Trg rdečega zlata v krizi
Pridelava kašmirskega žafrana, ki velja za enega najdražjih na svetu, se v njegovem tradicionalnem središču Pamporeju zmanjšuje, svetovni trg pa obvladuje iranski žafran. Tega zaradi slovesa kašmirskega vse pogosteje prodajajo tudi pod imenom indijske začimbe.
Pridelovalci se tako ne spopadajo le s podnebnimi spremembami in krčenjem obdelovalnih površin, temveč tudi s ponarejanjem in nelojalno konkurenco, v reportaži o prihodnosti dragocene začimbe, ki ji pravijo tudi rdeče zlato, piše britanski BBC. Kako dragocena je začimba, razkriva tudi slovenska besedna zveza, saj radi rečemo, da je nekaj »drago kot žafran«.
Za kilogram žafrana je treba odšteti več tisoč evrov, pri najkakovostnejših različicah je cena še precej višja. Nič nenavadnega, da mu pravijo rdeče zlato. Toda za družine, ki ga v Kašmirju pridelujejo že generacije, je ta dragocena začimba vse manj zanesljiv vir preživetja.
Tisoči cvetov za nekaj gramov
Glavno kašmirsko središče pridelave žafrana je Pampore, mesto južno od Srinagarja. Na okoliških višavjih, znanih kot planota Karewa, vsako jesen zacvetijo vijolični cvetovi rastline Crocus sativus. Žetev traja od sredine oktobra do sredine novembra, delo pa zahteva veliko ročnega dela.

Pridelava kašmirskega žafrana se je v zadnjem desetletju močno zmanjšala. FOTO: Tauseef Mustafa/Afp
V vsakem cvetu so trije rdeči brazdni kraki pestiča. Te morajo pridelovalci previdno odtrgati, ločiti od cvetov in posušiti. Za približno 28 gramov žafrana potrebujejo okoli 4000 cvetov. Ker rastlina cveti le nekaj tednov na leto, je pridelava zahtevna, količine pa omejene.
Mohammad Asif, pridelovalec iz vasi Dussu, je oktobra lani na družinskem zemljišču pobiral skromen pridelek. Vijolični cvetovi so se pojavljali le v redkih skupinah, večji deli njive pa so ostali prazni. »Letos smo nabrali skoraj 250 gramov. Lani smo jih imeli skoraj kilogram in pol,« je povedal.
Pridelava žafrana je močno odvisna od vremenskih razmer, predvsem od padavin avgusta in septembra, ko se razvijajo podzemne čebulice in rastlina pripravlja na cvetenje. Če dežja ni ob pravem času, se pridelek hitro zmanjša. A jesenska sušna obdobja so vse daljša, snega je manj, zaloge podtalnice pa se slabše obnavljajo.
Vreme pa ni edini razlog za težave. Površine, namenjene pridelavi žafrana, se zmanjšujejo tudi zaradi širjenja naselij, gradnje cest in poslovnih objektov. Po podatkih indijske vlade je pridelava žafrana v Kašmirju v letih 2023–2024 znašala 23,53 tone, leto pozneje 19,58 tone. Čeprav se je po uvedbi državnega programa za obnovo nasadov produktivnost na nekaterih območjih izboljšala, pridelek še vedno niha.
Zakaj mu pravijo rdeče zlato?
Žafran izvira iz Crocus sativus, rastline z vijoličnimi cvetovi, ki v vsakem cvetu ustvari tri škrlatne brazde. Te drobne niti se ročno poberejo pred sončnim vzhodom, da se ohrani njihova kakovost, nato pa se skrbno ločijo in sušijo več ur. Za pridelavo 28 g žafrana je potrebnih približno 4000 cvetov, rastlina pa cveti le dva do štiri tedne na leto, kar pojasnjuje, zakaj je med najdražjimi začimbami na svetu, pogosto imenovanimi rdeče zlato.
Kašmirski žafran si je pridobil sloves zaradi svoje posebej temno škrlatne barve, debelih brazgotin in močne arome. Znanstveniki, ki preučujejo kemijo začimbe, so ugotovili, da vsebuje še posebej visoke ravni krocina, karotenoidne spojine, ki je odgovorna za temen odtenek.
Iranski žafran obvladuje svetovni trg
Kašmirski žafran je zaradi svojih značilnosti posebno cenjen, vendar Indija na svetovnem trgu nima pomembnejšega količinskega deleža. Večina žafrana prihaja iz Irana, ta po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) zagotavlja približno 85 do 90 odstotkov svetovne pridelave.

Za družine, ki žafran v Kašmirju pridelujejo že generacije, je ta dragocena začimba vse manj zanesljiv vir preživetja. FOTO: Tauseef Mustafa/Afp
Glavno iransko območje pridelave je pokrajina Horasan na severovzhodu države. Tam je žafran pomemben del kmetijske tradicije in vir dohodka za stotisoče manjših kmetijskih gospodarstev. V nasprotju s Kašmirjem, kjer je pridelava močno omejena na posamezna območja, Iran oskrbuje velik del svetovnega trga, čeprav se tudi tamkajšnji pridelovalci spopadajo s sušo, pomanjkanjem vode in spreminjanjem podnebnih razmer. To pa seveda vpliva na cene.
Iranski žafran ima pomembno prednost: veliko večje količine in razvejene izvozne poti. Zaradi tega je na trgu mogoče kupiti različne kakovostne razrede, od cenejših do najdražjih. Kašmirski žafran pa je zaradi omejene pridelave in slovesa praviloma dražji.
Razlika v ceni je tudi priložnost za goljufije. Uvoženi iranski žafran lahko prepakirajo in prodajajo kot kašmirskega, saj kupci pogosto ne znajo prepoznati izvora samo po videzu. Poleg napačnega označevanja izvora žafran mešajo z drugimi rastlinami, denimo žafraniko ali kurkumo, v nekaterih primerih mu dodajajo celo za zdravje škodljiva barvila.
Takšne prakse škodujejo tako potrošnikom kot pridelovalcem. Shazia Malik, živilska znanstvenica, ki se ukvarja s preverjanjem pristnosti začimb na oddelku za hrano in zdravila v Džamuju in Kašmirju, opozarja, da lažno označevanje zmanjšuje zaupanje kupcev in prihodke kmetov. Poleg tega ustvarja vtis, da je kašmirskega žafrana na trgu dovolj, čeprav ga je v resnici vse manj.
Koliko je vredno rdeče zlato?
Cena žafrana je sicer odvisna od izvora, kakovosti, načina sušenja in prodajnega kanala. Kašmirski žafran se uvršča v najvišji cenovni razred. Pri prodaji na drobno lahko gram stane štiri dolarje, za posebno kakovostne izdelke pa je treba odšteti še precej več.
Toda visoka maloprodajna cena ne pomeni nujno tudi visokega zaslužka pridelovalcev. Iran, na primer, velik del žafrana izvozi v razsutem stanju, brez končne embalaže in blagovne znamke. Največ zato pogosto zaslužijo posredniki in podjetja, ki začimbo v tujini predelajo, zapakirajo in prodajajo pod lastnimi blagovnimi znamkami.

Generacije pridelovalcev v Pamporu so si življenje zgradile okoli gojenja žafrana. FOTO: Tauseef Mustafa/Afp
Analiza iranskih izvoznih podatkov, ki jo je julija 2025 objavil Iran Open Data, kaže, da je povprečna izvozna cena kilograma iranskega žafrana z okoli 3000 dolarjev leta 2011 do leta 2023 padla pod 900 dolarjev. Isti izdelek je lahko po drugi strani na mednarodnem maloprodajnem trgu pod tujo blagovno znamko dosegel več kot 4000 dolarjev za kilogram.
V Kašmirju se pridelovalci zato zavzemajo za boljše označevanje porekla in certificiranje. Kašmirski žafran ima od leta 2020 zaščiteno geografsko označbo, ki naj bi kupcem zagotavljala, da izdelek res izvira iz tega območja in ustreza predpisanim kakovostnim merilom. Indija razvija tudi elektronske sisteme sledljivosti, vendar nadzor nad trgom še ni dovolj učinkovit.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗