Andrina Mračnikar: Raba materinščine bi morala biti samoumevna

Z igranim celovečernim filmom Mila/Marija je koroškoslovenska režiserka in scenaristka Andrina Mračnikar (1981) postavila mejnik v avstrijski kinematografiji, saj žanra partizanskega filma v tej kinematografiji doslej ni bilo. Svetovna premiera v Zürichu mu je prinesla nagrado občinstva. Na letošnjem festivalu Liffe na katerem bo slovenska premiera tega filma, bo prikazan v sekciji Predpremiere, v Fokusu: Avstrija pa si bo s predfilmom Andri (1924–1944) mogoče ogledati njen dokumentarni film Korošec govori nemško.

Velik del opusa posvečate rodni avstrijski Koroški, kjer ste odraščali. Kako se je spreminjalo dojemanje tega, kaj pomeni biti koroški Slovenec?

Vmes je bilo manj stigmatizirano. K temu so prispevale razne spremembe, med drugim to, da sta Avstrija in Slovenija del Evropske unije. Tudi uspehi koroških Slovencev predvsem na kulturnem področju prispevajo k temu. Kljub temu še vedno ni samoumevno, da na Koroškem govorimo slovensko. To se še vedno bere oziroma razume kot politično stališče, čeprav naj bilo samoumevno, da govorimo v maternem jeziku.

Slovenščina na Koroškem izginja, mladih, ki znajo govoriti slovensko, je vse manj. Zaradi nenehne diskriminacije, predvsem po drugi svetovni vojni in vse do danes, je veliko ljudi prenehalo govoriti slovensko. Z otroki so govorili samo nemško. Skoraj vsi na Koroškem imajo slovenske prednike, ampak jezika ne znajo več.

Za tiste, ki še govorijo slovensko, je tudi zaradi tega vse težje – če ni več ljudi, s katerimi lahko oni ali njihovi otroci govorijo slovensko, jezik izgubi smisel, funkcijo. Zato imajo tisti, ki danes še govorijo slovensko, na Koroškem načeloma močno politično držo. Odraščali smo in živimo z jezikovno diskriminacijo, iz tega se velikokrat, seveda pa ne vedno, razvijeta tudi senzibilnost za te teme in solidarnost z drugimi.

»Na Koroškem je vse v redu, dokler ničesar ne zahtevamo,« ste pred leti povedali za Sobotno prilogo. Avstrija se rada predstavlja kot država z dobro urejeno manjšinsko politiko. Kako se ta samopodoba ujema z izkušnjo koroških Slovencev?

Od takrat, ko sem to rekla, se je situacija znova spremenila, ampak ne na bolje. Policijska akcija lani na Peršmanovi domačiji je bila nezakonita, to je bilo vmes dokazano. Še vedno pa ni pojasnjeno, kako se je to zgodilo. Policija naj bi ščitila vse ljudi v državi in demokracijo; če jo napade, to seveda vzbuja strah. Mislim, da je bilo ustrahovanje cilj te akcije.

Ko smo lani snemali Milo/Marijo, so bili dvojezični krajevni napisi spet oskrunjeni, slovenska krajevna imena je nekdo izbrisal. Na primer Globasnico, Železno Kaplo. Lahko bi naštela še več primerov. Diskriminacija se dogaja na nogometnem igrišču, kjer je trener Saka dobil rdeč karton, ker je z igralci govoril slovensko, pa tudi v koroškem deželnem zboru, v katerem je Franc Jožef Smrtnik dobil opomin, ker je izrekel nekaj besed v slovenščini. Trenutno torej tudi navzven nič ni v redu.

V filmu Korošec govori slovensko, ki skozi osebne zgodbe pričevalcev obravnava oboroženi odpor, zatiranje in deportacije med drugo svetovno vojno, je pretresljivo prav pričevanje sogovornika s Peršmanove domačije.

Pri nekaterih koroških Slovencih je ta policijska racija znova povzročila travmo. Čeprav je ugotovljeno, da je bila nezakonita, nekateri politiki na Koroškem še vedno trdijo, da je bila pravilna. Letos so me povabili, da bi imela govor na spominski proslavi pri Peršmanu, ki tam poteka vsako leto. Bila sem presenečena, ker ni bilo zastopnikov koroške deželne vlade in nikogar z nemškega oddelka ORF. Mislim, da bi se to spodobilo na splošno vsako leto, zlasti pa po tej raciji. Menim, da to veliko pove o odnosu Avstrije do lastne zgodovine.

»Odraščali smo in živimo z jezikovno diskriminacijo, iz tega se velikokrat, seveda pa ne vedno, razvijeta tudi senzibilnost za te teme in solidarnost z drugimi.« FOTO: Jože Suhadolnik

Eden od sogovornikov v Korošcu je poudaril, da bi se pridružil tudi avstrijskemu osvobodilnemu boju, če bi ta obstajal – da pa ni, zato je šel k Titovim partizanom. Sama sem slišala argument, da je odpor že bil, a maloštevilen, ker da so nacisti sejali strah, obenem pa rekrutirali.

Koroški Slovenci so se pridružili uporu zato, ker so jim prepovedali jezik, ker so nacisti množično deportirali Slovence v taborišča. Borili so se za preživetje, za svobodo. Ponavadi so to bili kmečki ljudje, večinoma verni, nekateri tudi zelo verni, drugi so bili socialistično ali komunistično usmerjeni, pa tudi veliko duhovnikov je podpiralo upor partizanov.

Ta upor je bilo na Koroškem seveda izredno težko in nevarno vzpostaviti. Če je bil kdo osumljen, da podpira upor, ali če je partizanom dal kaj jesti, je bil deportiran v koncentracijsko taborišče, mnogi (predvsem ženske) se iz teh taborišč niso več vrnili. Mlada dekleta, fantje, mame, očetje ...

Predvsem severno od Drave je bilo še težje, ker je bilo treba prečkati reko. Kljub temu je upor obstajal tudi v krajih, iz katerih izhaja moja družina. V Hodišah so partizani na primer pri jezeru ukradli ribiški čoln in ga nesli skozi gozdove in čez gore, da bi z njim lahko prečkali Dravo ter tako dobili orožje in vse drugo, kar so potrebovali. Ampak so jim čoln kmalu ukradli.

Če jih je kdo izdal, je to lahko na mah uničilo komunikacijsko mrežo, ki je bila po dolgem času vzpostavljena, torej je ena sama izdaja lahko zahtevala ogromno življenj. Seveda so bili ljudje po takšnih akcijah nacistov še bolj ustrahovani in je bilo še težje znova oblikovati in organizirati upor.

Zaradi upora so nacisti pošiljali vse več vojakov na Koroško in seveda tudi v Slovenijo. Se pravi, da je upor močno prispeval k osvoboditvi nas vseh.

Z odporom je povezana tudi vaša družinska zgodovina. Odraščali ste z nekakšnim mitom o babičinem starejšem bratu Andriju, ki je bil partizan in so ga zelo mladega usmrtili. Tudi film ste mu posvetili. Z Milo/Marijo pa ste postavili mejnik v avstrijskem filmu. Kako to, da ste zgodbo o koroških partizanih tokrat upovedali skozi fikcijo?

Ta film sem že dolgo hotela posneti, ker igranega filma, ki pripoveduje to zgodbo, še ni bilo in ker ljudje o tem še vedno vedo zelo malo oziroma je o tem še vedno veliko napačnih informacij in desničarske propagande.

Za vas je bilo pomembno, da igralci usvojijo tudi jezik. Kako je bilo v praksi ustvarjati film v jeziku, ki ga avstrijska filmska industrija pogosto obravnava kot manjšinskega, produkcijsko pa mora nagovoriti tudi nemško govoreče gledalce?

Tudi producentom je bilo jasno, da film mora biti posnet v slovenskem jeziku. Tudi avstrijski filmski inštitut ÖFI, ORF in druge institucije, ki so ga podprle, tega niso problematizirale. Mislim, da to pred desetimi leti še ne bi bilo mogoče, ampak nekatere stvari se spreminjajo na bolje. Je pa tako, da bo film sinhroniziran tudi v nemščino. Žal avstrijsko občinstvo ni navajeno gledati filmov v izvirniku s podnapisi.

Ker pa je razumljiva želja producentov, avstrijske televizije in avstrijske distribucije, da bi dosegel čim več ljudi, je bila ta odločitev zame sprejemljiva. Vesela sem, da nam je uspelo doseči, da bo tudi v sinhronizirani verziji vsaj del ostal v slovenščini, predvsem zato, ker je bil jezik vzrok za deportacije in diskriminacije in ker je bil ta jezik bolj ali manj izbrisan iz avstrijskega javnega življenja.

Živimo v negotovih časih vojn, genocidov, oboroževanja, nevarne retorike in avtokratskih tendenc. Milo/Marijo ste označili za protivojni film. Kaj bi si želeli, da bi gledalci odnesli od tega? Po eni strani poudarjate njegovo specifičnost, po drugi pa univerzalnost.

Mislim, da so predvsem filmi, ki so zelo specifični in v tem natančni, lahko univerzalni, če imajo glavno temo, univerzalna vprašanja, ki povezujejo zgodbo kot rdeča nit. Nagrada občinstva na mednarodnem festivalu v Zürichu, kjer občinstvo osebno ni povezano s temami filma, in pozitivni odzivi koroških Slovencev so dokaz, da je oboje mogoče. Če imamo po ogledu več vprašanj kot jasnih odgovorov, je film zame zanimiv.

Želim si, da bi si ljudje film ogledali, preden bi si ustvarili mnenje. Ogled lahko prinese pristno soočenje z zgodovino in s tem tudi s sedanjostjo. Rada bi tudi, da tisti, ki si filma nočejo ogledati, ne bi hujskali drugih – ne na spletu ne kjerkoli drugje.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅