Na zabavi ostanejo samo tisti, ki nekaj prispevajo
Glasba mora biti osrednja junakinja, ne podlaga za podobe, besedila in osebnosti, pravi pevka Marina Herlop.

Galerija
Marina: Glasba in pristno raziskovanje se dogajata tukaj, v nas. Ne dogajata se v računalniku. FOTO: Silvio Deiaco, Danilo Gambara in Christian Kondić
Klavir je navsezadnje tolkalo. Ko pritisnemo na tipko, kladivce udari po struni, vse drugo – legato, nežnost, iluzija neprekinjenega diha – je umetnost prikrivanja tega prvotnega udarca. Katalonsko skladateljico, pianistko in pevko Marino Herlop zanima prav to protislovje: kako iz nečesa tako fizičnega, mehaničnega in končnega ustvariti zvok, ki se izmika zakonom, če temu tako rečem, lastnega nastanka. V njeni glasbi se klavir spreminja v tolkalo, glas v zvočno pokrajino, melodija v živ organizem, ki se razvija po lastnih, pogosto nepredvidljivih pravilih. Kot da bi hotela odkriti, kaj se zgodi z glasbo, ko ji odvzamemo vse, po čemer jo običajno prepoznavamo. Skladbe so polne glasov, ki ne govorijo nobenega znanega jezika, ritmov, ki se razcepijo prav v trenutku, ko se jim začnemo ...
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗