Zadnji odcep za novi nacionalni dogovor
Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
Dvanajstega septembra je bil v Sobotni prilogi objavljen moj odgovor, pod naslovom Kdo danes sploh določa, kaj je resnica pa je bil objavljen na spletnem portalu Dela. In v njem stoji proti koncu tudi stavek: »Najprej moramo poskusiti z novimi oblikami in metodami, s katerimi lahko državljani povedo, kaj je resnica oziroma kaj je boljša in pravičnejša rešitev javnega problema.« In na koncu tudi dodam, da imam določen predlog oblike oz. metode, KAKO to doseči.
Od takrat do danes sem srečal kar nekaj znancev, ki so me pobarali o tem predlogu. In vsakič sem začel bolj ali manj podobno: »To lahko dosežemo s poskusi postavitve določene metode, oblike, načina argumentacije o določenem javnem problemu, tako med strokovno javnostjo in zbirom želja in hotenja zainteresiranih državljanov glede tega javnega problema po eni strani in po drugi strani vseh tistih, ki so si izborili mandat za odločanje o tem, in ti poskusi bi povrhu dosegli določeno zakonsko učvrstitev in sedaj po tridesetih letih teh poskusov sem se dokopal do enega po moje zanimivega itd. itd.« A že po tem prvem stavku je pri vsakem znancu popustilo zanimanje, morda tudi ta hip pri tebi, spoštovani bralec. Torej? Kaj hočem povedati?
Sedaj, dober teden pred lokalnimi volitvami med našimi tisoči in tisoči kandidati za omenjeni mandat (Ne verjamete, da je kandidatov za občinske in mestne svete nekaj več tisoč? Samo v Ljubljani jih je na vseh listah skupaj verjetno več kot petsto.) za odločanje o določenih javnih, skupnostnih problemih, ali mislite da je med njimi kdo, ki bi poslušal kakšen nov predlog, KAKO doseči boljšo, pravičnejšo rešitev javnega problema? No, za enega vem, za več pa že ne. Kajti večina je očitno ujeta v fenomen »naši – vaši«, v našo že famozno polarizacijo, in bo pritrdila le »naši« rešitvi.
Po drugi strani pa: zakonsko določena metoda argumentacije? Kdo pa je že slišal za kaj takšnega? Se bo našel kdo, ki bi ga zanimal moj novi predlog? Preprosto dvomim. Vsak itak ve, kaj je boljše, pravičnejše, tisti, ki pa se v to niti ne poglabljajo, a jih vsaj malo zanima reševanje javnih problemov, pa bodo kvečjemu pripomnili, saj bodo »naši« že vedeli oziroma saj naš šerif itak ve, kaj je najboljša rešitev.
A če do tukaj zapisano res drži, to je, da skoraj nikogar ne more zanimati, zakaj sploh tole pišem? Ja, kar nekaj vzrokov je. Malo je kriv že tisti v prejšnjem stavku zapisani »skoraj«, to je, morda pa le koga zanima. Nekoliko pa je tudi kriv dokumentarec o evoluciji homo sapiensa, ki sem ga gledal pred nekaj dnevi, kjer v enem delu lepo prikaže, kako je njegovemu preživetju pripomogla pogruntavščina loka in puščice, pa sem začutil, kako je verjetno lahko podobno koristna kakšna pogruntavščina kakšne oblike ali metode, s katero bi prišli do boljše in pravičnejše rešitve kakšnega javnega problema.
Pa sem se ob tem spomnil še na eno trditev nekega ameriškega antropologa, zakaj so izumrli neandertalci. Pravi, da ne zato, ker bi naredili kaj narobe, ampak zato, ker so naredili premalo prav.
In morda bo kdo od kandidatov, tako za župana kot za svetnika, uspel narediti, kar je prav.
***
Miha Burger, aktivni državljan, Ljubljana
Stališča, izražena v pismu, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino pisma v celoti odgovarja avtor.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗