosto ponazori, križanci med komiki in političnimi komentatorji, hkrati pa opravljajo tudi nekatere funkcije, ki jih tradicionalno povezujemo z novinarstvom. Kot še poudarja sogovornik, ni ključno, ali Jon Stewart sebe opredeljuje za novinarja ali ne, ampak kakšna je vloga teh voditeljev v javnem komuniciranju. "Ampak hkrati ni nepomembno, da razlikujemo te poznovečerne oddaje od novinarstva predvsem z vidika družbene vloge. Novinarstvo je družbena institucija, ki zgodovinsko temelji na antagonizmu do različnih vej oblasti, in novinarji so s tem razvili neke kolektivne norme, vrednote in prakse, v jedru katerih je javna odgovornost. Pri poznovečerni televiziji pa tega institucionalnega ozadja in poklicnega ozadja, kot ga ima tisk, če se izrazim nekoliko arhaično, ni. John Oliver je večkrat opozoril, da sam ni novinar, ampak da oddaja temelji na delu novinarjev, torej njegovi ekipi v ozadju, ki jo opravijo pri vsaki oddaji, sploh pri teh daljših sklopih, kjer se lotijo nekega političnega problema ali pa družbenega problema, tako da je lahko s tega vidika odlična pri interpretiranju in kritičnem vrednotenju dogodkov in razmerij v družbi. Ampak hkrati opravlja nekatere demokratične funkcije, ki so tradicionalno veljale za novinarstvo, kot je delati neke zadeve vidne in prevpraševati delovanje oblasti."
Ampak po Vobičevem mnenju novinarstva ne more nadomestiti predvsem zaradi kombinacije njegove periodičnosti, institucionalne pozicije v družbenem komuniciranju, ki se je v zgodovini izpostavila, in profesionalne odgovornosti v soustvarjanju mnenja javnosti.
"Poznovečerna komedija, če kdaj pridemo do točke normalnosti, bo seveda soočena z vprašanjem krize identitete 'kaj zdaj mi smo': ali gremo nazaj v klasičen, surovi stand up, ki ga imamo danes polno po Instagramu in ostalih družbenih omrežjih, ali pa bodo imeli neke vrste okroglo mizo ali pa bodo enostavno v poplavi vseh vsebin odpadli."
In če te voditelje lahko do določene mere označimo za komentatorje, se je treba tudi vprašati, kako se oni umeščajo v to medijsko krajino, za katero je značilna vseprisotnost mnenjskih voditeljev. Pa naj gre za politike, intelektualce ali posameznike, kjer je najpomembnejše merilo število sledilcev: vplivneže, zvezde družbenih omrežij ali moškosferce. "Kako že? Kdo, če ne mi, in kdaj, če ne zdaj? Mislim, da nihče od njih ni šel v to zgodbo – no, morda ti komiki, ki so iz te šole Comedy Central, ampak ti etablirani, oba Jimmyja – Kimmel in Fallon – sta pa, kako že, prijazna strica zvečer na televiziji. Malo se pohecata, malo 'small talka'. Ampak nabor teh, ki jih imamo zdaj, če začnemo z Jonom Stewartom. Američani imajo za to dober izraz: 'civics', družbena vzgoja, in Stewart je začel s tem na Daily showu, ko je začel problemske debate s Tuckerjem Carlsonom in z vsemi ostalimi, še preden smo mi v Sloveniji vedeli, da to zares obstaja. On je naredil ta korak naprej iz tega 'small talka', iz zafrkancije, po domače rečeno, v nekaj bolj osmišljenega, osredinjenega, nekaj, s čimer si lahko morda šel: Aha, danes sem pa celo nekaj novega izvedel. In potem se je ta – ne vem, ali je to virus ali antivirus, a recimo mu antivirus politične mlahavosti razširil. In nabor teh ljudi, kar jih je še ostalo, odkar so Stephena Colberta odžagali oz. ga ukinili, je še zadnja trdnjava kritične misli, ki sama sebe ne jemlje preveč resno. In to, mislim, je pa tisto, kar je bilo lastno politiki s konca 80-ih, začetka 90-ih: razumela je, da obstaja svet mimo njih in da morajo oni ta svet jemati kot enakopravnega, enakovrednega in se z njim pogovarjati enakopravno. Tem komikom oziroma voditeljem je pa lastno to, da oni sami sebe razumejo samo kot delček nekega širšega mozaika. Politike ali pa svoje sogovornike jemljejo kot sebi enakovredne in tudi gledalstvo jemljejo kot sebi enakovredno, kar se mi zdi, da je ključno, ker politika tega ne dela. Politika dandanes jemlje ljudi bolj ali manj kot sredstvo za dostop, za pohod na oblast," pravi Aljaž Bitenc Pengov.
Ko 'vojna poznovečernih oddaj' pritegne celo pozornost Bele hiše
Zdi se, da so nekatere od teh oddaj zdaj prizorišča političnih spopadov, v katerih prek komedije potekajo razprave o predsedniških pooblastilih, svobodi govora, neodvisnosti medijev in mejah sprejemljivega političnega diskurza. Sama ideja oz. format oddaje že desetletja ostaja bolj ali manj preprost. V središču je voditelj, ki ima ob sebi glasbeno skupino, pripoveduje šale v monologu, nato se pogovarja z gosti: ali s slavnimi osebnostmi ali z ljudmi, ki so bili takrat v središču novic. Kar je novega, je predvsem to, da se je ponudba razširila, pravi Bill Carter. "Oddaja The Tonight Show na televiziji NBC je bila dolgo časa prva in najmočnejša tovrstna oddaja. Drugi so jo poskušali dohiteti, a jim to praviloma ni uspelo, saj je bil Johnny Carson izjemno močan voditelj. Sčasoma pa se je ponudba začela širiti, zlasti na NBC, ki je pravzaprav utrl pot poznovečernim oddajam. Začeli so predvajati Saturday Night Live, drugačno vrsto oddaje, vendar samo ob sobotah zvečer. Nato so uro po oddaji Johnnyja Carsona namenili Davidu Lettermanu, zelo mlademu in izjemno izvirnemu komiku, ki je pred televizijske zaslone pritegnil precej več mlajših gledalcev."
S tem je televizijski industriji pokazal, da je mogoče poznovečerne oddaje ustvarjati po istem osnovnem formatu, vendar z drugačnim slogom voditelja. "Tako smo dobili voditelje, kot je bil Arsenio Hall, prvi temnopolti voditelj takšne oddaje, ki je pred zaslone pritegnil veliko temnopoltih in mlajših gledalcev. Imeli smo tudi voditelje, kot je bil Dick Cavett, ki je bil bolj intelektualno usmerjen. Pritegnil je ljudi iz različnih kulturnih krogov in se posvečal temam, ki jih Johnny Carson ni obravnaval, na primer operi in drugim področjem kulture. Šlo je torej za prilagajanje formata spreminjajočemu se občinstvu in njegovim interesom. Ni bilo več nujno, da ima vse skupaj enega samega osrednjega voditelja, temveč se je ponudba lahko širila, čeprav je Carson še naprej ostal daleč najvplivnejši. V nekem trenutku je bilo na televiziji hkrati kar devet različnih poznovečernih oddaj. Vse so temeljile na podobnem osnovnem formatu, vendar so imele različne voditelje."
Nekoč je bila prisotna tudi večja tekmovalnost med voditelji ali pa so vsaj skušali ustvarjati tak vtis. Spomnimo na konflikt med Jayem Lenom in Davidom Lettermanom, kar je – kot smo že omenili – Bill Carter popisal v knjigi The Late Shift. Spopad med Davidom Lettermanom in Jayem Lenom je bilo legendarno televizijsko rivalstvo, znano kot »vojne poznovečernih oddaj« (Late Night Wars). Danes se voditelji med sabo podpirajo in tudi pojavljajo v oddajah drug drugega. Pet pomembnejših voditeljev – Stephen Colbert, Jimmy Fallon, Jimmy Kimmel, Seth Meyers in John Oliver – je celo nekaj časa imelo podkast Strike Force Five. Bill Carter mi v smehu doda, da je vesel, da mu ni treba pisati knjige o 'tekmovalnosti' dandanes, saj bi bila precej nezanimiva. "Voditelji so iz nje odstranili konflikt. Ti fantje so prijatelji. Zanimivo je tudi, da imajo Jon Stewart, Stephen Colbert in Jimmy Kimmel istega menedžerja. Res je, da so nekateri med njimi bolj, drugi manj prijateljski, vendar se jih več iskreno dobro razume. Na svojo medsebojno povezanost ne gledajo več tako, kot da bi tekmovali drug proti drugemu. Če vam je na primer všeč Jimmy Kimmel in vam je všeč tudi Jimmy Fallon, vam ni treba izbrati enega ali drugega. Lahko si rečete: "Danes bom gledal Kimmla, jutri pa si bom ogledal najboljše odlomke iz Fallonove oddaje." Občutek je povsem drugačen. Ne gre več torej za igro z ničelnim izidom. Ne gre več za igro, v kateri lahko zmaga samo eden. V 90-ih, če ste gledali Jaya Lena, niste mogli hkrati gledati Lettermana: »Morali ste se odločiti, kateri voditelj vam je všeč, zato sta se morala boriti za gledalce. Poleg tega sta imela zanimivo skupno osebno zgodovino in vse skupaj je bilo, če sem iskren, odlično gradivo za pisanje. Ljudje namreč niso vedeli vsega, kar se je dogajalo v ozadju. Zdi se mi tudi, da njunega rivalstva pozneje niso več spremljali na enak način. Tekmovalnost med Lettermanom in Lenom je bila resnično izjemna in njun konflikt je bil več let velika zgodba."
Carter izpostavi dogodek, ki je pritegnil veliko pozornost, celo Bele hiše: "Med prenosom Super Bowla so predvajali nepričakovan oglas, v katerem se je Leno, ne da bi kdo to vedel, odpravil v New York in se na skrivaj pojavil v Lettermanovem studiu. Skupaj sta posnela oglas za čips in salso, v katerem je nastopila tudi Oprah Winfrey. Vsi trije so sedeli na kavču, kot da bi skupaj gledali tekmo ameriškega nogometa, Oprah pa je posredovala med Lettermanom in Lenom, ki sta se prepirala zaradi čipsa in podobnih stvari. Oglas je postal velik fenomen. Tako velik, da ga je med gledanjem tekme videl tudi Barack Obama in se vprašal: »Kako je to mogoče? Kako se je to zgodilo?« Tistega večera so iz Bele hiše poklicali producente Lettermanove oddaje in jih vprašali, kako je mogoče, da sta se ta dva voditelja srečala, skupaj posnela oglas, ne da bi kdo za to vedel vnaprej. Tako velik fenomen je bilo njuno rivalstvo."
Se poznovečerne oddaje soočajo z izgorelostjo?
Ameriške poznovečerne pogovorne televizijske oddaje se, kot smo že večkrat omenili, srečujejo s svojimi izzivi, zato šaljivo vprašanje, ki potrebuje resno obravnavo. Če bi bil t. i. late night talk show pacient, kaj bi mu priporočili? Obisk lekarne, malo počitka, odhod na zdravljenje? Kako resno je stanje? Aljaž Pengov Bitenc mu postavi diagnozo: "Izgorelost. To bi bila diagnoza: izgorelost. Ker bo poznovečerna komedija, če kdaj pridemo do točke normalnosti, seveda soočena z vprašanjem krize identitete 'kaj zdaj mi smo': ali gremo nazaj v klasičen, surovi stand up, ki ga imamo danes polno po Instagramu in ostalih družbenih omrežjih, in ki, če imajo srečo, dobijo svojo samostojno epizodo na Netflix Special, ali pa bodo imeli neke vrste okroglo mizo ali pa bodo enostavno v poplavi vseh vsebin odpadli. Ker resnici na ljubo: če so to vendarle še sredstva za služenje denarja korporativnim lastnikom, potem te gledanosti niso blazno visoke. Vsaj ta veliki studijski format se bo moral prilagoditi, postati bolj youtubovski, bolj instagramovski, s krajšimi vsebinami. Nimam pametnega odgovora, razen tega, da pač tako, kot gre zdaj, dolgo ne bo šlo. Ne glede na to, kako ironično se sliši, je pojav Donalda Trumpa na novo oživil late night komedijo, ki je bila, odkar je Jay Leno odšel, pogosto sama sebi namen."
Politični pritiski so nova, skrb vzbujajoča realnost. Čeprav so ukinitev kultne večerne pogovorne oddaje Late Night s Stephenom Colbertom maja letos uradno ukinili iz finančnih razlogov, to nikakor ni pomirilo in prepričalo njegovih podpornikov in oboževalcev, saj so bile glasne govorice o političnih pritiskih. Kaj nam torej Colbertov primer pove o tem, koliko neodvisnosti lahko voditelji poznovečernih oddaj v resnici pričakujejo, kadar s svojim delom kritizirajo in se šalijo na račun vplivnih političnih osebnosti? "Ko govorimo o Colbertovem primeru, je pomembno vedeti, da razlog, zaradi katerega je moral zapustiti televizijo, ni bil v tem, ker bi ga občinstvo zapustilo. Njegova oddaja je bila po gledanosti na prvem mestu med poznovečernimi humorističnimi oddajami. Gledalci se ga torej niso naveličali, za umik njegove oddaje s sporeda ni bilo poslovnega razloga. Odstranili so ga zaradi spremembe lastništva televizijske mreže CBS. Podjetje so prevzeli ljudje, povezani s Trumpom, njegovi podporniki in tehnološki oligarhi, nato pa so tako informativne kot razvedrilne vsebine začeli usmerjati v bolj konservativno smer. Ni šlo torej toliko za to, da si občinstvo ne bi želelo gledati Colberta, ampak za to, da so Trumpovi zavezniki s svojim izjemnim premoženjem prevzeli medijsko podjetje, v katerem je Trump želel videti konec Colbertove oddaje. Prepričan sem, da se bo Colbert pojavil drugje. Preveč uspešen je, da si ne bi mogel najti novega prostora za svoje delo," pravi Stephen Farnsworth.
ŽPo mnenju Farnswortha je tudi primer Jimmyja Kimmla na televizijski mreži ABC poučen. Njegovo oddajo so začasno umaknili s programa, vendar so je razmeroma hitro vrnili, ker si nobeno podjetje, ki sloni na dobičku, ne želi razjeziti občinstva poznovečernih humorističnih oddaj, ki je še vedno številčno in zvesto, čeprav ne več tako veliko kot pred dvajsetimi leti, še pojasni. "Televizijske mreže so se po mojem mnenju iz Kimmlovega primera naučile, da v tako razdeljeni družbi morda ni najboljša strategija, če se prehitro uklonijo političnim pritiskom. Navsezadnje, če slediš ukazom predsednika, se lahko polovica države s tabo strinja, druga pa ne. In v tej polovici, ki spremljajo Kimmla ali Colberta, lahko najdemo kritike predsednikovega dela. Teh ljudi ne želite razjeziti do te mere, da bi odpovedali svojo naročnino na plačljive storitve, kot so Disney+ in podobne platforme. Voditelji teh oddaj imajo torej precejšnjo zmožnost upiranja finančnim in političnim pritiskom, dokler televizijske mreže ne prevzamejo Trumpovi zavezniki. Ko ti enkrat postanejo lastniki, lahko sami odločajo, kaj se bo predvajalo in kaj ne. Če imaš v lasti medij oziroma televizijsko mrežo, imaš namreč zelo velik vpliv na to, kaj bo prišlo v eter in kaj ne."
Ali torej ameriški sogovornik meni, da ni možnosti, da bi ukinili tudi Kimmlovo oddajo? "Če sem se česa naučil o ameriški politiki, je to, da nikoli ne smemo reči nikoli. Zgodilo se je že marsikaj, o čemer smo bili prepričani, da se ne more zgoditi. Jasno je, da je Kimmla precej težje odstraniti s televizije, kot so pričakovali njegovi kritiki. To smo spoznali že ob prvem poskusu. Ne bom torej rekel, da se to nikoli ne more zgoditi. Kdo ve, kaj bo Kimmel povedal v oddaji nocoj, in kakšne posledice bodo imele njegove izjave. Njegov primer pa dobro ponazarja, da ga ni tako preprosto umakniti s televizijskega zaslona."
Ravno silovit in buren odziv dela javnosti na, takrat se je zdelo, dokončno odločitev o ukinitvi Kimmlove oddaje je pokazatelj, kakšno moč ima lahko občinstvo, ki ne ostane tiho, zato tudi Bill Carter ne vidi veliko možnosti, da bo usoda Kimmlove oddaje negativna. Zamisel, da bi televizijska mreža omejila pravico nekoga do izražanja samo zato, ker nanjo pritiska predsednik, je zato sprožila izjemno močan odziv javnosti in zdaj, kot nadaljuje Carter, "smo na nek način znova v podobnem položaju, saj Trumpova administracija nikakor ne odneha in še naprej pritiska na ljudi, ki jih ima na piki. Kimmel je nedvomno med njimi. Zdaj se mu izteka pogodba in vprašanje je, ali mu bo televizijska mreža ponudila novo." Obstajajo pa tudi razlogi, zaradi katerih bi se ABC lahko odločil drugače, v nasprotju z željami Trumpove administracije, ki na mrežo pritiska zaradi dovoljenj za oddajanje njenih televizijskih postaj, toda nihče ne verjame, da bi ji ga sodišče lahko uspešno odvzelo, saj ima tudi ABC po ustavi pravico do svobode izražanja.
Gre za ustavno zaščiten govor: "To je torej en vidik, drugi je ta, da je Kimmel ta hip najbolj gledan voditelj poznovečernih oddaj. Če mu pogodbe ne bi podaljšali, bi bilo to povsem v nasprotju z vsem, kar nas zgodovina televizije uči o uspešnih poslovnih odločitvah. Njegova oddaja je namreč najbolj priljubljena, zato resnično menim, da mu bodo pogodbo podaljšali. Verjetno bodo poskušali zmanjšati proračun ali uvesti kakšne druge varčevalne ukrepe. Težko si predstavljam, da bi javnosti sporočili: »Odločili smo se za ukinitev oddaje, ker si ne moremo privoščiti finančne izgube, čeprav si jo vi resnično želite gledati.« To je popolnoma v nasprotju z logiko celotne zabavne industrije. Imamo nekaj, kar občinstvo najbolj zabava, vendar se odločimo, da mu bomo to vzeli. Takšna odločitev preprosto ni poslovna. Poleg tega menim, da bi bile posledice za ABC zelo slabe, če bi se javnost znova odzvala z množičnim ogorčenjem, kar bi se po mojem mnenju tudi zgodilo, zato verjamem, da mu bodo pogodbo podaljšali. Toda že samo dejstvo, da to ni samoumevno, je izjemno zgovorno. Pove nam veliko o tem, pod kako velikim pritiskom so ameriška podjetja, da naj se ne uprejo ničemur, kar se predsednik odloči storiti."
Glede na povedano, ali lahko rečemo, da imajo poznovečernih pogovornih oddaj danes več možnosti kot kadar koli prej, da se postavijo po robu televizijski mreži, za katero delajo, oziroma ji javno nasprotujejo? "Nekaj manevrskega prostora imajo. Vedno so ga imeli, vendar bi rekel, da je Kimmel zelo premišljeno izbiral besede, ko je javno komentiral dogajanje v zvezi z ABC. Zasebno je bil po mojem mnenju zelo razburjen. O začasni ukinitvi oddaje so imeli dolge sestanke. Ko se je vrnil na televizijo, se je svojim nadrejenim celo zahvalil za odločitev, da so ga vrnili v eter. In pohvale so si zaslužili, saj so se postavili po robu Trumpu, česar CBS ni storil, ko je s programa umaknil Stephena Colberta. ABC je zaradi svoje odločitve izpadel zelo dobro in si je prislužil veliko pozitivne medijske pozornosti. Če bi ga zdaj znova umaknili, bi vse to izginilo. Zato je to izjemno napeto obdobje."
Trump je verjetno stalnica poznovečernih oddaj. In če tu dodamo en manjši medklic s slovensko noto: občutek je, da je del javnosti vesel oziroma navdušen, kadar omenijo Melanio Trump – preprosto zato, ker imajo občutek, da je tudi Slovenija na nek način del sveta poznovečernih oddaj. Po mnenju Billa Carterja je Melania Trump "zanimiva osebnost, ker se ne spomnim prve dame, ki bi bila v nekem obdobju tako kontroverzna, obenem pa bi se tako malo izpostavljala. Melania Trump se namreč zelo redko pojavlja v novicah. Njena javna podoba, zlasti v drugem Trumpovem mandatu, je precej zbledela. Saj je niti z njim ne vidimo pogosto. V prvem mandatu je bila po mojem veliko bolj prisotna v javnosti. Pri Colbertu so imeli tudi zelo nadarjeno broadwaysko igralko, ki je gostovala v oddaji. Bila je neverjetno podobna Melanii, posnemala je tudi njen naglas. Redno se je pojavljala v vlogi Melanie Trump, kar je bilo zelo priljubljeno in zabavno. Danes takšnih skečev ni več toliko. Melania se tudi v uvodnih monologih ne pojavlja pogosto, saj je preprosto ni toliko v novicah. V novicah pa je ženska, ki sledi Trumpu s tiskalnikom. Natalie Harp, njegova osebna asistentka. Medijsko pozornost je pritegnila še nova tiskovna predstavnica Bele hiše, ki zdaj to ni več, ker se je zdelo, da ne ve najbolje, kaj počne. Trdila je, da je pravnica, pa to ni. Zdi se, da ima skoraj vsaka stvar, ki se zgodi, še neko vzporedno zgodbo, ki nato postane osrednji predmet šal. Toda po mojem mnenju se je Melania zdaj umaknila izpod soja žarometov."
Predstavniki politične oblasti in elite dandanes le stežka sprejmejo satiro na svoj račun. Še več, kot je videti v primeru Trumpa, se je povsem normaliziralo, da predsednik ameriške velesile redno in javno grozi ter poziva k ukinitvi tudi televizijskih pogovornih oddaj. Razprave se od vprašanja satire pomikajo k vprašanjem svobode govora in medijske moči, zaradi česar nočne televizijske pogovorne oddaje postajajo del medijskega političnega konflikta. Trump namreč z njimi obračunava kot s svojimi političnimi nasprotniki. Kot pravi Igor Vobič, so te oddaje zanimive kot simptom nekega spreminjajočega se razmerja med politično oblastjo, novinarstvom, javnostjo in tudi seveda mediji, so pa tudi tehnološko pogojene. "Zanimivo je ta odnos gledati v daljšem obdobju. Če pogledamo razvoj ameriške poznovečerne televizije, lahko v njenih spremembah prepoznamo tudi širše družbene in medijske premike. Primer Colberta in Kimmla kažeta, da neka velika javna prepoznavnost in tudi veljava v javnosti še ne predstavljata obrambe pred političnimi in ekonomskimi pritiski ali pa prepletenimi političnimi in ekonomskimi pritiski. Po drugi strani pa postaja ta poznovečerna televizija, kar tudi ni nezanemarljivo, vse bolj odvisna od velikih platform in algoritemske vidnosti. Namreč spreminja se okolje, pomen televizije v tem naboru virov informacij se pri Američanih zmanjšuje."
"Kažejo pa ta družbena protislovja, ki jih razvija poznovečerna televizija, in s tem opozarja na zlorabe oblasti, celo mobilizira občinstvo, nek demokratičen potencial. Vsekakor pa ta ameriški model in ta antagonizem, ki ga ima z oblastjo, ni vezan samo na Združene države Amerike. Imamo različne modele tudi drugod po svetu, tudi v Nemčiji nastaja v okviru javne televizije ZDF. Na Madžarskem je v času Orbana na nek svojevrsten način zaživel ta format na spletnih platformah. Nedavni primer iz Srbije je zelo poveden, kjer kaže na ta antagonizem z oblastjo. Septembra letos je novo vodstvo televizije Nova S prenehalo predvajati zelo priljubljeno politično satirično oddajo 24 minuta sa Zoranom Kesićem, in to so tudi utemeljili z ekonomskimi razlogi, je pa sam voditelj javno izrazil prepričanje, da so bili ti razlogi politični. In kaj se je zgodilo? Oddaja se je preselila na YouTube, tam ima neko svoje življenje. Ampak kaže, da lahko v politični satiri in problemih z oblastjo, ki jih ima, opazujemo politično ekonomijo medijev v določenem kontekstu. V tem primeru v ameriškem in srbskem, ampak zdaj so v primeru Kesića digitalne platforme oddaji neka alternativna pot do občinstva. So pa hkrati s tem prišle tudi druge oblike odvisnosti, in sicer platforme odvisnosti od velikih komercialnih sistemov, ki gledalce ne obravnavajo kot državljane, ampak kot vir podatkov," dodaja Vobič.
In če lahko po določenih parametrih ločimo obdobje poznovečernih oddaj na obdobje pred in po Trumpu, pa Aljaž Pengov Bitenc to ločnico potegne glede na pandemijo: "Obstaja late night TV pred pandemijo in po pandemiji. Ko so ugotovili, da lahko delajo oddaje iz domače kleti in se igrajo s formatom, ljudje pa to še vedno gledajo. Mislim, da je tukaj pandemija tisti faktor X, ki je vse to spremenil in je še bolj pomembna kot Trump. Seveda so ameriške poznovečerne oddaje strelovod za ameriško administracijo, ampak spet zakaj? Ker so še edina stvar na mainstream televiziji, ki oponira tej administraciji."
Kaj bo s tovrstnimi oddajami po odhodu Trumpa?
Kot je že omenjeno na začetku članka, je veliko vprašanje, kakšne bodo te oddaje potem, ko Trump ne bo več predsednik. Stephen Farnsworth o tem razmišlja takole: "Kakšno bo obdobje po Trumpu, bomo še videli. Ne vem, ali smo ga sploh že doživeli. Ko je Trump leta 2020 izgubil volitve in nato štiri leta spremljal Bidnovo predsedovanje, se pravzaprav nikoli ni umaknil iz javnega življenja. Takoj po porazu leta 2020 je nadaljeval kampanjo za predsedniške volitve leta 2024. Donald Trump je tako prevladoval v poznovečernem humorju že od svojih prvih dni kot predsedniški kandidat leta 2015. Trump je osebnost, ki ponuja izjemno veliko možnosti za komično obravnavo." Trump si nenehno želi biti v središču pozornosti: "Ko je kandidiral za predsednika, je nastopal tudi v teh poznovečernih oddajah. Zdaj pa, ko so oddaje postale do njega bolj kritične, jih javno napada. Menim, da bo po koncu Trumpovega predsedovanja največji izziv za poznovečerne humoristične oddaje vprašanje, o čem bodo sploh še govorile. Trump je bil zanje v marsičem pravi rudnik zlata. Nenehno lahko črpajo iz njegovih izjav in dejanj. Šale o prihodnjem ameriškem predsedniku, kdor koli že bo, morda ne bodo niti približno tako zanimive."
Kakšno smer bodo ubrali voditelji tovrstnih šovov, bo odvisno od tega, ko bo novi predsednik, a dejstvo je – tako Farnsworth, da "se poznovečerne humoristične oddaje zelo dobro prilagajajo spremembam v družbi in aktualnemu dogajanju. Že desetletja se prilagajajo menjavam predsednikov in prehajanju z ene teme na drugo. Ker je ameriška javnost vse bolj razdeljena in konfrontacijska, temu trendu sledijo tudi poznovečerne humoristične oddaje. Zato menim, da bo morda v prvih nekaj mesecih po Trumpu politični humor rahlo zastal, vendar verjamem, da bodo oddaje kmalu vrnile v ustaljene tirnice."
Nov format: videokast?
Da se bodo po odhodu Trumpa komiki soočili s krizo identitete, meni tudi Aljaž Pengov Bitenc, zato se mu zdi "format oddaje, ki jo vodi John Oliver, dober, ker se s Trumpom redko ukvarja, se pa ukvarja s stanjem ameriške družbe in z ekscesi družbe kot take". Kakšna bo sicer prihodnost teh oddaj, predvsem njenega formata? Jimmy Kimmel je v nekem intervjuju dejal, da bodo po njegovem mnenju imeli v prihodnjem desetletju na televizijskih mrežah samo še eno poznovečerno pogovorno oddajo. Že covid je spremenil dojemanje, da je oddajo mogoče voditi v drugačnih okoliščinah in z drugačno scenografijo, takšno, pri kateri ne potrebujejo rekvizitov, hišnega benda ali celo občinstva. Bill Carter pravi, da "to, kar smo videli v času covida in česar bo v prihodnje še več, je premik poznovečernih oddaj v svet podkastov. Conan O'Brien ima na primer zelo priljubljen videopodkast. Sedi v studiu s svojimi gosti, brez občinstva in se pogovarja, pa je kljub temu oddaja izjemno priljubljena. Ne bi me presenetilo, če bi ponudnik pretočnih vsebin HBO O'Brienu ponudil svojo oddajo. Mislim, da se mu bo pogodba s Siriusom kmalu iztekla, tako da bi lahko kmalu videli tak scenarij, po katerem Conan nadaljuje podkast, ki bo predvajan na televiziji."
Takšna oddaja je po videzu in občutku zelo podobna poznovečerni pogovorni oddaji, Conan pa je po Carterjevem mnenju vendarle zvezdnik tega žanra. Ne pozabi omeniti še Amy Poehler, "izjemno zabavno in privlačno osebnost, ki je letos začela ustvarjati podkast Good Hang. O njem se veliko govori, gledalci pa ga spremljajo tudi v obliki videa. Zato si lahko tudi v tem primeru predstavljam, da bi ena od televizijskih mrež rekla: »Da, tudi mi bi morali imeti nekaj takega za pozne večerne ure. Ampak zakaj bi potrebovali občinstvo? Zakaj bi potrebovali glasbeno skupino? Zakaj bi potrebovali oder? Zakaj bi potrebovali pisalno mizo? Preprosto naredimo takšno oddajo v obliki videopodkasta, saj bodo stroški bistveno nižji.« Mislim, da bo to povsem spremenilo ta žanr. Čez deset let po mojem ne bo več nobene oddaje, kakršno danes ustvarja Jimmy Kimmel. Mislim, da česa takšnega ne bo več počela niti ena od velikih televizijskih mrež, saj niti ne vem, kako bodo te mreže sploh preživele. Borijo se za preživetje. Še vedno jih je strah tudi ameriške vlade, medtem ko Netflixa glede tega ne skrbi. Netflix je neodvisno podjetje."
Če bo Kimmel želel nadaljevati, bo še nekaj časa v izjemno močnem položaju, vendar – kot omeni Carter – je treba omeniti, da se je Kimmel že pred temi govoricami o (ne)podaljšanju pogodbe spraševal, kako dolgo si sploh še želi voditi oddajo. Če se odloči ostati, bo zagotovo pomemben vsaj še nekaj časa, nedvomno do konca Trumpovega obdobja. "Toda če bi se ABC v tem trenutku odločil, da je pritisk prevelik in da Jimmyja Kimmla ne bo več predvajal, njegove oddaje sploh ne bi nadomestili z drugo. Preprosto ne bi več imeli poznovečerne oddaje. Mislim, da to pove vse," o realnosti stanja poznovečernih oddaj pove ameriški novinar. In če že govorimo o voditeljih: Conan O'Brien je zanimiv primer tega, koga televizijske mreže izberejo za voditelja. Njegov začetek je bil namreč zelo nenavaden: bil je popoln neznanec, pred tem še nikoli ni nastopil na televiziji – preden je v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja prevzel vodenje oddaje The Late Night, je pisal scenarij za Saturday Night Live in Simpsonove. Čeprav je bil neznan obraz, mu je televizijska mreža ponudila priložnost.
Bi bil takšen scenarij danes sploh možen, ali pa bi se televizijske mreže oziroma kabelski ponudniki po mnenju Billa Carterja raje odločili za nekoga, ki ima za sabo že neko občinstvo v obliki sledilcev? "Kmalu bomo lahko priča podobnemu primeru. V oddaji Saturday Night Live bo gostoval nekdo z imenom Druski, ki je prava senzacija na spletu – predvsem na YouTubu. Pravzaprav gre za spletni fenomen. Osebno ga še nisem videl oziroma ne poznam njegovega dela. Ima pa veliko sledilcev in mislim, da bodo televizijske mreže vse pogosteje izbirale ljudi na tak način. Zagotovo ne bi več izbrale komičnega scenarista, ki je povsem neznan in skoraj neviden v javnosti, tako kot so nekoč izbrali Conana. To se mi zdi danes nepredstavljivo. Če bi bil takšen človek danes na njegovem mestu, bi namreč takoj začel objavljati svoje vsebine na YouTubu. Verjamem, da bi Conan svoje začetke – ko je bil še mlad in neznan – lahko imel na YouTubu. Rad je nastopal, vendar tega pred širšim občinstvom še nikoli ni počel. To, da bi danes izbrali nekoga, ki je tako neznan, kot je bil takrat Conan, se preprosto ne bo zgodilo, takšen čudež se ne bo zgodil. Ti ljudje bodo svoje nastope in komične točke najprej razvijali na YouTubu, TikToku ali drugih družbenih omrežjih. Nato jih bo odkrilo določeno število ljudi, pridobili si bodo sledilce in občinstvo. In če se bo kdo odločil, da bo okoli njih zgradil televizijsko oddajo, se bo to zgodilo na tej podlagi."
Kot še sklene sogovornik, bo taka pot celo pogostejša od poti, po kateri so doslej napredovali standupovski komiki, ki so nastopali po različnih klubih. Ne verjame, da bodo televizijske mreže iskale nove obraze na star način.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗