Slovenija načrtuje nove podatkovne centre

Slovenija postopoma povečuje zmogljivosti podatkovnih centrov, predvsem zaradi potreb raziskovalnih ustanov, superračunalništva in umetne inteligence. Medtem ko sta dva javna projekta že dosegla pomembne mejnike, ostajajo morebitne velike komercialne naložbe v zgodnejših razvojnih fazah. Ključno vprašanje pa ni več zgolj gradnja objektov, temveč tudi njihova energetska oskrba.

Potencialno največji projekt ostaja negotov

V prostorih Taluma, kjer je do leta 2023 potekala proizvodnja primarnega aluminija, nato pa so elektrolizne celice zaradi energetske krize ugasnili, investitorji snujejo podatkovni center. O projektu se še usklajujejo, njegova izvedba še ni zagotovljena. Nekoč največji porabnik električne energije v državi, kar do desetine slovenske porabe, se ob proizvodnji izdelkov iz recikliranega aluminija vse bolj spreminja v energetsko središče z vgrajenimi velikimi baterijskimi hranilniki, prav tako načrtujejo veliko sončno elektrarno.

Novi superračunalnik bo zmogljivejši od Vege, predvsem pa bo omogočal urjenje modelov umetne inteligence (UI), saj bo pretežno sestavljen iz grafičnih procesnih enot (GPU). V Vegi so večinoma vgrajene centralne procesne enote (CPU), le za tretjino je GPU.

Talum v Kidričevem je zanimiva lokacija tudi za postavitev podatkovnega centra, ne le zaradi praznih prostorov, v katerih so bile elektrolizne celice za proizvodnjo aluminija, ampak predvsem zaradi velike že obstoječe priključne moči, zaprtega distribucijskega omrežja, ki ga upravlja podjetje, neposredne bližine visokonapetostnega daljnovoda in že vzpostavljenega zaprtega hladilnega sistema za hlajenje morebitnega podatkovnega centra.

Največja razvojna pobuda v povezavi s podatkovnimi centri v Sloveniji je tako povezana z območjem Taluma in razpoložljivo elektroenergetsko infrastrukturo v Kidričevem. V družbi potrjujejo, da proučujejo podatkovne centre kot eno od možnosti za uporabo infrastrukture po ustavitvi elektrolize aluminija. Ta infrastruktura je zmogljiva, vendar tudi draga za vzdrževanje. Novi uporabniki bi lahko prevzeli del stroškov in omogočili njeno dolgoročno rabo.

Podrobnosti še ne razkrivajo. Eles, sistemski operater prenosnega električnega omrežja v državi, je bil kljub temu seznanjen s pobudo investitorja za območje Taluma oziroma razdelilne transformatorske postaje Kidričevo, ni pa še prejel formalnih zahtev za priključitev. V Elesovih razvojnih scenarijih se pojavlja možnost postopnega povečanja priključne moči podatkovnega centra v Kidričevem do 400 megavatov do leta 2030.

Strokovnjak za energetiko Miha Bobič, predsednik upravnega odbora zbornice elektroindustrije GZS, je pojasnil, da so sodobni podatkovni centri modularni, da se lahko prilagodijo lokalni infrastrukturi, imajo fotovoltaično elektrarno na strehi in baterijski zalogovnik. Zato je raba električne energije manjša in bolj predvidljiva. »Je pa tudi res, da je rast podatkovnih centrov veliko hitrejša kot gradnja elektrarn, zato sta seveda potrebni previdna energetska politika in ustrezna umestitev v prostor zaradi neenakomerno razvitega omrežja,« je povedal sogovornik.

Talum ima vse, kar je potrebno za priključitev najmočnejšega podatkovnega centra v Sloveniji. Edino vprašanje je cena elektrike, saj podatkovni centri ne rastejo v regijah z visokimi cenami. Sean James iz Nvidie je na spletnem seminarju Reutersa povedal, da se bo energetika že prilagodila, na začetku je bil splet, pozneje so nastali oblaki, zdaj je tu umetna inteligenca. Vsi so se izjemno hitro širili, vzporedno se je povečevala tudi poraba elektrike. »Učimo se iz preteklosti in se trudimo izboljšati učinkovitost podatkovnih centrov,« je dejal.

Po Elesovih izračunih bi podatkovni center s priključno močjo 100 megavatov in skoraj neprekinjenim obratovanjem na leto porabil približno 0,9 teravatne ure elektrike, kar ustreza približno sedmim odstotkom sedanje slovenske letne porabe.

Opozoril pa je na omejujoče dejavnike za postavitev močnejših podatkovnih centrov. Prva težava so dolgi postopki za krepitev omrežij. V nekaterih državah se že sprašujejo, kdo ima prvi pravico do napajanja, podatkovni center, gospodinjstva ali gospodarstvo. Veliko podatkovnih centrov zato načrtuje lastne elektrarne, od sončnih, vetrnih do plinskih, tehnološki velikani so sprožili tudi razcvet projektov malih modularnih jedrskih elektrarn. Druga težava je oddaja toplote, saj je ta zelo uporabna za ogrevanje, centri namreč delujejo neprestano.

Objekt zgrajen, superračunalnik še prihaja

Slovenija je bila lani uspešna na evropskem razpisu skupnega podjetja EuroHPC za pridobivanje sredstev za superračunalnik s tovarno umetne inteligence (UI). Projekt je vreden do 150 milijonov evrov in Slovenija je zanj iz evropskega proračuna prejela 67,5 milijona evrov. Država z njim nadgrajuje obstoječe zmogljivosti, ki jih prav tako v Mariboru ponuja superračunalnik Vega, in omogoča izvajanje zahtevnih raziskav ter razvoj naprednih rešitev na področjih, kot so umetna inteligenca, analiza velikih podatkov, biotehnologija in okoljske znanosti.

Bistvena značilnost novega superračunalnika (HPC) je, da bo v celoti prilagojen storitvam in rešitvam umetne inteligence, je pojasnil dr. Aleš Bošnjak, direktor Instituta za informacijske znanosti (Izum). Novi superračunalnik bo seveda zmogljivejši od Vege, predvsem pa bo omogočal urjenje modelov umetne inteligence (UI), saj bo pretežno sestavljen iz grafičnih procesnih enot (GPU). V Vego so večinoma vgrajene centralne procesne enote (CPU), le za tretjino je GPU, Vega ima zmogljivost 6,9 petaflopa na sekundo (kar je približno toliko, kot če bi isto operacijo hkrati računalo 40.000 osebnih računalnikov), prihodnji HPC pa bo imel zmogljivost 110 petaflopov. Vega je stal 15 milijonov evrov.

Za Frido je predvideni PUE med
1,1 in 1,3. Frida uporablja hlajenje blizu vira toplote, s hladilnimi vrati na strežniških omarah,
ter dva hladilna agregata
z adiabatnim predohlajanjem. Ocenjena poraba vode znaša
od 380 do 540 kubičnih metrov
na leto.

Akademska in raziskovalna mreža Slovenije Arnes pripravlja investicijsko dokumentacijo za ureditev prostora in podporne infrastrukture. Projekt s sodelovanjem Izuma in Instituta Jožef Stefan je predviden za leti 2027 in 2028. Na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI) so povedali, da je zagon superračunalnika načrtovan v začetku leta 2028, do takrat naj bi deloval še stari Vega.

Arnes pa je nov podatkovni center v Mariboru prevzel 28. avgusta letos. Gradnja je bila končana v pogodbenem roku, za začetek uporabe je potrebno še uporabno dovoljenje, ki ga pričakujejo novembra. Objekt je zasnovan za postopno širitev. Najprej bodo vzpostavljene Arnesove storitve, vključno s trajno hrambo raziskovalnih podatkov, nato bodo sledile dodatne računalniške zmogljivosti.

Frida že deluje

Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani je junija 2026 vzpostavila podatkovni center Frida, namenjen visokozmogljivemu računanju in umetni inteligenci. Center je modularen, omogoča kombinacijo zračnega in tekočinskega hlajenja ter je zasnovan za največ 380 kilovatov računalniške opreme. Predvidena največja sočasna moč celotnega centra znaša približno 530 kilovatov. Projekt je bil financiran s sredstvi javnih razpisov za raziskovalno opremo in lastnimi rezervami fakultete. Možnosti za širitev so predvidene, dodatno financiranje pa še ni zagotovljeno.

Največji superračunalnik v državi se imenuje Vega, deluje na Univerzi v Mariboru in je vreden več kot 17 milijonov evrov. Novi podatkovni center bo omogočil njegovega naslednika.        Foto Gregor Gomboc

V tujini moč podatkovnih centrov raste, čedalje več jih zahteva priključek enega gigavata, kar je več od moči Jedrske elektrarne Krško. Takih si v Sloveniji ne moremo niti predstavljati, potrebujemo pa jih najbrž tudi ne.

Razvoj podatkovnih centrov pri nas tako trenutno poteka po dveh poteh. Prvo sestavljajo javno financirani raziskovalni centri z razmeroma jasno določenimi uporabniki in razvojnimi načrti. Drugo predstavljajo potencialne velike komercialne naložbe, pri katerih ostajajo ključne neznanke investitorji, financiranje, velikost projekta in dostop do električne energije.

Gradnja novih podatkovnih centrov ni zgolj vprašanje strežnikov. Pomemben del naložb so transformatorji, brezprekinitveni napajalni sistemi, hladilne naprave, kabli, črpalke, ventilatorji ter sistemi za nadzor in avtomatizacijo. Hkrati velike računske zmogljivosti pomenijo novo, skoraj neprekinjeno porabo električne energije.

Elektrika iz uvoza

Mariborski Arnesov podatkovni center je neposredno povezan s hidroelektrarno Mariborski otok. Obstoječa transformatorska postaja ima v prvi fazi zmogljivost 1,6 megavata. Za prihodnji superračunalnik načrtujejo dodatni transformatorski postaji s skupno močjo 6,4 megavata. Prostor je predviden še za eno postajo moči 3,2 megavata. Celoten objekt je projektiran za največjo porabo deset megavatov. Leta 2027 bo poraba še razmeroma majhna. Arnes proti koncu leta pričakuje pasovno električno obremenitev do 150 kilovatov. Večje povečanje predvideva leta 2028, ko bo nameščen novi superračunalnik.

Veliko izrazitejši bi bil vpliv morebitnega projekta v Kidričevem. Po Elesovih izračunih bi podatkovni center s priključno močjo 100 megavatov in skoraj neprekinjenim obratovanjem na leto porabil približno 0,9 teravatne ure elektrike, kar ustreza približno sedmim odstotkom sedanje slovenske letne porabe. Za Kidričevo Eles v enem od razvojnih scenarijev pri 400 megavatih priključne moči ocenjuje okoli 3,5 teravatne ure dodatne letne porabe oziroma približno 28 odstotkov porabe iz leta 2024.

FOTO: UI

Eles opozarja, da razpoložljiva priključna moč ni edino merilo za umeščanje podatkovnih centrov. Pomembni so tudi obremenitve omrežja, napetostne razmere, redundanca napajanja, potrebni gradbeni posegi in časovni okvir priključitve. Pri Kidričevem je prednost sprostitev zmogljivosti po zmanjšanju energetsko intenzivne industrijske proizvodnje.

Toda večji dolgoročni odjem bi po Elesovih scenarijih zahteval novo razdelilno transformatorsko postajo 400/110/20 kilovoltov, povezano z daljnovodom Cirkovce–Pince. Stroške neposrednega priključka nosi investitor, stroške širše ojačitve prenosnega omrežja, ki služi tudi drugim uporabnikom, pa Eles v okviru regulirane dejavnosti. Povečano porabo bi lahko pokrivali novi domači proizvodni viri ali uvoz. Eles poudarja velike slovenske čezmejne prenosne zmogljivosti, hkrati pa opozarja, da brez novih proizvodnih virov obstaja tveganje vse večje uvozne odvisnosti.

Hlajenje in odvečna toplota

Pri podatkovnih centrih je poleg električne porabe pomembna učinkovitost hlajenja. Arnes za svoj del mariborskega centra navaja projektirano povprečno vrednost PUE, razmerja med porabo celotnega centra in računalniške opreme, največ 1,2. Za Frido je predvideni PUE med 1,1 in 1,3.

Frida uporablja hlajenje blizu vira toplote, s hladilnimi vrati na strežniških omarah, ter dva hladilna agregata z adiabatnim predohlajanjem. Ocenjena poraba vode znaša od 380 do 540 kubičnih metrov na leto. Ker center deluje šele od junija, dolgoročnih izmerjenih podatkov še ni. Tudi Arnes načrtuje zračno hlajenje z možnostjo dodatnega tekočinskega hlajenja.

Pri obeh centrih so predvidene možnosti izrabe odvečne toplote, vendar rešitev še ni izvedena. Arnes za ta namen že ima projektno nalogo, ne pa zagotovljenega financiranja. Pri Fridi je potrebna cevovodna infrastruktura predpripravljena.

Dobavne verige imamo

Gradnja podatkovnih centrov odpira trg tudi za slovenske proizvajalce in sistemske integratorje. Mariborski center je Arnes načrtoval in vzpostavil s konzorcijem NTR, Advant in Energovat. Tehnična oprema je bila po navedbah Arnesa proizvedena v Evropski uniji, vgradnjo in integracijo pa so opravila slovenska podjetja.

Podjetje NTR inženiring je izvedlo tudi modularni center Frida. Po grobi oceni FRI znaša delež opreme, izdelane v Sloveniji, od deset do dvajset odstotkov. Med domačimi izdelki omenjajo kontejner, nosilno konstrukcijo ter cevovodne in električne napeljave.

Elvez iz Višnje Gore trenutno še ni neposredni serijski dobavitelj kabelskih snopov za podatkovne centre. Kot pravijo v podjetju, priložnost vidijo v prenosu proizvodnih kompetenc iz avtomobilske industrije, predvsem pri električnih povezavah, senzorskih sklopih, napajalnih in hladilnih sistemih ter krmilni opremi. Za vstop na ta trg bosta po njihovem mnenju ključna dostop do proizvajalcev opreme ter izpolnjevanje posebnih tehničnih in certifikacijskih zahtev.

Za slovenska podjetja ni odločilno samo, koliko podatkovnih centrov bo zgrajenih doma. Večji potencial so lahko dobave opreme in storitev evropskim proizvajalcem podatkovnih centrov. Pri tem se odpira vprašanje, kolikšen delež dodane vrednosti lahko slovenska industrija ustvari z lastnim razvojem in proizvodnjo ter kolikšen ostaja pri uvoženi opremi in integraciji. Rast podatkovnih centrov, umetne inteligence in elektroenergetskih naložb ustvarja nove možnosti za sodelovanje industrijskih podjetij v Sloveniji in na Hrvaškem. Podjetja iz obeh držav imajo znanje na področjih energetike, elektrotehnike, avtomatizacije, strojništva in električnih povezav.

V Elvezu menijo, da se lahko slovenska in hrvaška industrija pri razvoju dobavnih verig za podatkovne centre precej dopolnjujeta. Podjetja iz regije lahko prispevajo različne sestavne dele in storitve: energetsko infrastrukturo, električno distribucijo, kabelske sklope, hladilne in nadzorne sisteme ter strojno opremo. Za evropske naročnike so lahko pomembni geografska bližina proizvajalcev, krajši dobavni roki, večja odpornost dobavnih verig in proizvodnja znotraj Evropske unije.

Razmah črpalnih elektrarn

Litostroj Power je pomemben sogovornik pri vprašanju širših energetskih potreb, ki jih prinaša rast velikih porabnikov elektrike. Podjetje svoje izdelke razvija v Ljubljani in na Češkem, ključne sestavne dele pa proizvaja tudi v Sloveniji. Druge komponente glede na razpoložljive zmogljivosti naroča v Italiji, na Češkem in v Španiji, ob lastnem nadzoru kakovosti.

Večino poslov še vedno predstavljajo prenove obstoječih hidroelektrarn ter izboljšave njihove moči in izkoristkov. Hkrati črpalne hidroelektrarne po navedbah podjetja že dosegajo skoraj polovico poslov. Povpraševanje je veliko, dobave imajo pogodbeno dogovorjene tudi za leto 2032.

Rast omejuje več dejavnikov, od proizvodnih zmogljivosti in kadrov do materialov, preizkuševališč in financiranja. Črpalne elektrarne so pomembne za širši elektroenergetski sistem, saj lahko omogočajo shranjevanje energije in prilagajanje proizvodnje oziroma odjema.

Razvoj velikih podatkovnih centrov je povezan tudi z regionalnim elektroenergetskim trgom. Slovenija ima po navedbah Elesa močne čezmejne elektroenergetske povezave, zato večjih potreb po elektriki ni nujno pokrivati samo z domačimi elektrarnami.

Vendar to odpira vprašanja prihodnje strukture proizvodnje, dolgoročnih cen električne energije, novih energetskih naložb in uporabe čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Za slovensko-hrvaško sodelovanje je zlasti zanimivo, ali lahko podjetja obeh držav pri gradnji proizvodnih virov, omrežne infrastrukture in opreme za podatkovne centre oblikujejo skupne dobavne verige ter skupaj nastopajo na drugih evropskih trgih.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅