Slovenski trezor zelenega zlata
V Sloveniji se prvi podatki o hmelju, eni naših najbolj znanih rastlinskih vzpenjalk, pojavijo že v 12. stoletju, začetki sodobnega hmeljarstva v Savinjski dolini pa segajo v drugo polovico 19. stoletja. Takrat je prvi hmeljski nasad zasadil Janez Hausenbichler, ki mu je sadike württemberškega hmelja leta 1876 prinesel takratni oskrbnik graščine Novo Celje Josip Bilger. Pridelava savinjskega hmelja se je začela leta 1886, ko sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse. Hmeljarstvo se je postopoma širilo in leta 1902 je bila ustanovljena Hmeljarna, zadruga, ki je skrbela za prodajo hmelja, in oznamkovalnica za hmelj.

FOTO: Voranc Vogel
A vendarle začnimo s prvim požirkom piva. Za njim se namreč skriva marsikaj. Zgodovina zagotovo in tudi banka, genska banka hmelja. Njena osnovna, primarna dejavnost je zagotavljanje dolgoročne genske pestrosti in ohranitve biotske raznovrstnosti v kmetijstvu. Je del Slovenske rastlinske genske banke. V banki hmelja je zbirka vseh slovenskih sort hmelja (26 slovenskih in dve nemški, ki so vpisane v slovensko sortno listo) ter več kot 300 divjih ženskih in moških akcesij, ki jih vzdržujejo in karakterizirajo v trajnih nasadih. Zbirka hmeljnih akcesij je bila nabrana na naravnih rastiščih hmelja na območju Slovenije, nekdanje Jugoslavije (večinoma Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije), na Altaju in Kavkazu, od koder hmelj tudi izvira.
Gensko banko hmelja (sedež ima na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu in je javni zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti pa izvršuje vlada RS) vzdržujejo v trajnem nasadu v hmeljišču in deloma v tkivnih kulturah v laboratoriju za rastlinsko biotehnologijo.
»Marsikaj se dogaja v ozadju kozarca piva, kot pravite, prvega požirka piva. V ozadju je med drugim tudi divji hmelj, žlahtnjenje in še marsikaj drugega,« pravi sogovornica, doktorica biotehnoloških znanosti Andreja Čerenak, ki raziskuje žlahtnjenje, biotehnologijo in genetiko rastlin na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Je tudi vodja Oddelka za rastline, tla in okolje ter izredna profesorica za genetiko na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, znanstvena svetnica in zagotovo ena najboljših poznavalk hmelja daleč naokoli.
Kot pojasni, je osrednja naloga banke »vzgoja novih vrst in ohranjanje biodiverzitete hmelja, poleg tega pa je hmelj eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši slovenski kmetijski izvozni izdelek. Na tuje gre skoraj 99 odstotkov vse pridelave, tudi na Hrvaško. In morda kot zanimivost, po drugi svetovni vojni je bil prav hmelj tisti izvozni artikel, ki je, vsaj tako se je govorilo, prinašal prve devize v takratno Jugoslavijo.«

V genski banki, ki od leta 2018 deluje v okviru javne službe, hranijo številne avtohtone rastlinske genske vire in stare, lokalne sorte ter populacije kmetijskih rastlin, ki so dragocen vir za vzgojo novih sort. FOTO: Voranc Vogel
Pivovarstvo je v Sloveniji že dolgo doma, saj prvi ohranjeni dokumenti, ki pričajo o varjenju piva v naših krajih, segajo že v 13. stoletje. Ob koncu 19. stoletja so se obrtne in rokodelske pivovarne hitro širile in največje med njimi so zvarile tudi do 3000 hektolitrov piva. Po drugi svetovni vojni so v Sloveniji proizvajale pivo ljubljanska pivovarna Union, pivovarna Laško in Tovarna kisa, likerjev in sadnih sokov v Mariboru, ki se je v šestdesetih letih preimenovala v podjetje Talis. Leta 1950 so proizvedle 159.961 hektolitrov in leta 2000 kar 2.485.901 hektoliter piva. Tega leta je vsak prebivalec Slovenije popil 90 litrov piva. Ker je hmeljarstvo kapitalsko in delovno ena najintenzivnejših kmetijskih panog, je njegov razvoj precej odvisen tudi od uspešnega raziskovalno-razvojnega dela. Tega so se slovenski hmeljarji prav dobro zavedali in po drugi svetovni vojni je dozorela zamisel o ustanovitvi samostojne raziskovalne organizacije, ki bi se posvetila predvsem raziskavam na področju žlahtnjenja hmelja, varstva hmelja pred boleznimi in škodljivci ter razvoju tehnologij pridelave hmelja.
Vedno manj obiralcev iz Hrvaške
In tudi sosedje so bili dodobra vpeti v slovensko hmeljarstvo. Na primer na območju Posavja, kjer je bil včasih v bližini Brežic, tik ob reki Savi, pravzaprav ob sotočju Save in Krke, precejšen nasad hmelja. Obirat so ga prihajali številni prebivalci iz bližnjih hrvaških naselij Savski Marof, Zaprešić, Brdovec, Laduč … Na delo pa so hodili še dlje, tudi do Savinjske doline. Zdaj so jih zamenjali v glavnem obiralci iz Romunije.
Na vprašanje, zakaj na Hrvaškem, kjer je najbrž podobno podnebje kot v Sloveniji, ni hmelja, sogovornica pravi, da »bržkone tudi zato, ker je hmelj pri nas tradicija, pri sosedih, na Hrvaškem, pač ne«.
Viri pravijo, da ima hmeljarstvo na Hrvaškem dolgo tradicijo, najbolj v severnem delu države, v okolici Varaždina in Podravini. Za razvoj pridelave hmelja je bil pomemben čas Avstro-Ogrske, ko se je zaradi razvoja pivovarske industrije povečalo tudi povpraševanje po kakovostnem hmelju. Po nastanku Jugoslavije je hrvaško hmeljarstvo postalo del širšega jugoslovanskega kmetijskega in gospodarskega sistema.

Rezultat dosedanjega žlahtniteljskega dela je 25 slovenskih sort hmelja poleg avtohtonega savinjskega goldinga. FOTO: Voranc Vogel
Po drugi svetovni vojni se je pridelava hmelja razvijala predvsem zaradi potreb domačih pivovarn in možnosti izvoza, tako je bila tudi Hrvaška skupaj s Slovenijo in drugimi območji Jugoslavije vključena v proizvodnjo oziroma vzgojo hmelja za pivovarsko industrijo. Po osamosvojitvi Hrvaške se je obseg hmeljarstva občutno zmanjšal, saj so se spremenile gospodarske razmere, trg in organizacija kmetijske proizvodnje. Kljub temu hmelj ostaja del hrvaške kmetijske zgodovine, danes pa se zanimanje zanj spet pojavlja tudi zaradi razvoja malih pivovarn. Vendar je to druga zgodba.
Kot je slišati iz Osiješko-baranjske županije, kjer so včasih – vsaj tako navajajo viri – imeli kar 6000 hektarov hmeljišč, danes pa jih nimajo nič, leži osrednji vzrok v dejstvu, da na Hrvaškem za hmelj ni »niti rok, še manj tehnologije«, kot je v enem od pogovorov dejal agrarni strokovnjak, prof. Bojan Stipešević iz Osijeka. Andreja Čerenak ob tem doda, da žalski inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo precej sodeluje s Hrvaško, še posebno s prof. dr. Sinišo Srečecem z Visoke kmetijske šole v Križevcih, ki je po njenih besedah »eden redkih hrvaških entuziastov, ki ga hmelj zanima in mu v raziskavah namenja veliko časa«. No, pa tudi sodelovanja s kolegi s hrvaških fakultet za agronomijo, kmetijstvo, farmacijo ni malo, še dodaja sogovornica.
A vrnimo se v Žalec, v našo gensko banko hmelja.
V Sloveniji ima genska banka hmelja poseben pomen tudi zaradi številnih kakovostnih sort, ki so bile razvite pri nas. Med najbolj znanimi je savinjski golding, ki je postal pomemben del slovenske hmeljarske dediščine. V genski zbirki se poleg njega ohranjajo tudi druge sorte in različni genotipi, ki so pomembni za raziskave in žlahtnjenje.
Genski material je dragocen predvsem zato, ker omogoča razvoj novih sort z boljšimi lastnostmi – na primer z večjo odpornostjo proti boleznim in škodljivcem, prilagojenostjo podnebnim spremembam ter ustrezno vsebnostjo grenčic in aromatičnih snovi. Genska banka je zato nekakšen trezor zelenega zlata, saj varuje genetsko dediščino hmelja in omogoča nadaljnji razvoj slovenskega hmeljarstva. Res pa je, da ta naš trezor populacije in žlahtniteljskega materiala hmelja ni edini. Najpomembnejše zbirke po svetu so povezane z državami z dolgo tradicijo hmeljarstva.
V Nemčiji so veliko gensko zbirko ustvarili v Hüllu na Bavarskem, enem največjih svetovnih središč za žlahtnjenje hmelja. Nemčija ima pomembno vlogo pri razvoju sort hmelja. Na Češkem se genski material ohranja predvsem na območju Žateca, tradicionalnega središča češkega hmeljarstva. Zlasti pomembna je njihova sorta žatecký poloraný červeňák. V EU tudi na Poljskem ohranjajo številne evropske sorte in lastni žlahtniteljski material. V Združenem kraljestvu imajo svoje tradicionalne sorte, kot sta goldings in fuggles, predstavljajo pa pomemben del svetovne genetske dediščine hmelja. Na oddaljenem Japonskem, Novi Zelandiji, Avstraliji imajo lastne sorte in raziskovalne zbirke, prilagojene lokalnim razmeram. Več žlahtniteljskih hiš je tudi v ZDA.
Biorazgradljive vrvice
Genske banke torej niso le »muzeji« starih sort, ampak pomemben vir, trezorji, banke za prihodnost hmeljarstva in prilagajanje podnebnim spremembam. Zato tudi brez ekologije v tej zgodbi ne gre in tu je treba omeniti projekt LIFE BioTHOP. Za nenavadnim imenom se skriva nekaj deset tisoč kilometrov bolj ekoloških vrvic za privezovanje hmelja na žico, ki je del žičnice, ogrodja, po katerem se ovija. Sliši se populistično, vendar …
Cilj projekta je bil zamenjati polipropilensko vrvico v hmeljiščih z biorazgradljivo vrvico iz polimlečne kisline (PLA), ki je narejena iz obnovljivih virov in pri kompostiranju razpade na vodo, ogljikov dioksid in biomaso. Hmeljevina, zeleni ostanek po obiranju plodov, s tem postane primarna surovina za izdelavo komposta na kmetijah (gnojilo) in bioplastičnih izdelkov (biokompozitni material, sadilni lončki, embalaža). Tako se bo drastično zmanjšana količina odpadkov v hmeljarstvu, hkrati pa bo prodaja hmeljevine za izdelavo novih produktov prinašala dodaten prihodek.
»Trudimo se in vztrajamo, da smo naravi in okolju prijazni,« pravi izr. prof. dr. Andreja Čerenak.
内容来自 Delo,版权归原作者所有。
阅读原文 ↗