Možgani navijajo za lenobo. Za lažjo možnost. Vedno in povsod.

David Epstein, letnik 1980. Nekdanji športni novinar in atlet, nato pa dolga leta akademski raziskovalec. Knjiga Znotraj okvira: kako nas omejitve naredijo boljše je izšla v prevodu Nikija Neubauerja pri založbi UMco. To je – po Športnem genu in Razponu – Epsteinova tretja (tudi v slovenščino prevedena) knjiga.

Za začetek vas prosim, da na kratko opišete vaš koncept »znotraj okvira«.

Osnova ideja moje nove knjige je, da čeprav vedno mislimo, da je več svobode bolje, so omejitve in okviri, ki omejujejo naše možnosti, pogosto najboljša orodja za najbolj ustvarjalno razmišljanje ali občutek zadovoljstva v življenju. To je v nasprotju z intuicijo.

Absolutna svoboda je sovražnik ustvarjalnosti; omejitve so njen najboljši prijatelj, svoboda vodi v konformizem, pišete. Opazili ste, da ko ljudje dobimo absolutno svobodo, ironično, stečemo v najbolj znane smeri. Ali lahko pojasnite, kako nas omejevanje možnosti, paradoksalno, sili k odkrivanju izvirnih idej?

Da. To se nanaša na to, kar pravi kognitivni znanstvenik Daniel Willingham, namreč, da morda mislite, da so možgani narejeni za razmišljanje, a so v resnici narejeni tako, da vam preprečujejo razmišljanje. In to kadarkoli je mogoče – ker je razmišljanje energetsko potratno.

O človeških možganih razmišljam kot o spletnemu brskalniku. Ko obiščete določene spletne strani, vam brskalnik ponudi piškotke, ki olajšajo obisk strani, a potem ne raziskujete več v širino. Tako se optimizirajo poti, ki jih običajno uporabljate. Možgani navijajo za lenobo. Za lažjo možnost. Vedno in povsod. Če imate na voljo odprto polje možnosti, to potrjuje vrsta raziskav, boste izbrali »pot najmanjšega odpora«. To je nekaj, kar ste nekoč že storili, ali prva stvar, ki vam pade na pamet. In to je nasprotje ustvarjalnosti. Najboljša spodbuda za ustvarjanje je zato blokiranje ideje, ki vam najprej pride na misel ali pa bi jo bilo najlažje udejanjiti. Prisiliti se morate, da naredite nekaj drugega. Potem se zgodi resnična ustvarjalnost. To je v nasprotju z intuicijo, saj o ustvarjalcih – umetnikih – razmišljamo kot o ljudeh, ki so v svojih izbirah svobodni. A znanost kaže nasprotno.

Igor Stravinski je nekoč dejal, da več omejitev ko si postaviš, bolj svoboden postajaš. Celo Pablo Picasso, podivjana svobodnjaška duša, je izjavil, da »uporaba omejenih virov človeka potiska naprej in omogoča njegov napredek«. Ali lahko to doktrino prevedete v vsakdanje življenje?

Seveda. Ko se je Picasso omejil na določeno barvo ali tehniko risanja in si je izbral motiv, ga je naslikal na dvajset načinov – delal je variacije. Veliko ustvarjalnosti pride na plan, ko zmanjšate svoj peskovnik in si rečete: »Kaj lahko naredim s tem?« Kar se tiče mojega dela, poskušam temu slediti. Pogosto se prisilim, da celoten odlomek, ki ga napišem na prvi način, ki mi pride na misel, izbrišem. In ga nato napišem na več načinov. Prepričanje, da so najboljše ideje tiste, ki nam prve padejo na misel, predstavlja iluzijo ustvarjalne pečine. Raziskave dokazujejo, da najboljše ideje dobimo po tem, ko preizkusimo različne možnosti reševanja problema.

Stravinski je oboževal omejitve. Denimo fugo. Tako je lažje lociral problem ali izziv. Velik del izziva pri inovacijah ali ustvarjalnem reševanju problemov je opredelitev cilja. Ko določiš cilj in način delovanja, kot sta to počela Picasso in Stravinski, je vse lažje. Gre za jasnost. Številne raziskave potrjujejo, da zaposleni pri nadrejenih najbolj cenijo prav jasnost.

内容来自 Delo,版权归原作者所有。

阅读原文 ↗

把喜欢的内容,留在你的新标签页。

打开我的订阅