Nevidna bitka za delujoči internet
Internet je postal ena tistih storitev, katerih delovanje jemljemo za samoumevno. Telefon vzamemo iz žepa, odpremo aplikacijo in pričakujemo takojšen odziv. Če se nekaj nalaga nekaj sekund dlje kot običajno, že preverjamo signal ali brezžično omrežje.
Pametni telefon se povezuje z avtomobilom, upravlja naprave doma, predvaja video in omogoča delo skoraj od koderkoli. Brez povezave pa velik del njegove uporabnosti izgine. Kaj torej počnejo operaterji, da se to ne dogaja zelo pogosto? Mi smo o tem za uporabnika nevidnem dogajanju povprašali Marka Doltarja, vodjo nadzorno-operativnega centra pri T-2: »Ko omrežje odpove, smo vsi enaki. Prva misel je: zakaj spet ne dela? Redko pa kdo pomisli, kaj vse se mora zgoditi v ozadju, da telefon sploh zazvoni.«
Omrežje, ki ga uporabljamo danes, je bilo načrtovano že prej
Visoka razpoložljivost zahteva rezervne povezave, podvojene kritične sisteme, ustrezno napajanje, podatkovne centre in stalen nadzor vse te kompleksne infrastrukture. Veliko tega je treba načrtovati daleč vnaprej. »Dobavni roki za omrežno opremo so danes lahko tudi do eno leto, zato moramo načrtovati vsaj dve leti vnaprej. Preden naročimo prvo napravo, moramo oceniti, kaj bodo uporabniki potrebovali in kakšne zmogljivosti bomo potrebovali mi,« pojasnjuje Doltar.
Z drugimi besedami: del omrežja, ki danes skrbi za povezavo novega telefona, je bil lahko načrtovan, še preden je ta telefon prišel na trg. Kako odvisni smo postali od povezljivosti, je zelo nazorno pokazala pandemija. Enak domači priključek je moral nenadoma hkrati podpirati službene videokonference, šolski pouk, televizijo, telefonijo in druge storitve. Domača povezava se je iz vprašanja udobja čez noč spremenila v del resne delovne infrastrukture.
Ko gre vse po načrtu, uporabnik ne opazi ničesar
Operater poleg razpoložljivosti skrbi še za varnost omrežne opreme, sistemov za upravljanje, podatkovnih centrov, naročniških podatkov in dostopov zaposlenih. Velik del tega dela poteka ponoči. Nameščajo se popravki, nadgrajuje programska oprema, preusmerja promet in menja oprema. Če je poseg uspešen, uporabnik zanj praviloma sploh ne izve.
Povsem drugačna dinamika nastane, ko proizvajalec objavi novo kritično ranljivost. »Ko izide nov CVE, zanj praktično hkrati izvemo mi in napadalci. Takrat se začne tekma s časom. Ugotoviti moramo, katere naprave so prizadete, preizkusiti popravek in ga namestiti, ne da bi pri tem uporabniki občutili večje motnje,« razlaga Doltar.
Varnostnega popravka namreč ni mogoče vedno preprosto namestiti neposredno v produkcijsko okolje. Preveriti je treba, ali ne bo povzročil novih težav, hkrati pa z nameščanjem ni mogoče čakati v nedogled. Če sploh.
Dveletno načrtovanje se tako v nekaj urah spremeni v precej bolj neposredno vprašanje: kdo bo hitrejši, skrbniki sistema ali napadalci?
Zakaj je operater zanimiva tarča
Telekomunikacijski ponudnik je za napadalca zanimiv tudi zaradi učinka, ki ga lahko doseže z enim uspešnim napadom. T-2 poleg internetnega dostopa zagotavlja televizijo ter fiksno in mobilno telefonijo, poslovnim uporabnikom pa med drugim ponuja oblačne storitve, gostovanje strežnikov in elektronske pošte, varnostno shranjevanje podatkov ter nekatere varnostne storitve. Ukvarja se tudi z zasebnimi omrežji 5G ter rešitvami za industrijska in mestna okolja.
Širši nabor storitev pomeni tudi širšo površino, ki jo je treba nadzorovati. Posamezni sistemi uporabljajo različne tehnologije in imajo različne uporabnike, dostopne točke ter potencialne ranljivosti. »Postavite se v kožo napadalca. Kje z enim napadom doseže največ ljudi? Pri tistem, ki storitve zagotavlja. Če pade ponudnik, posledice lahko hkrati občuti zelo veliko njegovih uporabnikov,« opozarja Doltar.
Težava se lahko prenese tudi na poslovne uporabnike. Podjetje brez rezervne povezave ali ustreznega načrta neprekinjenega poslovanja je ob izpadu ponudnika bistveno bolj izpostavljeno kot tisto, ki je tak scenarij predvidelo. Odpornost zato ni samo naloga operaterja.
Phishing ni več polomljena slovenščina
Med pogostimi napadi ostaja phishing oziroma ribarjenje, spremenila pa se je njegova kakovost. Časi sporočil, v katerih neznani dobrotnik v polomljeni slovenščini obljublja milijonsko dediščino, niso povsem mimo, vendar takšni napadi niso več največja težava.
Precej nevarnejši je ciljani socialni inženiring. Napadalec lahko tedne zbira podatke o podjetju: kdo komu poroča, kdo potrjuje račune, kateri projekti se izvajajo, kdo je na dopustu in kako zaposleni komunicirajo med seboj. Nato pošlje sporočilo s pravimi imeni, roki in internimi izrazi. »Če zaposleni dobi sporočilo, ki je videti, kot da ga je napisal sodelavec iz sosednje pisarne, če so v njem prava imena in dejanski projekt, ga je precej težje prepoznati kot prevaro. Včasih napadalec zgodbo potrdi še s telefonskim klicem,« pravi Doltar.
Takšnega napada zato ni več mogoče zanesljivo prepoznati samo po jeziku ali videzu elektronske pošte. Ena učinkovitejših navad ostaja preverjanje po drugem kanalu. Nenavadno zahtevo za nakazilo, spremembo bančnega računa, posredovanje gesla ali odobritev dostopa je smiselno preveriti po telefonu oziroma osebno.
Umetna inteligenca pomaga tudi napadalcem
Umetna inteligenca je olajšala delo varnostnim ekipam, vendar enaka tehnologija pomaga tudi drugi strani. Model lahko analitiku pomaga preiskovati varnostne dogodke, pregledovati dnevniške zapise in iskati nenavadne vzorce. Na drugi strani pa napadalcu pomaga pri zbiranju informacij, pisanju prepričljivejših sporočil in avtomatizaciji posameznih korakov napada. Pri T-2 umetno inteligenco uvajajo tudi v lastne varnostne procese, vendar želijo varnostne podatke obdelovati v svojem okolju. »Naša umetna inteligenca ostaja doma. Deluje v našem podatkovnem centru in na naših podatkih, zato varnostnih informacij ni treba pošiljati v javni oblak,« pravi Doltar.
Tak pristop zahteva lastno strojno opremo in še več razvoja. Razlog zanj pa so predvsem podatki. Varnostni dnevniki lahko vsebujejo informacije o uporabnikih, naslovih IP, notranjih sistemih, konfiguracijah in zaznanih napadih. Po Doltarjevih besedah lahko avtomatizacija že zdaj prevzame precej rutinskih opravil, vendar odločanje ostaja v rokah analitikov.
»Umetna inteligenca ne nadomesti analitika, prevzame pa ponavljajoče se delo, da se lahko človek ukvarja z dogodki, pri katerih so potrebne izkušnje in presoja.«
Naj umetna inteligenca piše, človek pa podpiše
Eno od področij, kjer je takšna pomoč lahko zelo konkretna, je poročanje o incidentih. Ko pride do večjega dogodka, tehnična ekipa preiskuje vzrok, omejuje škodo in znova vzpostavlja storitve. Hkrati je treba zbirati informacije, sestavljati časovnico ter pripravljati obvestila in poročila. Zaradi vse krajših zakonskih rokov se obe nalogi vse bolj prekrivata.
Del administrativnega dela je mogoče avtomatizirati. Sistem lahko poveže dogodke iz različnih virov, pripravi kronologijo, incident razvrsti in sestavi osnutek poročila. Tako meni tudi naš sogovornik. »Naj umetna inteligenca piše, človek pa podpiše,« Marko Doltar povzema pristop, ki ga zagovarjajo pri T-2.
To pomeni tudi omejevanje pooblastil. Model ne potrebuje dostopa do celotne infrastrukture samo zato, ker analizira varnostne dnevnike. Prav tako mu ni treba samostojno spreminjati ključnih omrežnih nastavitev ali blokirati uporabnikov. Sistem z zelo širokimi pooblastili bi namreč tudi sam postal zanimiva tarča.
Več incidentov lahko pomeni tudi boljše zaznavanje
Drug pomemben del obrambe so zaposleni. Podjetja jih zato izobražujejo o phishingu, kraji gesel in drugih načinih napadov ter njihove odzive preverjajo tudi s simuliranimi napadi.
Pomembno pa je še nekaj: zaposleni si mora upati povedati, da je morda naredil napako. »Včasih ljudje dogodka niso prijavili, ker so se bali, da jih bo nekdo obsojal. Danes želimo ravno nasprotno. Če dobiš sumljivo sporočilo ali obvestilo o prijavi, ki je nisi opravil, povej. Neumnih vprašanj ni,« pravi Doltar.
Posledica je lahko navidezno poslabšanje statistike. Število prijavljenih incidentov naraste. Toda več evidentiranih dogodkov ne pomeni nujno, da je napadov bistveno več. Lahko pomeni, da jih organizacija danes bolje vidi. Obvestilo o neuspešni prijavi v aplikacijo, ki je zaposleni sam ni uporabljal, je lahko denimo prvi znak poskusa zlorabe njegovega računa.
Cena pove le del zgodbe
Pri izbiri telekomunikacijske ali varnostne storitve je cena eden najlažje primerljivih podatkov. Precej težje je ugotoviti, kaj ponudnik dejansko zagotavlja v ozadju. Koliko je rezervne infrastrukture? Kdo je dosegljiv ponoči? Kako pogosto se sistemi testirajo? Kako hitro se nameščajo kritični popravki? In kdo prevzame obravnavo, ko pride do resnega incidenta?
Na papirju so si lahko ponudbe zelo podobne. Razlika postane vidna predvsem ob težavi.
To pa je tudi paradoks telekomunikacijske infrastrukture. Večine dela, vloženega v njeno razpoložljivost in varnost, uporabnik ne vidi. Če je opravljeno dobro, vidi samo rezultat: storitev deluje. »Ko vse dela, se nihče ne vpraša, kaj je v ozadju. In pravzaprav je prav, da je tako,« pravi Doltar. »Težava nastane takrat, ko ne dela.«
内容来自 Finance.si,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗