Odnosologija: Svet spreminjamo s srcem
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
O tem notranjem vzgibu, empatiji, ki v nas vzbudi občutenje stisk drugih in odpor do krivice ter nas vodi v dejanja podpore, sodelovanja in sočutja, se voditelj Nejc Šmit pogovarja z Valerijo Čarman, Tomažem Miheličem in dr. Nado Mirnik, partnersko in družinsko terapevtko.
Oglas
"Kamor te pokliče glas nemoči, glas ljudi, ki so že zdavnaj pozabljeni od sveta in Boga, tja se je treba odpraviti," odgovarja Tomaž Mihelič na vprašanje, zakaj Afrika. Kot belopolti Evropejec na turističnem potovanju za razvajence, pravi, je doživel obrat k resničnosti na mondenem Zanzibarju, ko je videl, kako ljudje tam živijo, pravzaprav životarijo. Zahodni svet jih še zmeraj izrablja na najbolj umazane, nepredstavljive načine, a turist pač kupi spominek in se naredi, kot da vse to ne obstaja, ker je to daleč, daleč stran …
"Očitno si za določene zgodbe v življenju poklican," nadaljuje Valerija Čarman. "Usoda ali morda tudi naključje sta videla, da ne bova imela svojih otrok, zato sta nama poslala to otroško množico z otroškega onkološkega oddelka." Valerija in Ivo Čarman sta soustanovitelja Inštituta Zlata pentljica, ki tem otrokom in njihovim družinam predano pomaga. Zanju so ti otroci največji izvir ljubezni. "Vsak zdrav človek, ki ima občutek, da mu kaj manjka, bi moral enkrat v življenju stopiti na onkologijo. Da bi takoj vedel, kaj je bistvo življenja in kaj so vrednote življenja. Potrebujemo samo ljubezen in zdravje," pravi.
"Zelo hitro si rečemo: 'Ah, kaj pa bom jaz spremenil, kaj lahko naredim, saj nič ne morem.' Ampak vsi veliki družbeni premiki so se začeli s pogumom ali domislekom enega človeka. Kot tista mala snežinka, ki sproži kroglo," razmišlja Mihelič. "Prav vsak lahko kaj da," pravi Valerija, "in ni treba, da je to donacija sto tisoč evrov. Zadostuje, da nekoga objameš, da komu pomagaš čez cesto, da se nekomu nasmehneš in mu zaželiš lepe praznike. Pomoč ima veliko obrazov."
"Jezik empatije, sočutja, je univerzalen. Želimo razumeti stisko drugih ljudi, želimo delovati, pomagati, v nas pa je res tudi vzgib, da se obrnemo proč," pravi Mirnik. "A sočutje nam je položeno že v zibelko. Ko se odrasel zasmeji, otrok to zrcali in se nasmeji nazaj. Ko v bližini otroka kdo joka, začne jokati tudi otrok. Ob stiski drugega temu želimo dati nekaj osnovnega, kar čutimo v sebi. Vsi to potrebujemo: želimo biti sprejeti, videni, želimo občutek varnosti. Ko te otrok na onkologiji ali v Afriki prime za roko, to pomeni, da potrebuje človeški stik. Pomembno je, da znamo to prepoznati v sebi in da znamo to tudi živeti," pojasnjuje Mirnik.
Prebujeni občutek za sočloveka blizu in tam daleč
"Žal ljudje po svetu nimamo enakih izhodišč in to je tisto, kar človeka, ki hodi po svetu z bolj odprtimi čutnicami, izzove do te mere, da se mora aktivirati," pravi Mihelič. Lahko tudi iz domačega naslonjača, tako da podpre kak projekt. Razumljivo je, meni, da nimamo za to vsi enakih kapacitet, tako v čustvovanju kot mišljenju ali udejstvovanju v družbenih izzivih. A smo vendarle lahko del skupnosti. Občutek za sočloveka imamo v sebi vsi, a je po njegovem mnenju odvisen od okolja, v katerem odraščamo. Sam je najprej občutil jezo. Jezo na ves svet, na sistem, ki človeka sili v turboindividualizem, podkrepljen z vsem tem materialnim – še več, še dražje, še bolj bleščeče. "Potem se je sprožil proces žalovanja, da imaš sam vse, drugi pa nič, in to prav zaradi tega, ker imaš ti vse! Nazadnje sem uvidel, da bom bistveno koristnejši, če zaviham rokave in začnem delati pri projektu." Ta projekt je vasica Kimundo, ki je danes, tudi z njegovo pomočjo, oaza miru in topline za domačine in popotnike. Odločitev, da bo pomagal in svoj glas namenjal pozivom, da skupaj dejansko lahko spreminjamo svet, pa je dopolnil tudi z nadvse resno namero: opozarjati na nepravilnosti znotraj različnih človekoljubnih pobud in akcij. Pravi, da se marsikatera kvazidobrodelna, tudi velika organizacija z afriškim trpljenjem sama okorišča. Med njimi so tudi slovenske, katerih prostovoljci pa morajo plačati za to, da so prostovoljci!
Občutke nemoči ob prvem srečanju z mladimi rakavimi bolniki opiše tudi Valerija Čarman. Šele ko se je v sebi pomirila, je prišel razmislek, kako lahko pomaga. Pogovori z otroki in spoštovanje do njih so ju z možem vodili do njihovega zaupanja. Gradila sta ga na spoznanju, da teh malih in malo večjih junakov ne definira bolezen, temveč pogum. "Ampak nič ni čez noč," pravi Valerija, "začela sva z Ivom kot Miklavžem, potem pa sva leta in leta hodila na obiske. Ko pa so se pojavila družbena omrežja, so z menoj stopile v stik matere in skozi pogovore o tem, kako se stvari odvijajo po bolnišnici in kakšne stiske takrat nastopijo, sva našla prostor, kjer pa sva zares lahko pomagala." Ona kot pedagog in Ivo Čarman kot športnik sta našla pot, ki je po vseh teh letih dala lepe rezultate, saj so otroci res veliko dosegli. Ko sta otroke pripeljala na tek v mestno jedro Škofje Loke, je bil prvi veliki projekt, saj jih prej nihče ni vodil nikamor ven in tudi govorilo se o njih ni, razen v strokovnih medicinskih krogih. Čarman opisuje, kako subtilno so takrat pripravljali navzoče na spodbudno sprejemanje otrok, da sta se tako krepila njihova samozavest in zaupanje.
Čeprav zakonca Čarman vsako zahvalo in kompliment usmerita k otrokom, pravi Mihelič, pa jo oba res zaslužita. Sam je vesel, če kdo pohvali knjigo Črno-beli svet, ki jo je napisal o doživetju Afrike, morda kdo v njej najde navdih za pomoč sočloveku, pravi. Napisal pa jo je z zelo ekonomičnim, tako rekoč tržnim namenom – s prodajo želi zbrati denar za šolanje otrok v Tanzaniji ter za njihove starše, ki nimajo zaposlitve, ker zaposlitev tam ni, pravi, in starši ne vedo, kako bodo jutri nahranili otroke, kaj šele sebe. "Poznam pa učinek, ko nekoga podpreš. Ko nekomu ponudiš izhodišče, da bi lahko uresničil svoje vizije in sanje. Takrat pa vidiš učinek domin: podpreš enega, ta bo podprl naslednjega in tako dalje. Moč družine je pri njih res velika. Tudi otroci skrbijo za starše in so silno razočarani nad sabo, če jim ne uspe zbrati sredstev, da bi na primer bolno mater poslali k zdravniku," opisuje tamkajšnje razmere.
Izbira: ali umik ali pomoč in ganljiva toplina uspeha
"Ob stiski drugih lahko včasih začutimo celo telesno bolečino, vsekakor pa strah pred podobno lastno usodo," pravi Mirnik. Potem pa imamo možnost izbrati ali umik ali pa pogum, najprej za prvi korak in nato za vse naslednje, tako kot sta to storila Valerija in Ivo Čarman, ki imata danes neprecenljive izkušnje, Inštitut Zlata pentljica pa opolnomočene mlade, ki so preboleli raka, in široko mrežo pomoči. Prav vsaka pomoč je dragocena! Pogovor z drugim ali z bližnjim o čustveni stiski in negotovosti je lahko veliko olajšanje, zato ne glejmo stran, pravi Mirnik. Tudi vprašanja ali bodrilne besede, ki jih izrekamo, niso vedno vse prave, take, da ustvarijo občutek iskrenega sočutja. "Sploh kadar gre za najstnike," poudari Čarman. "Ljudje hitro začnemo tolažiti, namesto da bi na primer vprašali, kako se otrok, mladostnik počuti brez las, zato da lahko to izrazi," doda Mirnik.
Samozavest je prvi pogoj, da se otroci na zdravljenju vključijo v kako dejavnost, na primer, da nastopijo na odru. Zaradi zdravljenja jim manjkata dve leti socialnega okolja, zato je njihovo samozavest treba znova zgraditi. "In to je neskončno veliko dela," pravi Čarman. Zato je tako važna skupnost, in ta skupnost je Inštitut Zlata pentljica. To gibanje mladih združuje vse te, ki so skozi ves ta proces že šli in ki za sabo potegnejo druge, te, ki prihajajo. "Pri tem midva nisva pomembna," pravi Valerija Čarman in doda: "Midva stojiva v ozadju." Na nastopu Modrijanov v Stožicah, na primer, so večji otroci vodili mlajše, ki so bili prvič na kakem takem dogodku. In Čarman opiše tudi ganljivo zmago poguma enega izmed mladostnikov, ki jo šteje tudi za zmago vseh otrok Inštituta. Luka, ki se je dolgo držal proč od kamer, je bil namreč v letu 2025 poleg vsega drugega tudi obraz otrok z rakom na osemdesetih veleplakatih po Sloveniji. Otroci Inštituta obiskujejo bolnišnico Jesenice, varstveno-delovne centre, prinašajo Miklavževa darila v Hišo zavetja Palčica, vidijo stiske tudi drugih otrok. "Oni sami bodo znali vse to voditi naprej in najino delo bo s tem končano," pravi Čarman in besede dopolni z opisom nastopa slepe deklice Tinke na koncertu Modrijanov. Tako Valerija kot Tomaž pa nikakor ne pozabljata na sorojence bolnih otrok, ki jih z vso pozornostjo vključujeta v dejavnosti pomoči in obdarovanja, seveda pa vključujeta tudi starše.
Če želi, lahko vsakdo pomaga
Kakšno zadoščenje in zanos dajo z dobrim razpletom zgodbe o pomoči afriškim otrokom, zanosno opisuje Tomaž Mihelič. Ob tem spomni na eno od oseb, na katero se lahko obrne in – to še posebej poudari – zanese vsak, ki želi pomagati osirotelim otrokom v Afriki. To je Kaja Rukav, ki je aktivna v Gambiji in z neverjetno sposobnostjo zbira sredstva in opogumlja druge, da pomagajo. Presunljive zgodbe z njene spletne strani Pisma iz sirotišnice nagovarjajo slehernega bralca in mu zagotavljajo, da pomoč po iskrenih ljudeh res prispe k otrokom, ki so je potrebni. In jim lahko tudi reši življenje.
"V resnici ne vemo, kam se obrniti, kako se umakniti poplavi negativnih informacij, od vojn do izjemne revščine. Ob tem raste v nas občutek nemoči, ali sploh kaj lahko storimo, pomagamo," pravi Mirnik. Če nas preplavljajo negativne informacije, to lahko vzbudi tudi anksioznost. Raziskovanja pa so pokazala, da uspešno deluje tako imenovana "psihologija ene osebe", ko ljudje zbirajo pomoč za otroka, ki potrebuje operacijo, ali za družino, ki ji je pogorela hiša, pa tudi v pomoč določeni instituciji. "To je uspešnejše, kot je zbiranje za množico pomoči potrebnih, ker daje občutek moči, da smo konkretno pomagali," pravi.
Gotovo ne moremo pomagati vsemu svetu, lahko pa pomagamo v skladu s svojimi zmožnostmi, upanjem ali prepričanjem, da bo naša pomoč v določenem primeru resnično nekje izboljšala svet.
Oglas
内容来自 MMC RTV - Vse novice,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗