Avstrijski film, kot ga še ne poznamo
Liffovi fokusi nastajajo precej spontano, je poudaril programski direktor Simon Popek, in hkrati organsko: kadar ima kakšna država posebej zanimivo ali bogato filmsko letino. Letos se je za takšno pokazala naša severna soseda Avstrija, kjer je zaznati odmik od zanjo značilne filmske estetike. Nabor je skladno s tem raznolik. Sestavljajo ga Korošec govori nemško iz leta 2006 v paketu z Andrijem 1924–1944 iz leta 2003 ter izdelki z letošnjo letnico Krvava grofica, Najbolj osamljen človek v mestu, Rose in Vsakič.
Avstrija se vrača v Liffov fokus po trinajstih letih, ko je bil v ospredju novi avstrijski film. Je pa tokratni nekoliko bolj razpršen, saj je na celotnem festivalu na ogled še več avstrijskih filmov, kot jih je v omenjeni sekciji. Obenem Simon Popek vanjo ni hotel prestavljati filmov, ki se potegujejo za nagrade: dokumentarec o izginjanju snega in ledu Taljenje ter hibrid med dokumentarnim in igranim filmom London, prvi avstrijski partizanski film Mila/Marija koroške režiserke Andrine Mračnikar pa bo slovensko premiero doživel v sekciji Predpremiere.
Program ponuja zanimiv vpogled v razvojni lok avstrijske kinematografije, predvsem pa kaže, kako pomembna je sistematična podpora različnim oblikam filmskega ustvarjanja, kar po Popkovih besedah slovenski kinematografiji že dolgo manjka. Kajti »čeprav je Avstrija v primerjavi s Slovenijo večja država, je tudi njen avdiovizualni sektor razmeroma majhen, produkcijske zmogljivosti pa omejene. Kljub temu so rezultati sistematične podpore vidni: avstrijska kinematografija je danes živahna, raznolika in žanrsko precej odprta.«
Od partizanov do vampirjev
Program Fokus prinaša pet oziroma šest filmov; dva bosta namreč prikazana v paketu. To sta dokumentarni film Andrine Mračnikar Korošec govori slovensko, ki z intimnimi pričevanji koroških Slovencev osvetljuje njihove preizkušnje med drugo svetovno vojno, ter njegova predzgodba Andri 1924–1944, posvečena režiserkinemu prastricu partizanu. Oba pripomoreta k razumevanju Mile/Marije.
»Avstrijski filmi države pogosto ne prikazujejo nujno v lepi luči. Prav to je zanimivo: bolj ko spremljamo avstrijsko kinematografijo, bolj smo pozorni na njeno kritičnost in na različne načine, na katere obravnava lastno zgodovino, družbo in identiteto,« je povedal Popek ter opozoril na ohranjanje vezi med sosednjima državama in kulturama, saj »takšni filmi pomagajo ohranjati skupni kulturni prostor in opozarjajo na zgodovinske povezave, ki jih ne smemo pozabiti«.
Kritičen do razmer in stisk v sodobnem svetu je »lep, elegičen film o človeku na Dunaju« Najbolj osamljen človek v mestu mednarodno prepoznavnega avtorja Rainerja Frimmla, ki je bil v preteklosti že večkrat predstavljen na Liffu. To upove prek osebne zgodbe gospoda, ki se mora na stara leta nenadoma ločiti od dunajskega domovanja in nenavadne glasbene kariere, obravnava tudi urbanizacijo.
Dober primer tega, kako se avstrijska kinematografija rada spogleduje z žanrom in kaže, kako zanimivi filmi lahko nastajajo tudi v bolj obrobnih produkcijskih okoljih, je po Popkovih besedah Krvava grofica, komični vampirski film, v katerem v vlogi grofice Elizabete Báthory blesti Isabelle Huppert.
V prvencu mlade režiserke Sandre Wollner Vsakič se »zelo dobro kaže vpliv avstrijske eksperimentalne filmske šole«. Zmagovalni film letošnjega sarajevskega filmskega festivala je hipnotična psihološka drama o družinski tragediji med sanjami in resničnostjo, Berlinom in Kanarskimi otoki.
»Ni izrazito narativno razvejen in ne sledi klasični pripovedni strukturi. Namesto tega gradi na skrivnosti, uganki, atmosferi in lastnem ritmu,« je pojasnil Popek. Prav zaradi svoje posebnosti je verjetno eden od najbolj izstopajočih filmov v tokratnem Fokusu.
Na več načinov posebna je tudi zgodovinska drama Rose Markusa Schleinzerja o ženski, ki prevzame moško identiteto in postane vojak. Z njim se ustvarjalec, ki se še uveljavlja, nekoliko odmika od svojega dosedanjega pristopa, zaznamovanega z značilno avstrijsko filmsko estetiko, poleg tega je pri tem filmu prvič sodeloval z igralsko zvezdnico Sandro Hüller.
»Nekoč je kdo ob omembi avstrijskega filma najprej pomislil na hladno, zadržano in formalno strogo estetiko, danes pa takšna predstava ne zajame več celotne podobe te kinematografije. Takšni filmi seveda še nastajajo, vendar je razpon izraznih pristopov precej širši,« je poudaril Popek.
Avstrija je imela po njegovem v zadnjih nekaj desetletjih srečo, da je dobila mednarodno prepoznavna filmska avtorja Michaela Hanekeja in Ulricha Seidla. Takšni avtorji so lahko vlečni konji celotne nacionalne produkcije ter olajšajo pot drugim filmom iz tega produkcijskega okolja. Pri nas na to srečo še čakamo.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗