Zla sla

Stenska ura je lezla naprej tako počasi, da so se mi oči same zapirale od deksametazona, ki so mi ga predpisovali proti slabosti. Po eni strani sem komaj čakala, da bo današnjega kapljanja v žilo konec in bom lahko pobegnila pred pogovorom v sobi. Po drugi strani med bolniško nisem imela kaj početi in je konec tedenske kemoterapije pomenil samo, da bom spet sama s svojimi črnimi mislimi. Še petnajst minut.

Pogovor v sobi je potekal med tremi priletnimi damami. Prva je ves čas trosila teorije o tem, zakaj si še leto dni po kemotu ne bomo smele barvati las, druga ji je pritrjevala, tako da je vsakič ponovila zadnji dve besedi, ki ju je izrekla prva: »O, ja, točno. Barvati las, tako tako.« Najbrž ni imela pojma, o čem teče pogovor. Še skozi zaprte oči sem lahko videla njen prazni izraz in čutila njeno željo po povezovanju.

Tretja, fina ljubljanska gospa, je prvi oporekala: »To so samo natolcevanja javnih bolnišnic. Kar stopite lepo do kakšnega uglednega privatnika Bitenčevega kova, pa boste hitro dojele, da ni nič škodljivo. Še več, poskrbeli bodo celo, da vam lasje sploh ne bodo izpadli! Srebrne kape so že dolgo v rabi povsod, kjer kaj dajo nase.«

»Ah, dajo nase,« je vdana v usodo zavzdihnila druga.

Prva pa je v zameno spet ugovarjala: »Prerevne smo me za privatnike! S svojim rakom bi v Ameriki vse spravile celo svojo familijo na kant. Pozabi srebrno kapo. Ti pravim, čisto prerevne smo za tak tretma.«

Monitor na stojalu nad mojo posteljo je zapiskal. V sobo je prikorakal lepi in močno tetovirani medicinski tehnik, mislim, da glavni v tej izmeni. Ker je očitno preslišal delček pogovora, je komentiral: »Nobena punca ni kriva, če se je revna rodila. Krive boste, če boste revne umrle! Bogato se omožit, dekleta, ni druge, kot bogato se omožit.«

Njegov predirni glas je odzvanjal kot pridiga, ko je s stojala snemal izpraznjeno vrečko paklitaksela, ki se mi je zdaj že pretakal po žilah. Dnevna bolnišnica na onkologiji je bila večkrat vir vsakdanjih modrosti, a tako šovinističnih redkokdaj.

Ko sem ga s postelje ogorčeno pogledala, češ, kako neslana šala, mi je pomežiknil.

»Ka, no, ka, mat kurba … Mal se pa moram zabavat, če že drgnem petkov popoldanski šiht sred poletja,« je dodal s pristno trbovsko melodijo, ob tem pa se mrščil, da si mu očal ne bi bilo treba popraviti z orokavičeno roko.

In takoj sem se spomnila na to, kako podplačani so skrbstveni poklici pri nas, tako da sem mu v momentu verjela, da se zeza, kajti zakaj bi sicer opravljal delo, ki ga opravlja. Če parafraziram njegovo izjavo: pubec si je sam kriv, ker bo umrl reven, saj se ni bogato oženil.

»Še pet minut, da spereva, pol pa vas pošljemo v svet,« je navrgel. Po desetih kemoterapevtskih seansah sem resda že točno vedela, kateri od korakov me čaka, ampak osebje je vsakokrat še pojasnilo, morda iz navade, morda iz vljudnosti, kdo ve.

»Vam naštimava ta rjavi flajšter, da ne bo alergije?« je ustrežljivo predlagal.

Hvaležno sem prikimala in se šele tedaj zavedela ostalih treh »cimer«, ki so se povsem prenehale kregati. Ena se je s stojalom vred pobrala na vece. Ostali dve obe naenkrat nemo bolščita vame in v medicinskega brata, kot da sva glavna atrakcija v tem od boga pozabljenem cirkusu.

Zrla sem za tehnikom, ko je odkorakal na hodnik, samo da se mi ne bi bilo treba posvečati njunim pogledom. Naključje je hotelo, da sem ob tem zapazila nekaj skrajno nenavadnega, celo intimnega, kar bi mi vse tri današnje cimre gotovo zavidale. Slučajno sem videla, kako je tehnik na hodniku tik pred sobo z desno dlanjo oplazil, ma kaj to, več kot oplazil – dobesedno zašlatal eno od sester, s katerimi so si delili izmeno. Tisto ljubeznivo svetlolasko, ki se je veliko nasmihala, a je le redko spregovorila, morda iz zadrege, saj je močno zavijala po dolenjsko. Ona pa ga je tik za tem tlesknila po roki, obenem pa se je ozrla, lažno jezljivo stresla z blond čopom, nato pa se mu je spogledljivo nasmehnila. Zlata vreden trenutek med zaljubljencema. Ušel mi je nasmešek, ki pa sem ga potlačila, da ju ne izdam.

Ko je moj črpajoči monitor spet zapiskal, je moral piskati kar nekaj časa, da se je naposled zdolgočaseno privlekla druga medicinska sestra, ki je danes še nisem videla, sem jo pa poznala od prej – ena od tistih, ki so bile vsakič videti, kot da jim nekaj pod nosom smrdi in kot da zavijajo z očmi od dolgočasja. Raje sem imela šovinističnega tehnika in njegovo ljubico, a očitno ju piskanje ni priklicalo.

Sestra mi je s fiziološko raztopino prebrizgala vensko valvulo, nato pa mi je snela še iglo za vnos kemoterapije. Ničesar ni rekla. Moj tehnik bi zagotovo spodbudno vzkliknil: »Evo jo, gotova!« ali kaj podobnega, ona pa nič. Kako brezbrižno od nje. Opravičujoče sem zamomljala, da skočim samo še na stranišče, ker da me čaka dolga vožnja do doma, in medicinska sestra je samo skomignila.

Zazdelo se mi je, kot da ji je popolnoma vseeno, če se na mestu zgrudim mrtva. Kar je dokaj hecna misel. Pa ne zato, ker imam raka. Pač pa zaradi grozljivke, ki je sledila.

Odšepala sem na hodnik in en malček se mi je še vrtelo v glavi od učinkov citostatika. Prebila sem se do vecejev čisto na koncu, pri vratih ambulante za hormonsko terapijo. Ker sem že zaključila svoj kemo za tisti teden, sem olajšano pomislila, da mi tokrat ni treba vleči za sabo stojala z vrečko, ki ga je težko zbasati v vece kabino in si potem slačiti hlače ob njem. Samo jaz sem bila, samo moje telo. Lahkotno bom vstopila in se polulala. Male, vsakdanje radosti so tisto, kar med borbo z rakom ohranja tvoj svet znosen. Veselo sem se smehljala kljub megli v glavi in občutkom šibkosti v okončinah.

Potem sem odprla vrata vece kabine.

Krik. In tišina kot enormna globel med dvema valovoma. Pa spet krik. Moj krik. Na vsa pljuča. Slišala sem ga kot od zunaj. Odmeval je v praznem veceju in nanj se sprva celo večnost, ki je trajala nekaj sekund, ni nihče odzval.

Tehnik, moj tehnik, rahlo šovinistični, a zajebantski Trbovec, je ves čudno skrivenčen ležal nekako okoli vece školjke, da sem ga videla bolj ali manj v uniformirani hrbet, prepoznala pa bolj ali manj po tetovaži na desni roki, ki se je naslanjala na vece školjko in se je skoraj še vedno oklepala, skoraj je bila videti napeta. Tla so bila vsa prežeta z oranžno rdečo, kakor da bi kdo po njih razlil aperol. Roka je molela navzgor, a pod njo se je po belem ovratniku uniforme, kot da bi se čas ustavil, navzdol prek modre tkanine še zmeraj širila prostrana mlakuža črnikasto rdeče krvi. Okamnela sem.

Za menoj so se zbirale medicinske sestre. Čutila sem, da so me, medtem ko so se moji ostri kriki ponavljali, nekatere vlekle stran, vlekle za komolce, ampak jaz sem še kar strmela v truplo. Trajalo je celo večnost, in če bi bilo vse moje življenje tako počasno, potem se ne bi bala niti tega, da bom zaradi raka prej umrla, saj bi ta prej napočil šele čez prostrane milijone in milijarde dolgih sekund, kakršne so tekle prav zdaj. Tako rekoč ob svetem nikoli.

Nisem še videla trupla, prav nikoli, če odštejem gospo, s katero sva med eno od prejšnjih kemoterapij debatirali o politični privatizaciji zdravstva ob časopisnem intervjuju onkološkega kirurga, nato pa sem naslednjič izvedela, da je umrla nekaj ur po odhodu iz dnevne bolnice. Ko sva ognjevito udrihali čez vlado, je bila torej že z eno nogo onkraj.

Odvlekle so me ven iz veceja in me grobo posadile v čakalnico pred ambulanto za hormonske injekcije. Tista brezbrižna sestra, ki mi je snela iglo, je zdaj sedela tik ob meni, ne toliko iz skrbi, temveč bolj zato, da me je z roko čez mojo ramo potiskala na sedež in mi, slabotni od kemota, preprečevala, da bi vstala in se zrinila nazaj do vecejev.

Ne vem točno, kaj sem govorila. Gotovo sem v šoku kaj zavzeto in nepovezano ponavljala, ker je sestra večkrat izustila precej akutni: »Ššššš,« ki naj bi me pomiril, a je namesto tega zvenel kot očitek.

Ko sem bila zmožna pozornost usmeriti navzven, sem končno obmolknila in tudi sestrin dotik je postal nežnejši. Moja ponavljanja niso bila nič proti vznemirjeni plohi besed, ki so letele iz ust svetlolasi sestri, prav tisti, ki jo je Trbovec malo prej tako ljubeče prijel za rit, da sem bila temu edina priča. So sodelavke vedele zanju? Je bila zadeva čisto sveža? Sta bila uradno par? Zaljubljena? Sta skrivala pred vsemi? Je bil trenutek njunega intimnega dotika morda celo razlog za njegovo smrt?

Ah, slednje vprašanje je pričalo samo o tem, da med bolniško preberem preveč kriminalk. Zijala sem torej v dodobra sesuto blondinko s čopom, ki jo je kolegica mirila na stolu nasproti mojega, in se spraševala, kako hudo mora biti šele njej. Niti pomislila nisem, da bi omenila ljubeči prizor, ki sem mu bila priča.

Kar kmalu so me začeli priganjati k odhodu. Kakopak je iz sob na oddelku dnevne bolnišnice pokukalo dobršno število pacientov, ki so slišali krike in slutili tujo nesrečo, ki kot vedno lajša lastno. Videti so bili naravnost zombijevski, ko so po ozkem hodniku podrsavali z natikači. Mene je osebje odvedlo v nasprotno smer, proti izhodu, in šele ko sem šla v sobo s postelje pobrat svojo vrečko, sem se zavedela, da so pacienti vame buljili, kot da bi ga umorila jaz. Šele ko so me potisnili ven z oddelka do sprejemnega pulta in je mimo mene pridrvela truma mišičastih varnostnikov v črnih majicah, sem dojela, da sploh ne vem, od česa je tip umrl. Kaj je morilsko orožje in kdo je storilec? Osnove, punca, osnove! sem prigovarjala sama sebi, a ko sem se zasukala in hotela nazaj na oddelek, so me prestregle kosmate roke edinega varnostnika, ki je ostal zunaj.

Obšlo me je nekaj božjega, česar še nisem doživela. Počutila sem se točno obratno od tistega kirurga, ki je bil v stiski prisiljen dati intervju in pozivati k rešitvi javnega zdravstva. Počutila sem se močno kot Herkul, vzdržljivo kot Odisej in pretkano kot Zevs v obliki zlatega dežja. Ne bo me moč zlahka ustaviti.

Popravila sem si turban, se vzravnala in hrustu pred sabo povsem ravnodušno rekla: »Žrtvi se je nekaj zgodilo, česar ne ve še nihče tukaj. Jaz sem očividka. Prosim,« sem prezirljivo pogledala njegovo roko.

Ko sem to izrekla, me je nenadoma obšel nadvse čuden občutek v trebuhu. Drobovje se mi je skoraj vzburjeno ogrelo in občutek sem imela, da sijem, da žarim. Bilo je noro prijetno. Imela sem pomembno informacijo in vsi so me potrebovali. Končno.

Varnostnik pred vhodom na oddelek je pohlevno spustil kosmato, mišičasto roko, s katero me je zadrževal zunaj. Elegantno sem pritisnila na gumb za odpiranje vrat in v popolni paniki, ki je vladala za vrati, sem si s pomočjo varnostnikovega fizičnega posredovanja poiskala koridor, da sem se pretolkla skozi gozd stojal in zbezljanega osebja nazaj do vecejev. Tam je gruča sester v gumijastih rokavicah že obstopila truplo, ki so ga izvlekle iz kabine in ga obrnile na hrbet. Zdaj se je jasno in grozovito videlo, kaj je bil najverjetneje vzrok smrti.

Pokojniku je iz vratu ob strani štrlela velikanska injekcijska brizga, zdaj prazna, iztisnjena. Morilsko orožje. Toda sama brizga še ni bila vzrok. Vonj je bil nezmotljiv za vsakega pacienta, ki je kdaj že prestal kemoterapijo z oranžno rdečo tekočino, tisto kemoterapijo, ki obeta in prinaša vso slabost, ponazorjeno v filmih in knjigah o raku. Antraciklini ali hudič v rdečem. Ko po terapiji z doksorubicinom ves slaboten lulaš, ti ta značilni in strupeno ostri vonj še tri dni ne da dihati.

Domneva se mi je vsekakor potrdila, ko sem videla, da sestre odrivajo ljudi z vzkliki: »Stran, ne dotikajte se, vse je strupeno, povsod okoli trupla. Samo stran!«

Moj bog, nekdo ga je štihnil v vrat s kemotom, ki naj bi ljudi zdravil in ne pobijal, sem zgroženo pomislila. Kar je za glavne osumljence postavilo prav njegove kolegice z oddelka. Morda z izjemo njegove ljubice? Morda. Ne pa nujno. Morda svetlolaska sploh ni bila ljubica, zgolj objekt poželenja, ki ga je ta tip vehementno zašlatal in nadlegoval, tako da je šlo pravzaprav za njeno maščevanje?

Nisem imela prav veliko časa za razmislek, kajti ta brihta od varnostnika, ki me je privedel nazaj na kraj zločina, je na ves glas naznanil: »Ta punca tukaj je očividka!«

Vsi pogledi so pristali na meni. In spet me je obšel tisti čudni, noro prijetni občutek v drobovju. Občutek, da vsi čakajo samo name. Da sem se rodila prav za ta prekleti trenutek. Da jadram na njem. Da sem deskarka, ki zajezdi njegov val. Nisem si mogla kaj, da ne bi spet sijala, spet žarela v soju popolne, brezhibne pozornosti množice. Vame so zrle sestre, vame je zrl ves hodnik, poln obnemoglih in bledolikih pacientov, vame je upajoče zrla pokojnikova ljubimka in vame je zrlo stvarstvo, da ga nadgradim s svojo navzočnostjo. Nikoli nisem bila kaj prida v ničemer in nato sem pri tridesetih zbolela za invazivnim rakom jajčnikov. Tako torej še nisem doživela tolikšne pozornosti okolice in morda bom čez leto dni že mrtva.

Počasi sem globoko v sebi do potankosti doživela trenutek, dva. Bilo je orgazmastično.

Nato pa sem se sredi neznanske gneče, ki je vladala na oddelku in se je zdaj zgoščevala okoli mene, v hipu vendarle domislila, kako si lahko podaljšam užitek.

Dvignila sem brado in rekla: »Jaz sem ga, prasca.«

***

Nagrajena zgodba natečaja, ki jo je v okviru festivala Krimifest izbrala žirija v sestavi Andrej Blatnik, Maša Jelušič in Irena Štaudohar. Nagrado je prispevala Azra Širovnik.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅